Univerzalna serijska bizarnost
Naše pisalne mize in delovno okolje so sveti. Za nekatere je običajno, da se morajo do tipkovnice prekopati čez gore papirjev, revij in še česa, drugi morajo imeti ob sebi radio (da, analogni!), iz katerega blebetajo radijski voditelji in občasno celo spustijo kako rock pesem. Tretji pa smo navajeni (oziroma stremimo k temu), da na mizi ni preveč stvari.
Da, sam sodim v to zadnjo skupino. Sicer priznavam, da se sčasoma stvari vendarle začnejo nabirati, a se vsake toliko uspešno spopadem z nesnago in jo, vsaj za krajši čas, tudi ukrotim. Na mizi, ob njej in pod njo se kar množijo raznovrstni kabli, kabelčki, vmesniki, adapterji in »dongli«. Te reči se ne množijo le v posredni in neposredni bližini pisalnih miz, ampak so se kot invazivna rastlina razširile v moj službeni nahrbtnik, žepe, zasledil sem jih tudi že v bližini kuhinjskega pulta in po predalih avtomobila.
Trditev, da sta na svetu gotovi le dve stvari, davki in smrt, se je v literaturi prvič pojavila že davnega leta 1716, a bi lahko danes k temu dodali še razmetane kable vseh vrst.
O tem sem na teh straneh sicer že pisal – pred šestimi leti. Takrat sem omenil, da gredo stvari na bolje. Da imajo vsi telefoni že microUSB (!), ki se povsod priklopi na vmesnik USB tipa »A«. Razen Applovih, ki so na vmesniku Lightning. Ali starejših Applovih. Ali še novejših, ki gredo na USB-C. Ali kakšnih drugih majhnih »gedžetov«, ki so še na micro miniUSB. Ali, ali, ali …
Stran Wikipedije o standardu USB zelo nazorno razkrije, kako kompleksno je v resnici to področje.
Danes? V polni meri smo zakorakali v svet USB-C. Ali pa tudi ne, saj skoraj nihče čez noč ne zavrže svojih starejših »gedžetov«, če ti še delujejo. Doma imamo poln predal brezžičnih slušalk, mišk, bralnikov kartic, »powerbankov«, e-bralnikov in druge šare, ki pač še vedno deluje. In zaradi katere potrebujem kable za microUSB, miniUSB pa še za kaj tretjega. Da sploh ne govorim o pametnih zapestnicah in urah, kjer ima vsaka svoj unikatni brezžični napajalnik – ti večinoma seveda niso združljivi z ničimer drugim.
Še večja težava pa je dejstvo, da nam to, kar vidimo na napravi (ali kablu), večinoma ne pove kaj dosti o delovanju tega vmesnika (kabla). V tokratni številki lahko berete o preizkusu Xiaomijevega telefona, ki ima vmesnik USB-C, a električno deluje po 23 let starem hitrostnem standardu USB 2.0 (nekoč znanem kot High Speed v nasprotju z USB 1.0, ki je bil Full Speed). Telefon je sicer res odličen in verjamem, da bo zelo malo uporabnikov to sploh kdaj opazilo, pa vendar. Naš urednik, denimo, pravi, da se sploh ne spomni, katerega leta je telefon nazadnje povezal z računalnikom prek kabla.
Ne samo hitrost, tudi podprtost tehnologij se razlikuje pri navzven in na videz enakimi vmesniki. Nekateri prenosniki, denimo, omogočajo napajanje prek USB-C, spet drugi ne. Nekateri vmesniki USB-C omogočajo izvoz videa, drugi ne. Podobne razlike so tudi pri kablih – tako kot pri USB (A), miniUSB, microUSB se tudi pri USB-C pojavljajo kabli, ki omogočajo le napajanje, ne pa tudi prenosa podatkov. Proizvajalec lahko s tem privarčuje tistih nekaj miligramov bakra, s tem pa lahko za 0,00001 odstotka dvigne maržo izdelka.
Stran Wikipedije o standardu USB zelo nazorno razkrije, kako kompleksno je v resnici to področje. In nisem ravno optimističen, da bo stanje kdaj bistveno boljše. K sreči gre svet vedno bolj v brezžičje – večinoma potrebujemo le še napajanje, za vse ostalo pa uporabljamo Wi-Fi ali bluetooth. Tudi ta dva imata svoje posebnosti, a jih je manj.
