Vladimir Djurdjič: Kitajski sindrom

Vladimir Djurdjič: Kitajski sindrom
Objavljeno: 26.3.2005 12:15 | Avtor: Vladimir Djurdjič | Kategorija: Mnenja | Revija: Julij 2004

Prvo, kar pade na misel, ko govorimo o Kitajski, je nedvomno njena velikost. Ne geografska, saj jo po tem prekašajo tri države, temveč po številu prebivalcev. Kitajci danes predstavljajo z malo manj kot 1,3 milijarde ljudi približno petino človeštva in to je fenomenalen, včasih že kar malo srhljiv podatek. Orjaški trg, ki ga nihče ne more več ignorirati. Trg, ki raste in je zaradi tega upanje številnih izdelovalcev in celih ekonomij za nadaljevanje ekonomske rasti, ki je marsikje zastala. Trg prihodnosti, tudi za računalništvo.

Še večje spoštovanje predstavlja človeški kapital znanja in kaj lahko se zgodi, da postane Kitajska že v kratkem dominantna sila in s tem gibalo novega razvoja. Zlasti zdaj, ko se je odprla, opravila prehod v gospodarstvo, ki je vse bolj tržno, in svojim državljanom odprla možnost tako za ustvarjalnost kot podjetništvo. Za razliko od Rusije, kjer je tranzicija potekala precej bolj nesrečno, so Kitajci ubrali boljšo pot, in to se vse bolj kaže tudi na področju visokih tehnologij.

Tudi če odmislimo Tajvan, ki ima v mednarodni luči tako ali tako poseben status, se tudi matična Kitajska vse bolj uveljavlja kot svetovna računalniška velesila. Poglejmo le podjetje Lenovo (nekoč znano kot Legend), ki je postalo v rekordnem času največji azijski izdelovalec računalnikov, s čimer je prehitelo tako Japonce, Tajvance kot tudi Korejce. O njihovi rasti in moči pove dovolj že samo podatek, da so si zagotovili najvišje sponzorstvo za olimpijske igre v letih 2006 in 2008, to pa ni majhen denar.

Še najbolj zanimivo pa je nemara to, da se Kitajska in njena podjetja svoje moči presneto dobro zavedajo. Iz posnemovalcev visokih tehnologij se vse bolj spreminjajo v tiste, ki bodo diktirali, morda celo vsiljevali nove standarde. To je posebej razvidno iz dogodkov v zadnjih mesecih, ki so dvignili precej prahu na področju računalništva in elektronike.

Za začetek so napovedali, da nameravajo razviti svoj standard za nosilce DVD oziroma njegove naslednike z imenom EVD. Ne gre le za poskus posnemanja, temveč tudi za kakovostne izboljšave, ki jih drugod šele načrtujejo. Po nekaterih podatkih naj bi bili ti nosilci nared pred rešitvami Zahoda, in to je marsikoga presenetilo. To je lepa priložnost, da se standard sprejme tudi drugod, saj Kitajska ni nikjer zapisala, da bo sistem uporabljala ekskluzivno na notranjem trgu.

Najbrž je precej resnice v trditvi, da so se Kitajci preprosto naveličali plačevati licenčnine japonskim in ameriškim podjetjem in so se odločili za svojo pot. Prihranek? Menda 4,5 dolarja na vsak predvajalnik DVD. Tudi če vzamemo le delček števila prebivalcev na Kitajskem, ki bi si rad omislil DVD, so skupni zneski astronomski.

Podobno se je zgodilo tudi s standardom za brezžične omrežne povezave, kjer so pripravili lasten sistem za varno šifriranje podatkov z imenom WAPI. Šlo je celo tako daleč, da so Američani vse skupaj prenesli na politično raven in po dolgih pogajanjih z muko dosegli premirje ter obljubo, da bo Kitajska to namero zamrznila za nedoločen čas. Sicer bi bila samo ameriška podjetja menda ob milijarde dolarjev prihodkov.

Zadnje čase je takih novic vse več. Nedavno je postalo jasno, da namerava Kitajska podpreti lastno različico telefonije 3G z imenom TD-SCDMA. Standard je celo ratificiran s strani ITU in sodi med podprte različice združenja 3GPP, le da je v primerjavi z ameriškimi in evropskimi različicami precej bolj prijazna do dane infrastrukture (zlasti GSM/GPRS), zaradi česar jo je mogoče hitreje in izvesti ceneje. S tem korakom so zopet postali zelo nesrečni tisti, ki so svoj razvoj telefonije usmerili v druge vode in si tako lahko obetajo višje stroške razvoja. Opustitev kitajskega trga zaradi takih "malenkosti" pa pravzaprav sploh ni več realna možnost.

Tudi na področju programske opreme se na Kitajskem dogaja marsikaj zanimivega, čeprav se v naših krogih o tem bolj malo sliši. Razlog je najbrž tudi v medijih, ki so nedvomno bolj oprti na "zahodne" vire informacij. Zanimivo je, denimo, da je po nekaterih podatkih Linux na Kitajskem precej bolj razširjen kakor v številnih drugih državah. Ne samo to, imajo tudi močne lokalne distribucije, katerih krona je Red Flag Linux, ki je tik pred tem, da začne prodirati tudi na druge trge. Uveljavlja se tudi pisarniški paket EIoffice, ki utegne nekega dne postati poglavitni tekmec Microsoftovega paradnega izdelka. Že zdaj se po kakovosti menda uvršča med najzanimivejše izdelke na tem področju.

Kitajska vse te poteze vleče brez dvoma zato, da se osvobodi vpliva zahodne tehnologije, kar je ena izmed doktrin in stvar nacionalnega ponosa. Toda tu gre več kot le za načelo. Kitajci se preprosto tako pripravljajo za svet. Najprej osvojijo domači trg, nato pa z vso močjo pritisnejo naprej. Lenovo zagotovo ne bo ostal edini na tem področju. Moč je sklepati, da se bodo najprej osredotočili predvsem na bližnje azijske sosede (na primer Indijo, ki ima nadaljnjo milijardo ljudi) in že s tem lahko dosežejo vodilne svetovne tržne deleže. Tudi če se sploh ne bi dotaknili ZDA in Evrope.

Resnici na ljubo vodilna računalniška podjetja ne sedijo križem rok. Prav vsi veliki imajo na Kitajskem vse prej kot majhna strateška vlaganja, pa tudi sicer si zelo prizadevajo pridobiti naklonjenost države, podjetij in končnih uporabnikov. Res pa je, da so tam v podrejenem položaju, zato izvajajo najrazličnejše zvijače, kot je prenos razvoja na Kitajsko, odpiranje novih delovnih mest in druge politično korektne poteze. Toda kljub temu se najbrž ne morejo otresti občutka, da lahko kitajska vlada vsak hip sprejme kak pogoj, s katerim jih spravi s svojega trga. Kitajska je lahko namreč tudi brez njih.

Kdaj torej kitajska tehnologija v Sloveniji? Ali moramo biti zaskrbljeni? V resnici je kitajska strojna oprema med nami že lep čas, pa to ni nikomur mar. Temu bodo kmalu sledili tudi programi in drugi računalniški izdelki. Mislim, da je vse skupaj le še vprašanje časa. Kitajska pa je za Slovenijo in slovenska računalniška podjetja lahko tudi velik izziv. Morda bi bilo smotrno, ko bi se resno ozrli po tem velikanskem trgu, namesto da ostajamo ponosni na naše "obvladovanje" balkanskih trgov in si na vse kriplje prizadevamo uspeti v Evropski uniji ali celo ZDA. Nekatere prve lastovke iz širšega slovenskega gospodarstva znajo potrditi, da je to boljša smer.

Še najbolj zanimivo pa je, da se Kitajska in njena tehnološka podjetja svoje moči presneto dobro zavedajo.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki