Test brezžičnih slušalk - Vedno bolj(e) brezžično

Objavljeno: 28.1.2020 | Avtor: Anže Tomić | Kategorija: Veliki test | Revija: Februar 2020 | Teme: zvok, samsung, huawei

Slušalke bluetooth vedno bolj izpodrivajo tiste s žicami. Delno je k temu pripomogel prav bluetooth, ki je z vsako različico manj neroden, še največ pa so za popularnost teh slušalk naredili proizvajalci telefonov, ki so začeli ukinjati izhod zanje.

Glasba se pač največ posluša na telefonih, ker je to tista naprava, ki jo imamo vsi, čeprav se resni avdiofili nad tem zgražajo. Hkrati proizvajalci telefonov zvok jemljejo bolj z levo roko, zvočniki na telefonih pa so večinoma šibki. Resda za to poskrbi fizika, ki ne dopušča, da bi iz tako majhnega zvočnika prišlo res kaj zelo kakovostnega. Prav tako večina proizvajalcev v škatle s telefoni dodaja zelo cenene slušalke, pa še to se je večinoma nehalo, saj srednji in najvišji razred telefonov počasi, a vztrajno izgublja izhod za slušalke.

Optimističen pogled na opuščanje klasičnega izhoda za slušalke 3,5 mm je ta, da ima s tem telefon več prostora za baterijo in da je bluetooth (BT) različice 5.0 končno dovolj dober, da je smiselno imeti take slušalke. Cinična plat pa je ta, da lahko proizvajalec kupcu telefona proda še slušalke BT, ki so seveda dražje kot tiste »na žico«.

Vendarle pa so brezžične slušalke korak naprej, kar se tiče priročnosti in elegantne uporabe. Najboljše so res dober približek občutku, da na glavi nimamo ničesar. Pa še besedo »brezžične« so danes dokončno upravičile, ko so odvrgle povezovalno žico med levo in desno slušalko. Med preizkušenimi modeli imamo tokrat tudi nekaj slušalk za rekreacijo, ki jo še vedno premorejo in te med konkurenco res delujejo barbarsko. Seveda pa pri slušalkah BT ni šlo brez tistih čez ušesa, ki imajo po možnosti še aktivno izenačitev zvoka. Ta iz leta v leto napreduje in pri nekaterih modelih imamo res občutek, kot da smo sami na svetu. Ni pa active noise canceling (ANC) za vse, saj je za nekatere občutek vakuma, ki ga ustvari, zelo neprijeten, tako da se te slušalke vedno izplača preizkusiti v trgovini in preveriti, ali nam je ta tehnologija sploh všeč.

Osebno preverjanje bi moralo tudi sicer biti na prvem mestu, saj nekatere slušalke pač ne bodo ostale v ušesu, ker smo si ljudje različni, ušesne kanale pa imamo različno velike. Proizvajalci sicer v škatle dodajajo različne velikosti gumijastih nastavkov, a nekatere, kot so Huaweijevi Freebuds in Razerjeve Hammerhead, pač vstavimo v ušesa in le upamo, da bodo tam tudi ostale, saj klasičnih gumijastih nastavkov nimajo. Kako bodo na glavo sedle, je pomembno tudi pri čezušesnih slušalkah, saj te ponavadi nosimo dlje časa, in če nas po pol ure začne boleti okoli ušes ali na vrhu glave, je nakup hitro nesmiseln. Ocene o ergonomiji je nemogoče podati, ker imamo različne oblike glave in ušes, a smo v spodnjih opisih našteli, katere so bile za nas bolj udobne.

Prav tako smo preverjali kakovost zvoka, kar je spet zelo subjektivna reč, a smo podali vsaj splošno oceno – nekatere slušalke imajo pač slabega in to je dejstvo. Kakovost se pokaže pri medlih visokih tonih ali pa basu, ki prevzame celoten signal. Res pa je, da je nekaterim (pre)veliko nizkih tonov všeč.

Izničevanje zvoka (ANC) smo preverjali na ulici in doma z ventilatorjem, ki je delal ob poslušanju podkastov in glasbe. Pozornost pa smo namenili še izkušnji bluetooth parjenja in uporabniškim vmesnikom aplikacij, ker jih nekatere slušalke imajo. Vse modele v konkurenci smo preizkusili s telefonom Pixel 2 XL, ki podpira bluetooth 5.0 in kodek aptxHD. Bluetooth 5.0 je pomemben zaradi zamika, ker ga je manj (o tem več kasneje), predvsem pa je BT 5.0 bolj varčen. To pa je pri slušalkah, ki avtonomijo merijo v le nekaj urah (sploh te za v ušesa), pomembna prednost.

Avtonomija je problematična predvsem pri ušesnih modelih brez žic. K sreči imajo priloženo škatlico z baterijo, ki jih polni, zato je težav z avtonomijo manj. Pomislek obstaja predvsem zato, ker se te majhne baterije v letu, letu in pol že »utrudijo«. Baterij pa se seveda ne da zamenjati, tako da nam ostanejo povsem funkcionalne slušalke, ki pa – so le še za v smeti. Teh težav pri ožičenih in tistih za čez ušesa, ki se jim da zamenjati baterije, ni. Treba se je pač zavedati, da je to relativno kratkoročen in okolju ne najbolj prijazen nakup.

Preden preidemo na posamezne modele na preizkusu, še klasično opozorilo o signalu, ki prenaša zvok. Ta pri brezžičnih slušalkah seveda potuje po zraku. To pomeni, da ga telefon digitalno stisne, pošlje do slušalk, te pa ga nato razpakirajo, zato bo vedno prisoten vsaj kratek časovni zamik! Ta je ob poslušanju glasbe ali podkastov nepomemben, ob gledanju videa pa zna najedati, ker bo slika zaostajala za zvokom. Prav tako se dober zvok po žici pač stoodstotno ohrani, ko gre prek bluetootha, pa se nekaj kakovosti izgubi. Kodeki, kot je aptx, so vsako leto boljši, a vseeno gre za stiskanje, ki bo vedno pomenilo nekaj izgube pri kakovosti zvoka. Tem hibam navkljub so brezžične slušalke korak naprej, in ko se človek enkrat znebi žic, je pot nazaj težka.

Šport in žice

Od vseh slušalk v konkurenci smo imeli le dva para, ki sta še imela povezovalne žice. Takšne »brezžične« slušalke so zelo priročne pri telovadbi, saj del, ki gre v ušesa, nima baterije in je zato lažji. Hkrati pa to pri teku in ostalih aktivnostih pomeni, da je slušalka v ušesu veliko bolj stabilna (beri: ne pade zlahka iz ušesa). Panasonic RP-HTX20B so sicer relativno cenovno ugodne slušalke, a je zvok medel, baterija ter del za upravljanje na žici pa sta komično velika. Poleg tega se polnijo še na starem kablu MicroUSB in podpirajo le starejši bluetooth 4.2. Zakaj je bluetooth 4.2 slabši, smo zapisali že v uvodu. MicroUSB pa leta 2020 moti predvsem zato, ker so telefoni večinoma že prešli na USB-C, tako da za slušalke potrebujemo dodaten kabel.

Veliko bolje se obnesejo Sennheiser CX Sport BT, ki so vodotesne in imajo kljub temu spodoben zvok. Tako kot pri večini vodotesnih slušalk je tudi tukaj malce zadušen, a ni krize. Del, ki gre v ušesa, je zelo majhen, prav tako so proti Panasonicovemu konkurentu baterija in krmilniki veliko manjši ter zato veliko manj nadležni. Dodaten bonus je še, da slušalke povedo, približno koliko ur avtonomije še imajo. Žal pa smo tudi tukaj pri MicroUSB in bluetooth 4.2.

Skoraj AirPods

Apple je z izvirnimi AirPodsi postavil kalup, ki mu zdaj sledi širna industrija cenejših anonimnih klonov. Ti kloni imajo čudna imena oziroma se mirno imenujejo Airpods, so iz slabše plastike, z grdimi modrimi LED-lučkami in s precej slabšim zvokom. Najbrž se najde tudi kakšna izjema, a loterija pri teh poceni ponaredkih je prevelika, da bi se izplačalo preizkušati.

Zato sta oba para slušalk na tokratnem preizkusu, ki se zgledujeta po AirPods, prijetno presenečenje. Gre za izdelka uveljavljenih znamk in zato dobre izdelave. Razer Hammerhead True Wireless izstopajo že zato, ker so črne, poleg slušalk pa dobimo še gumijasti kapici, ki pomagata, da slušalke ostanejo v ušesih. Razer je igričarsko podjetje in se hvali z majhnim zvočnim zamikom. To se pokaže tudi v praksi, a zamik je vseeno prisoten, tako da ta težava pri brezžičnih slušalkah vendarle ostaja. Malce nadležna je Razerjeva škatlica, ki je podolgovata in zato manj priročna za žep kot tista od »pravih« AirPods in predvsem Huaweijevih Freebuds 3. Hammerheade upravljamo na dotik. Ta je malce nagajal, a se da navaditi nanj. Zvok je povprečen, a znotraj pričakovanj in boljši kot ga zmorejo kakšne cenejše slušalke. Dobrodošla je še vodotesnost po standardu IPX4, zato so za 100 EUR to povsem legitimne slušalke.

Huawei FreeBuds 3 najbolj presenetijo s škatlico, ki je ovalne oblike in je od vseh na preizkusu najbolj priročna. Tako kot Razerjeve slušalke se tudi te polnijo z USB-C. Zvok je boljši kot pri Razerju, a gre še vedno za slušalke brez gume na koncu. Hammerheadi in Freebuds so tako tiste slušalke, pri katerih je najbolj pomembno, ali se bodo »razumele« z vašimi ušesi. Enak problem imajo Applovi AirPodsi, ki so ga pri modelu Pro rešili tako, da se jih vstavi v ušesa.

Huawei Freebuds 3 imajo vgrajeno tudi izničevanje okoliškega zvoka (ANC), ki pa se ne pozna prav zares. Tovrstne slušalke, ki le »visijo« v ušesu, že tako ne zaprejo dostopa zvoka v uho, tako da izničevanje ne pride toliko do izraza.

Freebuds 3 so za tiste, ki več dajo na zvok, Razer pa za vse, ki bi radi bili videti drugače kot tisti z AirPods. O posnemanju Appla pa še tole: oboje slušalke so malce večje kot izvirni AirPods, a oblika je večinoma enaka. Ta majhna razlika v velikosti se pozna, in odkar so na trg prišli AirPods Pro, ki so še manjši, vse te slušalke delujejo malce manj elegantno. Moda je pri slušalkah pač pomembna.

Pravi AirPods in še kaj

Applove slušalke AirPods so pravzaprav razlog, da ta članek obstaja. Seveda so brezžične obstajale tudi pred AirPodsi, a so te v povezavi z iPhonom ljudi prvič prepričale, da je takšne slušalke mogoče enako preprosto uporabljati kot tiste z žico. A v besedi »povezava« se pri Applu skriva seveda veliko več kot le v besedici »bluetooth«.

Na preizkusu smo imeli Apple AirPods Pro in z napravo iOS jih je res tako preprosto spariti, da ni težko razumeti, zakaj so Applove slušalke takšen hit. Bluetooth 5 je res veliko naredil, da je tudi na androidni strani povezovanje lažje, a pri Applu pač le odpremo škatlico in telefon že najde slušalke. Odpre se celo animacija, ki jih pokaže. Gre za malenkost, a tudi za nas, ki naprave BT že dolgo parimo z računalniki in s telefoni, je Applova rešitev res elegantna.

AirPods Pro imajo izničevanje zvoka, ki deluje presenetljivo dobro. A naj takoj dodamo, da se seveda ne more primerjati s slušalkami čez ušesa. V škatli dobimo tri različne velikosti gumic za v ušesa in na telefonu lahko poženemo test, ki nam pove, ali smo izbrali pravo velikost. Impresiven je še način transparency, ki izklopi izničevanje in omogoči, da slišimo okolico, malce več zvoka v ušesa pelje celo prek mikrofonov.

V primerjavi s prejšnjimi AirPods je poleg izničevanja zvoka novost še način upravljanja – za to je uporabljeno stiskanje »pecljev« na slušalkah. To je veliko bolj prijetno kot pritiskanje slušalke v ušesih. Predvsem pa so AirPods Pro veliko manjše kot navadni AirPodsi, in ker moda nekaj šteje, se starejši model zdaj zdi prevelik. Na Android telefonu se AirPods Pro da uporabljati kot običajne bluetooth slušalke, a jih je treba spariti »na roke« in ena boljših funkcionalnosti – glasba se prekine, če eno slušalko vzamemo iz ušesa – na Androidu ne deluje. Če k temu dodamo še polnjenje prek vmesnika Lightning, razlogov za nakup, če imaš Androida, zmanjka. Za naprave iOS pa so te slušalke zagotovo najboljši nakup.

Philips SHB2515bk so nekaj posebnega in to da takoj vedeti že škatla, ki je ogromna. V primerjavi z ostalimi na preizkusu je toliko večja, da bi bilo smešno, če se v notranjosti ne bi skrivala baterija zmogljivosti 3.500 mAh. Ravno zaradi avtonomije so te slušalke zelo zanimive. Večina podobnih meri avtonomijo v urah, škatlica pa jih potem napolni še dva-, tri- ali štirikrat. No, slušalke Philips SHB2515bk pa škatlica napolni še – dvajsetkrat! Na škatli se hvalijo s 100 urami avtonomije in jim gre kar verjeti, 3.500 mAh je namreč povprečno velika baterija v telefonih. Na škatli slušalk je še običajen izhod USB, tako da lahko z njimi polnimo tudi telefon ali katero drugo napravo.

Slušalke imajo sicer povprečen zvok in upravljamo jih z gumbi, ki so v redu, a vsakič, ko ga pritisnemo, si slušalko porinemo v uho, kar je neprijetno. Sicer so zelo majhne in udobne, a to je, kot vedno, odvisno tudi od ušesa. Žal se polnijo prek kabla MicroUSB, kar je pravzaprav edina resna zamera. Škatla je seveda prevelika za žep, a če je ne bi nosili v hlačah in bi radi slušalke, ki jih je treba manjkrat polniti, so Philips SHB2515bk zanimiv izdelek.

Audio-Tehnica CK3TW so zelo lepe slušalke, v všečni škatlici in zanimive predvsem zato, ker nimajo fizičnih gumbov. Zvok je soliden, a nič pretresljivega. Polnijo se prek USB-C in cenovno so s 100 EUR dokaj ugodne. Hvalijo se s tem, da se glasba prekine, če vzamemo slušalko iz ušesa, a nam to ni uspevalo. Zvok upravljamo z dotiki, kar je manj nadležno kot z gumbi, ker slušalko manj potisnemo v uho, a sistem stiskanja pecljev pri AirPods Pro še vedno zmaga. Še največja zamera gre velikosti zunanjega dela slušalke, ki pa ima vendarle prednost, da je z gestami lažje upravljati zvok. Audio-Tehnica CK3TW po ničemer ne izstopajo, a vse naredijo dovolj prav, da gre za legitimno izbiro.

Čez ušesa

Pri slušalkah čez ušesa je izničevanje zvoka vgrajeno že brez elektronike, saj slušalka pokrije celotno uho, zato prav veliko zunanjosti ne pride do ušesa. Ko pa pri tistih najboljših vklopimo še elektronsko izničevanje zvoka (ANC), nastala tišina meji na znanstveno fantastiko. V uredništvu smo s Sony WH-1000xM3 šli v sobo s strežniki, kjer poleg računalnikov nenehno tečeta še dve klimatski napravi in se vsega skupaj skorajda ni slišalo. Slušalke čez ušesa z izničevanjem zvoka so res izjemne, če veliko potujemo z javnim prevozom ali letali. Tudi doma lahko pridejo prav. Za hojo ali kolesarjenje pa so kar nevarne, če je izničevanje vklopljeno, ker ne slišimo okolice. Izničevanje ima sicer »zvezdico« in ta je, da najbolje odstrani konstantne zvoke (zato je na letalu tako super), druge pa manj. A tehnologija zelo napreduje in zna tudi glasove ter ostalo vedno bolj izločevati.

Začnimo z dvema paroma čezusešnih slušalk, ki nista navdušila. Philips PH805 so zelo povprečne slušalke in imajo »O. K.« izničevanje, a nikakor ne na ravni Sonyja in Audio-Tehnice. Zvok je povprečen, polnijo se prek MicroUSB in so med manj udobnimi. Sicer so veliko cenejše kot favoriti, a se to pozna pri plastiki, uporabljeni za izdelavo.

Panasonic RP-HTX90N so slušalke retro videza, kar nadaljujejo s tem, da podpirajo le starejši bluetooth 4.2. Ker so zelo lahke, je večja verjetnost, da bodo udobne za več različnih glav. Zvok je nekje na sredini konkurence, glas nam je vsakokrat povedal, koliko je še baterije, izničevanje zvoka je v redu, a za konkurenco zaostaja. Največji adut Panasonicov je retro videz, ki ga žal zaokrožijo še s polnjenjem prek MicroUSB.

Audio-Technica ATH-M50xBT so brezžična različica zelo popularnih slušalk za monitoring. Zvok je zelo dober, a ker gre za monitor slušalke, se utegne komu zdeti preveč neizrazit. Nam je tak zvok všeč bolj kot karkoli drugega v konkurenci, a gre za zelo subjektivno preferenco. Žal se polnijo prek MicroUSB, videz pa je bolj »računalniški«, saj je bil izvirnik narejen, ko slušalke še niso bile tako moden artikel. Audio-Technica ATH-M50 so super slušalke, ki nimajo izničevanja zvoka, a dostavijo prepoznaven zvok v brezžični obliki.

Sennheiser HD 4.40 niso med boljšimi slušalkami v konkurenci. Polnijo se prek MicroUSB in podpirajo bluetooth 4.2, zato jih je nemogoče priporočiti. A zvok je zelo dober, cena zelo nizka (90 EUR) in na glavi so udobne. Tudi videz je na mestu. Nimajo sicer izničevanja zvoka, a tudi to ni vedno nujna funkcionalnost dobrih slušalk. Če bi 4.40 imele BT 5, USB-C in v embalaži še prenosno škatlo, bi mirno predstavljale najbolj smiseln nakup, če ne potrebujete izničevanja zvoka. Tako pa delujejo malce zastarelo.

Čez ušesa in sploh ne več poceni

Zadnji trije pari so tiste čezušesne slušalke, ki sledijo najnovejšim trendom. Izničevanje zvoka, bluetooth 5, USB-C, prenosna škatla v embalaži, upravljanje na dotik, in ko jih sparimo, jih upravljamo tudi prek mobilne aplikacije. Tu se zdaj bije največji boj in v konkurenci bi morali imeti vsaj še Jabra Elitre 85h in Bose 700, a jih žal nismo dobili.

Sennheiser Momentum 3 so bile najdražje slušalke na preizkusu. Zvok je super, izničevanje zvoka je zelo solidno, a ni na ravni Sonyja. Videz je retro in po tem med najdražjimi kar konkretno izstopajo. Ker so zelo težke, utegnejo na dolgi rok za koga postati neudobne. Nam to sicer ni delalo težav, a kot smo že nekajkrat zapisali, vsaka glava je zgodba zase. Sennheiser pade predvsem z mobilno aplikacijo, ki naj bi bila preprosta, a ni. Predvsem upravljanje karakteristik zvoka (EQ) je tako smešno narejeno, da nam ni uspelo povsem ugotoviti, kaj točno počnemo. Za upravljanje imajo fizične gumbe, kar ni nujno slabo, predvsem ko je zunaj mraz in je z rokavico lažje najti gumb kot pa drsati po slušalki. Dobro se obnese tudi to, da se vključijo, ko jih razpremo, in za to ne potrebujemo posebnega gumba. Momentum 3 so solidne slušalke, ki jih zavirata predvsem teža in slabše izničevanje zvoka.

Audio-Technica ANC900BT so pravi konkurent tega podjetja v bitki z izničevanjem zvoka in s povezavo bluetooth. Žal se polnijo prek MicroUSB, a je skoraj vse ostalo na mestu. Izdelava je dobra, zvok je med boljšimi, aplikacija je pregledna in geste na dotik delujejo relativno dobro. Vklopi se jih z gumbom na pretik, kar je bolj dobrodošlo kot pri Sonyju, kjer je treba gumb držati. Izničevanje zvoka zaostaja za Sonyjem, a svoje delo dobro opravlja. Malce izgubijo še pri videzu, saj niso nič posebnega in so za naše oko manj elegantne kot Sonyjeve. Sicer pa so močna konkurenca v tem segmentu in vredna pozornosti.

Sony WH-1000XM3 po spletu tako hvalijo, da to včasih meji že na članke PR, a v veliki večini je hvala upravičena. To so zelo udobne, izjemno narejene slušalke, ki dostavijo zelo dober zvok, ki se ga da nastaviti v aplikaciji in je to tudi priporočljivo.

Kar se izničevanja zvoka tiče ,so WH-1000XM3 najbrž brez konkurence. Ob bok bi jim morali dati še Bose 700, a količina zvoka, ki so ga zmožne odstraniti te slušalke, je resnično nekaj posebnega. Vse to storijo brez (preveč) neprijetnega občutka »vakuma«. Ta je sicer odvisen od posameznika, a mi s tem nismo imeli težav. Upravlja se jih z gestami, ki so dokaj natančne, a bi bilo skoraj bolje, če bi imele gumbe. Imajo sicer dva gumba, ki sta le za vklop in izklop slušalk ter izničevanja zvoka. Ena boljših funkcionalnosti je ta, če z dlanjo pokrijemo desno slušalko, se izničevanje izklopi in slušalke spustijo zunanji zvok do ušesa, tako lahko nekaj slišimo, ne da bi slušalke snemali.

Sony WH-1000X M3 so zadnje leto med najbolj priljubljenimi tovrstnimi slušalkami in po našem preizkusu ni težko razumeti, zakaj je tako.

Kaj torej izbrati

Že v uvodu smo napisali, da so slušalke zelo specifičen kos opreme, ker smo si ljudje tako različni: od oblike glave in ušes, preferenc pri sliki zvoka do tega, koliko nas moti učinek vakuma pri izničevanju zvoka. Še enkrat poudarjamo, da je modro slušalke najprej preizkusiti. Zaradi novega zagon, ki ga je umik izhoda za slušalke na telefonih dal segmentu bluetooth slušalk, možnosti ne manjka.

V opisih smo že nakazali, katere so bile nam najbolj všeč. Za konec pa še povzetek tega, na kaj biti pozoren, ko gremo slušalke kupovat. Kako udobne so na glavi/v ušesih? Ali se polnijo preko USB-C? Podpirajo bluetooth 5, ki prinaša manj zamika, daljšo avtonomijo in lažje povezovanje? So lepe? Imajo dober zvok? In še najtežje vprašanje: je vam, prav vam, ta »dobri zvok« všeč?

Tabela [PDF]

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki