Temeljni kamen

Objavljeno: 11.6.2013 | Avtor: Miran Varga | Kategorija: Fokus | Revija: Julij 2013

Potrošniška družba nas uči, da je več izbire bolje kot premalo. Presežek ponudbe nad povpraševanjem je lepo viden v svetu namiznih računalnikov, kjer si uporabniki resnično lahko omislimo sisteme povsem po svojem okusu in potrebah – če nam to le omogoča tudi denarnica. A v skladu z aktualnimi časi in razmerami na trgu bo večina uporabnikov pristala tudi na kak kompromis. S tem vodnikom bomo pripomogli, da bo ta kompromis čim manjši.

Ob velikanski izbiri je navadno prvi korak krčenje možnosti. To hitro opravimo že s postavitvijo prioritet in navedbo nalog, ki jih mora naš bodoči računalnik bolj ali manj pogosto opravljati. Vse je namreč odvisno od uporabnika in njegovega dela. Nadobudni mlad fotograf bo tako iskal predvsem cenovno ugoden računalnik, s katerim bi razmeroma hitro urejal fotografije najvišjih ločljivosti. Takemu bomo priporočili računalnik z večjo količino pomnilnika in zmogljivejšo grafično kartico. Filmskemu navdušencu, ki že ima obsežno zbirko večpredstavnih vsebin, ki bi jih rad kar najbolj enostavno spravil na televizor, bomo priporočili katerega izmed ustrezno zmogljivih kompaktnih sistemov. Uporabniki, ki računalnik potrebujejo samo za to, da si preberejo elektronsko pošto, ogledajo novice v spletu in tu in tam toliko napišejo kak dopis ali drug tekstovni dokument, pa bodo brez težav shajali z najcenejšimi računalniki. Vse je torej odvisno od potreb uporabnika.

Namizni računalniki se v grobem delijo v tri osnovne kategorije, in sicer kompaktne računalnike, računalnike vrste vse-v-enem in klasične »stolpe«. Slednji so nato deležni nadaljnje delitve na vstopne modele, modele srednjega razreda, zelo zmogljive računalnike in luksuzni razred. Seveda vsaka od teh kategorij postreže z določeno mero zmogljivosti, ki ni nujno premo sorazmerna s ceno računalnika. Vsak računalnik ima namreč svoje prednosti in slabosti, zato velja izbrati takega, ki nam je čim bolj pisan na kožo.

V nadaljevanju predstavljamo različne kategorije namiznih računalnikov in opisujemo njihovo vlogo. Če se v kateri izmed kategorij prepoznate tudi sami, podrobneje raziščite tisto ponudbo pri računalniških trgovcih.

Trend miniaturizacije namiznih računalnikov je poskrbel za privlačne, a uporabne malčke.

Trend miniaturizacije namiznih računalnikov je poskrbel za privlačne, a uporabne malčke.

Kompaktni računalniki

Kompaktni računalniki morajo kot najmanjši člani družine namiznih računalnikov pogosto ubrati kakšno bližnjico. Predvsem na škodo zmogljivosti in funkcij, se pa zato odkupijo z zelo majhnimi merami in na delovni mizi zasedejo resnično malo prostora. Vedno več teh kompaktnih sistemov omogoča tudi enostavno montažo na hrbtišče računalniškega monitorja. S tem na delovni mizi pridobimo še več prostora.

Omejene zunanje mere narekujejo tudi vgradnjo manjših komponent, zato kompaktni računalniki po svojem drobovju precej bolj spominjajo na prenosnike kot pa namizne računalnike. Izdelovalci vgrajujejo vanje energijsko učinkovite procesorje, ki se pri delu manj segrevajo, saj je vročina v majhnem prostoru prava sovražnica računalniških komponent. Prav zaradi dimenzijskih omejitev bomo v kompaktnih računalnikih našli tudi pomnilniške module in diske, namenjene prenosnim računalnikom. Pogosto jih poganja bodisi Intelov procesor iz družine Atom ali pa AMDjev ustreznik iz procesorjev E-serije. Ta zato predstavlja ozko grlo glede matematičnih zmogljivosti in posledično določa osnovno poslanstvo kompaktnih računalnikov. Se pa takšna zasnova odkupi z nizko porabo energije in razmeroma tihim delovanjem, zato takšne kompaktne računalnike priporočimo nezahtevnim uporabnikom, ki sta jim delovni prostor in cena sistema pomembna pri nakupu. Večina kompaktnih računalnikov je na cenikih računalniških trgovcev med 300 in 600 evri, odvisno od vgrajene »železnine«. Tisti s spodnjega cenovnega praga so navadno zelo oskubljeni, dražji pa skušajo ponuditi skoraj vse, kar imajo veliki, a v precej manjši embalaži.

Skoraj vsi kompaktni računalniki grafične naloge zaupajo v procesor ali sistemski nabor vgrajeni grafični rešitvi. To nam daje jasno vedeti, da so grafične zmogljivosti (predvsem starejših modelov procesorjev) zelo omejene in da iger, razen preprostejših spletnih (in temelječih na tehnologiji Flash),  z njimi ne bomo igrali. A ker gre še vedno za dvojedrne procesorje z vgrajenimi grafičnimi funkcijami, se ti sistemi odlično obnesejo pri strojnem pospeševanju videa, zato bomo takšne kompaktne računalnike pogosto našli tudi v dnevnih sobah večpredstavnih zanesenjakov. Če bi tudi vi radi kompaktnemu računalniku namenili povezovanje s televizorjem ali projektorjem ter predvajanje vsebin polne visoke ločljivosti (1080p), vam svetujemo izbiro modela z AMDjevim procesorjem, saj ima vgrajen zmogljivejši grafični del, predvsem pa premore bistveno več nastavitev kakovosti prikazane slike.

Na tem mestu ne bo odveč tudi nasvet, da moramo pred nakupom skrbno preveriti nabor različnih vmesnikov in priključkov, saj pri kompaktnih računalnikih pač ni prostora v izobilju, zato različni izdelovalci pristajajo na različne kompromise glede nabora vmesnikov. Če bomo računalnik uporabljali v pisarniške namene, se lahko zadovoljimo že z VGA in/ali DVI grafičnim priključkom, za službovanje v dnevni sobi pa nikakor ne priporočamo računalnika brez vmesnika HDMI.

Povezovanje miške, tipkovnice in drugih dodatkov najpogosteje zahteva veliko vmesnikov USB. Navadno bomo pri kompaktnih sistemih našli od 3 do 6 vrat USB, zato velja preveriti, ali nam to zadostuje. Majhni sistemi tudi ne razvajajo pri hrambi podatkov, saj so vanje pogosto vgrajeni diski zmogljivosti med 250 in 500 GB (za večje modele pa moramo doplačati). Večini uporabnikov to zadostuje, tisti, ki jim ne, pa naj se zavedajo, da se trenutna ponudba 2,5-palčnih diskov (ki jih je mogoče vgraditi v ta majhna ohišja) konča pri dobrem terabajtu in pol podatkov (in je razmeroma draga).

Omeniti moramo, da je majhna velikost ohišij kompaktnih računalnikov botrovala temu, da v večino niso vgrajene optične enote (niti jih ni moč vgraditi). Bralnik in/ali snemalnik ploščkov DVD ali bluray bomo v tem primeru dokupili kot zunanjo (in zato dražjo) enoto.

Pomnilnik in udobje

Sestavljavci in izdelovalci računalnikov včasih precej nerazumno varčujejo s količino delovnega pomnilnika, ki jo vgradijo v posamezen računalnik. Čeprav so se cene pomnilnikov v zadnjem času nekoliko zvišale, lahko za pomnilnik zapišemo, da je še vedno razmeroma ugoden. In ker ima velik vpliv na tekoče in udobno delo z računalnikom, z njim res ne gre varčevati. Tudi v nizkocenovnem razredu zato priporočamo nadgradnjo pomnilnika na 4 GB, zahtevnejši uporabniki pa naj njegovo količino podvojijo (ali celo potrojijo).

Star računalniški rek nas uči, da delovnega pomnilnika ni nikoli preveč.

Star računalniški rek nas uči, da delovnega pomnilnika ni nikoli preveč.

Računalniki vse-v-enem

Računalniki vrste vse-v-enem so nekakšni samozadostni računalniki. Vse računalniške komponente so namreč vgrajene že v sam zaslon. Ta se navadno lahko pohvali z diagonalo med 18 in 27 palci (46 in 69 cm) in visoko ali polno visoko ločljivostjo. Računalniki vse-v-enem so po zaslugi privlačnih zunanjih podob ena redkih rastočih kategorij v družini namiznih računalnikov, k njihovi priljubljenosti pri domačih uporabnikih pa prispeva tudi podatek, da so novejši modeli lahko opremljeni tudi z zasloni,  občutljivimi za dotik. V tem primeru lahko uporabniki upravljajo računalnik s preprostimi dotiki in gibi.

Velika prednost zasnove računalnikov vse-v-enem je tudi to, da lahko ob uporabi brezžične miške in tipkovnice ter omrežja pozabimo na šop kablov, ki navadno spremljajo namizne modele. Zadostuje le kabel, ki računalniku dovaja električno energijo, zato je nadvse enostavna tudi namestitev – računalnik postavimo na mizo in vklopimo v omrežje.

Strojna zasnova sistemov vse-v-enem je lahko zelo raznolika, saj si lahko omislimo cenejše in varčne modele ali pa zgledno zmogljive primerke. Samo to moramo vedeti, da nas bo računalnik vse-v-enem skoraj vedno veljal več denarja, kot če bi škatlo in monitor kupili posebej. Lepota in priročnost pač staneta. Cene segajo od okoli 500 evrov za vstopne modele, največji in najzmogljivejši pa zlahka presežejo ceno dveh tisočakov.

V računalnikih z manjšimi zasloni je manj prostora za vgradnjo komponent, zato zanje veljajo podobne omejitve kot za kompaktne sisteme – sestavljajo jih večinoma komponente, namenjene predvsem prenosnim računalnikom. Tako imajo praktično vsi modrozobo (bluetooth) in brezžično (WiFi) povezavo, na doplačilnem seznamu pa se navadno znajdejo tv kartice in predvajalniki ploščkov blu-ray. Očitno je torej, da lahko med njimi izberemo celo zanimiv večpredstavni stroj.

Z večanjem diagonale zaslona se navadno večajo tudi zmogljivosti računalnikov vse-v-enem, največji med njimi se tako lahko pohvalijo z zelo zmogljivimi štirijedrnimi procesorji in grafičnimi karticami. Tudi operacijski sistem je v večino teh računalnikov že nameščen, prav tako kopica bolj ali manj uporabnih brezplačnih in preizkusnih programov. Razen pri najmanjših modelih je v večino teh računalnikov vgrajen optični pogon, navadno bralno-zapisovalna enota za ploščke DVD, bralnik modrožarkovnih ploščkov pa je na voljo za doplačilo. Izdelovalcem je treba priznati, da svoje sestave teh računalnikov kar primerno uravnotežijo in tako dosežejo, da se zmogljivosti računalnikov lepo večajo skladno z velikostjo zaslona.

Računalniki vse-v-enem so zelo univerzalne naprave, zato lahko brez težav ustrežejo zahtevam večuporabniških gospodinjstev, s svojimi zanimivo oblikovanimi ohišji pa brez zadrege opravljajo  naloge tudi v pisarnah ali drugih poslovnih prostorih.

Nizkocenovniki

Računska moč računalniških komponent se zelo hitro povečuje. Prav zato manj zahtevni uporabniki niti približno ne izkoristijo vseh zmogljivosti računalnika, niti najcenejšega. Za uporabnike, ki bi radi le deskali po spletu, ustvarili (ali prebrali/pregledali) kak dokument ter poslušali glasbo in si ogledali film ali dva, zadostujejo že najcenejši sistemi. Takšne sestave so v računalniških trgovinah pa tudi velikih veleblagovnicah na voljo že za okoli 300 evrov, tudi s spodobnim monitorjem in povprečnim tiskalnikom bo denarnica še vedno lažja za manj kot polovico evrskega tisočaka.

Nizkocenovniki niso zmogljivi, niti pretirano lepi, a so nadvse prijazni do denarnice.

Nizkocenovniki niso zmogljivi, niti pretirano lepi, a so nadvse prijazni do denarnice.

Nizkocenovni računalniki so navadno sestavljeni iz najcenejših računalniških komponent, a to še ne pomeni, da so zaradi tega slabi. Varčevanje je pogosto vidno na računalniškem ohišju, pa tudi pogled v drobovje razkrije, da v njih ne bomo našli vgrajenih komponent bolj prestižnih blagovnih znamk. Vgradnja manj zmogljivih komponent ima še eno dobro plat, praksa kaže, da so dolgoročno vzdržljivejše od vrstnic, ki so že tovarniško prignane do skrajnih meja. Večina elementov je tako vgrajena na osnovno ploščo, za grafične naloge skrbi kar procesor, pomnilnika je dovolj za nezahtevno delo. Frekvenčno podhranjeni dvojedrni procesorji, ki navadno bivajo v teh sistemih, imajo tudi dobro plat – pogosto niso energijsko požrešni in se ne segrevajo močno, kar pomeni, da jih spremljajo tihe hladilne rešitve. Dobra novica je tudi ta, da oba velika izdelovalca procesorjev v svoje modele vgrajujeta vedno bolj zmogljive grafične sredice, to pa v praksi pomeni, da bomo z njimi lahko igrali nezahtevne igre in brez težav predvajali večpredstavne vsebine. Vse skupaj je navadno zapakirano v enostavnem ohišju s podobo mini stolpa, v katero sta vgrajena še disk s spodnjega roba zmogljivosti (250 ali 320 GB) in optični pogon. Mesta za razširitve so na voljo, a so omejena. Cenejše osnovne plošče pogosto sprejmejo manjše količine pomnilnika (vgrajena sta navadno 2 GB), le eno grafično kartico itd., vse to pa je za ciljni segment strank nizkocenovnikov seveda povsem nepomembno. Pomembno je le, da je računalnik poceni in da deluje. Pri nizkocenovnikih se velja prepričati, ali je vanje že nameščen operacijski sistem, saj ga bo, če ni, treba kupiti (če se ne bomo odločili za katero izmed brezplačnih alternativ) in namestiti, to pa je povezano z dodatnimi stroški.

Luksuzni sistemi

Luksuzni računalnik mora izstopati že z zunanjo podobo. Nič drugače ni v »drobovju«.

Luksuzni računalnik mora izstopati že z zunanjo podobo. Nič drugače ni v »drobovju«.

Poglavje zase so tudi t. i. luksuzni sistemi, ki ne poznajo cenovnih omejitev. Gre za zelo zmogljive računalnike, v katere so skoraj po pravilu vgrajene le najdražje komponente, ohišje pa izžareva eno izmed sodobnih modnih smernic, s katerimi se pač poistoveti kupec. Po pričevanju trgovcev tudi v Sloveniji vsako leto prodajo nekaj deset takih računalnikov.

Srednji razred

Srednji razred računalnikov je najbolj prodajan segment računalnikov. Vanj sodijo sistemi, ki stanejo od 500 do tisoč evrov. Strojno so ti računalniki dovolj zmogljivi za večino opravil, ki jim jih v njihovi življenjski dobi zada uporabnik. Vanje so najpogosteje vgrajeni zmogljivejši dvojedrni procesorji ali cenovno najdostopnejši modeli štirijedrnikov. Od nizkocenovnikov se ločijo po malce boljših (lahko tudi večjih) ohišjih, večji količini delovnega pomnilnika (4 GB ali več) in zmogljivejšem disku (500 GB ali več). Vanje je vgrajena tudi posebna grafična kartica, ki skrbi za hitrejše izrisovanje podob na zaslonu, zato so že primerni za igranje iger ali obdelavo fotografij ter video posnetkov oziroma vse zahtevnejše naloge, ki znajo ob pomoči aplikacij izkoristiti prednosti večjedrnih procesorjev.

Srednji razred računalnikov je postal nekakšen sinonim za hitro vsakdanje delo z računalnikom.

Srednji razred računalnikov je postal nekakšen sinonim za hitro vsakdanje delo z računalnikom.

Dražji modeli v tej kategoriji računalnikov se lahko pohvalijo tudi s pogoni blu-ray (nekateri jih imajo na voljo za doplačilo), kar pripomore h kakovosti predvajanja večpredstavnih vsebin. Če se bomo po nakup računalnika odpravili v računalniško trgovino, je velika verjetnost, da se bomo vrnili prav z računalnikom iz srednjega razreda, saj je taka tudi »varna« izbira trgovcev (pa še več zaslužijo, kot če bi stranki prodali nizkocenovnika).

Računalniki srednjega razreda so zato opremljeni s komponentami, ki se na cenikih uvrščajo nekje okoli zlate sredine, zato so enostavno nadgradljivi in razširljivi. Če se nam potrebe po računski ali grafični moči čez čas povečajo, je zelo verjetno, da jo bomo razmeroma poceni odnesli s preprosto nadgradnjo procesorja ali grafične kartice.

Zmogljive zverine

Ko pri sestavi osebnega računalnika presežemo mejo evrskega tisočaka, lahko že govorimo o zmogljivih računalnikih, prave »zverine« pa se navadno začnejo okoli dveh tisočakov. Velika večina zmogljivih računalnikov je danes vgrajena v velika ohišja, v katera je nameščena tudi kopica ventilatorjev, ki pomagajo odvajati toploto z vročih komponent. Nekatere med njimi se zmogljivostim primerno segrevajo, zlasti zelo zmogljive grafične kartice. V take računalnike so vgrajeni zelo zmogljivi večjedrni procesorji (navadno vsaj štirijedrniki, pa tudi šest- in osemjedrniki niso izjema) ter 8 ali več gigabajtov delovnega pomnilnika. Za zelo hitro delo in odzivnost operacijskega sistema poleg diska skrbi še sodoben pogon SSD. Ceno teh sistemov najpogosteje določa število dragih grafičnih kartic, saj igričarji, njihovi najpogostejši kupci, pač pričakujejo brezhibno igričarsko izkušnjo tudi ob igranju sodobnih iger na dveh ali več monitorjih.

Izdelovalci svoje najzmogljivejše računalnike pogosto opremljajo s posebej zanimivo (in tudi živobarvno) oblikovanimi ohišji. Tako uporabnikom že na daleč sporočajo, da z njimi ni šale.

Izdelovalci svoje najzmogljivejše računalnike pogosto opremljajo s posebej zanimivo (in tudi živobarvno) oblikovanimi ohišji. Tako uporabnikom že na daleč sporočajo, da z njimi ni šale.

Visoko zmogljive računalnike potrebujejo tudi uporabniki, ki se profesionalno ukvarjajo z obdelavo videa, fotografij, zvočnih posnetkov oziroma katerihkoli drugih zahtevnih in količinsko obsežnih podatkov. Ti uporabniki navadno vedo, da jim zelo hiter računalnik pomaga hitreje prislužiti denar, zato nimajo prav veliko zadržkov za nakup dragega sistema.

Zelo zmogljive računalnike ponujajo tudi tradicionalni izdelovalci računalnikov, še več pa jih ima oznako »butičnih« in celo garažnih sestavljavcev. Bistvo teh sistemov je prilagodljivost, saj lahko kupec zelo natančno izbere komponente, ki bodo vgrajene v njegov računalnik.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki