Uvodnik: Vedno je kriv DNS!
Konec oktobra se je zgodilo nekaj, kar bi lahko imenovali že klasika digitalne dobe – Amazonov oblak AWS je spet odpovedal poslušnost. Tokrat je šlo za podatkovni center US-EAST-1, tisti najbolj obremenjeni in najstarejši del Amazonove infrastrukture, ki poganja velik del svetovnega spleta.
Med sistemskimi administratorji že dolgo kroži šala: Vedno je kriv DNS. Tisti sistem, ki spletne naslove, kot je www.monitor.si, spreminja v številke IP, kot je 89.212.23.214. Tudi tokrat je nekdo, nekje, na enem od neštetih strežnikov zgrešil vnos, napačno posodobil zapis DNS ali zagnal skripto z nepredvidenim učinkom. Rezultat? Vmesnik API za dostop do zbirke NoSQL DynamoDB ni deloval in s tem so se sesule množice storitev, ki so na njem temeljile.
Na seznamu prizadetih so se znašla imena, ki tvorijo današnji digitalni vsakdan: Amazon.com (da, lastna Amazonova trgovina ni delovala), digitalna pomočnica Alexa, pametni zvonci Ring, Snapchat, Canva, Fortnite, Roblox, McDonalds, Robinhood, Coinbase, Delta Air Lines, Bank of Scotland, Lloyds Bank in celo britanska davčna uprava HM Revenue & Customs. Ocenjuje se, da je bilo prizadetih več kot tisoč podjetij in storitev.
In to ni prvič. Enaka regija AWS je imela izpade že v letih 2020, 2021 in 2023. Čeprav naj bi bil »oblak« sinonim za porazdeljenost, razpršenost in odpornost, v praksi vse skupaj očitno še vedno visi na nekaj zelo konkretnih kablih – in, očitno, tudi na kakšni zelo človeški napaki.
Danes je večina spleta – neposredno ali posredno – odvisna od treh ponudnikov, ki so Amazon AWS, Microsoft Azure in Google Cloud. Če bi odpovedali vsi trije hkrati, bi digitalni svet obstal.
Osnovna zamisel »oblaka« je, da odpoved enega dela infrastrukture ne bi smela vplivati na delovanje drugega. V teoriji bi moral sistem samodejno preklopiti drugam – v praksi pa se to ne zgodi. Vzrok ni v lenobi razvijalcev, temveč v ekonomiji: resnična odpornost na ravni globalnega oblaka je draga, zapletena in pogosto poslovno nepotrebna. Tudi največje banke, letalske družbe ali igre z milijoni uporabnikov redundance ne gradijo tako, da bi v trenutku lahko preklopile z AWS na Microsoft Azure ali Google Cloud. Da, imajo varnostne kopije in postopke za obnovitev (vsaj največkrat), a to pomeni ure ali dneve izpada, ne pa »seamless« delovanja, kot ga radi obljubljajo prodajni prospekti. Resničnost je torej bolj prizemljena: oblak je bolj prilagodljiv in lažje razširljiv od lastne infrastrukture, ni pa nujno zanesljivejši.
Še huje danes je večina spleta – neposredno ali posredno – odvisna od treh ponudnikov, ki so Amazon AWS, Microsoft Azure in Google Cloud. Če bi odpovedali vsi trije hkrati, bi digitalni svet obstal. Ne fizično – optična vlakna bi še vedno svetila –, a brez aplikacij, strežnikov in storitev bi bil internet prazen okvir. In internet je danes vse: komunikacija, bančništvo, trgovina, logistika, država, celo zdravstvo. Pred kratkim je Afganistan ob izklopu interneta obstal – niso delovali letalski poleti, banke, plačilni sistemi. To ni več »družabni medij ne deluje«, temveč država ne deluje.
In vsa ta infrastruktura, na kateri sloni vsakdanji svet, je večinoma ameriška. Res je, ZDA so internet izumile, a ga danes tudi dejansko obvladujejo – ne z zakonodajo ali s silo, temveč z ekonomijo obsega, s ceno in tehnično dovršenostjo. Preostanek sveta (z delno izjemo Kitajske) se je preprosto prilagodil.
Odvisnost ni le infrastrukturna. Julija letos je svet prizadel incident s programsko napako v (ameriškem) varnostnem paketu CrowdStrike Falcon Sensor, zaradi katere se več milijonov računalnikov z (ameriškim) operacijskim sistemom Windows ni več zagnalo.
Prebrali ste uvodnik v novo številko Monitorja.
Berite Monitor!
- z aplikacijami za iPhone in Android,
- v listalniku PDF,
- na papirju.
- Ali pa se naročite!
Ko prištejemo, da večji del sveta uporablja ameriške plačilne sisteme Visa in Mastercard, da večina aplikacij deluje prek ameriških API-jev in da se podatki večine podjetij hranijo v ameriških oblakih, postane jasno: digitalna odvisnost od ZDA ni več zgolj politična teza, temveč infrastrukturno dejstvo.
Ko je pred leti v Franciji zagorel podatkovni center podjetja OVH, so mnogi menili, da se to pač dogaja manjšim, »nepravim« ponudnikom. Ne, tudi največji niso imuni. Oblak ni magična meglica, temveč zelo fizičen skupek strežnikov, kablov in človeških odločitev, na koncu pa se vse zreducira na ljudi in postopke. Včasih nekdo prehitro potrdi spremembo DNS-zapisa, drugič se zruši porazdeljen sistem, tretjič odpove avtomatizacija. Globalni oblak pa to napako le razmnoži – namesto da bi jo omejil.
Rešitev? Verjetno je ni. Svet ne bo gradil petih neodvisnih globalnih oblakov samo zato, da bo bolj porazdeljen. Ekonomija in inercija bosta vedno potisnili večino prometa tja, kjer je najlažje in najceneje – torej k Amazonu, Microsoftu in Googlu. Upamo lahko le, da bodo ti sistemi postajali bolj robustni, postopki preverjanja strožji in avtomatizacija pametnejša. In da naslednjič ne bomo spet obtožili – sistema DNS.
