Takrat in danes - Počasi se daleč pride

Potem ko smo obdelali zgodovino Monitorja, vseh njegovih prilog in otrok, se je smiselno spomniti, v kakšnih časih smo takrat živeli. Ne, s tem ne mislim politike (čeprav se je Slovenija osamosvojila ravno v letu, ko je izšla prva številka), temveč tehnologijo.

Počasi se kuhamo, kot prislovična žaba, zato se nam svet, kot je danes, ne zdi prav nič posebnega. Imamo mobilne telefone, ki bolj spominjajo na žepne računalnike (z 12 gigabajti in več pomnilnika) in nas vedno in povsod povezujejo s komerkoli. S hitrostmi, ki v omrežjih Wi-Fi in 5G segajo v gigabite na sekundo. S procesorskimi zmogljivostmi, za katere pravijo, da so večje od zmogljivosti celotne agencije Nasa, ki je leta 1969 odpeljala prve ljudi na Mesec. Imamo ultratanke prenosnike, ki so dovolj zmogljivi za vse, kar si lahko domači ali poslovni uporabnik zamisli, hkrati pa zmorejo brez električnega priključka preživeti deset ur in več. Imamo internet in spletne storitve, ki omogočajo trenutni dostop do vsega znanja tega sveta, prek optičnih povezav, ki vedno bolj na gosto prepletajo tudi majceno Slovenijo. Imamo »oblak«, ki vse bolj prevzema ključno vlogo v vseobsegajočem računalništvu. V domove nam servira vse od filmov do računalniških iger, v službe tudi surove računske in shranjevalne zmogljivosti. Imamo umetno inteligenco (strojno učenje), ki omogoča prepoznavanje obrazov na fotografijah, umetno inteligenco, ki bo (menda) ravnokar zmogla samostojno voziti avtomobile. Nič takega, vajeni smo takega stalnega in konstantnega napredka …

In vendar brskanje po prvih številkah Monitorja pokaže, da smo takrat imeli telefone »opeke«, ki so omogočali bolj ali manj le pogovor, pa še to le štiri ure, preden so ugasnili. Da smo imeli vrhunske in vrhunsko drage »visokoločljivostne« monitorje, ki so znali delati v le dveh »barvah«. Da, črno-belo. Da smo imeli računalnike, kjer smo pomnilnike merili v megabajtih, ravno tako tudi njihove shrambe (pardon, diske). Da so ti isti diski zmogli hitrosti prenosa, ki so 20-krat manjše od hitrosti, ki jih danes zmorejo domači optični internetni priključki. Modemi za povezavo s spletom (pardon, z BBS, spleta v resnici še ni bilo) so zmogli hitrosti v rangu nekaj tisoč bitov na sekundo. Kilobitov. Ne gigabitov (milijonkrat več!), kar imamo danes. Digitalne fotografije ni bilo. Še skenerji za doma, s katerimi smo fotografijo na papirju prenesli v računalniki, so se za domače uporabnike komajda začeli pojavljati. Navduševali smo se nad operacijskim sistemom DOS (6.0). Bolj napredni s(m)o uporabljali Windows 3.0, morda celo že 3.1. Uporabljali smo diskete! Množico le-teh, če smo želeli namestiti malce večji program!

In minilo je le 30 let.

Dobro nam gre!

Več o "tistih časih" si lahko preberete v posebni jubilejni številki Monitorja: