Tridimenzionalna Zemlja

Objavljeno: 30.5.2017 | Avtor: Matej Huš | Kategorija: Preizkusi | Revija: Junij 2017

Google Earth ima že častitljivo dolgo brado in se je v petnajstih letih delovanja že precej spremenil in napredoval. Zadnja posodobitev pa je prinesla novosti, ki si zaslužijo poseben pregled. Končno je Google Earth mogoče uporabljati brez posebne aplikacije, torej kar neposredno iz brskalnika. Prav tako si lahko Ljubljano in Ankaran ogledamo v treh razsežnostih.

redi aprila je izšla nova različica Google Eartha, kar je Google naznanil z nenavadno velikim pompom. Njena najočitnejša prednost je integracija v brskalnik, saj ne potrebujemo več posebnega programa, temveč lahko Zemljo opazujemo kar iz brskalnika. Zadostuje, da se odpravimo na naslov earth.google.com. Trenutno je podprt le Googlov Chrome, a obljubljajo, da bo na voljo tudi podpora za preostale.

Prihranimo največjo novost za konec in najprej opravimo s tistimi, ki ne potrebujejo veliko razlage. Google Earth je dobil funkcijo Voyager, ki nas ne odpelje na konec Osončja, temveč ponudi nekaj izletov med največjimi znamenitostmi na območju, ki nas zanima. Na voljo imamo tematske sklope Izbor, Potovanja, Narava, Kultura in Zgodovina. Tako si lahko ogledamo oddaljene otoke, letališča, mostove, New York, Tokio, Pariz, nacionalne parke, jezera, živali, znamenite kraje itd. Google Earth nam vsakokrat postreže z lokacijo, tridimenzionalnim pogledom, dobrimi fotografijami in obširno razlago.

Funkcija I'm feeling lucky deluje podobno kot pri iskalniku. Tam nas odpelje neposredno na prvi zadetek, tu pa na naključno znamenitost na Zemlji. Zanimiva funkcija, a se je hitro naveličamo. Priznati pa ji je treba, da se med večdnevnim intenzivnim testiranjem mesta niso začela ponavljati. Svet je res velik.

Najzanimivejša pa je seveda funkcija trirazsežnega pogleda. V razvitih državah, kamor je Google na naše veliko zadovoljstvo uvrstil tudi Slovenijo, so večja mesta ustrezno fotografirali, da imamo na voljo trirazsežen pogled na sestavo terena, poslopja, drevesa in drugo. V Sloveniji sta večji mesti Ljubljana in Ankaran. Preden Štajerci planejo kvišku, povejmo, da Ankaran leži dovolj blizu Trsta, da je zajem fotografij za 3D predstavitev Trsta neslo nekoliko čez mejo, zato je tako obdelan tudi Ankaran. Verjetno bo z drugimi mesti podobno, kot je bilo svojčas z natančnimi satelitskimi posnetki – najprej so jih dobila velika mesta, sčasoma pa ves svet.

V 3D pogled skočimo tako, da kliknemo gumb 3D. To deluje povsod. Google Earth ima podatke o reliefu, zato lahko v treh dimenzijah gledamo naša gorovja in vse griče, pri čemer je ločljivost nekaj sto metrov. Hiše so na te razvaljane plasti kakor narisane, ker Google Earth pač ustrezno zvija satelitske posnetke, da se ujemajo s podatki o reliefu.

Del Ankarana je v 3D visoke ločljivosti, del pa ne.

Druga zgodba pa velja za Ljubljano in Ankaran. Tu je Google mesto večkrat fotografiral z letali in izdelal natančno tridimenzionalno podobo, ki ima ločljivost približno meter. Tako vidimo natančno obliko zgradb, avtomobilov in dreves (slednja so res nekoliko plastična, ker je krošnja monolitna). Posnetek lahko približujemo in vrtimo v vse smeri. Rezultat je impresiven.

Doslej je bil Google Earth tridimenzionalen le ponekod, navadno okrog večjih znamenitosti. Zdaj je povsod, le ločljivost je različna. Kako je Googlu to uspelo? Iz satelitskih posnetkov gotovo ne, ker ti dajejo dvodimenzionalno sliko. Uporabiti je bilo treba staro zvijačo, zaradi katere tudi mi vidimo v treh razsežnostih – dve očesi imamo, ki zaznavata svet vsako iz svoje perspektive, kar možgani združijo v 3D zaznavanje. Enako počne Google.

Na letalo (npr. Cessna 182) namestijo več kamer (navadno pet – v vsako smer, razen navzgor, po eno) ter sprejemnik GPS za poznavanje natančne lokacije snemanja v vsakem trenutku in se podajo na pot. Območje, ki ga želijo opisati v treh razsežnostih, preletavajo v enakem vzorcu kakor pri oranju ali košnji trave. Letijo v eno smer, se prestavijo malo vstran, obrnejo za 180 stopinj, letijo nazaj in ponovijo. Tako fotografirajo celotno področje z več zornih kotov. Tako pridobijo surove podatke za 3D opis mest. Glavna težava je seveda vreme, saj je treba mesta fotografirati, ko sije sonce in ko je kaj videti. Zato je na Google Earth praktično povsod pomlad.

Mnoštvo slik, ki nastane, je treba zložiti v enotno 3D predstavitev krajine (mesh). Tega ne more storiti noben človek, to počno algoritmi, ki jim pomaga strojno učenje. Na vsaki fotografiji se najde kakšna točka, ki jo je enostavno prepoznati, kar rabi kot sidro. Tu pride prav računalniški vid, ki je posebej izurjen za iskanje takih enotnih točk. Potem Googlovi računalniki iz tega sestavijo 3D model, ki si ga lahko ogledamo. Drugod si Google pomaga tudi z natančnimi topografskimi zemljevidi, od koder je prav tako mogoče izluščiti relief in nanj položiti satelitske fotografije pokrajine.

Čeprav se zdi, da gre za eno veliko fotografijo ali model Zemlje, je v resnici Google Earth amalgam različnih fotografij pri različnih povečavah. Zato se vam zgodi, da se pri približanju sence spremenijo. Bližnja fotografija je bila pač posneta ob drugem času. Drugače ne gre.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki