Tretja možnost
Pred časom smo ob pivu resno debatirali, kaj sploh še ostane, če na telefonu ne želimo Googla ali Appla. Še pred desetletjem je bilo možnosti kar nekaj, zdaj so alternative potisnjene povsem na obrobje. A krivi s(m)o večidel uporabniki sami. Google in Applove aplikacije so pač udobne, prikladne in poznane.
Duopol je oblika nepopolne konkurence, kjer ponudbo na trgu obvladujeta dva velika igralca. V okolici jih imamo precej, le pozorni moramo biti nanje: pri proizvajalcih procesorjev za namizne računalnike (AMD, Intel), na trgu grafičnih kartic (Nvidia, AMD), pri proizvajalcih letal (Boeing, Airbus) in v Sloveniji celo pri lastnikih bencinskih servisov. Nekoliko manj očiten je duopol pri pametnih telefonih, kjer je proizvajalcev sicer cel kup, a v resnici trg obvladujeta Google z Androidom in Apple z iOS. Zadnji je to občutil Huawei, ki mu vsa strojna odličnost čisto nič ne pomaga, če mu Google ne sme ali želi dovoliti uporabe aplikacij. Tudi odprtokodnost Androida je slaba tolažba, saj to zajema le goli operacijski sistem, medtem ko končni uporabniki želijo Google Maps, Gmail in Youtube. Vse to pa je Googlov ekosistem.
Monopoli in oligopoli so problematični, ker onemogočajo nastanek konkurence, zavirajo inovacije in dvigujejo ceno. Google sicer končnim uporabnikom ne zaračunava uporabe svojih storitev, medtem ko ima Apple pod eno streho združeno strojno in programsko opremo. A uporabo plačujemo s svojimi podatki. Brez računa pri Googlu je uporaba Androida praktično nemogoča, saj ne moremo niti nameščati aplikacij s Playstora. Seveda lahko ustvarimo anonimni račun, a tudi s tem bomo Googlu povedali marsikaj o svojih navadah. Podobno je pri Applu, zato je na mestu vprašanje, kaj lahko uporabimo, če v svojem žepu ne želimo Googla niti Appla.
Pred časom je ob pivu debata nanesla na prav to vprašanje: kaj uporabniku preostane, če ne želi uporabljati Androida ali iOS. Razlogov za tako željo je več, od omenjenih pomislekov o ohranjanju zasebnosti pa do nezadovoljstva z zaprtostjo posameznega ekosistema – le poskusite na iPhone namestiti aplikacijo, ki je Apple ne mara. Katera je torej tretja možnost?
Kogar moti le Google, ima na voljo nekoliko paradoksalno rešitev - še najbolj se izplača kupiti katerega od Googlovih telefonov (Pixel), ker jih podpira največ alternativ.
Z Applovimi telefoni je situacija brezupna. Že za odklep (jailbreak) je treba namestiti posebna orodja, ki izrabljajo ranljivosti v operacijskem sistemu in često sploh ne delujejo ob najnovejši različici, da ne omenjamo zapletov s ponovnimi zagoni. Na drugi strani je malo bolje. Obstajata dve možnosti: bodisi kupimo telefon z Androidom, na katerega namestimo drug operacijski sistem, bodisi kupimo telefon, ki že tovarniško ne uporablja Androida.
Na prvi pogled je izbira široka, a pogled pobliže razkrije klavrno situacijo. Ubuntu je pred desetimi leti začel delati pri operacijskem sistemu za mobilne telefone, a so zaradi pomanjkanja interesa kmalu odnehali. Razvoj je kasneje prevzela skupnost in danes je Ubuntu Touch na voljo za 57 naprav. Večinoma pa gre za telefone, ki imajo tovarniško naložen Android, zato moramo prestop izvesti sami. Prav tako na Linuxu temeljijo še druge alternative, denimo Sailfish OS, ki je na voljo za nekaj Sonyjevih aparatov.
Večina konkurence pa je žal v zadnjih letih odmrla. Svoj čas je bil konkurenca BlackBerry 10, ki temelji na QNX in je na voljo na nekaterih Blackberryjevih napravah. A prihodnje leto bo podpore konec, proizvajalec pa je že pred štirimi leti začel migrirati nove telefone na Android. Windows Mobile je umrl že pred petimi leti, Windows 10 Mobile pa lani. Tudi različne izpeljanke Linuxa so bodisi opuščene bodisi tečejo drugod. Tizen je ostal na pametnih televizorjih, ne pa telefonih.
A zdi se, da je iskanje tretje možnosti napačno vprašanje. Telefoni, ki nimajo Androida, seveda obstajajo. Trenutno najbolje kaže KaiOS, ki se je razvil iz propadlega Firefox OS. Najdemo ga na poceni nokiah in nekaterih drugih telefonih. Toda prav ti telefoni se oglašuje kot alternativa, ki ima še vedno tudi Google Maps, Youtube, Facebook, Whatsapp in celo Google Assistant. Ker uporabniki to želijo.
Iskanje telefona, ki nima operacijskega sistema na Linuxu ali iOS, je misija nemogoče. V takem primeru bo treba poiskati kaj starega z Microsoftovim ali Blackberryjevim sistemom. Z njim bomo lahko klicali, pisali, brskali po spletu, pošiljali e-pošto in kar je podobnih osnovnih opravil. Za vse moderne potrebe – od e-bančništva do sledenja covid stikov – pa bo to premalo.
Kogar pa moti le Google, ima na voljo rešitev. Nekoliko paradoksalno je, da se v tem primeru še najbolj izplača kupiti katerega od Googlovih telefonov (Pixel), ker jih podpira največ alternativ. Potem pa nanj naložimo, na primer, GrapheneOS, ki je napisan posebej z mislijo na zasebnost in anonimnost, ali kaj podobnega. Alternativ je nekaj (Sailfish OS, KaiOS, Plasma Mobile, PureOS, Ubuntu), a problem je, da jih uporabniki nočejo. Telefon v resnici »naredijo« aplikacije, ki na njem tečejo. In Googlove aplikacije so pač preveč udobne in prikladne.
To spoznanje sploh ni novo. Tudi na trgu osebnih računalnikov Windows ni obdržal primata, ker bi bil svetlobna leta pred konkurenco, temveč zato, ker je bil poznan in ker je na njem teklo praktično vse. In v resnici imamo tudi tu duopol, saj poleg Windows in macOS razen statistične napake v obliki Linuxa česa drugega praktično ni.
