Strah ima velike oči
Živimo v čudnih časih. Znane osebnosti javno razlagajo, da jim politika prisluškuje, manj znane osebnosti sprašujejo računalniške strokovnjake, ali so določeni znaki dovolj trdno jamstvo, da so nadzorovani.
Že med starodavna dejstva sodi modrost, da nas je tistega, česar ne razumemo, ponavadi strah. Včasih smo morali novincem v svetu računalnikov razlagati, da to, da v e-pošti piše, »da je Bill Gates nekaj rekel«, v resnici ne pomeni prav nič. Tudi če je rekel, da bo podaril 10 dolarjev vsakemu, ki bo tisto sporočilo posredoval naprej. No, taka sporočila so kljub našim nasvetom še vedno potovala in krožila in, v veliko manjši meri, krožijo še danes. Saj veste – »kaj pa, če je vse res?«
Danes so časi drugačni, bolj resni, politika je postala vseobsegajoča, ljudstvo se zbira na demonstracijah, takih in drugačnih. Nekoliko bolj izobraženi uporabniki računalnikov (to smo danes vsi) pa imajo temu primerno resnejše strahove – »ali mi prisluškujejo!?«.
Nedavno smo tako brali o predsedniku Društva slovenskih pisateljev, Venu Tauferju, da mu neki podmladek neke stranke prisluškuje in nadzira elektronsko pošto. Sliši se resno, malce manj resna pa je obrazložitev, kako to ve – menda mora vsako elektronsko pošto odposlati po šestkrat ali sedemkrat, pisem ne dobivajo, zgodi se, da se jim pokvari telefon. Pravi tudi, da je njegova stacionarna telefonska številka javno objavljena, zato je zanimiva za Sovo, Telekom, Mobitel ali kogarkoli že.
In približno v istem času smo v uredništvo dobili dve prestrašeni pismi (posredovani od precej znanih javnih osebnosti) s precej podobnimi strahovi. En uporabnik naj bi po obisku »strankinega« Twitterjevega profila začel opažati, da se zaslon občasno strese ali da se na njem nariše črtica, drugi pa je v opravilni vrstici večkrat zagledal ikonico fotoaparata in zaradi tega sklepal, da mu spremljajo dogajanje na zaslonu. Strah ima res velike oči, kajti uporabnikoma so »vsi prijatelji« seveda takoj zagotovili, da, seveda, to so zagotovo rezultati »strankinega« vohljanja po računalnikih nič hudega slutečih uporabnikov.
No, resnica je veliko bolj preprosta. Gospod Taufer si prestrezanje elektronske pošte pač predstavlja nekoliko analogno, saj veste – ker »oni iz podmladka« potrebujejo šest kopij sporočila, ga mora pač sedemkrat poslati, da bo vsaj zadnje šlo skozi. Ravno tako se bojim, da je to, ali je njegova številka kje objavljena ali ne, precej irelevantno, kar zadeva prisluškovanje. In, ne, če nekdo spremlja dogajanje na vašem zaslonu, to ne pomeni, da ob tem zaslon to beleži s črticami, če vam dela zaslonske slike, pa tega zagotovo ne počne s programčkom, ki ima za ikono sličico fotoaparata. Ne, gospod Taufer bi pač moral najeti malce boljšega računalnikarja, ki bi malce pregledal poštni strežnik in občasno tudi delovanje pametnega telefona. Omenjena uporabnika pa bi se morala malce sprostiti, morda zaradi boljšega počutja tu in tam zbrisati piškotke in morda kdaj malce pogooglati in tako ugotoviti, da je »programček s fotoaparatom« legalen del Oken (UI0Detect.exe), ki se mu občasno malce »utrga« in se začenja prikazovati v opravilni vrstici.
»Ne, e-sporočila po prestrezanju ne izginejo in uporabniku ni treba poslati nove kopije.
Pa vendar – »kaj pa, če je vse res«? Vsekakor, lahko tudi je. A če bi bilo res, gospod Taufer in omenjena uporabnika prav gotovo ne bi opazila prav nobenih izmed zgoraj zapisanih sindromov. Telefonom je seveda mogoče prisluškovati, tudi mobilnim (o tem smo v Monitorju že pisali), in to tudi z napravami, ki stanejo zelo malo denarja. In, ne, pri tem telefon uporabnika prav nič ne škrta. Še več, slovenski represivni organi imajo v ta namen v skladiščih naprave, ki stanejo tudi zelo veliko denarja, pa čeprav jih menda ne uporabljajo, ker zanje nimajo zakonske podlage. Če jim verjamemo.
Tudi prestrezanje elektronske pošte na omrežnih vozliščih (beri: pri ponudnikih interneta) je precej trivialno in neopazno opravilo. In seveda prepovedano, dokler sodišče ne odloči drugače, toda upravitelji so pač povsod po svetu na vrhu »prehranjevalne« verige, kot je nekoč izjavila naša pooblaščenka Nataša Pirc Musar. In, ne, e-sporočila po prestrezanju ne izginejo in uporabniku ni treba poslati nove kopije.
V resnici je še najbolj verjetno, da vam elektronsko pošto berejo kar v podjetju, in sicer iz zelo trivialnih razlogov. Prvi je dolgčas krajevnega upravitelja, ki si krajša čas z branjem tuje pošte, drugi pa navodilo uprave podjetja temu upravitelju, naj bdi nad ključnimi izrazi, ki bi se morda znašli v komunikaciji z ljudmi zunaj podjetja. Oboje je seveda strogo prepovedano, zato naj le ponovim zgornjo opazko o prehranjevalni verigi …
V resnici je še najmanj verjetno, da bi kdo (še posebej pa »stranka«) dejansko sledil dogajanju v uporabnikovem računalniku, saj bi v ta namen moral vanj namestiti posebno vohunsko opremo, pri tem pa imeti dostop do zelo dobre še neodkrite varnostne razpoke v spletnem brskalniku in/ali operacijskem sistemu. Ali pa dostop do zelo neumnega uporabnika, ki bi si tako vohunsko opremo namestil kar sam. To je seveda možno.
Skratka, naj povzamem – v resnici je vse mogoče. Vprašanje je le, kako pomembni smo za tistega, ki vse to zna in zmore. Moji viri zatrjujejo, da celoten slovenski represivni aparat zadostuje za resno prisluškovanje največ morda desetim dovolj pomembnim prebivalcem te dežele. Ste prepričani, da sodite med to deseterico? Če ne, vas lahko potolažim, da ste le malce paranoični.
