Objavljeno: 1.9.2005 00:55 | Avtor: Matjaž Klančar | Monitor Julij 2005

Vodoravna Nokia

Nokia je daleč največji izdelovalec mobilnih telefonov in nekateri menijo, da si prav zato lahko privošči toliko nenavadnih in ozkim uporabniškim skupinam namenjenih telefonov. Poleg tistih seveda, ki se prodajajo v velikih količinah. Eden takih "poskusov" je tudi široko-zaslonski model 7710, ki, resnici na ljubo, obeta več kakor ponudi.

Napravica nima tipkovnice, ampak je v celoti prekrita z zaslonom LCD, ki je občutljiv za dotik, podobno kakor ročni računalniki PocketPC. S to razliko, da je zaslon ležeč (ločljivosti 640 × 320 pik), kar je za veliko večino opravil bolj praktično. Laže je brati elektronsko pošto, laže je urejati koledar ali dokumente, laže je deskati po spletu. Je pa res, da je zaradi tega rokovanje s telefonom bolj nerodno, še posebej, ker se Nokia ni potrudila, da bi z obliko nakazala, katera stran ima vgrajeno telefonsko slušalko in katera mikrofon. Tako se nam je kar nekajkrat zgodilo, da smo poskušali telefonirati z narobe obrnjenim telefonom.

Programska oprema temelji na Symbianu, vendar je uporabniški vmesnik (lep in pregleden) popolnoma drugačen, kot smo ga vajeni iz Communicatorjev ali telefonov s sistemom Series 60. Upravljamo ga lahko s klikanjem (s priloženim peresom), s smernimi tipkami oz. s štirimi specializiranimi tipkami. Žal so te označene le z dokaj nejasnimi piktogrami, tako da se jih kar težko privadimo. Vgrajeno je prepoznavanje pisave, ki je po našem mnenju nekoliko manj zanesljivo od tistega v PocketPC (ali palmovskih graffitih), po želji pa lahko uporabimo tudi programsko tipkovnico, ki se izriše takoj, ko s peresom kliknemo na polje za vnos besedila. Vgrajenih je kar nekaj programov, ki pridejo prav poslovni uporabi. Med drugim poštni program (podpira IMAP in POP3), urejevalnik besedil, preprosta preglednica in pregledovalnik predstavitev Powerpoint. Spletni brskalnik je Opera, ki podpira tudi spletne elemente Flash. Na voljo je tudi odjemalec VPN, ki pa ne podpira Microsoftovega standarda PPTP.

Priložena je programska oprema za povezovanje z Okni (PC Suite), tako da lahko izmenjujemo pisarniške programe, pa tudi glasbene in video datoteke. Med našim preizkusom se je izkazala kot nekoliko nezanesljiva, saj je se je dvakrat zgodilo, da telefona ni hotela več prepoznati, ampak je pomagal le vnovični zagon računalnika.

Nokia 7710 je sicer trifrekvenčni telefon, ki deluje tudi v ZDA, za podatkovno komunikacijo pa lahko poleg GPRS uporabi tudi EDGE (Simobil), ne pa tudi UMTS. Kot telefon se ne obnese najbolje, saj enoročno delo z njim ni mogoče in moramo za skoraj vsako opravilo uporabiti pero. Veliko bolje se obnese kot predvajalnik MP3, saj je vgrajen (za telefon) dokaj dober zvočnik, priložene pa so tudi stereo slušalke. MP3je lahko shranjujemo na kartici MMC (priložena je velika 128 MB). Vgrajen je tudi radijski sprejemnik in seveda fotoaparat, ki izdeluje fotografije v ločljivosti 1152 × 854 pik ali pa video posnetke v ločljivosti 176 × 144 pik s 17 slikami na sekundo. Fotografije so zadovoljivo dobre (če jih primerjamo z drugimi telefonskimi izdelki), čeprav imajo občutno preveč šuma, primerjano s "pravimi" fotoaparati. Video je zelo kockast in seveda "majhen". Na voljo je še bluetooth, vsega skupaj pa je na voljo 90 MB pomnilnika.

"Vodoravni Nokii" zamerimo isto "značilnost", ki smo jo očitali že novim Communicatorjem - počasnost. Ni tako hudo kakor s Communicatorji, pa vendar dovolj da se začnemo spraševati ali ne bi bilo bolje, če bi Nokia vgradila nekoliko hitrejši procesor in zato nekoliko večji akumulator. Okna se odpirajo po sekundo, dve, večji programi tudi po pet, fotografije se na kartico zapisujejo celih sedem sekund ...

Nokia 7710