Upravitelji računalnika

Objavljeno: 5.6.2006 22:49 | Avtor: Peter Šepetavc | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: Julij 2004

Operacijski sistem sodi k tako osnovni programski opremi računalnika, da ga obravnavamo skoraj kot del strojne opreme. Čeprav že več kot desetletje med izdelovalci operacijskih sistemov močno prevladuje eno podjetje - Microsoft, je razvoj še vedno hiter, kandidatov, ki bi radi zasedli stolček najbolj razširjenega operacijskega sistema, pa je cela vrsta.

Zgodovina operacijskih sistemov

Prvi računalniki v petdesetih letih niso imeli operacijskih sistemov. Programer je moral pri pisanju programa poskrbeti za celotno delovanje računalnika med izvajanjem njegovega programa, tudi za nadzor nad sistemskimi sredstvi. Izkazalo se je, da je veliko programerjev opravilo isto delo, saj je vsak zase moral sprogramirati celoten računalnik. To je veljalo predvsem za vhodno/izhodne operacije, kot je bilo branje podatkov z magnetnega traku ali izpis na tiskalnik. Prav tako je veliko programerjev sprogramiralo nekaj najpogosteje izvajanih operacij, kot so matematične funkcije ali operacije z nizi. Da se delo ne bi več podvajalo, so najpogosteje uporabljane operacije shranili in so bile na voljo vsem programerjem na računalniku. Take shranjene zbirke operacij lahko štejemo za predhodnike sodobnih operacijskih sistemov. Pozneje so izdelovalci računalnikov operacijski sistem vgradili že v sam računalnik. Prvi operacijski sistemi so bili povsem prilagojeni uporabnikom računalnika, tako da operacijski sistemi v različnih računalnikih iste vrste niso bili združljivi med sabo.

IBMov računalnik System/360 je bil prvi, ki je uporabljal operacijski sistem v današnjem pomenu.

V šestdesetih letih je IBM predstavil družino računalnikov System/360. Gre za prvo družino računalnikov, kjer je bila postavljena jasna meja med arhitekturo in izdelkom, kar pomeni, da so vsi računalniki, ki so temeljili na arhitekturi 360, imeli enak nabor strojnih ukazov. V vsak računalnik je bil tako lahko nameščen operacijski sistem OS/360, programi med posameznimi računalniki pa so bili povsem prenosljivi. Pri razvoju OS/360 se je IBM ubadal z nemalo težavami, saj so bili posamezni modeli računalnikov iz družine 360 med sabo zelo različni. Kot zanimivost omenimo, da je razvoj arhitekture System/360 najdražji projekt v zgodovini računalništva in eden najdražjih razvojnih projektov sploh (v šestdesetih letih je več stal samo program raziskovanja Lune Apollo). System/360 je uvedel kopico standardov, ki se v računalništvu uporabljajo še danes: osem bitov dolg bajt, 32-bitne besede, naslavljanje pomnilnika po bajtih (namesto po besedah) in disketno enoto. Operacijski sistem System/360 še vedno živi v današnjih sodobnih IBMovih operacijskih sistemih: v operacijskem sistemu z/OS, ki je združljiv z Unixom in teče na IBMovih strežnikih zSeries, še vedno lahko poganjamo vse programe, pisane za System/360.

Naslednji večji mejnik v razvoju operacijskih sistemov je razvoj Unixa. Razvili so ga trije inženirji v podjetju AT&T Bell Labs (ki je danes znano kot Lucent Technologies): Ken Thompson, Dennis Ritchie in J. F. Ossanna. Bell Labs je že v šestdesetih letih razvijal operacijski sistem Multics, s katerim naj bi zanesljivo in učinkovito podeljevali računalniški čas v velikih računalnikih posameznim projektom. Po večletnem razvoju so stroški razvoja Multicsa narasli, rezultatov pa ni bilo, tako da so projekt leta 1969 opustili. Trije programerji, ki so sodelovali pri razvoju Multicsa, so želeli začeti znova, vendar jim v Bell Labs niso dovolili uporabljati službenega računalnika za še en, po njihovem mnenju propadel projekt. Za druge projekte pa so dobili na voljo za Bell Labsove razmere dokaj skromen računalnik PDP-7, za katerega je Ken Thompson napisal preprosto igro. Skupaj z Ritchijem sta napisala tudi preprost vmesnik za shranjevanje rezultatov in nastavitev. Vmesnik je za zapisovanje podatkov uporabljal sebi lasten datotečni sistem. Vmesnik za shranjevanje podatkov so razvijali naprej in nastala je osnova, iz katerega se je razvil Unix. Pri prenosu podatkov na novejši PDP-11 pa je prišlo do težav: PDP-7 in PDP-11 nista bila med sabo združljiva. Thompson, Ritchie in Ossanna so zato operacijski sistem napisali v programskem jeziku C, ki so ga v ta namen sami razvili, napisali pa so tudi prevajalnik za C za PDP-7 in PDP-11.

Prvi MacOS sicer ni bil prvi operacijski sistem z grafičnim uporabniškim vmesnikom, sta pa zato njegov videz in način dela z njim postala zgled za večino sodobnih operacijskih sistemov.

Tako je Unix postal prvi operacijski sistem, ki so ga prenesli z ene arhitekture na drugo, kar je bilo v tistih časih nezaslišano. AT&T zaradi protimonopolnih omejitev ni smel prodajati programske opreme, tako da je Unix ponudil skoraj brezplačno za akademsko rabo. Na univerzi Berkeley so študenti posamezne dele izboljševali in rodila se je tako imenovana BSD (Berkeley Standard Distribution) distribucija Unixa, ki je še danes standard med brezplačnimi Unixi in osnova za celo vrsto operacijskih sistemov. Pozneje je bila iz pravnih razlogov vsa koda, ki je izhajala iz AT&Tjevega Unixa, opuščena, tako da BSD Unix nima več nobenih vezi z originalno AT&Tjevo različico.

Konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let so postali zelo priljubljeni osembitni hišni računalniki, kot sta ZX Spectrum in Commodore 64. Ti računalniki so bili v osnovi brez operacijskega sistema, saj so imeli v ROM vgrajen jezik BASIC, s katerim je uporabnik lahko izvajal tudi osnovne vhodno izhodne operacije, kot so dostop do zunanjih pomnilnikov in nalaganje programov. Zanje so bili sicer na voljo operacijski sistemi, kot sta CP/M in GEOS, ker pa je šlo za naprave, namenjene predvsem zabavi, ne pa resnemu delu, je večina uporabnikov teh računalnikov za delo uporabljala kar vgrajeni BASIC.

Z razvojem mikroprocesorjev je bila na trgu na voljo cela vrsta računalnikov različnih izdelovalcev, ki so uporabljali nekatere standardne sestavne dele ter vmesnike in vodila za njihovo priključevanje. Zato se je rodila potreba po nekem standardnem operacijskem sistemu, s katerim bi lahko krmilili vse tovrstne, med sabo ne povsem združljive naprave. Tej vlogi se je najbolj približal sistem CP/M podjetja Digital Research, namenjen procesorjem 8080, 8085 in Z-80. CP/M je tekel v različnih računalnikih, združljivost med posameznimi modeli pa je Digital Research dosegel z razdelitvijo operacijskega sistema na dva dela: prvi, BDOS (Basic Disk Operating System), je nize iz ukazne vrstice pretvarjal v zaporedje visokonivojskih ukazov. To zaporedje je potem poslal v obdelavo drugemu delu, imenovanemu BIOS (Basic Input/Output System), in ta jih je prevedel v strojni jezik. Prenos CP/Ma na novo arhitekturo je bil tako precej olajšan, saj je bilo treba na novo napisati samo BIOS, medtem ko je preostanek operacijskega sistema ostal enak. Programi za CP/M so bili tako povsem prenosljivi med računalniki z različno strojno opremo. CP/M so v Digital Research razvili tudi za 16-bitne računalnike: CP/M-68k je bil napisan za Motorolo 68000 in je postal standardni operacijski sistem za Atarijeve računalnike ST, medtem ko je bil CP/M-86 napisan za Intelova procesorja 8086 in 8088 in Digital Research je bil na najboljši poti, da CP/M-86 postane standardni operacijski sistem za novi IBMov računalnik PC. Zaradi nekaj manjših pravnih zapletov in nerodnosti s strani Digital Researchove uprave se je IBM na koncu odločil za CP/Mu podoben sistem DOS podjetja Microsoft.

Microsoft je konec sedemdesetih postavil standard za programski jezik BASIC, z operacijskimi sistemi pa se ni ukvarjal. V podjetju so hitro spoznali potencial novega IBMovega računalnika, zato so od podjetja Seattle Computer Products, ki je razvijalo operacijski sistem QDOS za svoje računalnike s procesorjem 8086, odkupili pravice za QDOS. Microsoft je kodo malo obdelal in sistem ponudil IBMu pod imenom MS-DOS. Operacijski sistem je bil po načinu delovanja zelo podoben CP/Mu, tako da je bil prenos osembitnih programov, pisanih za CP/M v MS-DOS, dokaj preprosto opravilo. Z razmahom IBMovih PCjev in z njim združljivih računalnikov je MS-DOS postal standardni operacijski sistem za osebne računalnike.

Konec osemdesetih in v devetdesetih letih so operacijske sisteme z ukazno vrstico izrinili sistemi z grafičnim uporabniškim vmesnikom. Najprej so bili na voljo le kot nadgradnja že obstoječih operacijskih sistemov, kmalu pa so jih povsem nadomestili. Trend je začel Apple s predstavitvijo sistema MacOS, temu pa so hitro sledili drugi izdelovalci (IBM OS/2, Microsoft Windows...). Nastal je Linux, klon Unixa, in položeni so bili temeljni kamni za operacijske sisteme, ki jih uporabljamo še danes.

Operacijski sistemi so že od nekdaj del programske opreme, ki se najbolj razvija, saj morajo s svojimi zmožnostmi vedno slediti razvoju strojne opreme. Vanje mora biti vgrajena podpora novim napravam, ki jih lahko priključimo na računalnik, omogočati morajo preprost in učinkovit nadzor nad sistemom in zagotavljati zanesljivo delovanje računalnika tudi takrat, ko poganjamo še tako obskurno programsko opremo.

Uporabniški vmesnik

Operacijski sistem je sestavljen iz dveh delov: jedra (kernel), ki skrbi za nadzor procesorja, pomnilnika, procesov in naprav v računalniku, ter uporabniškega vmesnika, ki skrbi za interakcijo med uporabnikom in računalnikom. Vmesniki so lahko z ukazno vrstico ali grafični.

Nadzor računalnikov z ukazno vrstico je, vsaj v primerjavi z grafičnimi uporabniškimi vmesniki, dokaj zapleten, saj se mora uporabnik naučiti skladnje vsaj najpogosteje uporabljanih ukazov.

Vmesniki z ukazno vrstico omogočajo nadzor računalnika z zaporedjem besedilnih ukazov, ki jih vnašamo ročno ali pa poženemo seznam ukazov, zapisan v besedilni datoteki. Pri ukazni vrstici za nadzor nad računalnikom uporabljamo tipkovnico, medtem ko miške navadno ne potrebujemo. Rezultat ukaza je lahko povratna informacija, operacija nad datotekami, zagon programa ali pa sprememba podatkov na zaslonu ali izpis na tiskalnik. Operacijski sistem z ukazno vrstico vsebuje poseben program, tolmač ukazov oz. ukazno lupino, ki prebira ukaze in jih prevede v operacijskemu sistemu razumljivo zaporedje kode. Vmesnik z ukazno vrstico uporablja večina lupin operacijskega sistema Unix, med bolj znane vmesnike z ukazno vrstico pa spadata tudi vmesnika operacijskih sistemov CP/M in MS-DOS.

Prednost ukazne vrstice je predvsem v tem, da omogoča izvajanje daljšega zaporedja ukazov brez posredovanja uporabnika. Izvajanje ukazov lahko tudi ustavimo na določeni točki in shranimo stanje, pozneje pa nadaljujemo izvajanje na isti točki. Slabost vmesnikov z ukazno vrstico je njihova neprijaznost do začetnikov, saj je za normalno delo z računalnikom treba poznati skladnjo vsaj najpogosteje uporabljanih ukazov.

Kako deluje

Naloge operacijskega sistema lahko opišemo z naslednjimi šestimi opravili: nadzor procesorja, nadzor pomnilnika, nadzor naprav, priključenih v računalnik, nadzor programov, shranjenih v računalniku, nadzor zunanjih pomnilnikov, kot so diski, in interakcija z uporabnikom računalnika prek uporabniškega vmesnika.

Pri nadzoru procesorja operacijski sistem skrbi za to, da je procesor čim bolje izkoriščen, obenem pa mora vsak aktiven proces dobiti ustrezen delež procesorskega časa. Vsak program, ki ga zaženemo, je proces, obenem pa lahko vsak proces sproži še celo vrsto drugih procesov (proces urejevalnika besedil na primer zažene proces za shranjevanje datoteke na disk). Proces je tako program, ki teče v pomnilniku, opravlja neko nalogo in ga nadzoruje uporabnik, drug program ali pa operacijski sistem. Operacijski sistem je lahko enoopravilen ali večopravilen. Pri enoopravilnem operacijskem sistemu se izvaja samo en proces naenkrat. Procesor izvaja proces tako dolgo, dokler ni končan ali dokler ne pride do prekinitve. Prekinitev je sistemski klic drugega procesa ali naprave, s katerim zahteva procesor zase. Nekaterim prekinitvam mora operacijski sistem vedno ugoditi takoj (npr. sporočilom o napaki), pri drugih pa glede na pomembnost naprave ugotovi, ali bo ugodil prekinitvi ali pa bo prej dokončal izvajanje trenutnega procesa. Pri večopravilnih operacijskih sistemih sistem daje vtis, kot da naenkrat izvaja več procesov: to doseže tako, da med procesi, ki tečejo hkrati, hitro preklaplja in tako ustvari vtis sočasnega delovanja. Pri tem mora vsakemu procesu operacijski sistem dodeliti del pomnilnika, v katerega se shranijo informacije o stanju procesorja in vhodno/izhodnih naprav ter seznam odprtih datotek ob koncu predhodnega izvajanja procesa, da se lahko obdelava procesa nadaljuje tam, kjer je bila prekinjena. Ker preklapljanje med procesi zaradi shranjevanja in vnovičnega vzpostavljanja stanja zahteva nekaj časa, so večopravilni operacijski sistemi navadno strojno zahtevnejši od enoopravilnih. Danes so vsi sodobni operacijski sistemi večopravilni.

Operacijski sistemi sodijo med bolj zapletene programe. Na shemi vidimo, kako je sestavljen sistem Windows NT (skoraj enako delujeta tudi Windows 2000 in XP), podobno pa deluje tudi večina drugih operacijskih sistemov.

Pri večopravilnih sistemih lahko v primerih, ko naenkrat poganjamo preveč procesov, pride to pretirane porabe procesorskega časa za preklapljanje med procesi. Procesor več časa porabi za preklapljanje med posameznimi procesi kakor za njihovo obdelavo. V tem primeru je za vzpostavitev delujočega stanja potreben poseg uporabnika (ponavadi moramo ustaviti nekaj procesov, ki se trenutno izvajajo). Temu se lahko izognemo z večnitnim operacijskim sistemom. Nit je poenostavljen proces, ki zahteva obsežno računsko obdelavo, ne dostopa pa do vhodno/izhodnih naprav, tako da za niti ni treba shraniti toliko informacij ob preklopu na obdelavo druge niti. V sodobnem operacijskem sistemu se pri obdelavi vsakega procesa zaženejo dodatni procesi in niti, medtem ko obdelava niti ne more sprožiti novega procesa.

Poleg nadzora nad delom procesorja mora operacijski sistem nadzorovati tudi pomnilnik. Pomnilniški prostor, ki je na voljo v sistemu, je razdeljen na več ravni. Osnovno raven predstavljajo registri v procesorju. Nad podatki v registru poteka neposredna obdelava. Nato imamo predpomnilnik, v katerem so shranjeni najpogosteje uporabljani podatki iz glavnega pomnilnika. Za glavnim pomnilnikom imamo še navidezni pomnilnik, navadno na disku računalnika, zadnjo raven pa predstavlja zunanji pomnilnik, kot so diski in optični nosilci. Operacijski sistem skrbi za nadzor nad posameznimi vrstami pomnilnika in nad prenosom podatkov med njimi. Poskrbeti mora, da ima vsak proces na razpolago dovolj pomnilnika in da nobeden izmed procesov ne uporablja pomnilniškega prostora, ki je dodeljen kateremu drugemu procesu.

Dostop do drugih naprav v računalniku je ena izmed zahtevnejših nalog operacijskega sistema. Dostop do naprav poteka s pomočjo posebne programske knjižnice, gonilnika. Gonilnik prevaja električne signale naprav, priključenih na osnovno ploščo, v podatke, zapisane v pomnilniku računalnika. Zaradi velikega števila različnih naprav, ki jih danes priključimo na računalnik, so gonilniki daleč najobsežnejši del vsakega operacijskega sistema.

Programski vmesnik je skupek knjižnic, ki programerjem omogoča, da uporabljajo zmožnosti operacijskega sistema in računalnika, ne da bi se jim bilo treba poglabljati v samo delovanje sistema ali računalnika. Programerji lahko tako uporabljajo zmožnosti operacijskega sistema, ne da bi jih morali sami sprogramirati. Tako se izognemo podvajanju kode v različnih programih, samo izvajanje programov pa je bolj stabilno, saj je večja verjetnost, da odkrijemo in odpravimo hrošča v enem izmed standardnih modulov operacijskega sistema, ki ga uporablja večina programov, kakor pa v namenskem kosu programske kode, ki ga uporablja le en program. Programski vmesnik je najpomembnejši del operacijskega sistema s finančnega stališča, saj lahko prek njega pisec operacijskega sistema nadzoruje programske hiše, ki pišejo programe za ta operacijski sistem.

Preprostejši in elegantnejši nadzor nad računalnikom naj bi omogočali grafični uporabniški vmesniki. Po eksperimentiranju v petdesetih letih so v sedemdesetih letih v raziskovalnem inštitutu univerze Stanford predstavili prvi grafični uporabniški vmesnik za osebne računalnike. Koncept je prevzel in razvil Xeroxov raziskovalni center PARC, kjer so postavili osnovo za večino danes uporabljanih grafičnih uporabniških vmesnikov. Temelj PARCovega uporabniškega vmesnika so štirje elementi: okna, ikone, miška in kazalec (WIMP - Windows, Icons, Mouse, Pointer). V okolju WIMP z miško premikamo kazalec po zaslonu. Datoteke so na zaslonu predstavljene v obliki ikon, programi pa se izvajajo v oknih. Površini zaslona, kjer je grafično predstavljeno celotno okolje, rečemo namizje (desktop).

Grafični uporabniški vmesniki nam omogočajo, da računalnik krmilimo z miško. Uporaba računalnika je tako dokaj preprosta, so pa zato nekatere naprednejše zmožnosti skrite globoko v sistemu.

Večina danes uporabljanih operacijskih sistemov za interakcijo z uporabnikom uporablja grafični uporabniški vmesnik, medtem ko je vmesnik z ukazno vrstico na voljo le kot dodatek ali pa sploh ne. Predvsem začetniki se v okolju z grafičnim vmesnikom laže znajdejo, saj so na zaslonu naenkrat prikazane samo najpogosteje uporabljane zmožnosti, medtem ko so naprednejše skrite v notranjosti vmesnika. Za nadzor na operacijskim sistemom ni treba poznati skladnje ukazov, saj večina operacij izvedemo s premikanjem in klikanjem z miško. Poglavitna razlika med vmesnikom z ukazno vrstico in grafičnim uporabniškim vmesnikom je v načinu predstavljanja zmožnosti. Pri ukazni vrstici so zmožnosti predstavljene enakovredno: tako osnovne kot naprednejše so uporabniku na voljo na enak način, postopek izvajanja zahtevnega ukaza pa je približno enako zapleten kot prikaz seznama datotek na zaslonu. Pri grafičnih uporabniških vmesnikih so najpogosteje uporabljani ukazi na namizju ali le korak stran, medtem ko dostop do naprednejših nastavitev zahteva kar precej predznanja in iskanja.

Kaj vse sodi k operacijskemu sistemu

Pristop različnih izdelovalcev, kaj sodi k operacijskemu sistemu in kaj so dodatni programi, je različen. Microsoft v svojem operacijskem sistemu poleg jedra ponuja tudi uporabniški vmesnik, ki ga ne moremo zamenjati, poleg operacijskega sistema pa imamo na voljo še celo vrsto dodatnih programov, ki so njegov sestavni del in brez katerih sistem ne deluje. Pri Windows je tako ločnica med jedrom in grafičnim uporabniškim vmesnikom zabrisana, oziroma je sploh ni, saj eno neodvisno od drugega ne moremo uporabljati. Sestavni del operacijskega sistema so tudi spletni brskalnik, predvajalnik večpredstavnih datotek, preprost urejevalnik besedila... Tako vključevanje programov v operacijski sistem je v zadnjem času vzrok številnih razprav in tudi tožb, saj programske hiše s svojimi izdelki težko tekmujejo s programi, ki so že vključeni v operacijski sistem. Po drugi strani pa so programi, ki so že vključeni v operacijski sistem, ob namestitvi sistema že pripravljeni za uporabo. Predvsem začetnikom je tak pristop lažji, saj je računalnik že po osnovni namestitvi pripravljen za delo, brez iskanja dodatkov in programov, ki iz računalnika naredijo uporabno orodje.

Prvi omreženi OS za osebne računalnike

Podjetje Novell je leta 1983 pričelo z razvojem operacijskega sistema, ki bi več uporabnikom omogočal, da si (v operacijskem sistemu CP/M) delijo disk. Cena diskov je bila takrat namreč tako visoka, da se nakup diska za en sam računalnik in enega uporabnika ni splačal. Med razvojem sistema pa so cene diskov pričele padati in Novell je ubral revolucionaren pristop: uporabniki si ne bodo delili diska, ampak datoteke na diskih. Operacijski sistem Netware, ki je to omogočal, je temeljil na Unixu. Pri Novellu so se odločili, da bodo novi operacijski sistem prenesli na vse takratne sisteme, da ne bi bili odvisni od uspeha enega ponudnika strojne opreme. Netware je tako postal standard za omrežno povezovanje računalnikov in izdelovalci omrežnih vmesnikov so Novellovo programsko opremo prilagali omrežnim karticam.

Novell je imel v začetku 90ih več kot 70-odstotni tržni delež. Netware, ki je bil sprva program za majhna omrežja, je postajal čedalje bolj zmogljiv, a tudi zahteven za vzdrževanje, tako da je po desetih letih postal prezapleten za manjša omrežja. V spodnjem delu trga so se tako pojavili številni konkurenti, med drugim tudi Microsoft s tehnologijo Microsoft Networking. Microsoft in Novell sta se kar nekaj časa pogajala o združitvi, vendar se je po propadu pogovorov Novellovo vodstvo odločilo, da lahko prevlado pri operacijskih sistemih za omrežja obdržijo le, če bodo Microsoftu konkurirali tudi na drugih področjih. Sredi devetdesetih je Novell med drugim kupil svojo različico Unixa, podjetje Digital Research (izdajatelja CP/Ma in DR-DOSa) in Word Perfect, takrat najbolj priljubljeni urejevalnik besedil.

Podjetje je v drugi polovici devetdesetih sprejelo vse več nenavadnih odločitev in svojo dejavnost širilo na čedalje več področij programske opreme, medtem pa so konkurenti, predvsem Microsoft, Novellu odžirali tržni delež na njihovem "domačem" področju. Operacijski sistem Windows NT je zabil kar nekaj žebljev v Netwareovo krsto. Kljub temu da je bil sistem Netware 5.0 po mnenju večine zmogljivejši in hitrejši, pa je Microsoft s (takrat še zelo hroščatim) sistemom Windows 2000 dokončno prevzel primat na tržišču, ki ga je Novell pravzaprav ustvaril. Podjetje je medtem odprodalo večino podjetij in izdelkov, ki jih je pridobilo v nakupovalni mrzlici sredi devetdesetih. Bolj ali manj vse so prodali z izgubo, nobeden izmed programov pa ni imel več omembe vrednega tržnega deleža.

Netware 5.0 je pravzaprav rešil podjetje pred propadom. Tehnologije, ki jih je Novell predstavil, so bile zgled konkurentom, Novell pa se je usmeril predvsem v programe, ki so omogočali nadzor in delo v omrežju, tekli pa so večinoma na drugih operacijskih sistemih. Kljub temu je podjetje veljalo za manj pomembnega igralca na tržišču, ki na trgu operacijskih sistemov ne bo imelo več pomembnega tržnega deleža.

To se je spremenilo v zadnjem letu, ko je Novell, najprej z nakupom podjetja Ximian, potem pa še z nakupom enega največjih distributerjev Linuxa, podjetja Suse, postal eden izmed najpomembnejših podpornikov Linuxa (ki ga je sicer zavzeto podpiral že prej). Novell je kmalu zatem predstavil tudi svojo strategijo: opustil je razvoj Netwarea, vse svoje sile pa usmeril v Linux. Nove različice Novellovih operacijskih sistemov za strežnike bodo tako temeljile na Susejevih strežniških izdelkih.

Povsem drugačen pristop so si izbrali avtorji operacijskega sistema Linux. Sam operacijski sistem je sestavljen samo iz jedra. Vse drugo je na voljo v obliki dodatkov in je povsem prilagodljivo, uporabnik pa si lahko sam izbere, katere dodatke bo uporabljal. Tako lahko izbiramo med različnimi ukaznimi lupinami, uporabniškimi vmesniki, grafičnimi knjižnicami... Tudi izbor dodatnih programov in ukazov, ki jih potrebujemo za osnovno delo s sistemom, je prepuščen uporabniku. Tak pristop k operacijskemu sistemu vzpodbuja razvoj obilice med sabo konkurenčnih dodatkov, sistem pa si lahko vsakdo prilagodi po svojih željah. Slabost takega pristopa je njegova neprijaznost do uporabnikov, predvsem začetnikov, ki se morajo po namestitvi operacijskega sistema ubadati še z nameščanjem dodatkov, ki omogočajo osnovno funkcionalnost. To so spoznali tudi večji distributerji Linuxa, ki ponujajo že sestavljene pakete, ki se po lastnostih in dodatkih ne razlikujejo od operacijskega sistema Windows, oziroma jih je na voljo celo več, razlika pa je v tem, da lahko naprednejši uporabniki, če želijo, skoraj vsak sestavni del sistema zamenjajo, prilagodijo ali izbrišejo, na voljo pa je seveda tudi možnost, da si vsak del sistema poleg jedra namestijo sami.

Osebni operacijski sistemi

Windows

Microsoftov operacijski sistem Windows je v zadnjih letih daleč najbolj priljubljen operacijski sistem za osebne računalnike, saj ima skoraj 90-odstotni tržni delež. Prva različica tega sistema je bila predstavljena leta 1985 kot nadgradnja Microsoftovega operacijskega sistema DOS. V družino izdelkov Windows sodi več operacijskih sistemov, ki se med seboj razlikujejo tako po zmožnostih kot po sami arhitekturi. V zadnjih različicah gre za 32- ali 64-bitni večopravilni večuporabniški operacijski sistem. Leta 2001 predstavljeni sistem Windows XP je na voljo v dveh različicah: Windows XP Home Edition je namenjena predvsem domačim uporabnikom, Windows XP Professional pa ponuja nekoliko več zmožnosti; med njimi najbolj izstopa podpora dvoprocesorskemu delovanju in naprednejše zmožnosti povezovanja v omrežje, namenjena pa je rabi v podjetjih.

Grafično okolje Luna Microsoftovega operacijskega sistema Windows XP je v primerjavi s predhodniki nekoliko bolj pisano, način dela pa je ostal dokaj podoben. Gre za namizje, ki ga po zbujanju na zaslonu prikaže večina računalnikov.

Windows XP obsega grafično okolje Luna, ki ima v primerjavi s predhodnimi uporabniškimi vmesniki nekoliko spremenjeno delovno okolje. Najopaznejša sprememba je uporaba agresivnejših barv, s katerimi okolje deluje bolj barvito, poleg tega pa omogoča tudi posnemanje nekaterih tridimenzionalnih učinkov (npr. senc) na sicer dvodimenzionalnem namizju. Microsoft se je v novem okolju nekoliko odmaknil od standardne zasnove namizja (ki ga najdemo npr. pri Mac OS in Linuxu): uporabniški vmesnik nekoliko več pozornosti posveča opravilom nad elementi namizja kakor pa samemu namizju. Tako je v oknih poleg elementov na voljo tudi seznam najpogostejših opravil, ki jih lahko izvedemo nad elementi. Mnenja o smotrnosti odmika od koncepta pisalne mize so različna, večina pa se strinja, da tak pristop začetnikom nekoliko olajša delo z računalnikom, medtem ko bodo bolj izkušeni raje prešli na starejši in nekoliko bolj pregleden način dela. Uporabniški vmesnik je v okolju Windows doživel zadnje temeljitejše spremembe s predstavitvijo sistema Windows 95 (leta 1995). Gre za vmesnik, ki je rabil kot referenca večini današnjih uporabniških vmesnikov. Podoben je IBMovemu vmesniku Workplace Shell, ki je bil prvič uporabljen leta 1992 v sistemu OS/2 2.0. Sestavlja ga namizje, na katerem imamo odprta okna s programi, in opravilno vrstico, na katerem je seznam odprtih oken in menu, na katerem so zbrane ikone za poganjanje programov.

Windows je operacijski sistem, v katerem so posamezni sestavni deli močno povezani med sabo in jih ne moremo zamenjati, v sam operacijski sistem pa sodi še cel kup programov, ki so z operacijskim sistemom bolj ali manj neločljivo spojeni. Ločnice med jedrom in grafičnim okoljem ni, oziroma je za uporabnika nevidna. V operacijski sistem so vdelani spletni brskalnik (Internet Explorer), predvajalnik večpredstavnih datotek (Windows Media Player), program za takojšnje sporočanje (Windows Messenger), program za elektronsko pošto (Outlook Express)... Zaradi vključitve čedalje večjega števila namenskih programov v operacijski sistem je Microsoft že nekaj let deležen kritik konkurentov, ki menijo, da z vključevanjem programov, ki s samim delovanjem sistema nimajo neposredne povezave, v operacijski sistem s trga izriva konkurenco. Rezultat pritožb je bilo tudi nekaj sodnih postopkov proti Microsoftu, a jih je podjetje doslej razrešilo s plačilom odškodnin, medtem ko mu spornih programov zaenkrat še ni bilo treba odstraniti iz sistema.

Nadzorno središče za okolje Windows XP ima precej poenostavljen uporabniški vmesnik v primerjavi s prejšnjimi različicami sistema Windows.

Microsoftovi operacijski sistemi so v zadnjih nekaj letih na udaru hekerjev, ki s pridom izkoriščajo razpoke v varnosti v sistemu za lažje širjenje virusov, pogosto pa lahko prek razpok napadalec prevzame popoln nadzor nad računalnikom. V zadnjem času se je podjetje usmerilo predvsem v odpravljanje takih napak. Kritiki Microsoftovih operacijskih sistemov pogosto izpostavljajo nesorazmerno veliko število odkritih napak in njihovih zlorab v sistemu Windows v primerjavi z alternativami, predvsem Linuxom. Resnici na ljubo je odkritih napak res več, delno pa lahko to pripišemo tudi razširjenosti operacijskih sistemov Windows, zaradi katerih je vsaka napaka v kodi precej odmevnejša, v primeru zlorabe pa tudi precej bolj na udaru kot pri drugih, manj razširjenih operacijskih sistemih. Še najmanj napak so strokovnjaki doslej odkrili pri sistemu Mac OS.

Sistem Windows ni na voljo le v različicah za osebne računalnike in delovne postaje. Microsoft ponuja tudi dokaj obsežno paleto strežniških izdelkov, zadnja različica strežniškega operacijskega sistema pa je Windows Server 2003. Na voljo je v štirih različicah, najzmogljivejša različica, Datacenter Server, pa teče na največ 32 procesorjih. Gre za nekoliko nadgrajen operacijski sistem (jedro temelji na Windows XP) z dodatnimi strežniškimi programi in orodjem za nadzor uporabnikov. Microsoft se je v zadnjih letih sicer usmeril predvsem na arhitekturo x86 in opustil razvoj operacijskih sistemov za nekatere druge procesorske arhitekture (npr. Alpha), v zadnjem času pa je predstavil različice svojih operacijskih sistemov za 64-bitne procesorje. Tako so Windows XP že na voljo v različici za Intelove procesorje Itanium, medtem ko je različica za AMDjeve 64-bitne procesorje v razvoju.

Windows XP je na voljo tudi v nekaj posebnih različicah: Windows XP Media Center Edition je namenjena večpredstavnim računalnikom, ki naj bi svoj prostor namesto na pisalnih mizah našli v dnevnih sobah uporabnikov. Windows XP Tablet PC Edition je namenjena tabličnim računalnikom. Windows XP Embedded pa najdemo v vgradnih napravah, kot so informacijski kioski, bankomati in telefoni VoIP. Značilnost vseh različic Windows XP je, da se od osnovne različice nekoliko razlikujejo po uporabniškem vmesniku, medtem ko je jedro skoraj povsem enako, tako da ne gre za ločene operacijske sisteme, temveč bolj za sisteme z dodatno preobleko, ki Windows XP prilagodijo določenim vrstam naprav. Vse omenjene različice so na voljo le v navezi s primerno strojno opremo, tako da jih ne moremo kupiti samostojno. Vgradnim napravam je namenjena tudi družina sistemov, ki temelji na jedru Windows CE, med njimi pa je najbolj razširjen sistem Pocket PC, namenjen ročnim računalnikom.

Microsoft si je že v osemdesetih letih zagotovil prevlado na trgu operacijskih sistemov za osebne računalnike in jo ohranil do danes. Podjetje se je v zadnjih letih usmerilo predvsem v povečanje tržnega deleža pri strežniških operacijskih sistemih, kjer so sicer ostro zasekali v del trga, ki so ga pred leti obvladovali ponudniki Unixa, vendar pa mu na tem področju povzročajo kar nekaj težav brezplačni operacijski sistemi, ki temeljijo na odprti kodi, kot sta Linux in FreeBSD.

Linux

Linux je v zadnjem času iz operacijskega sistema za ljubitelje postal glavni konkurent Microsoftovi prevladi na tem področju. Gre za operacijski sistem, ki je nastal iz ljubiteljskega projekta finskega študenta Linusa Torvaldsa. Ta je v začetku devetdesetih napisal osnovo za Unixu podoben operacijski sistem in njegovo izvirno kodo objavil v spletu. S tem je hitro pritegnil pozornost nekaterih drugih razvijalcev, ki so skupaj z Linusom prvotno, po zmožnostih precej omejeno jedro razvijali naprej. V tistem času je organizacija Free Software Foundation v okviru projekta GNU že ponujala pestro zbirko programske opreme, za to, da bi svojim uporabnikom ponudili celostno, Unixu podobno delovno okolje, pa so potrebovali jedro operacijskega sistema. Linux so hitro prilagodili programski opremi, ki je že bila na voljo v okviru projekta GNU (tu je bil tudi prevajalnik za jezik C, ki je omogočal razvoj uporabniških programov za Linux). Z nadaljnjim razvojem in dodajanjem zmožnosti je Linux do izida različice 1.0 leta 1994 postal Unixu enakovreden tekmec med operacijskimi sistemi za delovne postaje.

Razvoj Linuxa poteka povsem drugače kot pri drugih operacijskih sistemih, ki so večinoma komercialni. Ker gre za brezplačno programsko opremo, katere izvirna koda je prosto dostopna, lahko vsakdo, ki je pripravljen žrtvovati nekaj časa, Linux izboljšuje, ga prilagodi svojim zahtevam ali doda nove zmožnosti. Edini pogoj je, da so tudi vse novosti, ki jih programer vstavi v jedro, prav tako brezplačne in z javno izvirno kodo. Od začetnih nekaj programerjev, ki so v prostem času razvijali zgodnje različice jedra, je do danes k razvoju Linuxa svoj delež prispevalo na tisoče ljudi. Prvotni razvijalci z Linusom na čelu so se posvečali (in se posvečajo) predvsem razvoju sistemskih zmožnosti jedra (nadzor nad procesi in opremo), medtem ko velika večina programerjev skrbi za odpravo hroščev v kodi in pisanju knjižnic ter gonilnikov za naprave. Zaradi zelo kratkih razvojnih ciklov med različicami in velikem številu nadgradenj jedra, ki so objavljene, so hrošči odpravljeni hitreje, kot pa če programska hiša izda novo različico svojega izdelka enkrat vsakih nekaj let.

Linuxovo namizje si lahko vsak uporabnik prilagodi povsem po svojih željah. Najpogosteje uporabljen grafični uporabniški vmesnik je KDE .

Linux ni ena izmed različic operacijskega sistema Unix, vendar skoraj v celoti posnema način delovanja. Sistema imata enak način nadzora ustvarjanja in procesov. Tako lahko programsko opremo, pisano za Unix, v Linuxu (če imamo izvirno kodo, seveda) prevedemo s prevajalnikom in program bo deloval brez popravkov v kodi. Linux je od svojega vzornika podedoval tudi dobro večopravilnost procesov in večuporabniško delovanje. Sistem je bil najprej napisan za računalnike z Intelovim procesorjem 80386, vendar so ga hitro prenesli na celo vrsto drugih procesorskih arhitektur, tako da danes težko najdemo računalnik, na katerem ne bi mogli poganjati ene izmed različic Linuxa.

Omenili smo že, da Linux sestavlja samo jedro, medtem ko si dodatne module izbere sam uporabnik. Večina linuxarjev (in unixarjev) prisega na ukazno vrstico in na voljo je cela vrsta ukaznih vrstic, ki delujejo pod Linuxom. Noben sodoben operacijski sistem pa danes ne more obstati na trgu brez grafičnega okolja in tudi v tem primeru je pri Linuxu izbira velika. Grafični uporabniški vmesnik sestavljata dva dela: grafični strežnik X Window System in grafično okolje. X Window System skrbi za osnovno delovanje grafičnega uporabniškega vmesnika: odzive na tipkovnico in miško ter izrisovanje oken in njihovo premikanje po zaslonu. Videz grafičnega vmesnika pa določa grafično okolje, ki je od grafičnega strežnika povsem ločeno. Tako lahko na strežniku X Window poganjamo celo vrsto grafičnih okolij, med katerimi sta se v zadnjem času najbolj uveljavila KDE in Gnome. Oba ponujata približno podobne zmožnosti.

Ponudba programske opreme za Linux je zelo pestra in obsežna. Veliko programov je na voljo brezplačno, njihov razvoj pa poteka podobno kot razvoj Linuxa. Z večjo priljubljenostjo Linuxa je na voljo tudi čedalje več komercialne programske opreme za ta operacijski sistem, vendar po raznolikosti programske opreme Linux še vedno zaostaja za Microsoftovimi operacijskimi sistemi. Področje, ki bi ga najbolj izpostavili, so igre, saj je tu razlika največja. Linux si je v preteklosti pridobil tudi sloves, da ni prijazen do manj veščih uporabnikov. To v zadnjih različicah operacijskega sistema in grafičnih okolij ne velja več, kljub temu pa je naprednejši poseg v drobovje sistema še vedno zahtevnejše kot v okolju Windows, ne nazadnje tudi zaradi nekoliko slabše podpore izdelovalcev strojne opreme, ki pogosto za Linux ne napišejo gonilnikov za svoje izdelke. Prav zato si Linux v računalnikih domačih uporabnikov še ni izboril večjega tržnega deleža. Bolj pa je prisoten v državnih upravah, saj na tamkajšnjih računalnikih v zadnjem času pogosto teče; zaradi brezplačnosti in prilagodljivosti tega sistema (pa tudi zato, ker take odločitve navadno dobro odmevajo v medijih, to pa je v politiki zelo pomembno) se čedalje več državnih in lokalnih uprav odloča za prehod nanj.

Kljub temu da je za Linux na voljo ogromno različnih grafičnih uporabniških vmesnikov, pa večina naprednejših uporabnikov pri delu uporablja ukazno vrstico. Vsak grafični vmesnik zato omogoča tudi odpiranje enega ali več oken, v katerem poženemo ukazno lupino.

Povsem drugačno je razmerje moči med Windows in Linuxom na področju strežnikov: tu se Linux povsem enakovredno meri z Microsoftovimi operacijskimi sistemi in ima po večini analiz več kot četrtinski tržni delež. Za Linux je namreč na voljo celotna paleta strežniških programov, ki so večinoma na voljo brezplačno, tako da se z njim izognemo sicer dragemu nakupu. Tudi na področju vgradnih operacijskih sistemov ima Linux velik tržni delež, njegove izpeljanke pa najdemo v celi vrsti naprav, od mobilnih telefonov in ročnih računalnikov do usmerjevalnikov.

Linux je bil pred leti resda konjiček skupine zanesenjakov, ki so hoteli napisati svoj operacijski sistem, danes pa ga aktivno podpirajo največja računalniška podjetja (med katerimi vodi IBM). Pri strežnikih je že dosegel zavidljiv tržni delež, v prihodnje pa si večina njegovih privržencev obeta tudi večji delež pri namiznih računalnikih.

Mac OS

Operacijski sistem Mac OS je razvilo podjetje Apple skupaj s svojim računalnikom Macintosh, na katerih Mac OS tudi teče. Prva različica je bila predstavljena leta 1984, šlo pa je za prvi tržno uspešen operacijski sistem z grafičnim uporabniškim vmesnikom. Družino sistemov Mac OS sestavljata dva izdelka: izvirni Mac OS, predstavljen leta 1984, z nadaljnjimi različicami (zadnja je bila Mac OS 9) in Mac OS X, ki ga je Apple predstavil leta 2001. Gre za povsem na novo napisan operacijski sistem, ki ima korenine v nekaterih različicah Unixa, za pravega predhodnika sistema pa bi lahko šteli operacijski sistem NeXTStep podjetja NeXT, ki ga je Apple prevzel sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Mac OS X ima povsem novo grafično okolje, imenovano Aqua, ki posnema nekatere elemente uporabniškega vmesnika iz prejšnjih različic sistema. Za prikaz elementov na zaslonu skrbi grafični strežnik Quartz Extreme. Ta omogoča prikaz dvodimenzionalnih grafičnih elementov na zaslonu, pri čemer so posamezni elementi na zaslonu prikazani kot teksture tridimenzionalnega okolja, pospešenega s pomočjo sodobnih grafičnih pospeševalnikov prek knjižnice OpenGL. S tem so dosegli večjo hitrost in odzivnost sistema, saj tudi pri delu s sicer dvodimenzionalnim namizjem izkoriščamo zmogljivost sodobnih grafičnih pospeševalnikov. Quartz sicer temelji na Adobovem formatu PDF. Grafično okolje Aqua tako ponuja grafično zmogljivo namizje s celozaslonskim glajenjem robov in naprednejšim nadzorom nad prikazom oken in drugih elementov na zaslonu. V Applu so poskrbeli tudi za vizualno popestritev okolja: ta zdaj ponuja do 128 × 128 pik velike ikone, katerih velikost lahko zvezno spreminjamo, to pa sistem s pridom izkorišča pri animiranju posameznih elementov namizja. Aqua si je tako pridobila sloves najbolj privlačnega in funkcionalnega grafičnega okolja.

Nadzorna plošča okolja MacOS X omogoča pregleden in enostaven nadzor zmožnosti sistema.

Jedro operacijskega sistema Mac OS X sestavlja izpeljanka Unixa, ki so jo v Applu poimenovali Darwin. V zadnji različici temelji na FreeBSD 5 in mikrojedru Mach 3.0. Darwin je na voljo brezplačno, prav tako je na voljo tudi njegova izvirna koda. Podobno kakor druge izpeljanke Unixa je tudi Darwin večopravilni in večuporabniški operacijski sistem. Za jedro je značilna tudi zelo dobra podpora omrežnemu povezovanju in podpora velikemu številu različnih datotečnih sistemov. Darwin je trenutno na voljo v dveh različicah: za procesorje PowerPC (ki jo Apple uporablja pri Mac OS X) in za Intelove procesorje, vendar se druga zaenkrat ne uporablja kot osnova za nobenega izmed bolj razširjenih operacijskih sistemov. Za razvoj Darwina skrbi organizacija OpenDarwin.org, nadaljnji razvoj pa poteka podobno kot pri drugih odprtokodnih projektih.

Apple je skupaj z Mac OS X za osebne računalnike predstavil tudi strežniško različico operacijskega sistema. Pri prejšnjih različicah MAC OSa je Apple ponujal le nekatere dodatne programe za Mac OS, s katerimi je ta pridobil nekaj strežniških zmožnosti, tako da gre pri Mac OS X Server za prvi pravi Applov strežniški operacijski sistem. Mac OS X Server se od "navadnega" Mac OS X v osnovi ne razlikuje: Apple je le dodal komplet strežniške programske opreme, s katerim Mac OS X postane strežniški operacijski sistem, ki se lahko povsem enakovredno meri s tekmeci. Večina programske opreme temelji na standardnih orodjih BSD Unixa, pri čemer Mac OS X le doda grafični uporabniški vmesnik za nadzor teh programov. Izjema je program za nadzor pravic uporabnikov, pri katerem gre za Applovo rešitev, temelji pa na programu NetInfo podjetja NeXT.

MacOSov uporabniški vmesnik Aqua spada med bolj hvaljene v svetu računalništva. Vmesnik je pregleden, dodatki, ki sistem polepšajo, pa ne ovirajo dela.

Mac OS X ni združljiv s prejšnjimi različicami Mac OSa, kljub temu pa so v Applu omogočili poganjanje starejše programske opreme. Za to skrbi poseben posnemovalnik, imenovan Classic. Znotraj programa Classic lahko poganjamo skoraj vse programe za Mac OS. Izjema so le programi, ki imajo neposredno dostop do strojne opreme računalnika: okolje Classic namreč starejšim omogoča dostop do strojne opreme le prek operacijskega sistema. Mac OS X omogoča tudi poganjanje programov, pisanih za Unix ali Linux: izvirno kodo programske opreme prevedemo s prevajalnikom, dodatni posegi vanjo pa niso potrebni. V Mac OS X je vgrajena tudi zmogljiva podpora jeziku java, tako da zmore javanske programe poganjati neposredno.

Poglavitni sestavni del okolja Mac OS X za uporabnike je program Finder, ki skrbi za brskanje po datotekah in poganjanje programov. Apple operacijskemu sistemu prilaga tudi dokaj obsežen paket programske opreme, v katerem ne manjka spletni brskalnik (Safari), poštni program z nadzorom neželene pošte (Mail), preprost urejevalnik besedila (TextEdit) in celostna rešitev za delo z večpredstavnimi datotekami iLife, ki med drugim zajema program za predvajanje glasbenih datotek (iTunes), za urejanje slikovnih datotek (iPhoto), za obdelavo in zapisovanje video DVDjev (iDVD), za predvajanje in urejanje videoposnetkov (iMovie), za neposredno sporočanje in videokonferenčne povezave (iChat AV). Zanimivo, da Apple operacijskemu sistemu prilaga še obsežnejši paket dodatne programske opreme kot Microsoft, pa zato ni na udaru konkurentov, ki bi to označili za izkoriščanje monopola. Očitno je trg programov za Mac OS dovolj majhen, da se konkurentom ne splača spuščati v dolgotrajne in drage sodne procese, kot to počnejo proti Microsoftu. Za Mac OS X je kljub temu na voljo vrsta komercialne in brezplačne programske opreme, saj gre za poleg sistema Windows najbolj podprt operacijski sistem s strani programerskih hiš, tako da je izbor programske opreme zelo pester. Podobno je tudi pri podpori s strani izdelovalcev strojne opreme: večina poleg gonilnikov za okolje Windows ponuja tudi gonilnike za Mac OS X. Kljub temu pa je Applov operacijski sistem v zadnjih letih zdrsnil na tretje mesto po tržnem deležu pri uporabnikih namiznih računalnikov, saj ga je prehitel Linux. Razlog za to je predvsem navezanost na Applovo strojno opremo, saj je Mac OS X na voljo le na Applovih računalnikih.

Unix

Pri operacijskih sistemih za namizne računalnike ne moremo spregledati operacijskega sistema Unix, ki se sicer bolj uporablja v strežniških okoljih, vendar pa je tudi osnova za dva izmed treh najbolj uporabljanih operacijskih sistemov: Linux in Mac OS X. Unix je bil prvi operacijski sistem, napisan v katerem izmed višjih programskih jezikov (namesto v zbirniku), kar je omogočilo enostavnejši prenos na različne procesorske arhitekture. V sedemdesetih letih se je uveljavil kot standard v univerzitetnem okolju in na zmogljivejših delovnih postajah. Unix je prvotno razvilo podjetje AT&T, vendar pa je potem pogosto menjal lastnika.

Solaris, Unix podjetja Sun, sodi med bolj razširjene Unixe. V zadnji različici zmore poganjati tudi programe za Linux, s čimer želi Sun povečati priljubljenost svojega operacijskega sistema.

Na voljo je cela vrsta različic raznih podjetij, med katerimi so med bolj razširjenimi AIX (IBM), HP-UX (Hewlett-Packard), Solaris (Sun), IRIX (SGI)... Med Unixe sodijo tudi operacijski sistemi, ki temeljijo na različici BSD Unix. Med njimi je najbolj znan in priljubljen FreeBSD. Večina izmed operacijskih sistemov, ki temeljijo na BSD Unixu, v svojem imenu ne uporablja imena Unix, saj gre za registrirano blagovno znamko, za katero je treba plačati licenčnino. Večina komercialnih Unixov že nekaj časa izgublja tržni delež, saj sta ga v zadnjih letih precej načela Linux in Windows, k upadu priljubljenosti pa so prispevali tudi sami ponudniki Unixa, ki so se več kot desetletje bojevali za prevlado na trgu z zelo podobnimi, a med sabo ne povsem združljivimi operacijskimi sistemi. Edina izjema je FreeBSD, ki sodi med najbolj priljubljene operacijske sisteme za spletne strežnike.

Kaj pa strežniki?

Razlike med strežniškimi operacijskimi sistemi in operacijskimi sistemi za osebne računalnike so na prvi pogled majhne. Uporabniški vmesnik je navadno enak ali vsaj zelo podoben, razlik pa ni niti v načinu dela. V notranjosti sistema pa se skrivajo pomembne razlike, saj gre za programsko opremo, namenjeno povsem drugačni rabi.

Strežniški operacijski sistem je v osnovi sestavljen podobno, kot je sestavljen operacijski sistem za domače računalnike. Sestavlja ga jedro, ki skrbi za osnovne funkcije, uporabniški vmesnik, prek katerega ga uporabnik nadzoruje, in gonilniki, s katerimi v operacijskem sistemu podpremo dodatne naprave. Razlika pa je v načinu delovanja. Strežniški operacijski sistemi so navadno namenjeni računalnikom z več procesorji, več in zmogljivejšim pomnilnikom, hkrati pa morajo omogočati priklop več uporabnikom, katerih programi se izvajajo sočasno. Optimizirani so za strežbo - datotek, programov, zbirk podatkov, elektronske pošte ...

Pri strežniških operacijskih sistemih, ki tečejo v več procesorjih, imamo na voljo dva načina poganjanja operacijskega sistema: asimetričnega in simetričnega. Pri asimetričnem delovanju je en procesor namenjen poganjanju operacijskega sistema, medtem ko na drugih procesorjih obdelujemo procese preostalih programov. Pri simetričnem delovanju se poganjanje operacijskega sistema porazdeli simetrično med vse procesorje, preostanek moči vsakega procesorja pa je namenjen poganjanju programov.

Razlike med operacijskimi sistemi za osebne računalnike in za strežnike so tudi v delu s pomnilnikom. Strežniški operacijski sistemi navadno omogočajo naslavljanje večjega pomnilniškega obsega: v računalnik lahko vgradimo večji pomnilnik, zmogljivejše diske, razdelki na diskih so lahko večji, prav tako je največja dovoljena velikost datoteke večja kakor pri namiznih operacijskih sistemih.

Strežniški operacijski sistemi se od osebnih razlikujejo tudi po dodatnih funkcionalnostih. Navadno ponujajo strežbo datotek in drugih sredstev (tiskalnikov, programskih storitev) prek podprtih omrežnih protokolov (to sicer znajo danes tudi namizni OS, vendar v manjši meri). V današnjih strežniških operacijskih sistemih so ključnega pomena imeniške storitve (directory services), nadgradnja domenskega koncepta združevanja računalnikov v krajevna omrežja. Določujejo vse, od overjanja in avtorizacije uporabnikov, do načina izvajanja programov, omrežnih povezav in tako naprej. Takih namenskih zmožnosti pa je v strežnikih še več.

Sestavni del strežniškega operacijskega sistema so tudi dodatna orodja za nadzor in nastavljanje v omrežju. Tako strežniški operacijski sistemi navadno omogočajo nadzor na daljavo nad odjemalci, pa tudi nad strežnikom. Priložena so orodja za nadzor nad uporabniki in skupinami uporabnikov. Posameznim uporabnikom lahko tako dodeljujemo in odvzemamo pravice, določamo kvoto diskovnega prostora...

Seveda pa imajo strežniški sistemi v primerjavi z namiznimi operacijskimi sistemi tudi nekaj slabosti. Navadno v strežniških sistemih niso podprte vse večpredstavne zmožnosti sodobnih računalnikov. Gonilniki za grafične kartice v strežniških operacijskih sistemih navadno ne podpirajo sodobnega 3D pospeševanja, prav tako nimajo grafičnih knjižnic, ki so sestavni del namiznih operacijskih sistemov.

Strežniškim sistemom so pogosto priloženi tudi dodatni strežniški programi, tako da lahko že ob namestitvi strežniškega OS namestimo tudi spletni in poštni strežnik, orodje za skupinsko delo in podobne danes že skoraj nujne elemente omrežja.

Vgradni operacijski sistemi

Ob besedah operacijski sistem večina pomisli bodisi na uporabniški OS, ki ga imamo nameščenega v osebnem računalniku, bodisi na strežniške operacijske sisteme. Pogosto pa spregledamo vgradne operacijske sisteme. Najdemo jih v veliki večini sodobnih elektronskih naprav, od pametnega telefona do hladilnika ali mikrovalovne pečice. Vgradni operacijski sistemi so navadno "pisani na kožo" napravi, v katero so vgrajeni, tako da so prilagojeni le nekaj specifičnim operacijam, ki jih morajo opravljati, medtem ko so uporabniški in strežniški OS precej bolj splošni, kar zadeva zmožnosti. V take naprave so navadno vgrajeni šibkejši procesorji in dokaj omejena količina pomnilnika, tako da so vgradni operacijski sistemi večinoma precej manj zmogljivi od uporabniških. Zaradi čedalje nižjih cen pomnilnika in zmogljivejših procesorjev pa so izdelovalci tudi v naprave, ki jih ne prištevamo med računalnike, začeli nameščati nekoliko okrnjene različice "pravih" operacijskih sistemov. Med njimi še najbolj izstopa Linux, ki ga v eni izmed številnih različic najdemo v marsikateri napravi.

Vgradni operacijski sistemi so ponavadi namenjeni izvajanju omejenega števila programov, ki so pogosto kar sestavni del operacijskega sistema. Sistem z vsemi zmožnostmi je tako navadno nameščen v pomnilnik flash, ki ga pogosto ni mogoče prepisovati. Večina naprav z vgradnim operacijskim sistemom je namenjena daljši rabi brez servisnih posegov v programsko opremo naprave. Pri računalnikih, ki jih uporabljamo v teh napravah, želimo doseči čim večjo zanesljivost delovanja, kar pomeni, da mora imeti čim manj gibljivih delov. Disk tako nadomešča pomnilnik flash, procesorji so sicer manj zmogljivi, a se zato tudi manj grejejo, tako da lahko uporabimo pasivni hladilnik ipd. Ker gre za operacijski sistem, namenjen vnaprej znanim sestavnim delom, zanj ne potrebujemo obsežne zbirke gonilnikov, odrečemo pa se lahko tudi podpori naprednejšim funkcijam. Izbor zmožnosti, ki jih ne potrebujemo, je še posebej pomemben, če uporabimo kar katerega izmed uporabniških operacijskih sistemov, saj jedra sodobnih uporabniških sistemov zavzemajo velike količine pomnilniškega prostora, ob tem pa vsebujejo ogromno zmožnosti, ki jih v npr. mikrovalovni pečici ali pa tudi v ročnem računalniku ne potrebujemo (kot je na primer zmožnost dela z optičnimi pogoni). Nekateri vgradni operacijski sistemi pa so na določenih področjih zmogljivejši od uporabniških. Med najzmogljivejše uvrščamo tiste v stikalih in usmerjevalnikih, namenjenih velikim omrežjem.

PC v dnevni sobi

Računalniki se iz pisarn in kabinetov vse bolj selijo v druge prostore v hiši, izdelovalci strojne in programske opreme pa bi PCje najraje videli kar ob televizijskem sprejemniku v dnevni sobi, kjer bi nadomestili glasbeni stolp, videorekorder in DVD predvajalnik. Sodobni operacijski sistemi so prilagojeni delu z računalniškimi monitorji, temu pa je prilagojen tudi uporabniški vmesnik. Namenjen je namreč delu z zasloni, ki so dokaj blizu uporabnika. Če hočemo računalnik uporabljati predvsem v navezi s televizijskim sprejemnikom, pa lahko pride do težav. Na teveje navadno gledamo bolj od daleč, poleg tega slika na njih navadno ni najbolj ostra, tako da velika večina podrobnosti in besedila, ki so na monitorju povsem razločni, na televizijskem zaslonu ne moremo prebrati. Poleg tega nam operacijski sistem ponuja tudi preveč zmožnosti, ki jih pri računalniku, nameščenem v dnevni sobi, navadno ne potrebujemo. Rešitev ponujajo operacijski sistemi s prilagojenim uporabniškim vmesnikom.

Najbolj razširjen operacijski sistem

Ob omembi najbolj razširjenega operacijskega sistema večina najprej pomisli na Microsoftov sistem Windows. V resnici je daleč najbolj razširjen operacijski sistem ITRON. Gre za resničnočasovni operacijski sistem, ki se uporablja predvsem v mobilnih telefonih, digitalnih fotoaparatih, CD predvajalnikih in podobnih napravah. Po ocenah je na svetu več kot tri milijarde procesorjev, na katerih teče ITRON.

Razvil se je iz akademskega projekta TRON (The Real-time Operating system Nucleus), ki se je začel leta 1984. S TRONom so raziskovalci želeli ustvariti enotno okolje na napravah, kjer so dotlej uporabljali množico različnih operacijskih sistemov, in ustvariti omrežje med sabo povezanih naprav za porazdeljeno obdelavo podatkov. ITRON je TRONu kmalu sledil, saj se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi razmaha zabavne elektronike pri večini japonskih podjetij pojavila potreba po preprostem in zmogljivem realnočasovnem operacijskem sistemu, ki bi ga brez težav lahko prilagodili različnim napravam. Doslej so namreč vsa podjetja razvijala svoje rešitve, razvoj le-teh pa je bil pogosto zamuden in drag.

Poglavitni konkurent ITRONu je vgradna realnočasovna različica Linuxa, imenovana RTLinux, ki pa pri uporabnikih ni tako priljubljena iz dveh razlogov: ker gre za sistem, ki se je razvil iz "navadnega" operacijskega sistema, za preklapljanje med procesi potrebuje nekaj milisekund (ITRON kot pravi realnočasovni OS med dvema procesoma preklopi v nekaj mikrosekundah), poleg tega pa za namestitev in delovanje potrebuje precej več pomnilnika (nekaj MB proti 10 KB, kolikor je dovolj za ITRON), tako da je njegova vgradnja v naprave dražja.

Nad TRONom in njegovimi izpeljankami bdi organizacija T-Engine Forum, v katero je vključenih več kot 250 podjetij; njihova poglavitna naloga je razvoj standardnega razvojnega okolja za programe, ki tečejo na ITRONu.

Na voljo je kar nekaj rešitev, pri katerih kateremu izmed bolj priljubljenih uporabniških operacijskih sistemov samo predelamo uporabniški vmesnik: osnova izza vmesnika ostane enaka, medtem ko je vmesnik precej poenostavljen in prilagojen prikazu na televizijskem sprejemniku. Besedilo je večje, tako da je laže berljivo z daljave. Poudarek je na izbiranju med zmožnostmi in ne vnosu ali obdelavi podatkov (zlasti besedil) kot pri običajni rabi računalnika. Sploh zato, ker je v takem okolju komunikacija z računalnikom otežena - tipično sedimo daleč od računalnika; to lahko delno rešimo z brezžično tipkovnico in miško, vendar potem potrebujemo tudi primerno površino za njuno uporabo. Navigacija po menujih in postavkah na zaslonu je olajšana, saj si pri tem navadno pomagamo z daljinskim upravljalnikom. Glede na to, da gre pri teh računalnikih predvsem za naprave, namenjene poganjanju večpredstavnih datotek, znajo ti vmesniki na disku ali v omrežju glede na iskalne parametre hitro poiskati zvočne in video datoteke ter fotografije in jih na zaslonu prikazati v pregledni obliki.

Microsoft je izdal celo posebno različico svojega operacijskega sistema Windows XP, imenovano Media Center, ki združuje jedro sistema Windows XP s posebnim uporabniškim vmesnikom. Glede na to, da so sodobni osebni računalniki čedalje pogosteje uporabljani tudi kot večpredstavne naprave, bodo v prihodnosti ti operacijski sistemi in dodatki zanje pridobivali na veljavi. Na voljo pa so tudi dodatki, ki v HTPC (Home Theatre PC) spremenijo kar navaden Windows XP. Vse več je tudi rešitev, ki so na voljo v Linuxu.

Slovenščina v operacijskih sistemih

Glede na to, da skoraj vsi danes uporabljani operacijski sistemi izhajajo iz angleško govorečih dežel ali pa so se uveljavili onkraj luže, je podpora drugim jezikom Ahilova peta večine operacijskih sistemov. Bolj razširjeni jeziki so postali podprti že zelo zgodaj in danes je povsem običajno, da imajo nemško govoreči uporabniki računalnika v svojem jeziku na voljo bolj ali manj vso programsko opremo, na prvem mestu pa seveda operacijski sistem. Pri manj razširjenih jezikih, med katere spada tudi slovenščina, pa je težav pri delu z računalnikom v materinščini še precej.

Operacijski sistemi, ki podpirajo slovenščino, danes niso več redkost. Tako Microsoftov Windows kot Linux imata preveden uporabniški vmesnik, omogočata pa tudi vnašanje slovenskih znakov. Pri MacOSu uporabniški vmesnik v slovenščini ni na voljo, podprta pa je slovenska razporeditev tipk na tipkovnici. Prevoda uporabniškega vmesnika, tako pri Windows kot pri Linuxu, nista povsem stoodstotna, saj se zgodi, da kje v redkeje uporabljenih delih operacijskega sistema naletimo na nepreveden izraz. Težave povzroča tudi preostala programska oprema. Večinoma je na voljo le v angleščini (ali drugem tujem jeziku), pogosto pa se zgodi, da program uporablja določene sestavne dele operacijskega sistema (na primer gumbe v oknih), tako da je potem pri uporabi programa preveden le del vmesnika. Slovencem težave povzroča tudi nabor znakov, ki po standardih sodi v drugo skupino jezikov z latinico (v kateri najdemo večino slovanskih in drugih vzhodnoevropskih jezikov), medtem ko je angleščina (in večina zahodnoevropskih jezikov) v prvi skupini. Nekateri programi nabora znakov, ki ni ustrezal nobenemu izmed jezikov iz prve skupine, še danes ne znajo pravilno prikazati in namesto šumnikov se v besedilu lahko pojavijo povsem drugi znaki.

Datotečni sistem

Podatke danes shranjujemo na več vrst pomnilniških nosilcev, med katerimi prevladujejo magnetni diski in optični nosilci. Dostop do naprav operacijskemu sistemu omogočimo s primernim gonilnikom, vendar s tem še ne omogočimo tudi dostopa do podatkov, zapisanih na pomnilniških nosilcih. Kako so podatki zapisani, kako jih najdemo in kako jih beremo oziroma pišemo, pa določa vrsta datotečnega sistema, ki ga uporablja operacijski sistem. Datotečni sistem je skupek pravil, na podlagi katerih podatke zapisujemo na pomnilniške nosilce. Pomnilniški prostor na nosilcih je navadno razdeljen na enako velike sektorje. Datotečni sistem določa, kako sektorje združujemo v datoteke in kako so te datoteke razporejene v mapah. Prek datotečnega sistema nadzorujemo, kateri sektorji pripadajo neki datoteki in kateri so prazni.

Običajni datotečni sistemi podatke na nosilcu povezujejo z indeksom in imenom datoteke v dodelitveni tabeli, datoteke pa so lahko razporejene v skupni mapi ali pa v razvejenem drevesu map in podmap. Datotečni sistemi navadno omogočajo vsaj ustvarjanje, premikanje in brisanje map in datotek. Naprednejši datotečni sistemi omogočajo tudi omejevanje dostopa do datoteke na podlagi uporabniških pravic, stiskanje datotek s katerim od neizgubnih algoritmov za stiskanje, da zasedejo manj pomnilniškega prostora, kodiranje datotek s katerim izmed kodirnih algoritmov, da je onemogočeno nepooblaščeno branje, in podobno.

Datotečne sisteme delimo na diskovne in omrežne. Diskovni datotečni sistemi so namenjeni shranjevanju datotek na magnetne diske ali optične pogone. Omrežni datotečni sistemi omogočajo dostop do datotek prek omrežja in navadno omogočajo hkraten dostop do datoteke več uporabnikom. Posebni datotečni sistemi ne spadajo v nobeno izmed obeh kategorij. Mednje sodijo datotečni sistemi, ki jih ustvari programska oprema za prenos podatkov med procesi, datotečni sistem navideznega pomnilnika na disku in podobni.

Težave naj bi že pred leti rešil standard Unicode, s pomočjo katerega lahko znotraj ene razporeditve znakov določimo več deset tisoč znakov, kar je dovolj za predstavitev skoraj vseh naborov na svetu. Težave so spet pri uporabniški programski opremi, ki ne podpira Unicoda.

Pri operacijskih sistemih, kjer za vnašanje znakov na uporabljamo tipkovnice, je podpora slovenščini manjša. Operacijski sistemi za ročne računalnike nimajo podpore šumnikom, tako da moramo za vnos besedila v slovenščini namestiti dodatna orodja (ki pogosto niso na voljo brezplačno). Težave ima tudi Microsoftov sistem za tablične računalnike: prepoznavanje pisanega besedila poteka z vgrajenim slovarjem, ki pa v svojem repertoarju nima slovenskih besed, tako da je delo s tabličnimi računalniki v slovenščini dokaj težavno in se pogosto izkaže, da je tipkovnica, tudi za take primere, še vedno najboljši način za vnos besedila v računalnik. Strežniške različice operacijskih sistemov praviloma niso prevedene, saj izdelovalci predvidevajo, da upravitelji teh sistemov obvladujejo tuje jezike oziroma vsaj računalniške izraze v tujem jeziku.

Napredek pa se ne kaže le pri uporabniških operacijskih sistemih, temveč tudi pri vgradnih. V zadnjem času je na voljo kar nekaj naprav, ki imajo uporabniški vmesnik v slovenščini. Med njimi najbolj izstopajo mobilni telefoni, pri katerih je, če je telefon kupljen pri nas, podpora slovenščini že vgrajena, nekateri novejši modeli pa omogočajo tudi vnos šumnikov. Seveda pa se je pametno pri izmenjavi podatkov med takimi napravami, npr. pri pošiljanju SMS sporočil, šumnikom izogibati, saj gre ponavadi za izdelovalcu lastne rešitve, ki jih konkurenti ne podpirajo.

Slovenci smo v zadnjem desetletju pridobili dokaj obsežen nabor programske opreme v materinščini, pri čemer so bili operacijski sistemi prevedeni med prvimi. Kljub temu pa slovenščina še vedno zaostaja za bolj razširjenimi jeziki, tako da bo tudi v prihodnje precej uporabnikov namesto "V redu" kliknilo "OK". Žal ne kaže, da bi se razmere tu kaj bistveno spremenile na bolje.

Ko je različic preveč

Pri večini sodobnih operacijskih sistemov imamo na voljo več različic istega sistema, ki na trgu nastopajo pod zelo podobnim ali celo enakim imenom, namenjene pa so precej različnim napravam. Microsoft, na primer, blagovno znamko Windows uporablja pri vseh svojih operacijskih sistemih, ne glede na to, ali gre za zmogljiv strežniški operacijski sistem ali za vgradni sistem. Pri Linuxu je položaj še bolj zapleten: zato, ker je uporabnikom na voljo tudi v obliki kode, tako da ga lahko uporabimo na vsaki napravi, za katero je na voljo prevajalnik za programski jezik C.

Uporaba istega ali podobnega jedra, v nekaterih primerih pa le uveljavljene blagovne znamke, za operacijske sisteme, ki so namenjeni povsem različnim napravam, je v zadnjem času precej pogosta. Zaradi nižanja cene pomnilnikov in procesorjev je že nekaj časa na voljo kar nekaj vgradnih različic uporabniških operacijskih sistemov: večina izdelovalcev teh naprav najraje seže po Linuxu (predvsem zato, ker ga je zaradi prosto dostopne kode laže prilagoditi različni strojni opremi, ob tem pa je na voljo brezplačno), vendar pa ima tudi Microsoft na voljo vgradno različico Oken, Windows Embedded.

Prihodnost operacijskih sistemov

Osnovni gradniki sodobnih operacijskih sistemov imajo že dolgo zgodovino. Večina jeder današnjih 32-bitnih operacijskih sistemov je združljivih z Intelovim procesorjem 386 (če odmislimo, da računska moč 386ke niti približno ni dovoljšna za poganjanje sodobnih sistemov in druge programske opreme). Prav tako so elementi sodobnih uporabniških vmesnikov (kazalec, okna, ikone) v rabi že dve desetletji, razlike med vmesnikom izpred dveh desetletij in današnjim pa so manjše kot je videti na prvi pogled.

Prvo večjo spremembo v samem sistemu bodo prinesli novi, 64-bitni procesorji. Operacijski sistemi zanje so sicer že na voljo, vendar pa naj bi v bližnji prihodnosti 64-bitni procesorji svoje mesto našli tudi v osebnem računalniku povprečnega uporabnika. S prehodom na 64-bitni operacijski sistem bo priporočljiv tudi prehod na nove različice programske opreme, ki bodo do konca izkoristile večjo računsko moč novih procesorjev, poleg tega ni nujno, da bodo novi procesorji združljivi s starimi. Ob tem velja omeniti, da je ta sprememba pomembna predvsem za programerje, medtem ko si povprečen uporabnik ne rabi beliti las s tem, koliko bitov imajo registri v procesorju.

Večje spremembe bodo prinesli novi uporabniški vmesniki, ki za osnovo ne bodo uporabljali današnjih gradnikov. Prvi korak k poenostavljanju uporabniških vmesnikov predstavljajo operacijski sistemi za "dnevnosobne" PCje (kot je npr. Windows XP Media Center Edition). Vmesnik je preprost, pregleden, ne omogoča dostopa do naprednejših nastavitev, vendar pa lahko računalnik, ko sistem postavimo, krmilimo z daljinskim upravljalcem. Z razvojem alternativnih načinov krmiljenja računalnika (futuristi stavijo predvsem na prepoznavanje govora) bosta tipkovnica in miška postali nepotrebni, temu pa se bo moral prilagoditi tudi uporabniški vmesnik, katerega pomemben del verjetno ne bo samo predstavitev delovnega okolja na zaslonu, ampak tudi povratna informacija operacijskega sistema v obliki govora. Z računalniki se bomo tako pravzaprav "pogovarjali".

Večje spremembe uporabniškega vmesnika, ki naj bi bil še vedno neprijazen do začetnika in nepraktičen za zahtevnejše uporabnike, pa poskušajo proizvajalci operacijskih sistemov postaviti tudi na že obstoječe temelje - se pravi na današnje operacijske sisteme, interakcija med uporabnikom in računalnikom pa pri njih še vedno poteka s pomočjo tipkovnice in miške ter prikazom na zaslonu. Eden bolj neslavno propadlih poskusov v to smer (ki ga verjetno niti pri Microsoftu niso jemali preveč resno) je bil Microsoftov vmesnik Bob. Ta je na zaslon narisal pisarno, uporabnik pa je do posameznih programov in opravil dostopal s klikom na posamezne kose pohištva in druge elemente vmesnika (s klikom na predal je pobrskal po datotekah na disku, medtem ko je s klikom na list papirja na mizi pognal urejevalnik besedil). Nekateri so šli še korak dlje. Delovno okolje so prikazali v navideznem 3D okolju, po katerem se "sprehajamo" in dostopamo do dokumentov, datotek in programov. Zaenkrat se nobeden izmed alternativnih načinov vnosa ni uveljavil in tudi v bližnji prihodnosti verjetno ne bomo prešli na kakšen nov način dela z računalnikom.

Največje spremembe pa bo v bližnji prihodnosti verjetno prinesel nov način dela z datotekami, predvsem večpredstavnimi. Danes v svetu digitalnih vsebin namreč vlada anarhija, velika večina datotek pa ni zaščitena pred nepooblaščenim kopiranjem podatkov. Ker velike založbe, filmski studii pa tudi druge družbe seveda niso navdušeni nad nepooblaščenim presnemavanjem in razširjanjem filmov, glasbe, knjig in podobnih izdelkov, bodo tovrstne datoteke v prihodnje verjetno zaščitene pred presnemavanjem. Tak način dela je že uvedel npr. Microsoft v svojem programu Reader za branje elektronskih knjig. Program moramo digitalno overiti v spletu, sicer v njem ne moremo brati knjig z zaščito pred presnemavanjem, poleg tega pa lahko zaščitene knjige, ki smo jih presneli iz spleta, beremo le na svojem računalniku, medtem ko na drugih računalnikih datotek ni možno odpreti, saj nimajo pravega digitalnega podpisa.

V prihodnje lahko računamo na to, da bodo podobno zaklenjene tudi druge avtorske datoteke. Uporabnik v svojem predvajalniku tako ne bo mogel predvajati glasbenih datotek, ki jih je v spletni trgovini kupil nekdo drugi (kar je že pravilo pri bolj ali manj vseh spletnih prodajalnah glasbe), podobno pa lahko pričakujemo tudi za filme v digitalni obliki. Naslednji korak, ki ga lahko pričakujemo, je, da večpredstavnih datotek brez digitalne zaščite v predvajalnikih sploh ne bomo mogli predvajati, tako da vsaj v "uradnih" predvajalnikih glasbe in filmov ne bomo mogli odpirati datotek, ki niso "podpisane" z našim digitalnim potrdilom. Tej zaščiti se lahko izognemo tako, da uporabimo predvajalnik, ki tovrstnih omejitev nima. Vendar le do trenutka, ko bo operacijski sistem podpiral nameščanje in poganjanje tovrstnih programov...

Zaščitne mehanizme, ki bodo nekoliko oteževali piratiziranje glasbe in filmov, lahko pričakujemo že v naslednjih različicah operacijskih sistemov. Možno je (tehnologija je sicer že na voljo), da zaščita ne bo samo programska, ampak tudi strojna: prihodnji procesorji bodo del svojega vezja namenili podpisovanju datotek in preverjanju digitalnega podpisa. Tovrstno označevanje vsake datoteke in vsakega procesorja je seveda tudi orodje za nadzor uporabnikov, ne samo za preprečevanje piratstva, o čemer pobudniki tovrstne zaščite sicer ne govorijo radi. Prav zaradi tega bodo novi zaščitni mehanizmi verjetno naleteli na dokajšen odpor bolj osveščene javnosti, vprašanje pa je, ali bo to zavrlo njihovo uveljavitev.

Precej zmede je tudi na strežniški strani. Pri Linuxu zopet naletimo na celo vrsto različnih strežniških distribucij, Unixov je na voljo več, pri čemer niso med sabo povsem združljivi, prav tako je tudi Microsoft izdal kar osem različic svojega operacijskega sistema Windows Server 2003. Zmeda je tudi pri uporabniških različicah: razlika med Windows XP Home in Professional je dokaj majhna in je večina sploh ne opazi. Ob tem je na voljo še različica za večpredstavne PCje Media Center in različica XP za tablične računalnike. Izmed treh najbolj priljubljenih uporabniških operacijskih sistemov se je samo Apple z MacOS izognil poplavi različic svojega operacijskega sistema. Poglavitni razlog za to je dejstvo, da je Apple edini izdelovalec strojne opreme, ki na svoje izdelke namešča MacOS.

Pri sodobnih operacijskih sistemih se kaže težnja, da se sestavni deli, ki jih lahko uporabimo, prenesejo v čim več različnih okolij. Včasih je to samo blagovna znamka, pogosto pa operacijski sistemi, namenjeni med sabo povsem različnim napravam, tečejo na enakem ali zelo podobnem jedru. Boj med izdelovalci operacijskih sistemov se je s PCjev tako že pred leti preselil tudi na druga področja.

Poplava različic istega operacijskega sistema pogosto zmede uporabnike, saj so njihova imena med sabo zelo podobna, obenem pa posamezne različice med sabo niso stoodstotno združljive. Težave so tudi pri prehodu na naslednjo generacijo operacijskega sistema (npr. nadgradnja okolja Windows 2000 v Windows XP), saj se kljub zagotovilom, da sta sistema "skoraj povsem združljiva", pogosto najde kak programski paket, ki v novejšem sistemu ne deluje. To se pogosto dogaja predvsem pri dragi in zahtevni programski opremi, namenjeni profesionalni rabi (na primer v gradbeništvu), ki se je zaradi visoke cene pogosto ne izplača zamenjati, tako da so uporabniki pogosto obsojeni na uporabo starejšega operacijskega sistema. Nove težave bo verjetno povzročala tudi nezadostna varnost v današnjih operacijskih sistemih. Glede na to, da lahko v novejših različicah pričakujemo precej bolj stroga pravila, kaj programi smejo in česa ne smejo početi s pomnilnikom, se lahko zgodi, da bo za bodoče različice operacijskih sistemov treba na novo napisati oziroma nadgraditi večji del programske opreme, ki jo uporabljamo danes.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki