Objavljeno: 25.6.2005 14:13 | Avtor: Peter Šepetavc | Monitor Junij 2005

Stisnjeno predvajanje videa

Filmi, zapisani v formatu DivX, so v osebnih računalnikih že zelo razširjeni. Žal računalniški monitorji niso najbolj primerni za gledanje filmov, TV izhod grafične kartice pa je navadno predaleč od televizorja v dnevni sobi. Rešitev so samostojni DivX predvajalniki - DVD predvajalniki, ki znajo s CDjev in DVDjev predvajati filme DivX.

Format zapisa DivX je pri izdelovalcih zabavne elektronike ob nastanku naletel na obsodbe, saj ga je večina podjetij ocenila kot orodje za lažje piratiziranje (kar resnici na ljubo tudi je), le redki pa so v kodeku (codec, skrajšano ime za COder-DECoder - knjižnica, s katero lahko v programih za obdelavo ali predvajanje videa uporabljamo določen zapis) videli tudi nov pristop k zapisu videa, prej prilagojen omejeni pasovni širini omrežij kot pa zmogljivosti fizičnih nosilcev.

Zlati Monitor

Izbira najboljšega med napravami, ki so si med seboj tako podobne, je težka. Kljub temu pa nekateri izdelki izstopajo iz povprečja, bodisi zavoljo podpore, ki je na voljo v spletu, bodisi zaradi zmožnosti predvajalnika. Med predvajalniki v najnižjem cenovnem razredu se je najbolje odrezal Yamada DVX6700. Gre za sicer na videz dokaj ceneno napravo, ki pa jo odlikuje dobra podpora različnim formatom in velika izbira alternativnih različic strojne programske opreme, s katerimi lahko svojim željam prilagodimo tako videz uporabniškega vmesnika kot velikost in obliko podnapisov. Dobro se je odrezal tudi Xoro HSD 415, ki ponuja pester nabor vmesnikov, podporo standardu Nero Digital, žal pa je nekoliko bolj omejen pri podpori naprednim prijemom pri stiskanju, ki jih omogoča XviD.

Med dražjimi predvajalniki, ki so večinoma hkrati tudi DVD snemalniki, je izbira dokaj majhna, poleg tega se naprave med seboj po lastnostih precej razlikujejo in jih zato težko primerjamo. Glede na to, da se kar naprej pojavljajo nove različice kodekov in zapisov, izdelovalci pa večinoma raje predstavijo nov model predvajalnika, kakor da bi v starem podprli nove standarde, je nakup dragega predvajalnika precej tvegana naložba, saj se lahko hitro zgodi, da predvajalnik povozi čas.

DivX so tako posvojili predvsem računalnikarji. Hitro je bila na voljo vrsta programov, od špartanskih, ki so omogočali samo predvajanje DivXov, do takih, ki so omogočali naprednejše delo z zvočnimi posnetki v filmu, predvajanje podnapisov iz tekstovnih datotek ipd. Na voljo je tudi cela vrsta orodij za delo z DivX videom in za kodiranje posnetkov iz enega formata v drugega.

Dansko podjetje Kiss Technology je leta 2002 zaoralo ledino in predstavilo prvi DVD predvajalnik, ki je podpiral tudi predvajanje DivXov: Kiss DP-455 je bil po zmožnostih z današnje perspektive dokaj omejen, vendar je konkurenca z Daljnega vzhoda poskrbela, da Danci niso zaspali na lovorikah in s svojimi izdelki še vedno sodijo med najbolj uveljavljene izdelovalce tovrstnih naprav.

S predvajalnikom z omrežnim vmesnikom lahko večpredstavne datoteke predvajamo kar z diskov računalnikov v lokalnem omrežju.

Po Kissu so se na trgu pojavili predvajalniki neznanih blagovnih znamk z bolj ali manj posrečeno zasnovo, ki so si bili med sabo tako po zmožnostih kot tudi po videzu pogosto podobni kot jajce jajcu. Trg predvajalnikov je počasi zorel in kmalu so tudi velikani zabavne industrije ugotovili, da DivXi niso muha enodnevnica in da se bodo morali podvizati po svoj kos pogače. Resnici na ljubo se je večina odločila za nakup izdelka od OEM izdelovalca, kar na koncu tudi pomeni, da ugledna blagovna znamka pri DivX predvajalnikih nima takšne teže kot pri drugih izdelkih zabavne elektronike. Danes tako na trgu poleg manj znanih izdelovalcev najdemo tudi imena, kot sta na primer Pioneer in Philips. Med zadnjimi izmed velikih se je vdal Sony (ki je podobno dolgo zavlačeval že s podporo MP3jem) - pred kratkim je podjetje predstavilo prve DivX predvajalnike, ki temeljijo na njihovem lastnem procesorju.

Zgodovina kodeka DivX

Leta 1998 je skupina MPEG (Motion Pictures Expert Group) izdala specifikacije za format zapisa MPEG-4. Do takrat se je video v digitalni obliki zapisoval predvsem v formatu MPEG-2, ki je tudi standardni zapis za plošče DVD. MPEG-4 je stisne video bolj kakor drugi zapisi, ob tem pa kakovost posnetka ostane enaka. Slabost formata je, da sta kodiranje in odkodiranje takšnega videa procesorsko zahtevnejša, vendar so za to sodobni procesorji več kot dovolj zmogljivi.

Z večjo priljubljenostjo LCD televizij bomo tudi vmesnik DVI pogosteje srečali na AV predvajalnikih.

Takrat je tudi Microsoft razvil svoj format za pretočni video, imenovan ASF, ki je temeljil na MPEG-4 in s katerim naj bi zabil vsaj nekaj žebljev v krsto podjetja Real Networks, ki je prevladoval s svojim zapisom. Prav zaradi tega je Microsoft kodek, predvajalnik in orodja za stiskanje videa ponudil brezplačno. Video v zapisu ASF je bil zelo kakovosten, še posebno v primerjavi s konkurenčnimi formati. Imel pa je tudi nekaj slabosti, zaradi česar ni bil primeren za stiskanje nepretočnih formatov videa. Kodek ASF je namreč dele posnetka razdelil na segmente zaradi lažjega pretakanja iz spleta, zato pa so bile datoteke precej večje, kot bi bile, če bi bil celotni posnetek kodiran v enem kosu. Poleg videa je format ASF vseboval tudi podporo za zvok, ki je bila precej slaba, saj je bil zvočni zapis dostikrat premaknjen glede na video. Uporabnike je tudi motilo, da je bil edini program za stiskanje v format ASF Windows Media Encoder (WME), zato so morali vsak posnetek pred stiskanjem pretvoriti v format, združljiv z WME, kar je spet zahtevalo ogromno časa in diskovnega prostora. Za kodiranje daljših posnetkov, kot so filmi DVD, je bil format ASF zato popolnoma neprimeren.

Idealen kodek bi moral torej imeti kakovost slike ASFja, ob tem pa ne bi smel imeti omejitev in slabosti tega formata. Dano nalogo je izpolnil francoski heker Jerome Rota s pomočjo svojega nemškega kolega, Maxa Moricea. Z vzvratnim inženiringom je iz kodeka ASF naredil nov kodek, ki je nudil še celo malo boljšo kakovost slike od originala, ob tem pa ni imel omejitev formata ASF. Kodek je poimenoval DivX ;-), poleg dobre kakovosti posnetkov in visoke stopnje stiskanja pa je imel še eno pomembno prednost pred izvirnim formatom ASF: omogočal je shranjevanje zapisa MPEG-4 v datotekah AVI. Datoteke AVI imajo svoje korenine v prvih različicah sistema Windows, njihova prednost pa je predvsem v tem, da omogoča shranjevanje različnih formatov zapisa slike in zvoka znotraj ene datoteke, tako da si lahko izberemo kombinacijo zapisov, ki nam najbolj ustreza. Datoteke AVI podpira večina programskih predvajalnikov, tako da za predvajanje DivX filmov ni bilo treba napisati posebnega predvajalnika, ampak samo nekaj knjižnic DLL, s katerimi so že obstoječi predvajalniki znali odkodirati podatke v datotekah. DivX je sicer vseboval tudi kodek za zvok iz izvirnega formata ASF, vendar je večina uporabnikov za kodiranje zvoka uporabila kar format MP3, tako da je bil tudi zvok pri DivXu boljši kot pri ASF datotekah.

Posebneža

Poleg običajnih DivX predvajalnikov, ki so namenjeni temu, da v dnevni sobi sučejo optične nosilce s filmi, smo preizkusili še dva posebneža, ki ju zaradi njunih posebnih lastnosti ne moremo neposredno primerjati s preostalimi modeli.

Xoro HSD 706 je namenjen vsem, ki bi DivXe radi predvajali tudi na poti. Predvajalnik, ki na prvi pogled spominja na mini prenosni računalnik, ima namreč vgrajen 5-palčni zaslon LCD v razmerju 5:3, pod zaslonom pa je tudi par zvočnikov, tako da lahko filme vrtimo tudi, ko nismo doma v naslanjaču. V ta namen ima predvajalnik tudi akumulator, ki ga lahko namestimo na zadnjo stran in smo tako neodvisni od električne vtičnice - vsaj dokler se akumulator ne izprazni. Po naših izkušnjah eno polnjenje zadostuje za okoli 6-7 ur predvajanja, v tem času pa si lahko ogledamo približno tri filme.

HSD 706 je opremljen tudi z vmesniki, ki omogočajo, da ga priključimo na televizijski sprejemnik in zvočnike ter tako nadomestimo običajni DivX predvajalnik. Po zmožnostih predvajanja je enakovreden ostalim preostalim Xorom na preizkusu. Predvajalniku je priložen tudi manjši daljinski upravljalnik.

Teac HD-15 TV-80 za razliko od ostalih predvajalnikov na preizkusu ne predvaja filmov iz optičnih nosilcev. Gre za predvajalnik, ki kot nosilec uporabi kar Teacov zunanji USB 2.0 disk, ki ima na eni strani poseben priključek, preko katerega se poveže s predvajalnikom. Priključimo ga lahko na televizijski sprejemnik prek s-video ali kompozitnega izhoda, na voljo pa ima tudi vmesnik VGA za priklop na monitor. Predvajalnik podpira samo stereo zvok, tako da razen stereo zvočnega izhoda nima nobenih drugih vmesnikov.

HD-15 TV-80 najprej "napolnimo" s filmi tako, da disk prek vmesnika USB priključimo na računalnik in večpredstavne datoteke presnamemo nanj. Ko predvajalnik z vstavljenim diskom vklopimo, nam ta v menuju ponudi vse datoteke, ki jih zna predvajati, medtem ko druge ignorira. Tako nam drugi podatki, če disk uporabljamo tudi za prenašanje drugih datotek, ne delajo zmede.

Pri predvajanju se Teacov predvajalnik izkaže nekoliko slabše od konkurentov. Predvajalnik namreč ne podpira zvoka v formatu .ogg, težave pa mu povzroča tudi uporaba GMC ali QPEL pri dekodiranju videa v formatu XviD. Kadar je zvok v filmu zapisan s petimi kanali, Teac predvaja samo desni in levi sprednji kanal. Pograjati pa moramo tudi dejstvo, da naprava ne podpira podnapisov.

Tako Teac kot Xoro sta s svojimi lastnostmi namenjena kupcem, ki DivX predvajalnika ne bodo uporabljali samo v dnevni dobi. Teac nam omogoča, da njegov 80-gigabajtni disk (na voljo so tudi različice z manjšim diskom) vzamemo s seboj in ga uporabimo tudi v kakšne druge namene, Xoro pa bo uporabniku popestril marsikatero dolgočasno uro na vlaku ali letalu.

Kodek DivX so takoj posvojili filmski pirati. V tistem času so namreč razbili zaščitni algoritem DVD plošč, tako da so lahko film s plošč presneli na disk. Glavni problem je bil v obsežnosti zapisa: povprečen film, kodiran v formatu MPEG-2, namreč zasede do 5 GB prostora. Tu je vskočil DivX, s katerim lahko to petgigabajtno MPEG-2 datoteko stisnemo v 650-megabajten AVI, ki ga lahko posnamemo na navaden CD. Posnetek je resda slabše kakovosti od izvirnika, a tudi temu se lahko (skoraj) izognemo, če film stisnemo malo manj in ga razdelimo na dva CDja. O legalnosti tovrstnega početja ne bi razglabljali, večji problem za DivX pa je bilo dejstvo, da je bil tudi kodek sam nelegalen, saj je šlo v resnici samo za predelan Microsoftov kodek ASF. Format DivX in s tem njegovi avtorji bi se zato hitro lahko znašli na sodišču.

Obsežen nabor vmesnikov je pri predvajalnikih DivX prej pravilo kot izjema.

V začetku leta 2000 je nekdanji podpredsednik podjetja MP3.com, Jordan Greenhall, iskal nove izzive, v DivXu pa je zavohal tudi dobro priložnost za zaslužek. Izsledil je Jeroma Roto, pridružil se jima je še Greenhallov mladostni prijatelj Joe Bezdek in skupaj so ustanovili podjetje DivXNetworks. Preostanek leta 2000 je podjetje porabilo za izdelavo kodeka na temelju odprte kode, imenovanega OpenDivX, celotno operacijo pa so poimenovali ProjectMayo, medtem ko se je DivXNetworks skrival v ozadju. OpenDivX je bil napisan popolnoma na novo, brez balasta, ki ga je nosilo nasledstvo ASFja. V začetku 2001 so pri DivXNetworks končno stopili na plano in napovedali popolnoma nov legalni kodek. DivX 4.0, ki je temeljil na OpenDivX, je izšel še v istem letu, ProjectMayo pa se je usmeril v prenašanje kodeka OpenDivX na čimveč platform. Četrta različica kodeka je v primerjavi s prejšnjo, poleg tega, da je popolnoma legalna, prinesla še malo boljšo kakovost slike, zaradi pravnih razlogov pa so tudi izpustili ASFjev zvočni kodek, kar pa ni velika ovira, ker večina datotek DivX za zvok uporablja kar algoritem MP3.

Medtem ko je bil DivX 4 še brezplačen, je peta različica na voljo že v dveh variantah: navadna, brezplačna, in DivX Pro, ki omogoča nekatere napredne funkcije pri kodiranju posnetkov in boljšo kakovost rezultatov ob manjših datotekah, treba pa jo je plačati.

Alternativni kodeki

S poslovno politiko podjetja DivXNetworks dosti uporabnikov, pa tudi razvijalcev, ni bilo najbolj zadovoljnih. Podjetje je projekte v okviru OpenDivX izkoristilo za razvoj kodeka DivX 4, obenem pa dele kode zapiralo in spet odpiralo, ignoriralo popravke razvijalcev, na koncu pa celoten projekt ukinilo. Razvijalci in uporabniki so podjetju očitali, da je razvoj odprtega kodeka OpenDivX izkoristilo za pridobivanje idej, ki so jih potem uporabili pri razvoju DivX 4, obenem pa naj bi podjetje poskrbelo za načrtno stagnacijo odprte različice kodeka, ki tako ne bi mogel biti resna konkurenca DivX 4. Nekateri ključni razvijalci OpenDivXa so tako šli na svoje in na podlagi istega jedra za kodiranje, ki ga je uporabljal DivX 4 (to jedro takrat ni bilo več odprtokodno), so razvili lasten kodek in ga poimenovali XviD. Vse sporne dele kode so z nadaljnjim razvojem odstranili, tako da novejše različice XviDa ne vsebujejo več kode OpenDivXa.

XviD in njegova koda je na voljo brezplačno, v zadnjem času pa je po priljubljenosti dohitel in prehitel kodek DivX. Kodek namreč podpira nekatere naprednejše pristope pri kodiranju videa od kodeka DivX in tako omogoča nekoliko boljšo kakovost slike pri isti stopnji stiskanja.

Kodek Nero Digital je v primerjavi z drugimi dokaj nov, saj se je na trgu pojavil šele konec leta 2003, širšo uveljavitev pa je doživel šele v zadnjih mesecih. Kodek je namenjen tako stiskanju videa kot tudi zvoka, oboje pa kodira po standardu MPEG-4. Zvočni del kodeka je zasnovan tako, da omogoča zelo dobro kakovost zvoka že pri nižjih bitnih hitrostih, že v osnovi pa podpira šest zvočnih kanalov, s čimer prekaša večino konkurenčnih video kodekov, pri katerih moramo poseči še po ločenem kodeku za kodiranje zvoka (navadno je to MP3). Video kodek Nero Digital ob enaki stopnji stiskanja ponuja nekoliko boljšo kakovost slike od konkurentov, resda pa ga zaenkrat podpira dokaj omejeno število naprav, prihodnost pa bo pokazala, ali bo novinec postal tako priljubljen, da bo s prestola zrinil trenutno najbolj uporabljan XviD.

Poleg omenjenih je na voljo še nekaj video kodekov, ki pa se v praksi uporabljajo dokaj redko. Večja pestrost je pri kodekih za zapis zvoka, kjer namesto MP3ja pogosto najdemo zvok v formatu WMA (Windows Media Audio) ali Ogg Vorbis, če pa je zvok večkanalen, pa večina koderjev poseže po kodeku AC3.

XBox kot DivX predvajalnik

Microsoftov igralnik XBox se v dnevnih sobah sicer ni tako razširil kot konkurenčni Sonyjev Playstation, ima pa zato kar nekaj prednosti, če se želimo malo poigrati z njegovimi sestavnimi deli in programsko opremo. Gre namreč za nekoliko prirejen računalnik PC s sestavnimi deli, ki so dobro znani povprečnemu lastniku računalnika (procesor Intel Celeron 733 MHz, 64 MB pomnilnika, grafični procesor nVidia GeForce 3, 8- ali 10-gigabajtni disk, DVD predvajalnik in omrežni vmesnik). Z dokupom daljinca postane XBox tudi DVD predvajalnik, od tod do čistokrvnega DivX predvajalnika pa je samo še korak, saj lahko XBox z določenimi predelavami poganja večino programske opreme, namenjene navadnim PCjem. Tudi kodeke.

Na osnovno ploščo igralnika moramo prispajkati dodatni čip,da lahko potem poganjamo programsko opremo, ki v osnovi ni namenjena XBoxu. Tovrstnih čipov je kar nekaj, nekateri delujejo le z določenimi različicami igralnika, upoštevati pa moramo, da po tovrstnem posegu v strojno opremo garancija seveda ne velja več. Po namestitvi čipa XBox zaženemo s prilagojenim zagonskim CDjem, nato pa prek omrežnega vmesnika z osebnim računalnikom sistemsko programsko opremo povozimo z novo, ki XBox iz igralnika spremeni tudi v večpredstavni predvajalnik.

Program za poganjanje večpredstavnih datotek se imenuje XBox Media Center (XBMC), domača stran projekta pa se nahaja na www.xboxmediacenter.de. XBMC nam omogoča predvajanje bolj ali manj vseh vrst večpredstavnih datotek, od slik do glasbe in videa. Podprti so skoraj vsi v računalnikih pogosteje uporabljani formati zapisa, tako da težav z združljivostjo, ki so pri samostojnih DivX predvajalnikih še kako pogoste, pri tako prilagojenem XBoxu ni. XBMC omogoča tudi predvajanje večpredstavnih datotek iz računalnikov v krajevnem omrežju oz. celo pretočni zvok in video iz spleta. Na voljo je tudi vrsta dodatnih programčkov, ki izkoriščajo povezavo s spletom: tako lahko XBox vsako jutro postreže tudi s svežimi novicami in vremensko napovedjo.

Poleg elegantne strojne rešitve je nadgraditev sistemske programske opreme možna tudi brez posega v notranjost XBoxa - pri tem izkoristimo programske hrošče, ki jih imajo nekatere igre za XBox in tako pridobimo dostop do sistema. Ta rešitev je nekoliko bolj nerodna, saj moramo ob vsaki spremembi sistema oz. nadgradnji ponavljati postopek, ki igralnik sesuje in nam tako omogoči dostop do uporabnikom skritih nastavitev in programov.

XBox s ceno nadgradnje tudi cenovno poseka večpredstavne predvajalnike z vgrajenim diskom in omrežnim vmesnikom, obenem pa ponuja veliko več nadzora nad nastavitvami, nadgradnje so lažje, dodajanje programov, ki igralnik izkoristijo na nove načine, pa je zelo preprosto. Če nam je vgrajeni disk premajhen, ga lahko nadgradimo z večjim, saj je v igralnik vgrajen navaden 3,5-palčen IDE disk.

VCD, SVCD, DVD-R

Video v formatu DivX in DVD pa ni vse, kar zmorejo predvajati samostojni predvajalniki DivX. Že pred uveljavitvijo DVDjev so bili filmi na voljo na optičnih nosilcih. CDji s filmi se v boju z videokasetami sicer nikoli niso uveljavili, večjo priljubljenost pa so dosegli šele z razmahom DVD predvajalnikov. Večina DVD predvajalnikov namreč tudi danes ne zmore poganjati filmov DivX, bolj ali manj vsi pa že od samega začetka podpirajo filme, zapisane v formatu VideoCD (VCD). Kakovost videa je v primerjavi z DivXem in DVDjem precej slabša, vendar je slabo kakovost zvoka in slike odtehtalo dejstvo, da si je uporabnik lahko film ogledal na TVju namesto na računalniškem zaslonu.

Vmesnik VGA omogoča, da na predvajalnik priključimo tudi računalniški monitor, ne samo Tvja.

VideoCD so leta 1993 razvili Philips, Sony, Matsushita in JVC. V formatu PAL (ki ga uporabljajo tudi televizijski sprejemniki pri nas) ima VCD ločljivost 352 × 288 pik. Video je kodiran v formatu MPEG-1, zvok pa v MPEG-2. Na CD lahko v formatu VCD zapišemo 74 minut filma, kar pomeni, da je večina filmov na voljo na dveh ploščah. V Evropi in Ameriki se VideoCDji niso nikoli uveljavili (tudi zato ne, ker veliki studii formata nikoli niso resno podprli), je pa standard zelo priljubljen v jugovzhodni Aziji, kjer imajo kar nekaj prednosti pred videokasetami - najpomembnejša je neobčutljivost CDjev na vlago in nizka cena nosilcev in predvajalnikov. V praksi je kakovost videa v formatu VCD primerljiva z videom na kaseti VHS.

Slabosti formata VCD deloma odpravlja zapis SVCD (Super Video CD). SVCD ponuja višjo kakovost zvoka in slike, podporo do osmim zvočnim kanalom in spremenljivo bitno hitrost. Pri standardu PAL ima SVCD ločljivost 480 × 576 pik. Tako video kot zvok sta stisnjena v formatu MPEG-2, na en CD pa lahko v praksi posnamemo od 35 do 60 minut videa. Standard SVCD je razvila kitajska državna agencija za standarde, ki je z njim želela imeti protiutež DVDju (za katerega je treba plačevati licenčnino), pri razvoju pa je sodeloval tudi Philips. SVCD zaenkrat še ne sodi med standardne formate CDjev (za razliko od zvočnih CDjev in VCDjev), se pa uvrstitev formata na seznam pričakuje v bližnji prihodnosti.

Podobno kot VideoCDje tudi SVCDje predvaja večina DVD predvajalnikov, čeprav je podprtost standarda nekoliko manjša. Prodaja filmov v formatu SVCD zaradi uveljavitve DVDjev tudi v Aziji ni nikoli dosegla priljubljenosti VCDjev, medtem ko v Evropi in ZDA filmov v formatu SVCD na policah trgovin ni. So pa format, podobno kot VCD, hitro posvojili filmski pirati, saj je bil SVCD v časih, ko samostojni DivX predvajalniki in DVD zapisovalniki še niso bili razširjeni, omogočal prevajanje filmov s CDjev v dokaj visoki kakovosti in na bolj ali manj vseh DVD predvajalnikih.

DVD zapisovalniki v računalnikih že dolgo niso več kaj posebnega, z uveljavitvijo širokopasovnih povezav in omrežij za izmenjavo datotek pa tudi snemanje nekaj gigabajtov velike datoteke s spleta ni več znanstvena fantastika. Čedalje več filmov je tako na voljo tudi v obliki slike DVDja, ki jo zapišemo s programom za zapisovanje DVDjev in tako dobimo kopijo originalnega nosilca. Ker je večina legalnih filmov DVD na voljo na dvoplastnih nosilcih, je različica, ki je na voljo v spletu, pogosto brez dodatkov, tako da lahko celoten film shranimo na enoplasten nosilec DVD (dvoplastni nosilci so namreč še vedno neprimerljivo dražji od enoplastnih).

Oznake kakovosti in virov filmov DivX

Slabša kakovost videa v filmih v formatu DivX načeloma ni posledica tehničnih omejitev kodeka, ampak predvsem kakovosti vira (in seveda tudi sposobnosti tistega, ki je video stisnil v DivX). Zato se je pri označevanju filmov uveljavilo nekaj klasičnih pripon (navadno v imenu datotek .avi), ki uporabnikom povedo, v kakšnem formatu je bil video pred stiskanjem v DivX, in tako omogočajo grobo oceno kakovosti videoposnetka, še preden je ta dejansko na uporabnikovem disku ali optičnem nosilcu.

Oznaka DVD Rip pomeni, da je vir filma DVD. Gre torej za videoposnetek v visoki kakovosti, pri čemer pa moramo upoštevati, da format DivX ne ponuja nekaterih zmožnosti DVDjev, kot so npr. menuji in poglavja. V večini primerov gre za stisnjen film brez dodatkov, ki so na voljo na DVDju (te lahko pogosto dobimo v ločeni datoteki).

CAM je oznaka za filme, posnete v kinodvorani z digitalno videokamero. Tako kakovost zvoka kot videa je pri tovrstnih posnetkih zelo slaba, pri snemanju pa "avtor" posnetka seveda zajame tudi moteče sogledalce, ki se med gledanjem filma v dvorani npr. smejijo oz. s hojo pred kamero na platno mečejo senco. Filmi, posneti s kamero, so v spletu navadno na voljo le nekaj dni po premieri, se pravi mesece pred izidom DVD različice, tako da so kljub slabi kakovosti priljubljeni pri tistih, ki ne morejo počakati na boljšo različico najnovejše uspešnice (in si hkrati ne morejo ali nočejo filma ogledati v kinu).

Digitalni zvočni izhodi so nuja za vse, ki želijo do konca izkoristiti kakovosten komplet zvočnikov 5.1.

Telesync ali TS pomeni, da je bil video zajet z digitalno kamero, medtem ko je zvok posnet iz zunanjega vira in ne z mikrofonom na videokameri. V praksi se izkaže, da je pri filmih TS tudi kakovost videa, ne samo zvoka, boljša kot pri filmih, ki jih uvrščamo v razred CAM, saj je večina filmov TS posnetih s kamerami višjega cenovnega razreda, v prazni kinodvorani ali neposredno iz projekcijske sobe, tako da se s tem izognemo motečim vplivom okolice.

Filmi, pri katerih bi vir lahko označili kot telecyne ali TC, so dokaj redki. Pri tako označenih DivXih je vir zajet neposredno s filmskega traku, tovrsten postopek pa omogoča neprimerljivo boljšo kakovost slike od filmov, posnetih s kamero. Za zajemanje filma s traku je potrebna dokaj draga oprema, kar je glavni razlog za slabo razširjenost tovrstnih filmov.

Screenerji so ogledne različice filmov, izdane za potrebe ocenjevanja, recenzij ali v promocijske namene. Na voljo so na DVDjih, kasetah VHS in VideoCDjih. Screenerji, tudi tisti na DVDjih, nimajo dodatkov, ki smo jih vajeni pri prodajnih različicah filma na DVDju, pogosto pa so opremljeni s števcem v enem od kotov, na določenih odsekih filma se pojavlja napis, da gre za ogledno različico, ki je last studia, včasih so nekateri odseki filma črno-beli. Tovrstni "zaščitni" mehanizmi v prvi vrsti niso namenjeni temu, da bi od gledanja nelegalnih kopij odvrnili domače uporabnike, ki si film prenesejo s spleta, ampak naj bi onemogočili predvsem organizirane pirate, ki iz tovrstnega posnetka ne morejo izdelati kakovostnega piratskega DVDja in ga prodajati kot pravega.

Oznaka TV pomeni, da gre za film, predvajan na televiziji, presnet na računalnik s pomočjo TV kartice. Nekoliko boljšo kakovost ponujajo filmi, pri katerih je bil vir namesto klasične analogne TV antene digitalni satelitski sprejemnik. Z razmahom digitalne televizije bo kakovost filmov, zajetih iz televizijskega signala, precej boljša, saj so za največje navdušence že danes na voljo nekateri filmi, zajeti v formatu HDTV, ki ponuja še neprimerno večjo ločljivost od DVDjev. Ker televizije filme navadno predvajajo šele po tistem, ko se film odvrti v kinih in izide na DVDju, se TV uporablja predvsem kot vir za snemanje nadaljevank in serij, dokumentarcev, risank ter oddaj in filmov, ki jih ne moremo dobiti iz drugega vira.

Samostojni DivX predvajalniki

Samostojne DivX predvajalnike lahko uvrstimo v tri razrede: naprave nižjega cenovnega razreda omogočajo predvajanje filmov s CDjev in DVDjev. V srednji razred se uvrščajo DVD zapisovalniki, ki podpirajo tudi predvajanje DivXov. V praksi se od cenejših naprav pri predvajanju DivXov ne razlikujejo, neposrednega snemanja v format DivX (oz. katerega izmed drugih formatov MPEG-4) na DVD pa zaenkrat ne podpira nobena naprava. V najvišji cenovni in zmogljivostni razred sodijo predvajalniki, ki imajo vgrajen disk in lahko filme predvajajo tako z optičnega nosilca kot tudi z vgrajenega diska. Tovrstne naprave navadno omogočajo tudi zajem videoposnetka na disk, če pa ima naprava vgrajen omrežni vmesnik, lahko nanjo filme presnamemo neposredno iz računalnika in se tako izognemo snemanju filmov na plošče. Bolj ali manj vsi predvajalniki z vgrajenim diskom hkrati omogočajo tudi zapisovanje na DVDje.

Razlike pri predvajanju DivXov so med posameznimi napravami dokaj majhne. Glavni sestavni del vsakega predvajalnika je odkodirni procesor, v večini naprav na trgu pa je eden izmed procesorjev naslednjih dveh izdelovalcev: Sigma Designs in Mediatek. Izdelovalcev naprav je seveda "malo morje", pogosto pa se dogaja, da pod različnimi imeni dobimo popolnoma enake predvajalnike, samo s spremenjenim videzom prednje plošče in kakšnim vmesnikom na zadnji strani več ali manj, medtem ko so nastavitveni in izbirni menuji ter zmožnosti predvajalnika enaki. Kljub temu pa lahko včasih tudi med podobnimi napravami opazimo dokaj velike razlike v zmožnostih - te so posledica strojne programske opreme (firmware) predvajalnika. Dobra strojna programska oprema navadno podpira tudi manj uveljavljene formate zapisa in kodeke ter ima dodatne zmožnosti (npr. podporo šumnikom v podnapisih).

Pri predvajalnikih, ki so hkrati tudi DVD videorekorderji, imamo na voljo tudi priključek scart, preko katerega lahko na DVDje snemamo posnetke z drugih predvajalnikov.

Pri nakupu predvajalnika moramo biti pozorni na nekatere lastnosti. Na prvem mestu moramo omeniti formate, ki jih predvajalniki podpirajo. Bolj ali manj vsi zmorejo poganjati filme DivX in XviD (pri zadnjem podpora pogosto ni 100 % in odmik od standardnih nastavitev pri kodiranju pogosto pomeni, da filma v samostojnem predvajalniku ne bomo mogli predvajati). Nero Digital je novinec med kodeki, tako da filme v tem zapisu predvajajo le novejši predvajalniki (oz. tisti, pri katerih je izdelovalec že poskrbel za nadgradnjo strojne programske opreme in dodal podporo zanj). Še bolj se zaplete pri zvočnih zapisih. Vsi podpirajo zvok v formatih MP3, WMA in AC3, medtem ko zapis OGG podpirajo redki predvajalniki. S predvajanjem glasbe s CDjev, zapisane bodisi kot zvočni CD bodisi v formatu MP3, nima težav noben predvajalnik. Zaplete se pri novejših glasbenih nosilcih SACD in DVD-A - glasba na tovrstnih nosilcih sicer še ni razširjena, vendar so prve plošče v enem ali drugem formatu že na voljo. Zaenkrat je Pioneer edini, ki je podprl obe vrsti novih zvočnih nosilcev, pa še to le v enem predvajalniku.

Poleg zvoka in videa lahko z DivX predvajalniki prikazujemo tudi slikovne datoteke, tako da gre za idealno napravo, s katero sorodnikom na televizijskem zaslonu prikažemo svoje zadnje popotovanje (seveda le, če imamo slike shranjene na CDju ali DVDju). S prikazom slik JPG predvajalniki nimajo težav, zaplete pa se pri prav tako razširjenih formatih GIF, BMP ali TIFF, ki jih večina predvajalnikov ne zna prikazati.

Vmesniki

Pri nakupu je podatek o tem, na kaj vse lahko predvajalnik priključimo, skoraj tako pomemben, kakor to, kaj lahko z njim predvajamo. Na tem mestu moramo izdelovalce pohvaliti - pri večini predvajalnikov je skoraj celotna zadnja stran zasedena z obsežnim številom različnih vmesnikov, tako da ima uporabnik pri priključevanju zvočnikov in televizije dobro izbiro.

DivX predvajalnik s televizijskim sprejemnikom navadno povežemo prek vmesnika scart, s pomočjo katerega lahko prenašamo tako zvok kot sliko. Tako ubijemo dve muhi na en mah in z enim kablom rešimo vse probleme s povezovanjem naprav. Seveda pa je pri predvajanju DVDjev in DivXov, ki imajo zvok zapisan s šestimi kanali, izkušnja pri gledanju veliko boljša, če predvajalniku in TV sprejemniku družbo dela tudi komplet zvočnikov za domači kino. Priključimo jih lahko na več načinov, odvisno od tega, katere priključke imamo na voljo na zvočnikih ali na predvajalniku.

Najlažje je, če ima predvajalnik na voljo analogne izhode za vsak posamezni zvočni kanal. Vsak zvočnik posebej priključimo na njemu namenjen izhod in prostorski zvok je tu. Če imamo naprednejši zvočniški sistem ali pa uporabimo namenski odkodirnik prostorskega zvoka, je pri večini predvajalnikov na voljo tudi digitalna povezava. Zvočnike v tem primeru povežemo bodisi s koaksialnim bodisi z optičnim kablom, skoraj vsi predvajalniki pa imajo na voljo vsaj en digitalni izhod, če že ne obeh.

Pri sliki seveda prav tako nismo omejeni samo na vmesnik scart. Vsi predvajalniki imajo na voljo tudi kompozitni in S-video izhod (stara znanca računalnikarjev, ki so s TVjem povezali računalnik), na nekatere pa lahko priključimo tudi monitor. Nekateri predvajalniki imajo namreč tudi izhod VGA, najdejo pa se tudi modeli z vmesnikom DVI, na katere lahko seveda priključimo samo LCD zaslon. Nazadnje omenimo še komponentni video izhod, kjer po treh koaksialnih kablih prenesemo slikovno informacijo do televizijskega sprejemnika ali projektorja s tovrstnim vhodom (resnici na ljubo je tovrstna povezava dokaj redka, kljub temu pa ima večina predvajalnikov vseeno na voljo tovrsten izhod).

Podnapisi

Pri gledanju filmov večina uporabnikov pogosto rada prikaže tudi podnapise - zvok je pri DivXih namreč pogosto dokaj slabo slišen, še posebej če posežemo po manj kakovostnih zvočnikih (oz. uporabimo kar tiste v televizorju), poleg tega je poplava različnih naglasov angleščine (če o filmih v ostalih jezikih ne govorimo) dokajšen zalogaj tudi za najbolj utrjenega anglista. Pri podnapisih je položaj podoben kot pri zapisu zvoka in videa - na voljo je kup različnih standardov, ki so med sabo nezdružljivi, noben predvajalnik na tržišču pa ne podpira vseh. Težava se pojavi tudi, če imamo podnapise v jeziku s črkami abecede, ki jih v angleščini ne najdemo. Večina predvajalnikov za predvajanje podnapisov s šumniki potrebuje nadgradnjo.

Pri kodiranju filma z DVDja v format DivX lahko iz DVDja seveda zajamemo tudi podnapise in jih shranimo v katerem izmed bolj uporabljanih formatov (navadno uporabimo format zapisa programa SubRip s končnico SRT ali pa kar zajete originalne zapise z DVDja v formatu SUB). Večja težava kot nepodprtost nekaterih standardov zapisa s strani predvajalnikov pa je kakovost podnapisov, ki jih presnamemo s spleta. Nad kakovostjo "uradnih" podnapisov, se pravi zajetih iz DVDja, načeloma ne moremo imeti pripomb, veliko večino podnapisov pa predstavljajo bolj ali manj posrečeni izdelki navdušencev, ki sami prevedejo film z angleškim zvočnim zapisom v npr. slovenščino. Rezultat tovrstnega prevajanja navdušencev je lahko odličen, žal pa so pogostejši dokajšni zmazki, polni pravopisnih, vsebinskih in še kakšnih napak, celo z vmesnimi šalami, namenjenimi avtorjevim prijateljem, ki nimajo nobene povezave s filmom.

Večina predvajalnikov ima težavo tudi s položajem šumnikov na zaslonu, poleg tega le redki omogočajo izbiro velikosti črk ali celo pisave. Pri večini predvajalnikov je za podnapise uporabljena kar pisava, ki jo predvajalnik uporablja v menujih, kar pomeni, da so črke pogosto dokaj majhne. Pogosto je besedilo podnapisa poravnano na levo stran namesto na sredo, predvajalnik pa zmore v vrstici prikazati premalo znakov za daljše monologe glavnega junaka. Rešitev je v teh primerih, podobno kot pri podpori šumnikov, nadgradnja strojne programske opreme predvajalnika.

Nadgradnja

Omenili smo že, da lahko predvajalnikom nadgradimo strojno programsko opremo in tako dodamo nove zmožnosti, odpravimo hrošče in napake v delovanju, podpremo nove formate zapisa, podnapise s šumniki ipd. Nadgradnja ponavadi poteka tako, da iz spleta preneseno datoteko z novo programsko opremo za predvajalnik zapišemo na CD, ki ga vstavimo v predvajalnik, ta pa staro programsko opremo prepiše z novo s plošče. Nadgradnja programske opreme predvajalnika je v bistvu skoraj nujen postopek, ki bi ga morali občasno opraviti vsi uporabniki. Bolj ali manj vsi izdelovalci na svojih spletnih straneh objavljajo nove različice programske opreme.

Dobra podpora in pogoste nadgradnje so faktor, ki lahko tehtnico pri nakupu prevesi na stran izdelovalca, ki se na tak način bolj posveča kupcem. Pri DivX predvajalnikih pa je poleg izdelovalca pomembna tudi skupnost uporabnikov, ki lahko novopečenemu lastniku predvajalnika z nasveti prihrani marsikatero uro učenja. Spletnih forumov, kjer se zbirajo uporabniki DivX predvajalnikov, je precej (med njimi najdemo tudi povsem namenska spletišča). Izmenjava izkušenj in idej, ki se poraja na tovrstnih spletnih mestih, so lahko dobra popotnica za izdelovalce predvajalnikov pri razvoju naslednje različice programske opreme. Programiranja bolj vešči uporabniki pa pogosto tudi sami predelujejo strojno programsko opremo, dodajajo zmožnosti, na katere izdelovalec ni niti pomislil, in odklepajo funkcije predvajalnika, ki jih vgrajen procesor sicer podpira, vendar jih izdelovalčevi programerji niso sprogramirali. Na tovrstne alternativne nadgradnje se moramo ponavadi zanesti tudi v primerih, ko želimo v podnapisih prikazovati šumnike. Dobra strojna programska oprema, tudi če ni plod izdelovalčevih programerjev, lahko povprečen predvajalnik povzdigne v sam vrh. To so že opazili tudi nekateri prodajalci tovrstne opreme, tako da se zgodi, da imamo v nov DivX predvajalnik že naložen programski izdelek, ki je prišel izpod prstov naprednejšega uporabnika, ne izdelovalca.

Kako smo preizkušali

DivX predvajalniki so med seboj zelo podobne naprave, po drugi strani pa je med najcenejšim in najdražjim modelom razlika ogromna - ne pri predvajanju filmov DivX, ampak pri dodatnih zmožnostih, ki jih predvajalnik ponuja. Prvo oceno predvajalnika smo dobili takoj, ko smo ga vzeli iz škatle: pregledali smo, kakšno je ohišje, kako se bi vklopilo v sestav dražjih zvočnih in video komponent, kakšen je priložen daljinec in katere vmesnike za priklop ponuja. Nato smo se posvetili menujem. Ocenili smo preglednost, enostavnost premikanja po zmožnostih in količino podatkov, ki jih predvajalnik prikaže o večpredstavnih datotekah.

Za preizkus podpore različnim formatom smo najprej zavrteli film v formatu DVD, nato pa smo se posvetili še videu na CDjih - zavrteli smo filma v formatu VCD in SVCD. Pri tem nobeden izmed predvajalnikov ni imel težav. Za preizkus podpore nekaterim najbolj uporabljanim kodekom iz družine MPEG-4 smo uporabili DivX Test CD 1.1, ki ga najdete na www.divxtest.com. Gre za CD, na katerem so zapisani nekajminutni videoposnetki, stisnjeni v različnih video zapisih v kombinaciji z različnimi zvočnimi zapisi. Obenem smo preverili tudi, kakšna je podpora več zvočnim zapisom hkrati, kako so podprti različni formati podnapisov in katere slikovne datoteke zmore predvajalnik prikazati (vsi na preizkusu so podpirali samo zapis .jpg). Na koncu smo zavrteli še nekaj glasbenih datotek v različnih formatih in preverili, kako se predvajalnik obnese pri predvajanju glasbe.

Pri DivX predvajalnikih je seveda pomembna tudi podpora s strani izdelovalca, ki naj bi poskrbel za redne nadgradnje programske opreme, odpravo hroščev, nekateri pa predvajalniku dodajo tudi kakšno novo zmožnost. Po svoje je še bolj pomembna podpora s strani uporabnikov predvajalnika, saj programersko bolj vešči med njimi odpravijo marsikatero pomanjkljivost, na katero je izdelovalec pozabil. Sprehodili smo se po nekaj spletnih forumih in ocenili prisotnost popravkov in nadgradenj za določene naprave (ob tem velja omeniti, da je pri slovenskih uporabnikih DivX predvajalnikov najbolj priljubljen forum dveri Slo-Tech, ki jih najdete na www.slo-tech.com).

Podatki o predvajalnikih so zbrani v tabeli.

CMX

Podjetje Commax svoj MPEG-4 predvajalnik trži pod blagovno znamko CMX. Gre za predvajalnik, ki je po videzu in lastnostih podoben večini izdelkov podobno uveljavljenih izdelovalcev. Predvajalnik se lahko pohvali z dokaj pestrim naborom vmesnikov: sliko lahko predvajamo prek vmesnikov scart, s-video, kompozitnega ali komponentnega vmesnika, ne manjka pa niti izhod VGA, s katerim predvajalnik priključimo na monitor. Za predvajanje zvoka je poleg stereo izhoda na voljo še šestkanalni analogni izhod, za zahtevnejše pa sta vgrajena koaksialni in optični digitalni zvočni izhod.

Pri predvajanju je imel preizkušeni predvajalnik težave z zvočnim zapisom v formatu .ogg, preglavice pa mu je povzročal tudi Xvid film, kodiran z GMC. Težav s podnapisi predvajalnik ni imel, podporo slovenščini pa pridobimo, če namestimo nadgradnjo, ki jo najdemo na prodajalčevi spletni strani.

Kiss

Dansko podjetje Kiss je prvo predstavilo DVD predvajalnik s podporo DivXom. Njihovi izdelki nikoli niso posegali v najnižji cenovni razred, saj Kissove predvajalnike navadno odlikuje nekoliko obširnejši nabor zmožnosti, so pa zato nekoliko dražji od manj uveljavljenih konkurentov.

Kiss DP-1100 je posodobljen model DP-1000, ki je bil dolgo časa najbolj prodajan predvajalnik tega podjetja. Gre za simpatično oblikovano napravo z razmeroma majhnim ohišjem (tloris je približno enako velik kot list A4). Procesor v predvajalniku je Sigma Designs EM8520. Predvajalnik podpira tako filme DivX kot XviD, pri starejših različicah kodeka DivX pa lahko pride do težav z združljivostjo (ločljivost videa pri DivX 3.11 je lahko največ 352 × 288 pik). DP-1100 podpira tudi format zapisa Nero Digital, v ta namen pa je predvajalniku priložen tudi paket programske opreme (za osebni računalnik) za delo s posnetki v tem formatu.

Opremljenost z vmesniki je povprečna: na hrbtni strani so za prenos slike na voljo vmesnik scart ter kompozitni, s-video in komponenti izhod. Za priklop zvočnikov oz. ojačevalnika pa imamo na voljo stereo izhod ter koaksialni in optični digitalni priključek. Če imamo televizijski sprejemnik ali projektor, ki podpira video v ločljivosti HDTV, nam bo prišlo prav, da predvajalnik podpira tudi predvajanje v višji ločljivosti, s posebnim algoritmom pa prilagodi tudi kakovost posnetka.

V praksi se je predvajalnik izkazal dokaj dobro. Podpira tudi format .ogg, težave pa mu povzročajo filmi v formatu XviD z uporabljenim QPEL in GMC.

Kiss DP-1500 je po zunanjosti skoraj povsem enak modelu DP-1100, po zasnovi pa je bolj podoben modelu DP-1000, tako da po zmogljivostih pri predvajanju nekoliko zaostaja za modelom DP-1100, saj temelji na nekoliko starejšem procesorju Sigma Designs EM8500.

Glavna prednost predvajalnika je njegova povezljivost z domačim omrežjem uporabnika. DP-1500 ima namreč omrežni vmesnik, s katerim ga povežemo z računalniki v omrežju oz. neposredno s spletom, za vse, ki imajo na voljo tudi povezavo z brezžičnim omrežjem, pa je na voljo prosta vtičnica PC Card, v katero vtaknemo brezžično omrežno kartico. S programsko opremo PC Link, ki jo namestimo v računalnik, lahko nato s Kissom predvajamo tudi večpredstavne datoteke iz računalnika prek omrežne povezave, ne samo z optičnih nosilcev.

Nabor vmesnikov na zadnji strani je v primerjavi z DP-1100 malenkost revnejši - DP-1500 nima komponentnega video izhoda. Nekoliko manj zmogljiv je tudi pri predvajanju videa: ne podpira zapisa Nero Digital, prav tako pa nima podpore za naprave HDTV. Tudi DP-1500 podpira zvok v zapisu .ogg, ne omogoča pa predvajanja filmov XviD s QPEL ali GMC.

DP-558 je Kissov paradni konj med DivX predvajalniki. Gre za dokaj velik predvajalnik (več kot dvakrat večji od obeh manj zmogljivih modelov), ki se lahko pohvali z obilico zmožnosti (največ med vsemi preizkušenimi predvajalniki), temu primerna pa je tudi njegova cena. Gre za DivX in DVD predvajalnik, ki zmore hkrati tudi snemati na DVDje, uporabnik pa ima na voljo tudi 80-gigabajten disk, na katerega lahko posnamemo do 120 ur videa.

Po zmožnostih predvajanja DivXov se ne razlikuje od modela DP-1500, saj je zgrajen na enaki osnovi (procesor Sigma Designs EM8500). Se pa zato predvajalnik lahko pohvali s celo vrsto zanimivih zmožnosti. Tako omogoča snemanje in predvajanje s časovnim zamikom (time-shifting), predvajalnik pa s pridom izkorišča tudi povezavo s spletom prek vgrajenega omrežnega vmesnika. Povežemo ga namreč lahko s spletnim TV vodičem, v katerem izberemo TV program in oddajo ter snemanje potrdimo s klikom. Kiss ima na voljo tudi spletne dveri, dosegljive od koderkoli (lahko tudi z mobilnim telefonom, če ima ta vgrajen brskalnik), tako da lahko predvajalnik programiramo na daljavo. Na voljo je tudi dostop do nekaterih spletnih storitev, kot so vremenska napoved in nekaj preprostih iger (igramo jih z daljincem) ter podpora spletnim radijskim postajam.

Podobno kot model DP-1500 omogoča, da s programom PC Link predvajamo večpredstavne datoteke, shranjene v računalnikih v krajevnem omrežju, tovrstne datoteke pa lahko s protokolom FTP prek omrežja naložimo na disk v predvajalniku. Gre torej za zelo zmogljivo večpredstavno zverino, ki pa bo zaradi cene pritegnila samo največje navdušence nad tehnologijo.

Philips

Philipsov predvajalnik DVP-5505S je najnovejši DivX predvajalnik tega sicer uveljavljenega izdelovalca video naprav. Simpatično oblikovana črna naprava, ki se lahko pohvali z nekoliko manjšo debelino od večine predvajalnikov na preizkusu, temelji na procesorju ESS Vibrato II. Ta procesor v predvajalnikih srečamo dokaj redko, saj se večina izdelovalcev raje odloča za procesorje podjetij Sigma Designs in MediaTek.

Philipsov predvajalnik je posebnež v tem, da omogoča predvajanje glasbenih nosilcev SACD (Philips je ta zapis razvil), seveda pa ne podpira konkurenčnega formata DVD-A. Resnici na ljubo je tovrstnih glasbenih plošč dokaj malo, tako da velika večina uporabnikov te zmožnosti ne bo izkoristila.

Philips je enoto opremil z dokaj omejenim naborom vmesnikov, predvsem zvočnih: tako nima stereo izhoda za zvočnike, ampak samo šestkanalni izhod, izmed digitalnih zvočnih vmesnikov pa je na voljo samo koaksialni, medtem ko optičnega ni. Pri slikovnih izhodih je nekoliko manj špartanski: poleg vmesnika scart (prek katerega lahko seveda prenašamo tudi zvok) sta na voljo kompozitni in komponentni izhod, pogrešali pa smo s-video vmesnik, ki nekako sodi med standardno opremo z vmesniki. V primerjavi s prejšnjimi modeli Philipsovih predvajalnikov so menuji nekoliko preglednejši, navigacija z daljinskim upravljalnikom pa lažja. Kot zanimivost naj omenimo, da je predvajalnik v osnovi regijsko zaklenjen (za predvajanje filmov DVD), vendar se zaščiti izognemo s preprosto kombinacijo z daljinskim upravljalnikom. Podobno kot predvajalniki s Sigma Designsovimi čipi tudi Philips ne predvaja filmov XviD z QPEL ali GMC.

Pioneer

Pioneer je bil eden prvih bolj uveljavljenih izdelovalcev avdio in video opreme, ki je predstavil DivX predvajalnik. Model DV-2850-S je novi predstavnik tega podjetja v spodnjem cenovnem razredu. V primerjavi s konkurenco z manj uglednim imenom deluje predvajalnik trdno in robustno, oblika je simpatična, globina predvajalnika pa nekoliko manjša kot pri večini konkurentov.

Opremljenost z vmesniki, predvsem tistimi za zvok, je dokaj borna: poleg stereo izhoda in koaksialnega digitalnega vmesnika lahko zvok predvajamo le še preko vmesnika scart, medtem ko šestkanalnih analognih priključkov ali pa optičnega izhoda ni. Pri slikovnih vmesnikih so se malo bolj potrudili: kompozitni, komponentni in s-video vmesnik so več, kakor večina dandanes potrebuje. Pri predvajanju ni izstopal iz konkurence: težave mu povzročajo datoteke .ogg in filmi XviD z GMCjem.

Quart

Prvi predvajalnik tega izdelovalca, ki je na voljo pri nas, je QT-986. Gre za dokaj standardno oblikovan predvajalnik, ki po obliki močno spominja na Yamado, CMX... Na zadnji strani je napis z informacijo, da gre za izdelek Philipsovega OEM partnerja, ki se je odločil, da bo poskusil srečo tudi z lastno blagovno znamko.

Nabor vmesnikov je dokaj obsežen: od standardnih manjka le stereo zvočni izhod, ima pa tudi izhod VGA, tako da lahko predvajalnik priključimo na računalniški monitor. Predvajalnik temelji na dokaj nerazširjenem naboru Zoran Vaddis 776.

Predvajalnik je imel nekaj težav s predvajanjem filmov s Packet Bitstreamom, kar je večina konkurentov prestala brez večjih težav. Težave ima tudi pri nalaganju podnapisov: če je film na CDju, podnapise prikaže, medtem ko jih pri DivX filmih na DVDju ne prikazuje. Očitno gre za hrošča v programski opremi, ki ga bo izdelovalec, upajmo, odpravil.

Waitec

Waitec je na preizkusu sodeloval kar s štirimi predvajalniki, ki se le na prvi pogled močno razlikujejo. Predvajalniki DVD-X5, Vision SLX in Vision HTX se po zmožnostih predvajanja filmov ne razlikujejo.

DVD-X5 je osnovni model tega izdelovalca, ki pa je opremljen z dokaj pestrim naborom vmesnikov. Ponuja namreč kompozitni, komponentni in s-video izhod, vmesnik scart in šestkanalni analogni priključek za zvočnike, celoto pa dopolnjujeta koaksialni in optični digitalni zvočni vmesnik.

Vision SLX odlikuje zelo tanko ohišje, gre pa tudi za edini predvajalnik na preizkusu, ki nima pladnja za optične nosilce, ampak DVDje vstavljamo v režo. Kljub temu da ima na zadnji strani precej manj prostora od modela X5, ponuja enak nabor vmesnikov.

Vision HTX ni na voljo kot samostojna enota, ampak le v kompletu s petimi zvočniki in globokotoncem. Posebnost modela HTX je vgrajen radijski sprejemnik, nabor vmesnikov pa je pri tem predvajalniku nekoliko obširnejši. Poleg vmesnikov, ki jih srečamo pri X5 in SLX, ima na voljo še priključke za priložene zvočnike, na voljo pa sta tudi kar dva stereo zvočna izhoda. Na zadnji strani najdemo tudi priključka za AM in FM radijski anteni.

Vsi trije predvajalniki so zgrajeni na MediaTekovem naboru čipov. Pri predvajanju so imeli Waiteci težave s filmi Xvid z GMC, kljub temu da je v tehničnih značilnostih omenjena tudi podpora na tak način stisnjenim posnetkom. Waiteci ne podpirajo zvoka v formatu .ogg, prav tako pa nimajo podpore za Nero Digital.

Vision HRX je zmogljivejši model, ki pa se po lastnostih predvajanja ne razlikuje od preostalih modelov tega izdelovalca. Gre za DVD rekorder, ki omogoča tudi predvajanje DivXov. Nabor vmesnikov, ki jih Waitec ponuja, je zelo pester: poleg vmesnikov, ki jih ima DVD-X5, je na zadnji strani na voljo še stereo zvočni izhod, scart vhod in antenski priključek, ne manjkajo pa niti vmesniki za priklop zunanjih virov videa: na voljo sta stereo vhod za zvok ter s-video in koaksialni vhod za sliko. Vmesnike najdemo tudi na sprednji strani predvajalnika: še enkrat so na voljo kompozitni, s-video in zvočni stereo vhodi, poleg tega pa je na voljo tudi vmesnik firewire, namenjen lastnikom digitalnih videokamer. Podobno kot drugi Waiteci tudi HRX ne predvaja tekoče filmov XviD z GMC.

Xoro

Xoro je na našem trgu dokaj nova znamka, gre pa za izdelovalca DVD in DivX predvajalnikov iz Nemčije. Najšibkejši model, Xoro HSD 310, in nekoliko zmogljivejši HSD 415 sta po lastnostih predvajanja (in po zunanjem videzu) enaka, model 415 pa ima nekatere dodatne izhode, ki jih pri HSD 310 ni. Oba predvajalnika temeljita na čipu ESS Vibrato II.

HSD 310 ima na zadnji strani stereo izhod za zvočnike, koaksialni zvočni izhod, vmesnik scart ter komponentni, kompozitni in s-video izhod. Omenjenim priključkom je pri modelu HSD 415 dodan še optični zvočni izhod, analogni šestkanalni 5.1 zvočni izhod in VGA priključek. Nobeden od Xorov, podobno kot Philipsov predvajalnik, ki temelji na procesorju istega izdelovalca, ne zmoreta predvajati filmov XviD s QPEL ali GMC, prav tako pa ne podpirata zvočnega zapisa .ogg. Podpirata pa zapis Nero Digital, odkrili pa smo nekaj nedoslednosti - določene nadgradnje strojne programske opreme so bile brez podpore omenjenemu zapisu.

Najzmogljivejši Xoro na našem preizkusu je HSD R505. Gre za DVD/DivX predvajalnik, ki je hkrati tudi DVD videorekorder. Video zapisuje neposredno v format MPEG-2, na en nosilec DVD+R ali DVD+RW pa zmore zapisati do šest ur videa (odvisno od kakovosti). R505 se lahko pohvali z dokaj pestrim naborom vmesnikov: za priklop zvočnikov sta na voljo šestkanalni analogni izhod in stereo izhod, ne manjkata pa niti koaksialni in optični digitalni zvočni vmesnik. Za priklop TV sprejemnika ali projektorja pa imamo na voljo kompozitni, komponentni, s-video in scart vmesnik. Ker gre za videorekorder, seveda ne manjkata antenski vhod in izhod (v predvajalnik je vgrajen TV sprejemni del), na voljo pa je tudi vhod scart. R505 omogoča enostavno priključevanje videokamer in podobnih zunanjih naprav prek vmesnikov, skritih pod vratci na sprednji strani predvajalnika: stereo zvočni vhod, kompozitni in s-video vmesnik za prenos slike, digitalne kamere pa lahko priključimo tudi na vmesnik firewire.

Yamada

Yamada je blagovna znamka v svetu računalništva precej bolj uveljavljenega Umaxa, ki je bolj znan po optičnih bralnikih kakor po večpredstavnih izdelkih.

Yamada si je z modelom DVX6600 tako pri nas kot v tujini pridobila precejšnje število uporabnikov - predvajalnik je sicer po zmožnostih enak večini konkurentov, izstopa pa po precejšnji podpori navdušencev, ki so zanj zelo hitro predstavili celo vrsto izboljšanih različic strojne programske opreme.

Model DVX6700 je le manjša nadgradnja modela DVX6600. Gre za predvajalnik z na videz dokaj cenenim ohišjem, pa tudi nabor vmesnikov, ki jih najdemo na zadnji strani, je samo osnoven. Za prenos slike ima DVX6700 tako na voljo vmesnik scart ter koaksialni in s-video izhod. Zvočnike lahko priključimo na ločene priključke za 6-kanalni zvok, stereo priključek ali pa koaksialni digitalni izhod.

Bolje se predvajalnik odreže, ko pogledamo podporo različnim zvočnim zapisom: podpira tudi zvočni zapis .ogg, s katerim ima večina konkurentov težave. Pri predvajanju videa se je odrezal zelo dobro. Težave mu povzročajo le filmi XviD z GMC. Pohvalili bi tudi podporo različnim formatom podnapisov in dokaj pregleden vmesnik, ki ga znajo nekatere nadgradnje še polepšati in izboljšati. Gre torej za predvajalnik, ki bo uporabnike pritegnil predvsem z ugodno ceno in dokaj dobrimi zmožnostmi pri predvajanju, dodaten vzrok za nakup pa je odlična podpora s strani ostalih uporabnikov, saj gre za enega najbolj razširjenih DivX predvajalnikov pri nas..

Yamakawa

Yamakawa s svojimi predvajalniki meri na nekoliko zahtevnejše kupce, saj so njihovi cenejši predvajalniki za stopničko višje od najcenejših izdelkov na tržišču. Že zunanjost teh predvajalnikov je nekoliko bolj dodelana kakor pri cenejših konkurentih. Šibkejši model, DVD-335, se lahko pohvali z dokaj pestrim naborom vmesnikov: televizijski sprejemnik lahko nanj priključimo na vmesnike scart, s-video, kompozitni ali pa komponentni vmesnik. Na voljo je tudi izhod VGA, tako da lahko predvajalnik priključimo tudi na monitor (čeprav je v tem primeru za predvajanje DivXov računalnik verjetno primernejši od predvajalnika). Za priklop zvočnikov je prav tako dobro poskrbljeno: poleg ločenih izhodov za šest analognih kanalov lahko prostorske zvočnike priključimo tudi na koaksialni ali optični digitalni izhod, za vse, ki imajo le dva zvočnika, pa še vedno ostane stereo priključek.

Pri predvajanju smo nekoliko bolj omejeni od nekaterih konkurentov, saj DVD-335 ne podpira zvočnega formata .ogg, v katerem je v spletu zakodiran zvok pri kar nekaj filmih. Podobno kakor drugi predvajalniki, ki temeljijo na MediaTekovih procesorjih, DVD-335 ne predvaja filmov XviD z GMC.

Yamakawa DVD-375 že po zunanjosti kaže, da gre za zmogljivejšo napravo. Za razliko od šibkejšega modela 335 DVD-375 ne temelji na MediaTekovem procesorju, ampak uporablja Sigma Designsov EM8500. Opremljenost z vmesniki je odlična: zvočnike oz. ojačevalnik priključimo na koaksialni ali optični zvočni izhod, oz. na stereo priključek, medtem ko so za prikazovalnike slike na voljo vmesnik scart, kompozitni in s-video izhod, komponentni izhod ali vmesnik DVI. Gre za edini predvajalnik na preizkusu z vmesnikom DVI, bolj kot priklopu LCD monitorjev pa je ta namenjen priklapljanju HDTV zaslonov in projektorjev. HDTV naprave lahko priključimo tudi na vmesnik scart ali komponentni izhod.

Ker gre za napravo, ki temelji na povsem drugačni zasnovi kot šibkejši model tega izdelovalca, so lastnosti predvajalnika DVD-375 precej drugačne. Podprt je tudi format .ogg, tako da lahko z njim predvajamo tudi filme, ki imajo zvok zakodiran v tem zapisu, slabost predvajalnika pa je, da ne podpira predvajanja filmov XviD z QPEL ali GMC.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

HRWrFBljAjU

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji