Tehnologija nas ne bo premagala
Zadnjih nekaj tednov imam možnost uporabljati vozilo, ki zmore na poljubni cesti voziti po svojem pasu, pri vožnji upoštevati druga vozila, potek ceste in prometne znake.
Brez težav se lahko pripelješ iz centra Ljubljane do nekaj sto kilometrov oddaljenega letališča, pa se vozilo vselej ustavi pri rdeči luči ali zastoju in nikoli ne prekorači omejitve hitrosti, če mu ne ukažem drugače. Ob prvem stiku se mi je zmožnost omenjenega avtomobila seveda zdela nadvse zabavna, kako se mi kot ljubitelju tehnoloških igrač ne bi. A kot že pri toliko drugih tehnologijah sem imel tisti znani občutek, da se bom uporabe po nekaj dnevih naveličal. Pa se ni zgodilo. Možnost, da vozilo z veseljem uporabljam vsakič, ko sedem za volan. Kljub temu mi ni dolgčas, ker mi ni treba prestavljati in zavirati. Razlog je v tem, da ne pričakujem, da bo navidezni voznik posnemal mojo vožnjo ali vožnjo dinamičnega voznika, sprijaznim se z defenzivno vožnjo, večjo varnostno razdaljo, nižjo hitrostjo in popolno odsotnostjo adrenalina. Spoznal sem, da se že pri polavtonomni vožnji moj odnos do ceste, drugih udeležencev in celo časa korenito spremeni. Ni težko sklepati, da bo, ko bom več vozil, na cesti delovalo podobno, in bo to bistveno spremenilo odnose na cesti, da je ne bomo več doživljali kot okolje za sproščanje frustracij in postavljanje ali kot igrišča za hitre in glasne igrače ali kot okolje, v katerem se počutimo ogrožene. Kot vozniki s pomočniki bomo postali bolj podobni drug drugemu in s tem varnejši in bolj sproščeni. Ko tehnologijo uporabljamo, nas spremeni.
Na žalost pa ne vedno na bolje. Pred časom sem prebral zapis, v katerem je avtorica analizirala, kako se uporabniki obnašamo pri uporabi spletnega klepeta za pomoč uporabnikom. Ugotovila je, kar ve vsak, ki je kdaj poškilil v spletne forume. Uporabniki so mnogokrat postali zelo agresivni in žaljivi, če so mislili, da se pogovarjajo z mladim dekletom; če se je agent predstavil kot fant, ki po ničemer ne izstopa, so bili do njega bolj vljudni in profesionalni. Pri uporabi spleta in sorodnih tehnologij, kjer so skriti za navidezno krinko anonimnosti, se spremenijo, mnogi postanejo slabši ljudje, kot se kažejo sicer.
Spoznal sem, da se že pri polavtonomni vožnji moj odnos do ceste, drugih udeležencev
Seth Stephens-Davidowitz v svoji zadnji knjigi predstavlja kopico zgodb, ki prikazujejo, da smo ljudje pri uporabi tehnologije bistveno bolj iskreni kot v službi, v družini ali kjerkoli, kjer imamo občutek, da nas lahko kdo vidi in nas tako ali drugače ocenjuje. Njegov priljubljeni vir so statistični podatki o iskalnih geslih, ki jih vpisujemo v Google. Skozi raziskave postavlja na glavo kopico dejstev o razširjenosti in razporeditvi pojavov, kot so rasizem, nacionalizem in različna spolna usmerjenja, ki jih je sicer težko objektivno izmeriti ali oceniti. Ugotovil je, da smo pri uporabi tehnologije veliko bolj iskreni kot v resničnem svetu. V Googlov iskalnik marsikdo napiše stvari, ki jih ne bi povedal ali pokazal nikomur. Tehnologija nas spreminja, a obenem tudi omogoča, da smo natanko taki, kot smo. In ker hkrati, tudi če nočemo, puščamo digitalne sledove, je to mogoče meriti in uporabiti v koristne in manj koristne, celo škodljive namene.
Približujemo se času, ko bomo kot civilizacija izumili več tehnologije in predvsem boljšo tehnologijo, kot jo svet potrebuje in jo je pripravljen sprejeti. Analiziranje navad, napovedovanje odločitev, ki jih še nismo sprejeli, samovozeča vozila in tehnologije razpršene glavne knjige so samo nekateri primeri takih tehnologij. Slednja je krasen zgled tehnologije, za katero večina, ki se ji je posvetila, napoveduje izjemno svetlo prihodnost, češ da prinaša korenite spremembe na številna področja. A nekako je ne znamo umestiti tako, da bi prinašala tiste koristi, ki si jih od nje želimo, in vedno bolj se sliši glas tistih, ki v njej vidijo in čutijo nevarnosti skrite manipulacije tistih, ki jo obvladujejo.
Verjamem, da je merilo uspešnosti naslednje tehnološke dobe, ali bomo napredno in vsemogočo tehnologijo znali pravilno umestiti in uporabiti za namene, ki bodo posamezniku, predvsem pa družbi prinesli dejanske in dolgoročne koristi v nasprotju z merilom, ki vlada danes, to je želja po hitrem zaslužku, obvladovanju trga in krnenju konkurence, vse sloneče na trhlih temeljih in vprašljivih vrednotah. V prihodnje ne bo najuspešnejši tisti, ki bo imel najboljšo tehnologijo strojnega učenja, niti ne tisti, ki bo zbral največ podatkov, ali tisti, ki bo izumil pravo kriptovaluto. Mnogi bodo imeli dovolj dobro tehnologijo in dovolj dobre podatke. Zmagovalci prihodnosti bodo tisti, ki bodo v središče postavili človeka, njegovo dostojanstvo, želje in strahove, tehnologijo pa postavili v ozadje.
