Umetna pamet ali potrošnika neučakanost
Ravno na dan, ko pišem ta uvodnik, sem se udeležil študentskega hackathona na ljubljanski računalniški fakulteti. Študentje so precej bolj podjetni, kot smo bili pred dobrima dvema desetletjema, njihovi izdelki pa bistveno bolj prijazni in zmogljivi, kot bi bili deset ali več let nazaj. To mi je dalo misliti, da smo v kratkem času na področju računalništva, tako strojne kot programske opreme, naredili zares velik korak.
Pozitivno sem bil presenečen tudi nad ravnjo idej in kakovosti rešitev, ki so jih mladi programerji in programerke izdelali v pičlih 24 urah, pri čemer niso smeli uporabiti svojih predhodnih izdelkov niti jih nadgraditi, ampak so morali skupaj po pogovorih z mentorji izbrati novo idejo in jo izvesti do delujočega prototipa. Ekipe so kot za šalo prepoznavale besedilo, tudi v slovenščini. Prepoznati objekt na živi sliki mobilnega telefona je osnovna funkcija odprtokodne knjižnice, ki je na voljo vsakomur in jo lahko uspešno uporabi že povprečno vešč programer. Če so morali pognati kompleksen in zamuden algoritem, so to naredili na množici najetih procesorjev za drobiž. Pravzaprav povsem zastonj, saj so tehnološki velikani zelo radodarni s popusti in kuponi za brezplačne občasne storitve za študente in začetnike. Marsikatera stvar, ki je pred desetletjem ali dvema veljala za visoko znanost, je danes na voljo v obliki odprtokodne knjižnice. Da doživljamo silovit preskok na področju umetne inteligence, je jasno že bežnemu opazovalcu. A kljub sila hitremu razvoju imamo potrošniki in proizvajalci očitno še večje apetite.
Za te pa smo pripravljeni narediti skoraj karkoli, kot da se nam strahovito mudi v prihodnost. V zadnjih tednih smo doživeli najprej hitenje s predstavitvami futurističnih izdelkov, kot sta nedavno predstavljeni in vsaj začasno spodleteli prepogljivi telefon Galaxy Fold in marketinško-prodajna akrobacija Huaweija, ki je ponudil prednaročila za svoj P30, še preden so sploh pokazali, kako bo videti, in povedali, kaj bo sploh zmogel. Pri Tesli so pred leti prodali skoraj pol milijona prednaročil za model 3, ki je bil ob napovedi oddaljen eno leto. Letos poskuša Volkswagen nagovoriti kupce k nakupu svojega električnega avtomobila, pa sploh še ni jasno, kako bo videti, kakšne karakteristike bo imel in kdaj se bo mogoče z njim zapeljati po evropskih cestah.
Najbolj smele napovedi izdelkov in storitev mejijo na znanstveno fantastiko, če to že niso. Elon Musk je napovedal milijon samovozečih avtomobilov, ki bodo v svojem prostem času robotski taksiji. Namesto da bodo ždeli v garaži, bodo prevažali ljudi in stvari in se sami odplačali. Če kdo, potem lahko to izvede Musk, a res že čez eno leto? Podobno Jeff Bezos obljublja, da bo na Luno poslal znanstveno opremo, kmalu za tem pa še človeško posadko. SpaceX pa ima že podpisano pogodbo, da bo do leta 2023 peljal vesoljske turiste na izlet okrog Lune, a do danes niso v vesolje odpeljali še nobenega živega potnika.
Da doživljamo silovit preskok na področju umetne inteligence, je jasno že bežnemu opazovalcu. A kljub sila hitremu razvoju imamo potrošniki in proizvajalci očitno še večje apetite.
Kljub izjemnemu razvoju ne verjamem, da so napovedi o skorajšnji zmožnosti umetne inteligence, da bo dosegla in presegla človeško stopnjo inteligence, samovozečih in letečih avtomobilih ter obiskih Lune v nekaj letih smiselne. Gre za zelo kompleksne probleme, ki jih lahko hitro razvijemo, a ekipe bodo potrebovale leta, da bodo izpiljeni, zanesljivi in sprejeti. Marketinški in prodajni oddelki kljub temu zlorabljajo izraze in z zvenečimi tehnologijami opremljajo bodoče izdelke, poslovne konference so polne predavanj o skorajšnjem preobratu na trgu dela, kjer bodo roboti zamenjali zdravnike, sodnike in večino nekvalificiranih delavcev. Skeptični strokovnjak je dobro zapisal v svojem spletnem razmišljanju: trenutno je strah pred izgubo službe zaradi umetne inteligence približno toliko upravičen kot strah, da bo kmalu na Marsu prevelika gneča.
Poleg stanja tehnologije in stanja zakonodaje, ki stoji med resničnostjo današnjega sveta in prihodnostjo, ki je že v predprodaji, je vsaj še ena velikanska prepreka – zaupanje bodočih kupcev in strank. Če ne zaupamo Alexi v svojem domu, ali bomo res tako kmalu prepustili vožnjo otroka na trening plavanja samovozečemu avtomobilu? Koliko časa bomo vsi, ki smo navajeni biti stoodstotno pozorni pri vožnji skozi mesto, v megli ali ponoči, potrebovali, da bomo zaupali takemu vozilu v jutranji konici in sproščeno brali novice ali celo spali? Da to udobje čaka eno izmed naslednjih generacij, ne dvomim, a leta 2020 se mi zdi precej prezgodaj. Tudi za to, ker bomo v trenutku izvedeli za vsak tak taksi, ki se bo samo dotaknil drugega vozila, ob poškodbi potnikov pa bo to nedvomno senzacionalna novica, ki lahko zamaje in za nekaj časa ohromi futuristični projekt.
Še so naše babice verjele vse, kar je bilo po TV, smo mi generacija, ki verjamemo (skoraj) vse, kar je na družabnih omrežjih. V prihodnosti bo človeštvo verjelo vse, kar bodo stuhtali in napovedali algoritmi. A prej si bodo algoritmi morali to zaupanje prislužiti tako, da bo števec njihovih napak dolgo ostal na ničli. Do takrat pa bom z veseljem poslušal nasvete »naprednih algoritmov strojnega učenja in umetne inteligence« v pisarniški zbirki, telefonu, pametni uri in vozilu, odločitve pa bom še nekaj časa sprejemal sam.
