Vladimir Djurdjič: Vrnitev odpisanih

Vladimir Djurdjič: Vrnitev odpisanih
Objavljeno: 25.6.2005 10:50 | Avtor: Vladimir Djurdjič | Kategorija: Mnenja | Revija: Junij 2005

V računalništvu vsako leto srečamo kopico novih zamisli in tehnologij, vendar jih večina razmeroma v kratkem času tudi ponikne. Precej redkeje pa se zgodi, da se kaka od teh zamisli čez čas vrne in postane celo uspešnica. Kot nekakšen feniks, ki se je dvignil iz pepela in našel svoje pravo mesto šele v nekem drugem obdobju. Prav mogoče je, da se bo v bodoče to zgodilo z nekdanjim modelom nudenja programskih storitev na daljavo (ASP).

Iz preteklosti poznamo kar nekaj izdelkov in rešitev, ki so bili pred časom. Proizvajalci so jih zaradi nepripravljenosti trga, nerazumevanja kupcev ali drugih okoliščin umaknili iz proizvodnje. Manj srečni so morali celo zapreti podjetje. Za primer vzemimo le Applov prvi ročni računalnik Newton ali Messagepad, kot se je tedaj imenoval. Apple ga je predstavil že v zgodnjih devetdesetih letih, a ga je moral čez čas umakniti. Čez nekaj let je koncept sprva dosegel velik uspeh v ročnih računalnikih Palm, danes pa se nadaljuje tako v ročnih računalnikih kot pametnih telefonih. Razlogov za uspešno vrnitev je več, vse bolj pa je jasno, da je eden bistvenih v komunikacijah (zlasti prek brezžičnih omrežij). Ta primer pa še zdaleč ni osamljen.

Če bolje razmislimo, lahko ugotovimo, da je bilo v vsakem obdobju razvoja računalništva nekaj povsem jasnih dejavnikov, ki so omogočili prehod na novo raven storitev ali pa, v našem primeru, vrnitev starih zamisli. Zanimivo je, da so med temi dejavniki zelo pogosto na zelo visokem položaju, če že ne vselej na prvem, prav komunikacije. Kadarkoli je komunikacijska tehnologija naredila korak naprej, je za seboj potegnila tudi druge tehnologije ali rešitve. Pomislimo, kje bi danes bili, če bi do interneta dostopali po modemu s hitrostjo 19.200 bitov na sekundo (kar je, mimogrede, dolgo časa celo veljalo za teoretično mejo hitrosti komunikacij).

V praksi se pokaže, da vsaka širitev prepustnosti komunikacijskih povezav odpre vrata novim zamislim. Pretočni prenos večpredstavnih vsebin je možen in smiseln šele tedaj, ko imamo dovolj široko pasovno širino in odzivnost, da lahko pretok podatkov spremenimo v odkodiranje v resničnem času. To je sprva veljalo za zvok, pri večini širokopasovnih povezav pa danes že zadostuje za prenos TV programov in celo video posnetkov na zahtevo. Čakamo le, da ponudniki zgrabijo priložnosti.

A kdor je mislil, da so s tem že vse zamisli izrabljene, se je seveda motil. Preteklost nas uči, da je nesmiselno trditi, da se bližamo "koncu", kjer so vse ideje izkoriščene. Lep zgled tega je denimo tehnologija wimax (IEEE 802.16), ki bo v telekomunikacije in računalništvo najverjetneje prinesla več sprememb, kot ta hip pričakujemo. Kdor misli, da gre le za hitrejšega naslednika vmesnikov wi-fi, se moti.

Wimax je v veliki meri najbrž naslednik ožičenih komunikacij v celoti, ne samo ozkega področja "brezžičnega etherneta". Videti je kot idealni partner za prodor brezžične internetne telefonije, kot primerno nadomestilo za drage najete vode, kot sredstvo za dokončno premostitev "zadnjega kilometra", torej način čim bolj cenovno učinkovitega povezovanja končnih odjemalcev v komunikacijsko omrežje. Posega pravzaprav na vsa področja, kjer imamo danes prenos podatkov (analognih ali digitalnih) prek ožičenih omrežij.

Ključ morebitnega uspeha vmesnika wimax je v dometu. Intel je skupaj s partnerji v Las Vegasu nedavno javno prikazal delovanje oddajnika wimax, ki je pokril kar 500 kvadratnih milj, 20 milj od antene pa so še vedno dosegli hitrost prenosa, ki je primerljiva s tisto, ki jo danes dosegamo s standardnim ethernetom pri 10 Mb/s. Pri teh podatkih se resnično lahko zamislimo. Vsekakor je wimax lahko eden od ključnih katalizatorjev, da pridemo do še cenejših širokopasovnih storitev, brez omejitev, ki ji postavljajo današnje tehnologije, kot je ADSL. Wimax je sredstvo, s katerim bodo lahko operaterji pokrili tudi področja in uporabnike, kjer to doslej iz tehničnih ali ekonomskih razlogov ni bilo možno.

Nič čudnega, če je pojav te tehnologije v telekomunikacijskem svetu ena najbolj vročih tem ta hip. Zanimivo bo predvsem opazovati, kako bo potekal odnos do tehnologije med starimi in novimi telekomunikacijskimi operaterji. Lastniki ožičenih omrežij se bodo najbrž znašli pod še večjim pritiskom za znižanje cen storitev, kot je bilo to doslej v primeru alternativnih ponudnikov telekomunikacijskih storitev, kar je povrh vsega marsikje, tudi pri nas, še vedno v povojih zaradi deregulacije komunikacij. Nova brezžična tehnologija lahko večino teh ovir obide v širokem loku. Zanimivo pa je, da bodo pod resnih preizkusom tudi današnji ponudniki mobilne telefonije, ki brezžična omrežja že imajo, vendar ta temeljijo na - danes že lahko tako rečemo - nekoliko bolj zastareli tehnologiji. Prihodnost je namreč telefonija IP.

Toda vrnimo se k izhodiščni trditvi. Brezžične komunikacije bodo brez dvoma ključni dejavnik pri vnovičnem prodoru ponudnikov, ki bodo računalniške programe ponujali kot storitve. To se sicer že danes dogaja z uvajanjem spletnih tehnologij in storitev, vendar bi zgolj na ta način prehod modela ASP (application service provider) potekal prepočasi. Poceni širokopasovne komunikacije, ki nimajo krajevnih omejitev, lahko spodbudijo, da se na centralne strežnike preselijo storitve, ki so danes na krajevnih računalnikih ali strežnikih in doslej niso bile primerne za uporabo na daljavo. Primerne hitrosti komunikacij to vsekakor omogočajo.

Če se znižajo tudi cene komunikacijske povezave, pa hitro lahko pridemo do točke, da je uporaba storitve na daljavo celo cenejša od tiste na krajevni ravni. Vsaj če upoštevamo resnično vse stroške, ki jim imamo z uporabo računalnikov in nudijo primerno kakovost storitve (varnostne kopije, cena pomnilniškega prostora ...). Sprva bo to res predvsem na področju poslovne rabe, nekega dne pa se lahko ta prag dotakne tudi domačih uporabnikov.

Seveda pri vsem tem obstajajo tveganja in ovire, tako tehnične kot ekonomsko-politične. Zdi pa se, da je tiste iz prve skupine lažje preseči kakor druge. Tu je vprašanje varnosti in zanesljivosti delovanja, kar pa lahko razrešimo (digitalni podpis, šifriranje podatkov, rezervne povezave ...). V drugo skupino pa sodijo - kot vedno - različni poslovni interesi, zlasti tistih, ki imajo velike vložke v starejše tehnologije. Zopet bodo na preizkusu države in njihove pobude za deregulacijo, prav tako pa lahko ponekod pričakujemo pravcate male vojne za končne uporabnike. Slovenija pri tem ni izjema.

Poceni širokopasovne komunikacije, ki nimajo krajevnih omejitev, lahko spodbudijo, da se na centralne strežnike preselijo storitve, ki so danes na krajevnih računalnikih ali strežnikih in doslej niso bile primerne za uporabo na daljavo.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki