Vsi smo Pero

Povsem sem poistovetil s to zgodbo – in to z vsemi vpletenimi. Vem, kako je, ko kot stranka nemočno čakaš, da se nekaj obrne. In vem, kako je, če si zaposleni, ki pravzaprav nima pojma, kaj narediti, ker nima pravih informacij. In ne ve, kako priti do njih. Zmotil me je le Borisov zaključek, da se je pritožil podjetju in upa, da »jih je Pero pošteno slišal«.

Menim, da je težava drugje – pri vodstvenih kadrih, ki niso poskrbeli, da bi zaposleni vedeli, kaj storiti. In ki niso poskrbeli, da bi bil čez vikend na voljo nekdo, ki bi lahko vskočil namesto Perota*.

Pero sem namreč tudi jaz. V resnici imamo v našem podjetju dva, mogoče tri Perote*. Prvi Pero se spozna na vse, kar se vrti okoli računov, denarja, davkov. Drugi Pero je odgovoren za naročanje raznih potrošnih malenkosti in je tisti, ki se spozna na naročnine, dostavo, delo s pošto (to je kar hard core).

Zadnji Pero sem jaz – tisti tehnični Pero, ki 'ima čez' vse, kar je vsaj približno digitalnega ali električnega. Včasih tudi analognega – pred kratkim sem, denimo, reševal zahtevo po analognem kasetarju (dolga zgodba). Da, včasih je dovolj, da se vprašanje vsaj bežno dotakne česa, kar uporablja električno energijo, nedvomno pa k meni sodi vse, kar se odvija prek spleta. V času pandemije je tudi naš urednik Matjaž za nekaj časa postal tehnični Pero, saj sem sam več delal od doma, on pa je bil v pisarni pogosteje. Od takrat trdi, da sem do naših uporabnikov preveč prijazen Pero, a pač rad pomagam, če le tisti na drugi strani zna to ceniti.

Pero sem tudi jaz – tisti tehnični Pero, ki 'ima čez' vse, kar je vsaj približno digitalnega ali električnega. Včasih tudi analognega – pred kratkim sem, denimo, reševal zahtevo po analognem kasetarju (dolga zgodba).

Sistemski administratorji smo že po definiciji nekakšni Peroti*. Po malem se moramo spoznati na praktično vse, kar je računalniškega – pa čeprav ni niti približno v naši domeni ali povezano s tem, kar naj bi v službi v resnici počeli. V strogem pomenu skrbimo za računalniške sisteme, predvsem strežnike, do katerih dostopajo uporabniki. V manjši podjetjih, kakršno je tudi naše, pa so v naši domeni tudi skrb za končne računalnike, tehnična pomoč (tudi strankam našega podjetja), izobraževanje in še kaj bi se našlo.

Vse prepogosto se ukvarjamo tudi z gesli uporabnikov, ki jim je prevelika muka, da bi si jih zapomnili ali vsaj kam zapisali. Med zapiski imam tudi alinejo z nekim geslom in pripis »eno izmed Janezovih pogostejših gesel«. Žalostno, vem, ampak Janez pač enkrat na pol leta pride do mene z neko napravo ali s storitvijo, za katero je pozabil geslo. Sicer se zadnja leta take težave enostavno rešuje s povezavami za pozabljeno geslo, a kaj, ko Janez običajno ne ve niti tega, s katerim elektronskim naslovom se je na storitev prijavil, niti ne pozna gesel svojih elektronskih naslovov. Janez ima sicer debelo črno beležko, v kateri so vsa ta gesla (baje) nekje zapisana, ampak kaj, ko beležka ne pozna ukaza Ctrl-F.

Ker smo Peroti* navajeni spremljati področje, ki se tako hitro spreminja, se tudi znajdemo, ko pride do novih zahtev ali težav. Ko nekdo nima pojma, kaj narediti z datoteko v formatu .webp, kako podaljšati certifikat, kako vzpostaviti sestanek prek Zooma. Tudi če sami tega ne vemo, se hitro znajdemo. Že več kolegov programerjev (!) mi je, denimo, potarnalo, kako jih znanci sprašujejo za nasvet ob nakupu televizorja (»Ker je to isto. A ni? Saj se ukvarjaš z računalniki!«) ali če jim lahko morda sestavijo film hčerkinega rojstnega dneva (»Saj to je tudi računalništvo!«).

Pero iz našega uvoda je morda neki administrator, ki skrbi za računalniške sisteme v tisti Mercatorjevi prodajalni, lahko pa je le power user med prodajalci, tisti, ki se najbolj spozna na računalnike in je s tem z leti že postal neke vrste de facto IT-podpora. Ali pa edini, ki se pač potrudi in pride težavi do dna, četudi to pomeni, da ve le to, katerega drugega Perota* mora poklicati.

Karkoli, globoko ga razumem in si želim, da bi bilo delo Perotov*, tudi tisto neformalno, cenjeno. Svetujem, da se svojim Perotom* kdaj zahvalite. Tudi kako pivo tu in tam ne bo odveč.

* Vsi vemo, da bi bilo po SSKJ pravilno zapisati »Pera, Pere, Peri, Perov in Perom«, vendar je to za potrebe tega članka neprebavljivo, zato … zvezdica. (up. ur.)