Učinkovito varčevanje
Ob sodobnih procesorjih, ki so resnično zelo zmogljivi, se poraja vprašanje, zakaj iz njih iztisniti še zadnje atome moči. Med manjšo skupnostjo uporabnikov pa postaja vedno bolj priljubljena metoda doseganja kar najnižje možne porabe brez zmanjšanja zmogljivosti procesorja. Tak "eko" preizkus smo opravili tudi mi.
V Monitorjevem laboratoriju imamo radi izzive. Eden takih je prišel v obliki preizkusa, s kako nizko napetostjo bo procesor še učinkovito in brezhibno deloval ter postregel z enakimi zmogljivostmi kot ob originalnih nastavitvah. Nižja napetost procesorja namreč obljublja manjšo porabo energije, nižje temperature in v primeru mobilnih procesorjev tudi daljšo avtonomijo baterije.
Za preizkus teorije varčevanja smo vzeli vsaj teoretično najzahtevnejši primerek na preizkusu, procesor AMD A6-3500. Vanj so poleg grafičnega jedra vgrajene še štiri matematične sredice, le da je ena izmed njih izklopljena. Skupaj torej vsaj pet jeder, ki skupaj s pomnilniškim krmilnikom ponujajo veliko možnosti, da je eden izmed delov tisti šibki člen, ki bi utegnil naš preizkus kaj hitro končati. Tehnologija Turbo Core, ki trem delujočim jedrom v primerih obremenitve še dodatno zviša delovni takt, je delovala tudi proti našim prizadevanjem po veliki varčnosti.
Daljša polna obremenitev procesorja delovno frekvenco vseh treh jeder z 2,1 GHz dvigne na 2,4 GHz - seveda le toliko časa, dokler temperature ostajajo "normalne".
Nižanje napetosti procesorja je za procesor vsekakor manj škodljivo kot višanje napetosti, ki se navadno uporablja pri postopkih doseganja višjih delovnih taktov od tovarniških nastavitev (t. i. navijanje). Kako se torej lotiti zadeve? Predvsem s postopnim nižanjem napetosti procesorja v majhnih korakih (priporočljivo po 0,05V). Na vsaki stopnji nato s testnimi programi, kot so OCCT, Prime95 in podobnimi, pa tudi z igrami, preverimo stabilnost delovanja novih nastavitev. Pri prevelikem znižanju napetosti, ki ji procesor pod obremenitvijo ne bo kos, nas bodisi čakata moder zaslon in neodzivnost računalnika ali pa celo njegov izklop. Pri tem bomo seveda najverjetneje izgubili vse neshranjene dokumente. Bili ste opozorjeni.
Z orodjem K10stat lahko testiranemu procesorju spreminjamo kar osem različnih stanj. Tista med P0 in P6 so privzete frekvence, ki ji procesor uporablja med navadnim delom, B0 pa je stanje povišane frekvence za krajše ali daljše obremenitve.
Ker procesor AMD A6-3500 temelji na arhitekturi K10, nam delovnih napetosti ni bilo treba nastavljati v biosu, temveč smo to lahko elegantno počeli v samih Oknih. To nam je omogočil program K10stat, ki ga brezplačno najdemo v spletu. Zmogljivi kos programske kode podpira večino AMDjevih namiznih in mobilnih procesorjev. Uporabniku omogoča nastavljanje različnih delovnih frekvenc in stanj procesorja - od najmanjšega do največjega.
Privzeto preizkušeni procesor deluje z najvišjim taktom 2,1 GHz ob napetosti 1,4 V, začasno pa ga lahko procesor sam še zviša na 2,4 GHz (ob napetosti 1,41 V). Plošča Gigabyte A75-USB3 tako kot večina osnovnih plošč to napetost v praksi še nekoliko dvigne (navadno do 0,05V), saj želi zagotoviti absolutno stabilnost procesorja. Tovarniške nastavitve AMD A6-3500 tudi predvidevajo najvarčnejše stanje (t. i. P6) pri taktu 800 MHz pri napetosti 1,1 V. Družina procesorjev AMD APU sicer uradno podpira delovne napetosti med 0,45 in 1,45 V, pri čemer so najnižje vrednosti seveda pridržane za mobilne različice teh procesorjev.
Kar nekaj ur smo se morali igrati z nastavitvami in jih preizkušati, da smo našli optimalne varčne nastavitve preizkušenega procesorja. Tako smo ugotovili, da v najvarčnejšem načinu frekvenco 800 MHz lahko vzdržuje z vsega 0,78V, za stabilno delovanje pri 2,4 GHz pa pod polno obremenitvijo zadostuje napetost 1,28 V. Druge nastavitve si lahko ogledate na zaslonskem posnetku - dejanske številke so še nekoliko nižje, saj generator napetosti na preizkušeni plošči napetost zviša za 0,015 glede na nastavljeno vrednost.
Krivuljo napetosti in posledično varčnosti procesorja smo močno popravili v svoj prid.
Rezultat je za "kvaziproblematičen" procesor vsekakor impresiven, še bolj pa nas je razveselil pogled na merilnik porabe električne energije. Porabo sistema v mirovanju smo tako znižali za kar 8 W, ob obremenitvi pa za celih 11 W. In to s preprosto uporabo programčka K10stat. A to še ni vse. Nižja napetost je prispevala tudi k nižji temperaturi procesorja, saj se je ta v mirovanju znižala za 7° C, ob obremenitvi pa za zglednih 12° C. Tako procesorja nismo naredili le varčnejšega, temveč tudi hladnejšega in mu s tem podaljšali življenjsko dobo.
AMD A4-3400
AMD je prispeval najcenejši procesor na tokratnem preizkusu. A model A4-3400, ki ne stane niti šest evrskih desetakov, zato še ni slab procesor. Programi, ki imajo raje grobe računske zmogljivosti, dvojedrnika sicer ne uvrščajo ravno visoko, a frekvenca jeder z 2,7 GHz poskrbi, da teoretične podhranjenosti pri pisarniški rabi vsekakor ni čutiti. Kljub temu je procesor pri matematičnih izračunih in nalogah kriptiranja ter stiskanja podatkov pričakovano ostajal na repu razpredelnice.
Tudi v procesor vgrajena grafična rešitev AMD Radeon 6410D se zdi na papirju precej podhranjena, a v praksi v kombinaciji z razmeroma visokim delovnim taktom dvojedrnega procesorja zelo dobro opravi delo. V preizkušenih igrah se je namreč število prikazanih sličic na sekundo gibalo okoli številke 30, kar je ravno na meji igralnosti, saj vemo, da občasni nihaji v zmogljivostih prikaza lahko postrežejo s t. i. trzanjem slike. Igričarji s plitvimi žepi, ki se ne želijo odpovedati igranju iger v visoki ločljivosti, bodo zato morali poseči po navijanju procesorja ali pa vgradnji dodatne grafične kartice.
Se pa zato procesor odkupi z zelo nizko porabo energije, saj se pri navadnem delu z računalnikom (brskanje po spletu, predvajanje video posnetkov, poslušanje glasbe ...) poraba sistema le malokrat dvigne nad 35 W. Procesor AMD A4-3400 se zato zdi idealna izbira za računalnike, ki svoje delo opravljajo v okolju domačega kina, saj vsebuje številne AMDjeve tehnologije za strojno pospeševanje in lepšanje predvajanja video vsebin.
AMD A4-3400
Prodaja: www.asbis.si, www.pcplus.si
Cena: 59,72 EUR.
Za: Cena.
Proti: Računske zmogljivosti.
AMD A6-3500
AMD A6-3500 je zelo zanimiv procesor. Edini razlog za njegov obstoj je namreč maksimiranje učinkovitosti proizvodnje procesorjev, saj to oznako prejmejo procesorji, ki niso prestali kakovostnih zahtev za serijo A8. Inženirji jim namreč strojno onemogočijo jedro, ki ne dosega zahtev (bodisi frekvence bodisi stabilnosti delovanja) novih štirijedrnih procesorjev. Rezultat je trijedrnik z nizkimi delovnimi takti (2,1 GHz, v Turbo Core načinu do 2,4 GHz), ki pa presenetljivo niso njegova rakasta rana. Pri matematičnih opravilih pričakovano ne blesti, rešuje ga predvsem količina predpomnilnika (3 MB L2 cache).
Povsem druga zgodba je grafična sredica. Ta ima kljub razmeroma nizkemu delovnemu taktu 444 MHz večjo količino pretočnih procesorjev in to se izkaže za odločilno. Zmogljivosti so namreč na ravni grafične kartice vstopnega razreda, kar pa leta 2012 že pomeni, da lahko ta procesor brez pomoči namenske grafične kartice že tekoče poganja igre v polni ločljivosti (seveda pri tem ne smemo pretiravati z nastavitvami vseh grafičnih "bonbončkov"), kar je hvale vreden dosežek. Trijedrnik nas je pozitivno presenetil tudi z ugodno porabo energije, saj kljub občutno višjim zmogljivostim v primerjavi s procesorjem A4-3400 ne porabi bistveno več energije.
Na vsega 70 evrov cenjenemu procesorju resnično ne moremo gledati v zobe. Če upoštevamo ceno, računske in grafične zmogljivosti, namreč postreže z najboljšim razmerjem na preizkusu, zato je tudi nagrada zlati Monitor zanj še kako upravičena.
AMD A6-3500
Prodaja: www.asbis.si, www.pcplus.si
Cena: 71,15 EUR.
Za: Cena, grafične zmogljivosti, poraba energije.
Proti: Računske zmogljivosti.
AMD A8-3870K
Trenutni zastavonoša družine procesorjev AMD APU je model AMD A8-3870K. V AMDju so ta procesor opremili s štirimi računskimi jedri frekvence treh gigahertzev, ki pa tako kot pri drugih primerkih temeljijo še na stari arhitekturi K10. To se procesorju pozna predvsem pri aritmetično zahtevnih izračunih, kjer kljub štirim jedrom dosega rezultate, primerljive z vstopnimi modeli dvojedrnikov iz Intelovega tabora Core i3. A to so že zmogljivosti, nad katerimi se povprečen uporabnik nikoli ne bo zmrdoval, saj je bil procesor v pričakovanem času kos vsem opravilom, ki smo mu jih zadali.
AMDjevi inženirji so v sredico vgradili tudi pravcato zmogljivo grafično jedro, ki so ga poimenovali Radeon 6550D. Povečano število enot za obdelavo tekstur in pretočnih procesorjev je posledično in pričakovano dvignilo porabo energije, zato je termalna ovojnica tega procesorja postavljena pri 100 W. Višjo porabo energije je potrdil tudi naš praktični preizkus. A ko enkrat poženemo katero izmed sodobnih iger, se AMD A8-3870K hitro odkupi za vsak porabljen vat elektrike, saj se izkaže, da gre za trenutno najhitrejšo grafično rešitev, vgrajeno v katerikoli procesor na trgu. Preizkušeni procesor je očitno ena najbolj posrečenih izbir za igričarje, saj lahko z minimalnim vložkom sestavijo računalnik, na katerem bo moč dostojno igrati tudi zahtevnejše igre. A v AMDju imajo v rokavu še en as. Gre za tehnologijo Dual Graphics, ki ob vgradnji določenih modelov grafičnih kartic s procesorji AMD Radeon omogočajo sočasno delovanje obeh rešitev in tako znatno pohitritev grafičnih zmogljivosti.
Črka "K" na koncu modelne oznake procesorja označuje odklenjen množilnik, kar v praksi pomeni, da je tak procesor bistveno laže navijati kot sicer. Po nekaj minutah eksperimentiranja smo testni primerek pripravili do stabilnega delovanja pri 3,7 GHz.
AMD A8-3870K
Prodaja: www.asbis.si, www.pcplus.si
Cena: 114,73 EUR.
Za: Grafične zmogljivosti, možnosti navijanja.
Proti: Računske zmogljivosti.
AMD FX-4170
AMDjev štirijedrnik na arhitekturi Bulldozer je praktično ohromljen osemjedrnik z izkopljenima dvema paroma jeder. Manj jeder pomeni obenem manj segrevanja in manjšo porabo energije, kot kaže, pa slednje zadostuje za doseganje visokih delovnih taktov, saj model FX-4170 kot AMDjev najzmogljivejši štirijedrnik deluje s taktom 4,2 GHz, ob večji obremenitvi pa lahko procesor sam zviša takt celo na 4,3 GHz. AMDjeva arhitektura, ki gradi na štirih parih jeder, je bila v primeru družine FX-4000 umetno zavrta tako, da so inženirji preprosto izklopili dva para jeder. To je pravzaprav škoda, saj si posamezen par jeder deli večino virov (nabor ukazov, enote za dekodiranje, predpomnilnik L2) in bi onemogočanje le posameznega jedra v paru v praksi bržkone postreglo z okoli četrtino boljšimi zmogljivostmi. Nič ne de, k sreči si preostala jedra delijo vsaj 8 MB predpomnilnika L3, toliko ga premorejo tudi zmogljivejši modeli.
Vse našteto pa procesorju še vedno ne pomaga do odličnih rezultatov, saj se na večini preizkusov uvršča v zlato sredino. AMDju je sicer z novo arhitekturo uspelo doseči visoke delovne takte, a bo očitno potreboval še kaj več, če bo želel doseči matematične rezultate, ki so jih v tem trenutku sposobni doseči Intelovi štirijedrniki iz serije Core i5.
AMD FX-4170 je računsko nekaj sposobnejši od družine AMD APU, a je to le slaba tolažba, saj te zmogljivosti plača s (preveliko) porabo energije. Nakupnega priporočila zato pri tem modelu preprosto ne more biti.
AMD FX-4170
Prodaja: www.asbis.si, www.pcplus.si
Cena: 132,67 EUR.
Za: Možnost navijanja.
Proti: Poraba ob obremenitvi.
AMD FX-6200
AMD ima v ognju več orožij za boj z velikim tekmecem. Če štirijedrnik ne zadostuje, bo morda dovolj šestjedrnik. AMD FX-6200 je vsekakor pred nezavidljivo nalogo, saj se mora boriti proti celi vojski cenovno ugodnih procesorjev. Kljub temu pri preizkušenem modelu AMD zaračuna uporabniku le dobrih 25 evrov na posamezno procesorsko sredico, to pa je vsekakor ugodna cena. Zmogljivosti so, upoštevaje ceno, dobre, vendar zna biti konkurenca še učinkovitejša. In to predvsem na področju, ki postaja čedalje pomembnejše - pri porabi energije. Šest jeder namreč zahteva svoj davek iz električne vtičnice, obenem pa upraviči obstoj le ob navezi z zahtevnimi programskimi paketi za obdelavo grafike ali videa, ki cenijo vsako procesorsko jedro in gigahertze. AMD FX-6200 je tako solidno energijsko učinkovit procesor, a vrednosti v zmogljivostih na porabljen W energije, ki jih dosegata Intelovi arhitekturi Sandy Bridge in Ivy Bridge, ne more izboljšati. V bistvu so AMDjevi inženirji na tem področju svoje delo opravili povprečno - dokler procesor uporabljamo s tovarniškimi nastavitvami, tudi poraba ostaja v mejah normale. Podpora procesorskemu stanju Core C6 celo poskrbi, da se jedra, ki niso v rabi, izklopijo in tako pomagajo varčevati z energijo.
V navezi s podpovprečno grafiko Radeon 6450, ki smo jo namestili v preizkusni računalnik, so izostali tudi rezultati v igrah. Vnovič se je pokazalo, da današnje igre še ne znajo v celoti izkoristiti potenciala, ki ga ponujajo sodobne procesorske arhitekture. Časi se resda spreminjajo, a vprašanje je, ali bodo procesorji z jedri Bulldozer še pravočasno deležni sprememb, ki bi jih naredile konkurenčnejše.
AMD FX-6200
Prodaja: www.asbis.si, www.pcplus.si
Cena: 152,24 EUR.
Za: Zmogljivosti glede na ceno.
Proti: Poraba energije.
AMD FX-8150
Na tokratnem preizkusu znova ugotavljamo, da je naloga obremeniti osemjedrnik vse prej kot lahka, saj zna le malokatera sodobna aplikacija, namenjena rabi v namiznih računalnikih, izkoristiti potencial takšne arhitekture. Začeli smo z različnimi splošnimi testi, nadaljevali pa z matematično zahtevnejšimi programi, ki naj bi dokazali moč procesorja v praksi. AMD FX-8150 lahko s svojimi jedri hkrati obdeluje osem niti, prav toliko kot Intelov štirijedrnik s tehnologijo HyperThreading. Zelo različna razvojna pristopa pa imata na koncu precej podobne zmogljivosti. Kljub temu velja zapisati, da mora v večini namiznih programov in programskih paketov AMDjev zastavonoša podpisati predajo uglednemu in dražjemu tekmecu. Kljub temu je še vedno precej konkurenčen na področjih, ki zahtevajo veliko matematičnih opravil, denimo na področju kodiranja videa, stiskanja podatkov, obdelave fotografij in podobno. Kratek konec pa potegne na področju računalniških iger, saj te leta 2012 njegove arhitekture ne znajo izkoristiti, zato v sistemu, opremljenem z le eno grafično kartico, znatno zaostaja za podobnimi izdelki iz Intelovega tabora. Je pa res, da v primeru, ko sistem opremimo s hitrim pogonom SSD, med igranjem iger v ozadju opravljamo prenekatero zahtevno opravilo. To bo vsekakor po godu zahtevnejšim uporabnikom. Osem jeder ima torej velik potencial, a bo bržkone še nekaj časa ostal neizkoriščen - vsaj dokler se programske hiše ne bodo zavedle in začele programsko opremo pisati na način, ki izkorišča ne zgolj večnitnost, temveč tudi večje število procesorskih jeder in predvsem paralelizem. Preizkusi "po novih pravilih" napisane programske opreme namreč dokazujejo, da ima takšna arhitektura vsekakor svetlo prihodnost.
AMD FX-8150
Prodaja: www.asbis.si, www.pcplus.si
Cena: 196,04 EUR.
Za: Zmogljivosti glede na ceno.
Proti: Poraba energije.
Intel Pentium G630
S predstavitvijo družine procesorjev Core so v Intelu začeli pisati novo poglavje. Ime Pentium kar naenkrat ni bilo več rezervirano za zmogljive procesorje, temveč so ga namenili cenejšim, a še vedno solidno zmogljivim alternativam. Ena takih je tudi procesor Pentium G630. Njegov glavi adut je cena, saj nam 60 evrov kupi solidno zmogljiv procesor. Gre za dvojedrnik zanimive zasnove. Kot rečeno, temelji na tehnologiji Sandy Bridge. To pomeni, da ima veliko hitrostnega potenciala, ki so ga morali Intelovi inženirji nekako zavreti, da procesor ne bi hodil v zelje dražjim modelom. Zato so mu najprej znižali delovni takt, ki tako dosega "le" 2,7 GHz, a to seveda ni bilo dovolj. Precej bolj drastičen upad zmogljivosti namreč povzroči odsotnost tehnologije Hyper Threading, kar pomeni, da lahko dvojedrnik v praksi obdeluje le dve niti ukazov hkrati. To se pozna predvsem pri zahtevnejših aplikacijah. Odsotnost tehnologij napredne virtualizacije in kriptiranja datotek tudi pomeni, da je praktično neprivlačen za manj zahtevna strežniška okolja. Komu je torej namenjen? Pisarniškim uporabnikom, ki imajo navadno odprtih nekaj manj zahtevnih aplikacij, saj mu lahkotnejša opravila kar ležijo.
Da so igre zanj prevelik izziv, hitro pokažejo grafični preizkusni programi in same igre. V procesor vgrajena grafika Intel HD Graphics je namreč postregla z najslabšimi rezultati na tokratnem preizkusu, saj enostavno ni bila kos tekočemu poganjanju iger.
Intel Pentium G630
Prodaja: www.asbis.si, www.elkotex.si
Cena: 60,32 EUR.
Za: Zmogljivosti glede na ceno.
Proti: Nezmogljiva grafična rešitev, pomanjkanje naprednih tehnologij.
Intel Core i3 2120
S predstavitvijo procesorjev Core i3, temelječih na jedru Sandy Bridge, je Intel uslišal želje številnih uporabnikov, ki so si želeli zmogljivega, a dostopnega procesorja. Družina Intel Core i3 ima namreč obilo dobrot, ki jih cenejše alternative pogrešajo. Dvoje jeder tiktaka z delovnim taktom 3,3 GHz in zmore hkrati obdelati štiri niti ukazov, zato nekatere aplikacije procesor prepoznajo kot štirijedrnik. S Core i3 opremljeni sistem je visoko odziven, prav tako kot z zmogljivejšimi različicami procesorjev. Šele visoke obremenitve razkrijejo njegove morebitne slabosti oziroma slabost - vgrajeno grafiko.
V model Intel Core i3 2120 je tako kot v večino procesorjev iz te družine vgrajena grafična rešitev Intel HD Graphics 2000, ki premore šest enot za izvajanje grafičnih ukazov. Čeprav delujejo z razmeroma visoko delovno frekvenco (1,1 GHz), se jim pozna, da niso tako napredne kot AMDjeve rešitve. V praksi to pomeni, da se tudi s takšnimi procesorji v odsotnosti namenske grafične kartice ne bomo prav veliko igrali, oziroma bo naša igričarska izkušnja precej okrnjena. Žal Intel HD Graphics 2000 podpira le grafično knjižico DirectX 10, torej najnovejši grafični "bonbončki" odpadejo. A s tem se ne gre obremenjevati, saj zmogljivosti niso na ravni, da bi lahko uživali v vizualnih učinkih knjižice DirectX 11. Vsekakor pa nam je bila všeč nizka poraba energije, ki jo je ob polni obremenitvi izmeril naš merilnik.
Intel Core i3 2120
Prodaja: www.asbis.si, www.elkotex.si
Cena: 122,89 EUR.
Za: Zmogljivosti glede na ceno.
Proti: Grafična rešitev.
Intel Core i3 2125
Razlika med procesorjema Intel Core i3 2120 in Intel Core i3 2125 je zgolj v vgrajeni grafični rešitvi in ceni. A deset evrov, kolikor je razlika na listkih s ceno, model Core i3 2125 hitro upraviči. Pohvali se namreč z grafično sredico Intel HD Graphics 3000, ki v generaciji procesorjev s sredicami Sandy Bridge predstavlja meje zmogljivosti te grafične generacije. Medtem ko so delovne frekvence ostale enake, so v Intelu v jedru nekako našli prostor za kar ducat enot za izvajanje grafičnih ukazov. Te poskrbijo za skoraj polovico boljše grafične zmogljivosti, kar pomeni, da se z rešitvijo Intel HD Graphics 3000 opremljeni procesorji že približajo pragu igralnosti zanimivih iger v visoki ločljivosti. Kljub temu je tudi z Intel HD Graphics 3000 opremljeni procesor Core i3 v igrah zaostal za tokrat najcenejšim preizkušenih procesorjem iz hiše AMD. To zgovorno priča o tem, kdo ima primat na področju računalniške grafike.
Kljub temu je Core i3 2125 postregel s surovimi zmogljivostmi, ki prepričajo večino uporabnikov. Nezahtevni igričarji bodo morebiti še lahko shajali z zmogljivostmi v procesor integrirane grafike, zahtevnejši pa se lahko z nakupom pravcate zmogljive grafične kartice prepričajo, koliko zmogljivosti pravzaprav ponuja sodoben dvojedrnik.
Intel Core i3 2125
Prodaja: www.asbis.si, www.elkotex.si
Cena: 133,03 EUR.
Za: Zmogljivosti glede na ceno.
Proti: Nič.
Intel Core i5 2500K
Procesor Intel Core i5 2500K je svojevrsten rekorder, saj se bo na trgu, ki predstavlja novo generacijo procesorjev na praktično pol leta, ohranil vsaj dve leti. In pri tem se procesor dokazuje še z odličnimi prodajnimi številkami. Kako mu to uspeva? Preprosto, gre za cenovno zelo dobro pozicioniran procesor, ki nikakor ne skopari z zmogljivostmi, poleg tega pa je eden redkih, ki imajo odklenjen množilnik (kar označuje črka K v imenu), zato je tudi nadvse priljubljen med navijalci sistemov. Obenem je Core i5 2500K, ki smo ga v preteklosti že preizkusili, bržkone eden redkih procesorjev, ki se mu cena ves čas veča (v preteklem letu je že stal manj kot 200 evrov!).
S čim imamo torej opravka? Gre za štirijedrni procesor, katerega sredice utripajo pri taktu 3,3 GHz in si med delom razdelijo 6 MB drugonivojskega pomnilnika. Kot zanimivost velja omeniti Intelov način "rezanja kril" procesorju, saj mu, denimo, ni namenil tehnologije HyperThreading. To pomeni, da štiri jedra v enem ciklu obdelajo le štiri niti. K sreči rezultati kažejo, da ima Core i5 2500K še vedno na voljo več kot dovolj surove procesorske moči za prav vsa opravila, ki mu jih namenita tako povprečen kot tudi zahtevnejši uporabnik računalnika. V procesor vgrajeni grafični del, označen z imenom Intel HD Graphics 3000, deluje s taktom 1100 MHz in kot tak ponuja solidno grafično izkušnjo. V praksi to pomeni, da bomo lahko pri nižjih ločljivostih brez težav igrali tudi grafično srednje zahtevne igre, za popolno grafično izkušnjo pa velja na osnovno ploščo kljub vsemu vgraditi katero od novodobnih grafičnih kartic.
Intel Core i5 2500K
Prodaja: www.asbis.si, www.elkotex.si
Cena: 215,45 EUR.
Za: Zmogljivosti, možnosti navijanja.
Proti: 4-nitnost.
Intel Core i5 3470
Procesor Core i5 3470 je znanilec sprememb. Gre za procesor zadnje generacije, saj prinaša sredico Ivy Bridge in z njo prehod na 22nm tehnološki proces izdelave procesorjev. To pomeni, da so novi procesorji energijsko še učinkovitejši. To prevedeno v prakso pomeni boljše zmogljivosti ob manjši porabi energije in manjše segrevanje. Same dobre novice torej. Arhitektura razen krčenja velikosti tranzistorjev in spremembe njihove oblike ni doživela bistvenih sprememb, prenovljena je le grafična rešitev in izboljšana podpora hitrim pomnilniškim modulom DDR3 (ki lahko pomembno vplivajo na hitrost delovanja integrirane grafike).
Matematični del procesorja se tako zanaša na zajetno količilo predpomnilnika in razmeroma visoke delovne takte, ki jim uspe pričarati zgledne surove zmogljivosti. Zato nas rezultati v testnih programih ne presenečajo.
Manjše razočaranje pa predstavlja prenovljena grafična rešitev Intel HD Graphics 2500, ki nadomešča starejši model "2000". Od Intela bi pričakovali, da se bo odločneje lotil konkurenta, a se to ni zgodilo. Intel HD Graphics 2500 ima tako še vedno na razpolago le šest enot za delo z grafiko (njihova frekvenca se lahko za krajši čas zviša celo na 1,35 GHz), ki zdaj sicer podpirajo nabor ukazov iz knjižice DirectX 11, a so rezultati precej slabi. Procesor preprosto nima na razpolago dovolj "grafičnih mišic", da bi bil konkurenčen visoko integriranim rešitvam v igrah, in zato od uporabnika praktično zahteva nakup ločene grafične kartice, da se pokaže v lepši luči. Kljub temu mu nagrada zlati Monitor v kategoriji do 200 evrov ne uide, saj so nas prepričale splošne zmogljivosti in nizka poraba energije.
Intel Core i5 3470
Prodaja: www.asbis.si, www.elkotex.si
Cena: 215,45 EUR.
Za: Računske zmogljivosti, poraba energije.
Proti: 4-nitnost, slabša grafika.
Intel Core i7 3770K
Edini procesor iz družine Core i7 na tokratnem preizkusu nam je hitro dal vedeti, zakaj pri Intelu to družino procesorjev postavljajo najviše. Zmogljivostim preprosto ne moremo ničesar očitati, saj je blestel prav pri vsaki meritvi, tudi s porabo energije glede na prikazano ni razočaral. Štiri jedra, ki jim procesor po potrebi lahko dvigne frekvenco tudi do 3,9 GHz, lahko hkrati obdelujejo kar osem niti, to pa pride še posebej prav pri obdelavi večjih količin podatkov. Tak procesor je lahko idealen spremljevalec grafičnih in video oblikovalcev, ki jim je pomembna vsaka sekunda pri delu. Še več, procesor sodi v družino redkih navijalcev, zato lahko na sodobnih osnovnih ploščah njegovo frekvenco povišamo na 4,5 GHz in še više.
Intel se je odločil, da bo z Ivy Bridge predstavil tudi zmogljivejšo različico svoje integrirane grafike. Intel Graphics 4000 ima tako kar 16 senčilnih enot, katerih takt deluje med 650 in 1100 MHz, kratkoročno pa celo do 1,35 GHz. Rezultati so glede na prejšnjo generacijo precej izboljšani in nekako na ravni AMDjevih Radeonov iz serije 6500 (oziroma so malce slabši, če upoštevamo to, kako zmogljiv procesor jim stoji ob strani). To pomeni, da lahko ponudijo dobro igralnost v sodobnih igrah.
Čeprav tudi cenovno precej odstopa od tokrat preizkušenih procesorjev, pa razliko vsekakor upraviči z zmogljivostmi, če jih uporabnik le potrebuje. V kategoriji nad 200 evrov smo zato procesorju Intel Core i7 3770K podelili tudi nagrado zlati Monitor.
Intel Core i7 3770K
Prodaja: www.asbis.si, www.elkotex.si
Cena: 339,38 EUR.
Za: Zmogljivosti, možnosti navijanja.
Proti: Cena.
Pogled v laboratorij
Serijo za procesorje obremenjujočih preizkusov smo sestavili iz kar se da različnih programskih orodij, ki se ponavadi zlepa ne zadovoljijo s procesorsko močjo, oziroma je zanje te (vsaj v očeh izdelovalcev) vedno premalo. Procesorje smo preizkusili v grafičnih programih, igrah, 3D renderiranju in kodiranju video vsebin, prizanesli jim nismo niti s stiskanjem večje količine datotek.
SYSmark 2012
Programski paket Bapco SYSmark 2012 je namenjen analizi procesorskih zmogljivosti v splošnem okolju računalnikov z operacijskimi sistemi Windows (tako 32- kot tudi 64-bitno različico) in meri zmogljivost posameznih delov sistema, pa tudi celovito oceno sistema, katere vrednosti so v naši tabeli. Simulira namreč modele uporabe v pisarniških okoljih, obenem pa daje poudarek tudi ustvarjanju digitalnih vsebin ter zmogljivosti računanja. Na koncu oblikuje skupno oceno zmogljivosti računalnika. Pri programu SYSmark 2012 moramo omeniti, da daje bistveno večji poudarek zmogljivostim osrednjega procesorja kot grafičnega jedra, zato bodo pri njegovem točkovanju procesorji z boljšimi matematičnimi zmogljivostmi v prednosti.
3DMark Vantage
S priljubljenim programom 3DMark Vantage smo izmerili skupno oceno in oceni za grafiko in procesor. Ker se v procesorje vgrajene grafične kartice razlikujejo, lahko iz tabele rezultatov jasno razberete odvisnost med močjo osrednjega procesorja in zmogljivostmi grafične kartice. Pri procesorjih iz družine AMD FX, ki nimajo vgrajene grafične sredice, smo uporabili pasivno hlajeno grafično kartico Sapphire Radeon HD 6450, ki po svojih zmogljivostih sodi nekako v sredino tokrat primerjanih rešitev (ima namreč le 160 pretočnih procesorjev, ki delujejo s taktom 625 MHz), zato so njihovi rezultati pričakovano nekoliko slabši. Zapomniti pa si velja, da za poln izkoristek sodobnih grafičnih kartic, predvsem tistih iz visokega in najvišjega cenovnega razreda, potrebujemo frekvenčno zelo zmogljive procesorje.
Igra Far Cry 2
Za preizkus zmogljivosti procesorjev v igrah smo izbrali priljubljen naslov Far Cry 2, kjer smo za izris grafičnih podrobnosti vklopili nastavitev "High", izbrali pa ločljivost 1280 x 800 pik. Funkcija glajenja robov (AntiAliasing) je bila v vseh primerih izklopljena. Far Cry 2 je sicer starejšega datuma, a je še vedno ena boljših iger za testiranje procesorjev, saj naj bi znala izrabiti prednosti večjedrnega dizajna, nekoliko zadržane grafične nastavitve pa smo izbrali zato, da pokažemo zmogljivost sodelovanja grafične in osrednje sredice. Ob vklopu vseh možnih detajlov in najvišjih ločljivosti ter elementov za lepšanje prikazane slike, bi namreč dosegli nasproten učinek, saj bi se večina bremena prenesla na grafični del jedra in bi bili vsi procesorji z zmogljivo grafično rešitvijo v vrhu ne glede na siceršnje zmogljivosti. Merili smo število izrisanih sličic na sekundo, večja vrednost pa je, tako kot pri vseh drugih preizkusih s številčno oceno, štela kot boljši rezultat.
Igra Dirt 3
Podobno kot za igro Far Cry 2 velja tudi za igro Dirt 3, ki zna dodobra obremeniti tako osrednji procesor kot grafiko. Prav zato je zelo dober pokazatelj resničnih zmogljivosti sodobnih procesorjev z integrirano grafiko v sodobnih igrah.
Glede tolmačenja rezultatov v igrah zagovarjamo naslednje scenarije:
<30 sličic na sekundo = zelo omejene možnosti igranja
30-40 sličic na sekundo = povprečna kakovost igranja
40-60 sličic na sekundo = dobra izkušnja igranja
>60 sličic na sekundo = odlična igralna izkušnja
Cinebench R11.5
Cinebench je program, namenjen preizkusu zmogljivosti procesorjev pri obdelavi/renderiranju 3D vsebin. Poleg procesorja dodobra namuči tudi grafično kartico. Gre za zelo realnega pokazatelja zmogljivosti posameznega procesorja, saj program ni omejen z operacijskim sistemom (in so dobljene ocene na različnih OS primerljive med seboj), na voljo pa je za 32- in 64-bitne sisteme Windows kot tudi Mac OS. Aplikacija podpira izvajanje do 64 hkratnih niti, zato tokratni preizkus še ni našel njenih meja, čeprav gre za enega najbolj razvitih algoritmov za uporabo večjega števila procesorjev (oziroma njihovih jeder). Večja vrednost tudi tu pomeni boljši rezultat.
WinRAR 4.20
V program za stiskanje datotek WinRAR je vgrajeno tudi orodje za preverjanje zmogljivosti stiskanja datotek. Sestavili smo mapo z najrazličnejšimi datotekami (veliko zelo drobnih datotek) in nato v programu izbrali možnost maksimalnega stiskanja. Končni rezultat je bila stisnjena datoteka, velika dober gigabajt, pri čemer smo merili čas, ki ga za stiskanje potrebuje posamezen procesor. Bolje so se seveda odrezali modeli, ki so dosegli krajši čas stiskanja.
Adobe Photoshop CS6
Preizkus v grafičnem programu Photoshop CS6 smo opravili na večji datoteki in izbrali njeno preoblikovanje s funkcijo opravil, pripravljenih s strani skupine Retouch Artists. Gre za običajno obdelavo fotografije, kjer program opravi nekaj sprememb in prilagoditev barv, ustvari več nivojev fotografije, poskrbi za ustrezno ostrino in zameglitev delov fotografije. Celoten postopek je opisan na povezavi www.retouchartists.com/pages/speedtest.html, kjer najdete tudi ustrezne datoteke, preizkus Retouch Artists pa je postal eden neuradnih standardov merjenja hitrosti procesorjev v grafičnih programih v industriji. V tabeli je izmerjeni čas (v sekundah), ki ga je procesor potreboval za celotno opravilo, manjša vrednost pa predstavlja boljši rezultat.
Obdelava fotografij RAW
Ena izmed procesorsko zahtevnejših nalog je tudi obdelava fotografij v zapisu RAW. Na tem preizkusu smo s programom Adobe Photoshop Lightroom 4.1 40 fotografijam RAW (zapis CR2) naložili obdelavo s petimi filtri, jim spremenili ločljivost in jih izvozili v zapis TIF. Merili smo čas, ki ga je računalnik potreboval za dokončanje naloge. Manjše število porabljenih sekund pomeni boljši rezultat. Poleg hitrega diska ali pogona SSD ima glavno vlogo pri takšni obdelavi fotografij, ki jo pogosto uporabljajo profesionalni fotografi, prav groba matematična zmogljivost osrednjega procesorja.
Kodiranje videa (X.264)
Za meritve hitrosti kodiranja videa po standardu X.264 smo uporabili Grayskyjevo metodo kodiranja visoko ločljivih vsebin. Programska skripta uporablja odprtokodni kodirnik X.264 (alternativa komercialnemu H.264) in video zapakira v datoteko MPEG-2. Ločljivost videa je 1280 x 720 pik (HD, 720p), podatkovni tok pa 4 Mbps. Kodirnik daje kakovosti prednost pred hitrostjo. Ker svoje delo opravlja v dveh prehodih, smo zapisali rezultate za obe opravili. Rezultat je v izmerjenih sličicah na sekundo, višja vrednost pa pomeni boljši rezultat.
Poraba električne energije
Za konec smo procesorjem izmerili tudi porabo energije, in sicer kot porabo energije celotnega sistema - tako v mirovanju (ko računalnik celo uro nič ne počne), kjer sta prišli do izraza tehnologiji Intel SpeedStep in AMD Cool'n'Quiet, kot tudi pod polno obremenitvijo - to smo največkrat dosegli s programskim orodjem OCCT, ki je sicer namenjeno preizkušanju stabilnosti navitih procesorjev in zna obremeniti vsa jedra. Pri procesorjih z vgrajeno grafiko smo poleg tega obenem pognali še grafični preizkus. Izbrali smo neskončen test in po eni uri odčitali maksimalno porabo na števcu, priključenem na električni vodnik napajalnika našega sistema.
In še:
Poleg opisanih osnovnih plošč in procesorjev smo pri preizkusu uporabili še dve palčki pomnilnika Kingston DDR3 4 GB, pogon SSD OCZ Vertex 4 in Corsairov napajalnik z zmogljivostjo 650 W.
Povzemimo
Preizkus ducata različnih procesorjev nam je znova odprl oči. Dejansko lahko zapišemo, da danes slabega procesorja pravzaprav ni več, so le dobri in boljši. Ko se enkrat podamo v vode namiznih procesorjev, ki imajo vsaj dve računski jedri, je jasno, da so ti že kos večini opravil, ki jih procesorju lahko naloži domači ali poslovni uporabnik. V praksi pri odpiranju spletnih strani, predvajanju glasbe ali tudi zahtevnih video posnetkov med zmogljivim dvojedrnim, štirijedrnim ali osemjedrnim procesorjem ne bomo opazili razlike. Prav tako ne pri delu s pisarniškimi in podobnimi dokumenti.
Razlike nastajajo šele pri rabi procesorsko najzahtevnejših aplikacij, namenjenih kodiranju videa in datotek, obdelavi grafike ipd. A teh stvari povprečen uporabnik ne počne, če pa jih, mu tistih nekaj sekund ni pomembnih. Profesionalni uporabniki, ki se s temi nalogami spoprijemajo vsak dan, pa že vedo, kakšne delovne postaje in procesorje potrebujejo. Edina pomembna razlika, ki danes še govori v prid nakupa zmogljivih procesorjev, se kaže v računalniških igrah. Pa še tam je končna uporabniška izkušnja vedno bolj odvisna od grafične kartice kot od samega procesorja. Osrednji procesor mora biti le dovolj zmogljiv, da "poganja" grafično kartico, oziroma jo pravočasno zalaga s podatki. To pa v praksi pomeni, da bomo z dvojedrnikom takta okoli 3 GHz tej zahtevi več kot le zadostili. A z vsemi zmogljivostmi, ki so nam danes na voljo, tudi uporabniki postajamo vedno bolj razvajeni. In tako želimo igrati igre na dveh ali celo treh zaslonih. To pa potegne za seboj naložbe v dve grafični kartici, ki nato dejansko zahtevata veliko procesorsko moč. A o tem kdaj drugič.
Namen tokratnega preizkusa je bil ugotoviti, kateri procesorji se dobro obnesejo pri povprečnem delu uporabnika z namiznim računalnikom. Seveda smo pri tem upoštevali, da bi tak uporabnik kdaj pa kdaj za sprostitev rad pognal tudi katero izmed sodobnih računalniških iger, vendar pri tem ni zelo zahteven - visoka ločljivost in povprečna kakovost prikazane slike bosta dovolj. V praksi to pomeni, da potrebuje vsaj 30 sličic na sekundo, da slika na zaslonu ne bo "trzala". Bi kaj takega zmogle že v procesor vgrajene grafične rešitve? Da in ne.
Ugotovili smo, da so sodobni procesorji prav zanimivi izdelki in da glavna velika izdelovalca zagovarjata vsak svoj pristop. AMDjevi procesorji so matematično sicer šibkejši od tekmecev iz Intelovega tabora, a imajo boljše vgrajene grafične rešitve. Z našega vidika so tudi precej bolj uravnoteženi, v prid nekaterim modelom pa govori tudi njihova cenovna dostopnost. Še posebej v spodnjem razredu ponudbe so takšni procesorji boljša izbira, saj bomo z njimi postorili prav vsa zadana opravila, čeprav malce počasneje kot pri tekmecih, a bomo zato bolje postreženi pri grafično zahtevnejših nalogah (beri: v igrah).
Čim večje so naše zahteve po zmogljivostih, tem večja postaja prednost Intelovih procesorjev iz družin Core. Ti so resnično hitri, kot rečeno jih tepe le slabša vgrajena grafika, ki pa se z zadnjo osvežitvijo Intel Graphics 4000 občutno popravlja. Žal je zaenkrat na voljo le v dražjih primerkih, zato velja k ceni cenejšega procesorja prišteti še ceno povprečne grafične kartice (od 50 evrov naprej). Če upoštevamo, da pri osnovnih ploščah za različne platforme podobne opremljenosti in funkcionalnosti ni drastičnih razlik, lahko zapišemo, da so Intelovi sistemi dražji in hitrejši, oziroma da so ob enaki (nizki) ceni precej manj uravnoteženi.
graf1.jpg
graf2.jpg
graf3.jpg
graf4.jpg
graf5.jpg
graf6.jpg
Pomnilnik je pomemben
Pri procesorjih z vgrajeno grafično rešitvijo postaja vedno pomembnejša tudi uporaba hitrega pomnilnika. Hitrejši pomnilnik namreč procesor in grafično sredico hitreje zalaga s podatki in tako pripomore k hitrejši obdelavi teh podatkov. Ob nakupu takega procesorja zato uporabnikom priporočamo, da si omislijo nekoliko hitrejši pomnilnik (npr. DDR3-1866 ali DDR3-1600 namesto DDR3-1333 ali DDR3-1066), saj bodo lahko zmogljivosti grafične rešitve zvečali tudi za petino.
Frekvence sodobnih pomnilnikov se pridno večajo. To je v praksi še najbolj všeč v procesorje vgrajenim grafičnim jedrom, odvisnost hitrosti izvajanja matematičnih operacij od hitrosti delovnega pomnilnika pa je znatno manjša.
To stanje lepo ponazarja tudi tokratna podelitev nagrad zlati Monitor, ki nazorno kaže razmerje moči na trgu. Če nismo zagrizeni igričarji ali zahtevni oblikovalci ter raziskovalci, bomo dobro postreženi že z navadnimi dvojedrnimi procesorji, to pa seveda ne bo razveselilo trgovcev z računalniško opremo. A tudi nekaj drži - naložba v nekoliko zmogljivejši procesor je naložba v prihodnost, saj postajajo sodobni programski paketi vse zajetnejši in grafično zahtevnejši. Sami si želimo predvsem tega, da bi postali še bolj učinkoviti in znali izrabiti vsa procesorska jedra, ne le megahertzev.
Procesorji danes vsekakor niso ozko grlo računalnikov, to mesto je že lep čas rezervirano za diske. A z vedno večjo rastjo tržnega deleža pogonov SSD bomo v prihodnje lahko iskali nova ozka grla. Zdi se, da bi to lahko postale prav v procesor vgrajene grafične rešitve. Seveda pa razvijalci še zdaleč niso rekli zadnje besede in prepričani smo, da nas na tem področju čakajo nova presenečenja.
Zlati Monitor
Tokrat smo se odločili podeliti tri nagrade zlati Monitor, in sicer ob upoštevanju cenovnih kategorij procesorjev. V kategoriji do 100 evrov se je tokrat gnetlo lepo število procesorjev, daleč najbolj prijetno pa nas je presenetil AMDjev "čudak" s tremi jedri in dobro grafiko, AMD A6-3500. Čeprav se pri matematičnih preizkusih ni odrezal bistveno bolje od večine dvojedrnikov (razlog za to gre iskati tudi v programski opremi), je kljub razmeroma nizkemu delovnemu taktu nanizal spoštljive rezultate v igrah, ki jih lahko ob malce skromnejših nastavitvah brez težav igramo v visoki ločljivosti. Kaj takega od procesorja, ki stane le malce več kot 70 evrov in ima vgrajeno grafično jedro z zmogljivostmi grafične kartice v rangu 40 evrov, resnično nismo pričakovali.
Stopnička više je pridržana za procesorje s ceno do 200 evrov. Tudi ta kategorija je bila zelo dobro zastopana, zmaga pa je odšla v Intelov tabor. Priboril jo je procesor Intel Core i5-3470, predvsem po zaslugi najboljšega razmerja med ceno in zmogljivostmi. Te so zelo dobre predvsem na računskem področju, vsem, ki sestavljajo igričarski računalnik, pa priporočamo, da vanj vgradijo namensko grafično kartico in tako uživajo v polnem izkoristku kompleta. Uporabniki, ki bi se radi kakovostno igrali za kar najmanj denarja, pa naj si ogledajo procesor AMD A8-3870K, ki za ugodno ceno tudi ponuja zelo veliko.
Kategorija dražjih procesorjev, v tokratnem primeru tistih, ki stanejo več kot 200 evrov, je bila rezervirana zgolj za Intelove primerke zadnje generacije, ki so tako obračunali med seboj. Napenjanje mišic je najuspešneje opravil procesor Intel Core i7 3770K, ki je blestel predvsem pri računsko zahtevnih opravilih in bo kos tudi potrebam zahtevnejših uporabnikov, obenem pa lahko pohvalimo še njegovo energetsko varčnost in navijalski potencial.