Veliki test mini kamer
Youtube je povzročil že kar nekaj (r)evolucij, zadnja se kaže na trgu video kamer. Na voljo je namreč vedno več modelov, ki so namenjeni bolj ali manj le nalaganju posnetkov na te priljubljene video dveri. Preizkusili smo, kako so pri tem uspešne in ali so uporabne tudi še za kaj drugega.
JVC Picsio GC-FM1
Od JVCja, ki je sicer kar velik igralec pri video kamerah, smo tokrat dobili le en model - Picsio GC-FM1. Gre za kamero, ki še najbolj spominja na naprave brezimnih izdelovalcev z Daljnega vzhoda. Na videz je podobna kakemu večjemu mobilnemu telefonu, plastično ohišje pa je presenetljivo lahko. Preizkušena kamera je bila odeta v temnejšo rožnato barvo s kričečim vzorcem, vse skupaj pa deluje silno kičasto. Primerljiva je s Sonyjevim manj zmogljivim Bloggie MHS-PM5K, le brez vrtljivega objektiva.
Tako kot pri vseh teh cenejših kamerah, ki so namenjene snemanju videov za Youtube, je tudi tu objektiv povsem fiksen (torej ni optičnega zuma). Na voljo je le štirikraten elektronski zum. Najvišja ločljivost zajema je 1440 × 1080. To je sicer manj kot pri konkurenci (ki praviloma snema pri ločljivosti 1920 × 1080), a je ta razlika praktično neopazna, saj je video pri vseh teh napravah primerljivo slab. Visoka ločljivost ima tu prej tržni pomen kot pa kak dejanski vpliv na kakovost. Seveda tudi ni samodejnega ostrenja, namesto tega imamo majhno tipko za snemanje bližjih objektov. Barve so sprane, slika neostra in zaradi pomanjkanja optične stabilizacije tudi tresoča. Tudi zvok ni nič posebnega, zajet je po enem kanalu (torej mono).
O tipkah težko rečemo kaj drugega, kot da so katastrofalno slabe. Težava je v tem, da so praktično povsem ravne in bistveno pretrde. Zaradi tega nimamo občutka, ali smo jih sploh pritisnili, včasih pač jih, drugič spet ne. Vse skupaj je še bolj nadležno zaradi presenetljivo majhnega zaslona. Njegova diagonala meri 2 palca, tako majhne zaslone danes najdemo na kakih večopravilnih tiskalnikih. O njegovi ločljivosti sicer nismo našli podatka, je pa izredno majhna.
Kamera podpira pomnilniške kartice tipa SD in SDHC, vgrajenega pomnilnika ni. Izhodi so standardni, poleg analognega izhoda za video in zvok je še vmesnik USB, ki rabi tudi za polnjenje akumulatorja (ta zdrži po besedah izdelovalca 96 minut snemanja). JVC je sicer priznano podjetje na področju kamer, a je model Picsio GC-FM1 zelo slab predstavnik. Njegovi edini dobri lastnosti sta velikost in teža.
JVC Picsio GC-FM1
Velikost diska: Brez.
Zaslon LCD: 2-palčni.
Mere, masa (brez baterije): 53 × 97 × 17 mm, 95 g.
Prodaja: Izid, www.izishop.net.
Cena: 139 EUR.
Za: Velikost in teža.
Proti: Majhen zaslon z nizko ločljivostjo, slaba kakovost videa, fiksni objektiv, tipke.
Kodak Zx3
Kodakova Zx3 je podobna kamera kot JVCjev Picsio GC-FM1 ali Sonyjev Bloggie MHS-PM5K. Gre torej za napravo, ki še najbolj spominja na večji mobilni telefon, z njo pa bomo snemali filmčke za splet. Pomembna posebnost Zx3 pa je vodoodpornost, in sicer do globine treh metrov. Odlična naprava torej za snemanje morskih in bazenskih vragolij. Ohišje je seveda zelo kakovostno in oklepljeno, tudi vratca so izdatno zaščitena. Napis zadaj pravi 'Play sport', zaradi robustne izdelave bo naprava preživela tudi športno maltretiranje.
