V Evropi je umrl internet
Evropski digitalni trg je v primerjavi z ameriškim zelo neenakomeren in evropski telekomi so v primerjavi z drugimi sektorji industrije informacijske tehnologije velik igralec, ki zaenkrat vlada tako političnim strankam, aktivistom kot tudi drugim interesnim skupinam. Rezultat je bila konec oktobra v evropskem parlamentu sprejeta slaba uredba, ki v besedilu nikoli dejansko ne zapiše termina »nevtralnost interneta«.
Uredba govori o neomejevanju dostopa do vsebin, a pušča odprte roke telekomom, ki lahko od sprejetja naprej odločajo o t. i. specializiranih storitvah.
Kako je to videti v praksi? Samo 48 ur po sprejetju uredbe (uradno bo začela veljati čez pol leta) sta največja telekoma, Deutsche Telekom in Vodafone, objavila novico, da bosta za mlada podjetja (startupe) začela po novem zaračunavati »odstotek zaslužka v zameno za zagotovljeno dostavo vsebin«. Tako lahko domnevamo, da mlada podjetja trenutno ne plačujejo dovolj za dostavo vsebin do uporabnika, a to seveda ni res. V internetu mora biti ves promet obravnavan enako, telekomi pa dostave ne smejo pogojevati z doplačili.
Nevtralnost interneta je eno temeljnih gonil razvoja informacijske družbe. Strogo ločevanje podjetij, ki se ukvarjajo z dostavo dostopa do interneta, in podjetij, ki se ukvarjajo s storitvami in vsebinami v svetovnemu spletu, je zagotavljalo širok razvoj spletne industrije in preprečevalo nelojalno konkurenco na ravni omrežja.
Koncept je v veljavi že od začetka razvoja interneta in do zdaj ni bil problematičen. Še več! Dokler so ponudniki dostopa do spleta predstavljali večinski delež profitabilnega dela svetovnega spleta, se nihče ni pretirano obremenjeval z zaslužki podjetij Google, Apple in drugih velikanov, ki so služili predvsem s prodajo v spletu.
Potem pa se je zgodil preobrat. Telekomi so se kot pijanec plota držali svojega poslovnega modela prodajanja dostopa do spleta na metre, obenem pa so v nereguliranem in zelo hitro rastočem internetu rasli imperiji na področju spletne trgovine, oglaševanja, igričarske industrije, in kmalu prevladali tudi na področju zaslužkov. Telekomi so začeli razmišljati, kako bi si tudi sami odrezali kos te pogače.
Ker so v preteklosti že zavozili z razvijanjem lastnih storitev in neuspešnim posnemanjem digitalnega sektorja, so se tokrat spomnili revolucionarne zamisli – poleg uporabnikov vsebin bodo začeli zaračunavati še producentom vsebin v spletu z odločanjem o prioritetni dostavi določenih vsebin in storitev.
Vmešala se je politika in na obeh straneh luže z regulacijo zamejila pohlep. Ameriški in evropski regulatorji so kaznovali telekome, ki so kazali prevelike apetite, oni pa so se odzvali s tožbami in lobističnimi pritiski na zakonodajalce.
Zdaj so tudi v Evropski uniji na vrsti nacionalni regulatorji, ki bodo morali za vsak primer posebej presojati, ali telekomi dejansko kršijo nevtralnost interneta ali pa je vse v skladu z regulativo in bomo ustvarjalci vsebin in storitev v internetu prej ali slej prisiljeni plačevati dodaten davek za dostavo vsebin. Regulatorji se doslej niso ravno odrezali pri hitrem in učinkovitem sankcioniranju kršitev nevtralnosti interneta, ki jo imamo v Sloveniji uzakonjeno od leta 2012, in tako lahko s strahom pričakujemo prve poteze evropskega sveta regulatorjev BEREC, ki je zadolžen za izvajanje nadzorne politike na ravni Evropske unije.
Toda na koncu predora se kaže luč – visoki predstavniki Evropske komisije so uredbo še pred sprejetjem označili za slabo in v prihodnosti lahko tudi zaradi pritiska javnosti, zasebnega sektorja in ustvarjalcev pričakujemo, da bo področje na novo urejeno in korigirano. Toda tu naletimo na nov problem.
Resno se bo treba začeti ukvarjati z vprašanjem, kdo zastopa interese evropske industrije informacijske tehnologije, kako se njihovi interesi razlikujejo od interesov industrije telekom operaterjev. Poleg tega je bilo iz razprave v evropskem parlamentu mogoče razbrati zelo nizko informacijsko pismenost nekaterih evropskih poslancev, ki so uredbo podprli kljub protestom in opozorilom splošne in strokovne javnosti. Vprašati se moramo, ali bomo ljudem, ki so kljub svarilom, analizam, slabim dosedanjim izkušnjam s področja branjenja interesov uporabnikov tako odločno podprli predlog, ki služi samo evropski industriji telekomov, še naprej pustili, da v našem imenu sprejemajo odločitve.
In, ne nazadnje, vprašati se moramo o lastni udeležbi v odločevalskih procesih sprejemanja zakonodaje spleta. Zaenkrat se bitke odvijajo med pohlepnimi interesnimi skupinami in neukimi politiki, ki ne razumejo, zakaj smo ljudje proti. Vmes pa vedno več tišine.