Žal pa ima podobne omejitve kot vse zgoraj navedene kamere. Najprej omenimo fiksen objektiv. Ta je silno ozek - 48 milimetrov, če snemamo pri najvišji ločljivosti, 36 milimetrov pri preostalih ločljivostih. Dejansko smo zaradi tega raje snemali pri nižjih ločljivostih, saj se nam zdi širši kot bolj uporaben. Svetlobna jakost je F2,8, zum je le digitalni. Ta je počasen in opazno slabi kakovost videa, tako da njegovo uporabo na splošno odsvetujemo.
Kodak sicer snema pri visoki ločljivosti 1920 × 1080, na voljo pa so tudi 1280 × 720 in 848 × 480. Video je glede na bolj navadne kamere malce slabši, a je najboljši med primerljivimi 'blogger' kamerami. Barve so presenetljivo dobre, tudi prilagajanje svetlobe je še kar v redu. Malce zmoti le pomanjkanje optične stabilizacije slike, ki bi bila pri kakih hitrejših športih res uporabna. Temperatura beline se še kar dobro znajde, na menuju lahko odkljukamo tudi posebno nastavitev za snemanje pod vodo (kjer bi sicer bilo vse preveč modro). Zvok je mono, v določenih primerih se malo preveč sliši šum vetra.
Kot pri drugih takih kamerah je tudi tu zaslon odločno premajhen - meri 2 palca. O ločljivosti sicer nismo našli podatka, ni pa nič posebnega. Meni je izredno enostaven, možnosti je res malo. Žal poleg ikon ni napisov in to bo marsikoga motilo. Tipke so morda malce pretrde, a je to po vsej verjetnosti posledica vodotesnosti. Delo s kamero je sicer preprosto in enostavno. Presenetil je vmesnik HDMI, ki ga v tem razredu ne bi pričakovali. Zx3 kot kamera sicer ni ravno vrhunec, a je najboljša izmed 'blogger' kamer, ponuja snemanje v najbolj ekstremnih situacijah, hkrati pa je tudi cenovno razmeroma ugodna.
Kodak Zx3
Velikost diska: Nima.
Zaslon LCD: 2-palčni.
Mere, masa (brez baterije): 58 × 112 × 20 mm, 128 g.
Prodaja: Avtera, www.avtera.si.
Cena: 151 EUR.
Za: Velikost in teža, cena, vodoodpornost.
Proti: Ni optične stabilizacije slike, majhen zaslon, brez optičnega zuma.
Samsung SMX-C20BP
Samsungova SMX-C20BP je prisrčna mala kamera, katere ohišje najlaže opišemo z izrazom 'jajčasto'. Kamera ima objektiv zamaknjen navzgor (če jo položimo na mizo), ko jo držimo, imamo tako roko obrnjeno bolj navzdol kot pri bolj klasičnih kamerah. Rešitev je načeloma dobra, saj se jo dejansko drži v bolj sproščeni in naravni legi, zapestje malo manj trpi. Te kamere so bile pred časom bolj priljubljene, a je Samsungova edina na tokratnem preizkusu. Žal pa naprava nima paščka, s katerim se tesno drži roke, na zadnji strani je le mesto, kamor lahko damo pašček, ki se drži zapestja (tako kot pri žepnih fotoaparatih).
Sicer pa gre za manj zmogljivo kamero, ki ne zajema videa pri visoki ločljivosti. Ta je 720 × 480 in to je še vedno povsem solidno - kakovost videa je namreč razmeroma dobra. Barve so morda malo močne (torej saturirane), samodejno nastavljanje temperature beline pa je dokaj dobro. Pohvalimo lahko uporabo kodeka H.264, zaradi katerega je, poleg seveda nižje ločljivosti, minuta posnetka dosti majhna - okoli 45 MB. Stabilizacija slike je le elektronska, tako da je ob večjih zumih treba imeti res mirno roko (ali še raje stativ).
Zaslon LCD je soliden, njegova ločljivost je tipičnih 230.000 pik, diagonala meri 2,7 palca. Ni sicer občutljiv za dotik, a smo se s krmilno paličico, ki je postavljena na njegovo levo stran, povsem dobro znašli. Menuji so dovolj dobro razporejeni, izbir tudi ni preveč. Nekaj tipk, ki so morda preveč ravne, je na strani ohišja, torej pod zaslonom, med njimi tudi tipka za vključitev kamere. Zadaj so pod edinimi vratci (na katera je nameščena tudi glavna tipka za snemanje) vsi vmesniki - poleg zvočnega in video še USB, vmesnik za napajanje in reža za pomnilniško kartico. Kamera podpira kartice SD in SDHC, vgrajenega pomnilnika ni.
Točnih podatkov o goriščnicah objektiva v leica formatu nismo dobili, je pa pri širokem kotu po našem mnenju rahlo preozek. Optični zum je desetkratni, digitalni tudi. Največja zaslonka se giblje od F1,8 pri najširšem in do F2,4 pri najožjem kotu. SMX-C20BP je povsem solidna mala kamera, pod pogojem da ne potrebujemo (ali ne želimo) visoke ločljivosti HD. Tudi cena je nadvse ugodna.
Samsung SMX-C20BP
Velikost diska: Nima.
Zaslon LCD: 2,7-palčni, 230.000 pik.
Mere, masa (brez baterije): 109 × 56,2 × 34 mm, 141 g.
Prodaja: Eurofoto, www.eurofoto.si.
Cena: 170 EUR.
Za: Velikost in teža, cena, oblikovanje.
Proti: Ni optične stabilizacije slike, nizka ločljivost snemanja.
Sony Bloggie MHS-CM5
Druga Sonyjeva naprava iz družine Bloggie je model MHS-CM5. Gre za večjo in zmogljivejšo sestro preizkušenega modela MHS-PM5K. Še vedno jo držimo navpično kot nekako futuristično pištolo, le da se tu zaslon dvigne na podoben način kot pri bolj klasičnih modelih. Aparat je malo večji in težji od večine konkurenčnih modelov, katerih bistvo je snemanje za spletno občinstvo, kljub temu pa ostaja dovolj majhen in ozek, da ga pospravimo v žep. Tako kot pri manjši sestri se tudi tu iz ohišja iztegne vmesnik USB, uporabimo pa lahko tako kartice MS Pro Duo kot SD (in SDHC).
Zaslon je načeloma le malenkost večji kot pri modelu MHS-PM5K, a je tu v celoti izkoriščen za video. Ločljivost zaslona je solidna, 230.000 pik, ni pa občutljiv za dotik. Za nadzor skrbijo tipke, ki so razporejene zadaj (pod palcem) in na notranji strani, torej pod zaslonom. Razporeditev je dobra, pod palcem leži dvosmerni drsnik za nadzor zuma, levo in desno od tega pa sta tipki za fotografiranje in za snemanje videa. Malo nižje je štirismerna tipka, ki pa bi lahko bila malo večja.
Ločljivost snemanja je 1920 × 1080, kakovost videa pa ni nič posebnega - a kljub temu boljša kot pri modelu MHS-PM5K. Seveda lahko nastavimo tudi nižje ločljivosti, 1280 × 720 (pri 60 ali 30 slik na sekundo) ali klasično 640 × 320 (30 slik na sekundo). Zaradi uporabe kodeka H.264 zavzame video zadovoljivo malo prostora - pri najvišji ločljivosti velja minuta posnetka dobrih 100 MB, pri najnižji pa slabih dvajset MB. Opazi se, da aparat nima optične stabilizacije slike, hkrati pa ima tudi težave s tako imenovanim 'jello' učinkom, kjer so ob hitremu premikanju kamere levo-desno objekti videti, kot bi bili iz želeja (se torej zvijajo). Težava je pri tipalu, ki prebira slikovne pike vrsto za vrsto, pri tem pa mine preveč časa med branjem zgornjih in spodnjih vrstic. Je pa tu, za razliko od PM5K, na voljo petkratni optični zum. Objektiv gre od 41 pa do 205 mm, kar ni sicer nič posebnega, a je bolje kot nič.
Bloggie MHS-CM5 nas načeloma ni prepričal. Je sicer boljša izbira od manjšega Bloggija, sploh ker praktično ni razlike v ceni. Je malo večji in težji, a ponuja malce širši objektiv in optični zum.
Sony Bloggie MHS-CM5
Velikost diska: Nima.
Zaslon LCD: 2,5-palčni, 230.000 pik.
Mere, masa (brez baterije): 39 × 101 × 67 mm, 196 g.
Prodaja: Bigbang, www.bigbang.si.
Cena: 189,99 EUR.
Za: Velikost in teža.
Proti: Kakovost videa, cena.
Sony Bloggie MHS-PM5K
Sony je že nekaj časa navzoč na področju cenejših video kamer, ki so namenjene predvsem blogerjem in drugim, ki video snemajo predvsem zato, da bi ga objavili v spletu. Model MHS-PM5K je eden izmed osnovnejših v njihovi liniji teh naprav. Pri teh kamerah se pričakuje predvsem majhne mere in težo, dobre možnosti povezljivosti in enostavno rabo.
Kamera je med najmanjšimi na preizkusu, na pogled pa bolj spominja na kak večji mobilni telefon kot na video kamero. Objektiv je skrit v majhnem vrtljivem ohišju na vrhu naprave - tega lahko zavrtimo okoli svoje osi, tako da ga zlahka usmerimo vase, ne da bi pri tem obračali celotno napravo. O poslanstvu naprave veliko pove tudi vgrajeni vmesnik USB, ki se iztegne iz samega ohišja, tako da pravzaprav celotno kamero priključimo neposredno na računalnik. V Sonyju že tradicionalno uporabljajo lastne pomnilniške kartice Media Stick (zadnje čase v inkarnaciji Pro Duo), vedno več pa tudi bolj razširjene in cenejše kartice SD (in njihove večje različice SDHC). Pri Bloggieju lahko tako uporabimo tako ene kot druge.
Zadaj je postavljen podpovprečno velik zaslon, ki je obrnjen navpično. Spodnji del je izkoriščen za prikaz podatkov, zgornji pa za dejanski prikaz posnetega videa. Tega je enostavno premalo - med snemanjem bi potrebovali več kot le tiste tri centimetre zaslona za ogled videa. Nič bolje se ne odnese objektiv. Ker je fiksen, nimamo na voljo pravega optičnega zuma. Goriščnica je bistveno preozka - v klasičnem 35 mm formatu je 47 mm, velja za navaden objektiv. Tu bi se vsekakor bolje obnesel široki objektiv - denimo 30 mm, sploh glede na to, da se tako napravo nemalokrat uporablja za snemanje samega sebe. Pri tem pa je objektiv tako ozek, da moramo kamero držati praktično na koncu iztegnjene roke, če hočemo v kader dobiti vsaj malo okolice. Aparat pri nižjih ločljivostih sicer omogoča štirikratni digitalni zum, a se to pozna pri kakovosti posnetka. Žal ni ne samodejnega ostrenja, ne optičnega sistema za stabilizacijo slike.
Video je po kakovosti med slabšimi na tokratnem preizkusu. Dobili smo občutek, kot da je tipalo pobrano iz kakega starega fotoaparata - ali celo iz mobilnega telefona. Barve so slabe in nerealne, prilagajanje svetlobi pa počasno in nenatančno. Ostrine ni, snemanje manjših podrobnosti ali napisov enostavno odpade. Bloggie je sicer zanimiva igrača, žal pa je kakovost videa prenizka, cena naprave pa previsoka, da bi si zaslužila resno priporočilo.
Sony Bloggie MHS-PM5K
Velikost diska: Nima.
Zaslon LCD: 2,4-palčni, 230.000 pik.
Mere, masa (brez baterije): 19 × 108 × 54 mm, 110 g.
Prodaja: Bigbang, www.bigbang.si.
Cena: 189,99 EUR.
Za: Velikost in teža.
Proti: Kakovost videa, ozek kot zajema, izkoriščen le majhen del zaslona, cena.
Sony DCR-SX34E
Kamera DCR-SX34E je druga iz Sonyjeve družine, ki zajema video pri ločljivosti SD - 720 × 576 pri 25 slikah na sekundo. Sodeč po videu, je tipalo enako kot pri modelu DCR-SR58E. Gre za dokaj kakovosten video, tudi tu pa smo pogrešali pravo optično stabilizacijo slike. Tako kot pri večini Sonyjevih kamer je tudi tu temperatura beline po privzetem povlečena nekoliko v toplejše - tako poudarja rdeče tone. Značilen zgled je snemanje ljudi pod notranjimi lučmi - koža je v tem primeru marsikdaj videti malo preveč rdeča. To sicer še najbolj opazimo, ko posnamemo enak kader še s kamero kakega drugega izdelovalca. Velikost posnetega videa je spet okoli 70 MB na minuto posnetka (pri najvišji kakovosti), uporabljeni kodek sodi v družino MPEG2.
Aparat je malenkost manjši od sorodnega DCR-SR58E, še malo večja razlika pa je v teži naprave. Pri tem si lahko mislimo, da je glavni krivec za manjše mere in nižjo težo vgrajeni pomnilnik SSD, ki pa je razmeroma majhen, 4 GB. Ta je v primerjavi s klasičnim vrtečim se diskom izredno majhen. Glede na omenjeno sorodno kamero pa pri tej tudi akumulator zdrži malce dlje - 110 minut oziroma deset minut več kot pri sorodniku (kar bi lahko spet pripisali uporabi pomnilnika SSD). Seveda lahko snemamo tudi na pomnilniške kartice MS Pro Duo in družino SD (tudi SDHC in SDXC).
Nad objektivom hitro opazimo velik napis, ki govori o zumu. Ta je kar 60-kratni. V klasičnem formatu Leica pokriva goriščne razdalje od nič kaj širokih 39 pa do dolgih 2340 mm. To velja za zajem pri razmerju 16 : 9, če pa izberemo 4 : 3, se obe številki še malo povečata (zajemamo torej še malo ožji kader). Svetlobna moč je še kar dobra, začne se pri F1,8, pri največji goriščni razdalji pa seveda ne moremo pričakovati kaj veliko - F6,0 je tako povsem solidno.
Zaslon je enak kot pri modelu DCR-SR58E. Je občutljiv za dotik in širokega formata, skupaj z razmeroma slabo preglednimi menuji pa se ne obnese najbolje. Raje bi videli krmilno paličico oziroma kak centimeter več v višino.
Tako kot pri sorodnem modelu bi si tudi tu najbolj želeli optično stabilizacijo slike. Visoka ločljivost HD je danes nekako standard, kamere, ki snemajo SD, pa so vedno bolj potisnjene v ozadje. Načeloma pa nam je DCR-SX34E skoraj bolj všeč kot sorodni DCR-SR58E. Namesto razmeroma velikega diska sicer dobimo bistveno manjši pomnilnik SSD, zaradi katerega pa je kamera manjša in lažja, njen akumulator zdrži malce več, največja razlika pa je vsekakor v ceni.
Sony DCR-SX34E
Velikost diska: 4 GB SSD.
Zaslon LCD: 2,7-palčni, 230.400 pik, občutljiv za dotik.
Mere, masa (brez baterije): 107 × 65 × 56 mm, 280 g.
Prodaja: Bigbang, www.bigbang.si.
Cena: 269 EUR.
Za: Velikost in teža.
Proti: Ločljivost SD, ni optične stabilizacije slike.
Toshiba Camileo S20
Toshibina Camileo S20 je še ena povsem žepna kamera. Gre za napravo, ki jo lahko nosimo povsod in ujamemo zanimive in nepredvidljive trenutke - in jih seveda takoj naložimo na YouTube. Kamera je predvsem izredno tanka - pravzaprav najtanjša na preizkusu. Kljub temu so dodali presenetljivo velik zaslon, katerega diagonala meri 3 palce. Pri tem je ločljivost povprečnih 211.200 pik, ni pa občutljiv za dotik.
Slednje nas niti ne bi motilo, a so tipke razmeroma slabo razporejene, njihove funkcije pa tudi niso najbolj samoumevne. Nadležna je tudi navigacija po razmeroma staromodnih in kockastih menujih. Do menuja pridemo s pritiskom na tipko, ki sicer skrbi za zum (do te ugotovitve smo prišli skoraj po nesreči), izredno neintuitivno je skakanje po različnih nivojih menujev. Ti tudi delujejo razmeroma počasno - še počasnejši pa je pregled posnetkov.
Kakovost videa je primerljiva z drugimi kamerami, namenjenimi nezahtevnim uporabnikom, katerih posnetki so mišljeni predvsem za spletno rabo. Slaba, torej. Ločljivost je sicer polna HD (1920 × 1080), a to kljub vsemu ne pomaga. Barve delujejo sprane, samodejna nastavitev temperature beline pri tem ne pomaga. Tudi šuma je kar nekaj. Fotografije lahko sicer zajemamo pri ločljivosti pet milijonov pik, a so tudi te podpovprečne. Enako velja za zvok, ki je posnet le po enem kanalu (mono).
Objektiv ima, tako kot pri drugih podobnih napravah, fiksno goriščnico. Omogoča tudi štirikratni digitalni zum, a le, če ne snemamo pri najvišji ločljivosti. Podatka o goriščni razdalji sicer ni na voljo, po našem mnenju je malo preozek. Ni ne optične stabilizacije slike (le elektronska), ne ostrenja. Pri objektivu je le majhen drsnik, s katerim preklopimo na snemanje bližjih objektov (v praksi ta drsnik ne naredi drugega, kot da za kak milimeter premakne lečo v objektivu). Vgrajenega pomnilnika seveda ni, posneti video se shranjuje na kartice SD oziroma SDHC.
Camileo S20 kot kamera ni prav nič posebnega - prej nasprotno. A je kljub vsemu silno tanka in lahka, hkrati pa tudi razmeroma lepa naprava. Velika prednost v primerjavi s Sonyjevimi predstavniki je bistveno nižja cena in sorazmerno velik zaslon.
Toshiba Camileo S20
Velikost diska: Brez.
Zaslon LCD: 3-palčni, 211.200 pik.
Mere, masa (brez baterije): 59 × 106 × 17 mm, 115 g.
Prodaja: Inea, www.inea.si.
Cena: 139 EUR.
Za: Videz, velikost in teža, velik zaslon, cena.
Proti: Kakovost videa, brez optičnega zuma, nepregledni menuji.
Toshiba Camileo SX900
Camileo SX900 je majhna in lahka, pravzaprav žepna kamera - po merah je primerljiva z malce večjimi kompaktnimi fotoaparati. Ohišje je odeto v svetlečo črno plastiko z rdečimi in srebrnimi dodatki. Tipke so na klasičnih položajih, malo nas je motila le postavitev smernih tipk za delo z menuji - te se skrivajo pod zaslonom, to pa ni ravno najboljša rešitev. Je pa tudi res, da so na tako majhnem ohišju omejeni s prostorom. Nagajala nam je tudi dvosmerna tipka za nadzor zuma, ki je bila na preizkušeni kameri zelo trda.
Zaslon je solidne velikosti, njegova diagonala meri 2,7 palca. Opazno nizka je ločljivost - 123.000 pik. Menuji so sicer še kar dobri, delo z njimi je lažje kot pri modelu Camileo S20. Priključki so klasični, pohvalimo lahko vmesnik HDMI, ki na manjših in cenejših kamerah še ni samoumeven. Diska ni, posnetke bomo shranjevali na pomnilniške kartice SD, podpira pa tudi večje kartice SDHC ter najnovejše SDXC. Med posebnimi funkcijami lahko omenimo prepoznavanje obrazov, ki hkrati prepozna do 12 obrazov, deluje pa tako pri snemanju videa kot pri fotografiranju. Akumulator ni med boljšimi, po podatkih izdelovalca zdrži do 75 minut snemanja (večina konkurence lahko snema okoli 100 minut).
Video zajema pri visoki ločljivosti 1920 × 1080, je pa kakovost bolj kot ne povprečna. Barve so še dobre, a je prehitro opazen šum. Za shranjevanje se uporablja kodek na osnovi MPEG4, minuta videa tako zaseda okoli 70 MB (pri ločljivosti 1080p - na voljo je tudi 1080i). Zvok je povprečne kakovosti, zajet pa je v stereo načinu. Optične stabilizacije slike ni, samodejno ostrenje bi lahko bilo malo hitrejše.
Objektiv je po razmerju goriščnic dokaj zadržan - premore devetkratni optični zum, kar je načeloma povsem dovolj (digitalni zum pa je dvanajstkraten). Točnega podatka o goriščnih razdaljah v formatu leica nismo našli, a je povem primerljiv z drugimi kamerami tega razreda (široki kot je torej okoli 40 mm). Največja zaslonka se giblje od F2,8 na širokem pa do F3,0 na tele območju.
Camileo SX900 je kamera, namenjena nekoliko manj zahtevnim uporabnikom, ki cenijo predvsem nizko težo in kompaktne mere. Ima sicer nekaj pomanjkljivosti, tudi po kakovosti videa jo marsikateri tekmec prekaša - jo pa zato pospravimo tudi v kak večji žep.
Toshiba Camileo SX900
Velikost diska: Brez.
Zaslon LCD: 2,7-palčni, 123.000 pik.
Mere, masa (brez baterije): 110,5 × 55,4 × 33 mm, 151,5 g.
Prodaja: Asbis, www.asbis.si.
Cena: 230 EUR.
Za: Videz, velikost in teža.
Proti: Ni optične stabilizacije slike, majhna ločljivost zaslona, postavitev smernih tipk.
Pogled v laboratorij
Med mini kamerami je veliko modelov, katerih zmogljivosti so primerljive zgolj z zmogljivostmi boljšim mobilnih telefonov - in jih prekaša večina cenejših digitalnih fotoaparatov. Že res, da se še tako poceni video kamera lahko spozna tudi na visoko ločljivost HD, a nam to nič ne pomaga, če smo omejeni s preozkim kotom zajema, slabimi barvami in veliko šuma. Take kamere smo zato ocenjevali bolj glede na enostavnost dela in povezljivosti v splet (Youtube), saj za običajno preizkušanje, ki ga namenjamo kameram, bolj ali manj niso bile primerne.
Ločljivost PAL bo dovolj
V segmentu mini kamer so v resnici najbolj izstopale bolj tradicionalne kamere - ki pa so še vedno presenetljivo majhne in lahke. Zlati Monitor si je tako prislužila Samsungova kamera SMX-C20BP. Je sicer ena redkih, ki še vedno snema pri ločljivosti SD oz. PAL (720 × 480 pik), a se nam zato tudi ni treba bati, da kakšna naprava ne bo zmožna prikazati našega videa. Hkrati bo tudi morebitno urejanje bistveno lažje in hitrejše - zaradi uporabe naprednega kodeka H.264 pa bo video zasedel razmeroma malo prostora na diskovju. Kamera po presenetljivo nizki ceni ponuja tudi desetkratni optični zum in razmeroma zmogljivo baterijo. K temu pa lahko dodamo še izredno enostavnost rabe in razmeroma soliden zaslon.
Omenimo še Sonyjev model DCR-SX34E, ki snema pri visoki ločljivosti, a je opazno dražji od Samsungovega žepnega malčka.