So podatki v oblaku varnejši kot doma ali v pisarni?
Velike oblačne shrambe nas lahko rešijo pred izgubo pomembnih podatkov, ko se računalniki pokvarijo, nam jih ukradejo ali jih uniči katastrofa. Katera storitev nudi največ, katere so brezplačne in kdaj moramo storitve oblačne hrambe podatkov plačati?
Hramba podatkov v javnih računalniških oblakih je danes nekaj običajnega, še posebej takrat, ko potrebujemo deljenje z drugimi. Velikost priponk v elektronski pošti je pač pri večini ponudnikov spletnih storitev omejena na nekaj več kot 20 MB, večje količine podatkov lahko prenašamo le prek namenskih spletnih storitev. V 90. letih preteklega stoletja smo mnogi sistemski skrbniki vzpostavili lastne strežnike FTP, že več kot 10 let pa lahko uporabimo tudi eno izmed številnih storitev (začasne) hrambe podatkov v javnih računalniških oblakih, denimo Wetransfer. Po drugi strani mnogi oblačne shrambe danes uporabljajo tudi kot arhive za podatke, ki jih ne smejo izgubiti.
Začasna ali trajna hramba?
Podatke v javne računalniške oblake shranjujemo začasno, da bi jih lažje delili z drugimi uporabniki, ali pa trajno, da ne bi ostali brez njih, če se računalnik pokvari ali ga izgubimo. Google je svojo storitev Sites že pred leti integriral s storitvijo Drive in tako omogočil rabo 15 GB brezplačne shrambe registriranim uporabnikom tudi za spletne strani. Po drugi strani Wetransfer, ki omogoča le začasno hrambo, po vsakem nalaganju podatkov opozori na časovno omejitev (navadno sedem dni), po kateri bodo podatki izbrisani, povezave do njih pa neveljavne.
Za večje shrambe moramo plačevati naročnino
Čeprav nekatere oblačne shrambe vsakemu registriranemu uporabniku nudijo tudi do 20 GB brezplačnega prostora, moramo za večje shrambe z nekaj 100 GB ali nekaj TB plačevati letno ali mesečno naročnino. Nekateri ponudniki hkrati omejujejo največje število uporabnikov oziroma moramo za vsakega uporabnika plačati dodatno naročnino.
Navadno pa je strošek najema oblačne shrambe za poslovno dokumentacijo za poslovne uporabnike manjši, kot če bi ti najemali strežniške kapacitete na oddaljeni lokaciji in obenem skrbeli za njihovo programsko opremo in podatke.
Hkrati lahko v (nekatere) oblačne shrambe varno in sorazmerno poceni shranimo tudi varnostne kopije datotečnih imenikov ali celotnih podatkovnih pogonov iz domačih računalnikov, denimo svoj fotoarhiv.
Kako so nastale?
Začetki velikih javnih oblačnih shramb podatkov segajo v leto 2007, ko so pri Microsoftu javni uporabi poskusno namenili storitev Skydrive. Po poravnavi, ki je sledila odmevni tožbi televizijske hiše Sky zaradi kraje istoimenske blagovne znamke, so morali pet let kasneje ob posodobitvi oblaka zamenjati tudi njegovo ime in dobili smo Onedrive, ki je danes ena bolj popularnih oblačnih shramb.
Posebno mesto med oblačnimi shrambami imata tudi Dropbox in Wetransfer, ki ju lahko uporabljamo že od 2008 oziroma 2009 in sta bili v začetku namenjeni prenosu dolgih datotek. Kasneje je Dropbox postal klasična oblačna shramba, Wetransfer pa je ostal zvest prenosu velikih datotek in datotečnih imenikov, ki jih samodejno stisne v veliko strnjeno datoteko.
Priljubljene oblačne shrambe
Konkurenca ponudnikov je danes pestra, saj nove oblačne shrambe s številnimi dodatnimi storitvami privabljajo tako »zastonjkarje« kot nove naročnike.
Box (box.com) ponuja oblačno hrambo in kolaboracijske storitve, kot so dvofaktorska prijava ter orodja za pripravo zapiskov in projektno vodenje, predvsem za poslovne uporabnike. Za domačo rabo nudijo brezplačno (do 10 GB) in plačljivo oblačno shrambo (do 100 GB za 10 USD mesečno). Paketi za poslovno rabo se začno pri shrambi 100 GB za 5 USD na uporabnika mesečno. Za 35 USD na uporabnika pa je na voljo neomenjena shramba, nalagamo pa lahko datoteke z do 50 GB. Čeprav njegova spletna shramba ni najcenejša, naj bi bile glavne prednosti Boxa predvsem funkcije za sodelovanje in izmenjavo podatkov med uporabniki.
Box ni samo oblačna shramba, ampak omogoča tudi sodelovanje uporabnikov.
Dropbox (dropbox.com) ima prav tako vgrajena odlična orodja za kolaboracijo in izmenjavo podatkov, pri čemer ga lahko integriramo tako v Microsoft Office kot tudi v Google Workspace. Za brezplačno uporabo se moramo registrirati, nakar je na voljo shramba za 2 GB podatkov, medtem ko moramo za shrambo za 2 TB podatkov plačevati 9,99 USD mesečno ali 119,88 USD letno. Za poslovne uporabnike je najcenejši paket Business standard za 15 USD mesečno ali 180 USD letno s 5 TB veliko shrambo in hkratnim dostopom za tri uporabnike. Omeniti velja še ponudbe z enkratnim plačilom za vse življenje (angl. lifetime offers), denimo shramba 10 TB z vključenim varnostnim šifriranjem podatkov za enkratno plačilo 999 USD na uporabnika.
Google Drive (google.com/drive) je dobro integriran v Googlove pisarniške storitve Google Docs, s katerimi lahko v celoti nadomestimo Microsoftov Office. Uporabnikom nudi številne možnosti sodelovanja in deljenja datotek. Vsakemu registriranemu uporabniku je brezplačno na voljo 15 GB oblačne shrambe, za 100 GB je treba odšteti 1,99 USD mesečno, za 2,99 USD mesečno pa je na voljo 2 TB oblačne shrambe. Cenovno ugodne so tudi največje oblačne shrambe, ki zanimajo predvsem poslovne uporabnike: shramba 30 GB na uporabnika stane 6 USD mesečno in zanimivo vključuje tudi njegovo participacijo na največ 100 video konferencah, ki jih lahko organiziramo ob pomoči Googlovih oblačnih storitev. Paket Business plus, ki stane 18 USD na mesečno, zagotavlja shrambo 5 TB in 500 participacij na video sestankih mesečno. Ob plačilu letne premije za katerikoli paket navadno plačamo dve mesečni naročnini manj.
Hightail (hightail.com) je alternativna rešitev za Wetransfer. Po registraciji lahko uporabljamo do 2 GB brezplačne shrambe (nalagamo lahko do 100 MB velike datoteke), ki jo s plačilom naročnine 12 USD mesečno povečamo na neomejeno velikost, pri čemer lahko prenašamo do 25 GB velike datoteke. Za poslovne uporabnike sta na voljo paketa z neomejeno shrambo za 24 USD mesečno in 36 USD mesečno, pri čemer lahko pri prvem nalagamo datoteke do velikosti 50 GB, pri drugem pa do 500 GB. Naložene datoteke ostanejo v oblaku do izteka časovne omejitve, ki jo določimo sami, razen pri brezplačni uporabi, ko je ta sedem dni. Delo z datotekami je enostavno, saj lahko za njihovo premikanje v oblačno shrambo in nazaj uporabljamo metodo povleci in spusti. Omenimo še to, da naročnino plačujemo enkrat letno in znaša 12-kratnik navedene mesečne naročnine.
Icedrive (icedrive.net) je začel delovati šele leta 2019, zato se poskuša uveljaviti tudi z novostmi, kot je šifrirni algoritem Twofish, ki je nekoč tekmoval z danes standardnim AES-256. Nekateri menijo, da je Twofish varnejši, a so njegove implementacije za zdaj počasnejše. Omogoča tudi dvofaktorsko avtentikacijo in podpira šifriranje brez vedenja o vsebini (angl. zero-knowledge encryption).
Pri branju šifrirane vsebine iz oblaka datoteke v računalnik prenese šifrirani obliki in jih nato v njem sproti dešifrira, ko jih potrebujemo. Po registraciji lahko shrambo 10 GB uporabljamo brezplačno, medtem ko moramo za zakup 150 GB plačati 1,67 USD mesečno ali 19.99 USD letno, medtem ko 1 TB stane 4,17 USD mesečno oziroma 49,99 USD letno. Za 15 USD mesečno ali 179,99 USD letno je na voljo tudi petkrat večja shramba.
Icedrive se poskuša uveljaviti s številnimi novostmi.
Idrive (idrive.com), podobno kot Dropbox, omogoča sinhronizacijo oblačne shrambe in izbranega datotečnega imenika na podatkovnem pogonu uporabnikovega računalnika. Odlično se izkaže tudi kot običajna oblačna shramba za podatke, saj lahko izdelamo varnostno kopijo celotnega podatkovnega pogona ali vseh pogonov računalnika. Podatkovno shrambo 10 GB lahko uporabljamo brezplačno, medtem ko moramo za dvoletni zakup 5 TB za enega uporabnika plačati 119,25 USD letno oziroma 4,97 USD mesečno. Dvakrat večja shramba z 10 TB je za osebno rabo na voljo že za 149,25 USD letno, medtem ko so ponudbe za podjetja skoraj pregrešno drage, saj morajo za dvoletni zakup 5 TB odšteti kar 2.249,50 USD, za zakup 12,5 TB pa 5.999 USD.
Mega (mega.io) posveča največ pozornosti varovanju podatkov, zato ima svoje strežnike v Evropski uniji, Kanadi in na Novi Zelandiji, saj naj bi imele te dovolj razumne zakonodaje na področju varovanja zasebnosti in osebnih podatkov. Omogoča šifriranje brez vedenja o vsebini, a si oblak vseeno samodejno zapomni podatke o virih, denimo IP računalnika, iz katerega smo naložili datoteke.
Lani so shrambo za zastonjkarje povečali na 20 GB, medtem ko moramo za zakup 2 TB plačati 9,89 USD mesečno, za 16 TB pa odštejemo 29,68 USD mesečno. Pri tem poudarimo, da je omejena tudi količina podatkov, ki jih lahko mesečno prenesemo v shrambo in iz nje. Ta je enaka velikosti shrambe, razen pri najmanjšem paketu s 400 GB in z 1 TB prenosa podatkov, za katerega odštejemo 4,94 USD mesečno.
Za poslovno rabo ponujajo več možnosti, pri čemer se cena povečuje tudi glede na število uporabnikov in letno količino prenosa podatkov. Izračunamo jo lahko s priročnim kalkulatorjem. Denimo 3 TB podatkov in vključenih 3 TB mesečnega prenosa za tri uporabnike stane 14,85 USD mesečno.
Microsoft Onedrive (microsoft.com/microsoft-365/onedrive) je dobro integriran v Microsoftov Office, v operacijske sisteme Windows 8, 10 in 11 pa tudi v oblačni Office 365. Onedrive oblačno podatkovno shrambo predstavi kot dodaten pomnilniški pogon za shranjevanje datotek. Tudi sodelovanje med uporabniki in deljenje datotek sta enostavna. Podatke lahko delimo drugim uporabnikom oblaka ali pa z njimi sodelujemo pri njihovem oblikovanju. Oblak žal ne omogoča šifriranja brez vedenja o vsebini, zato pri Microsoftu načelno lahko preberejo podatke, ki ste jih vanj shranili.
Microsoftov Onedrive je dobro integriran v Windows in Office, zato sta uporaba datotek v različnih napravah in njihovo deljenje z drugimi uporabniki enostavna.
Brezplačni paket Onedrive Basic vključuje 5 GB oblačne shrambe, medtem ko moramo za 50 GB plačevati 0,99 USD mesečno oziroma 9,99 USD letno. 1 TB je na voljo za 6,99 USD mesečno oziroma 69,99 USD letno, pri čemer naročnina vključuje tudi rabo aplikacij Outlook, Word, Excel in Powerpoint iz Officea 365. Najdražji paket Microsoft 365 family nudi shrambo 6 TB (oziroma 1 TB na osebo) za 9,99 USD mesečno oziroma 99,99 USD letno. Za poslovno rabo je na voljo več paketov paket, denimo Microsoft 365 Business Standard za 12,50 USD mesečno oziroma 150 USD letno.
Pcloud (pcloud.com) se odlikuje z nekaj posebnostmi, kot je vgrajeni predvajalnik glasbenih in video datotek, ki med drugim omogoča tudi pretvarjanje med različnim zapisi. Po namestitvi programske opreme deluje Pcloud v osebnem računalniku kot navidezni podatkovni pogon, ki je predstavljen podobno tako kot fizični podatkovni pogoni (npr. C:\). Zaščita podatkov s šifriranjem brez vedenja o vsebini pa je mogoča le ob dodatnem plačilu 3,99 USD mesečno.
Zastonjkarjem je po registraciji na voljo oblačna shramba 10 GB, za zakup 500 GB bomo odšteli 49,99 USD letno ali 4,17 USD mesečno, za 2 TB pa 99,99 USD leto ali 9,99 USD mesečno. Na voljo so tudi druge možnosti za zasebne in poslovne uporabnike, od katerih imajo zadnji za 239,76 USD letno na uporabnika ali 19,98 mesečno na uporabnika na voljo neomejeno veliko shrambo. Omenimo še, da Pcloud nudi tudi enkratno plačilo naročnine za vse življenje, denimo za shrambo 2 TB za vso družino odštejemo 595 USD, za 10 TB pa 1.499 USD.
Sync.com (sync.com) je ena izmed najboljših in najvarnejših oblačnih shramb, ki nudi 5 GB brezplačnega prostora, medtem ko moramo za 2 TB letno odšteti 96 USD oziroma 8 USD mesečno. Omogoča kolaboracijske storitve in zagotavljanje varnosti podatkov s šifriranjem brez vedenja o vsebini. Mogoč je tudi nadzor dostopa do podatkov s pristopnimi gesli, z omejitvami največje količine prenesenih podatkov in s časovnimi omejitvami. Sync omogoča tudi ustvarjanje dokumentov iz zbirke Microsoft Office, med drugim Wordovih *.docx, Excelovih *.xlsx in Powerpointovih *.pptx, ter najem neomenjene shrambe za 180 USD na uporabnika letno oziroma 15 USD na uporabnika mesečno.
Terashare (terashare.net) je nekaj posebnega, saj je povsem brezplačen, ne zahteva registracije in omogoča prenos podatkov prek tokovnih omrežij točka–točka (angl. P2P torrent networks). Za prenos podatkov uporabljamo aplikacijo, ki jo prenesemo s spletne strani terashare.net. Sistem prenosa datotek je hibriden. Datoteke, ki so manjše od 10 GB, Terasharovi oblačni strežniki shranijo in so na voljo prejemnikom kadarkoli, medtem ko datoteke, katerih velikost preseže 10 GB, lahko delimo samo neposredno iz svojega računalnika, zato mora ostati delujoč in povezan z internetom, dokler prejemniki ne prenesejo vseh vsebin. Terashare deluje z operacijskimi sistemi Windows, Mac OS, Linux, iOS in Android. Zaradi načina delovanja je odličen tudi za deljenje videa.
Terashare je zastonj, a moramo obenem pri deljenju daljših datotek z drugimi uporabniki poskrbeti, da pustimo svoj računalnik vklopljen in povezan z internetom.
Wetransfer (wetransfer.com) je še vedno številka ena, ko potrebujemo le anonimni brezplačni prenos do 2 GB podatkov (prav zato je v Indiji in na Kitajskem onemogočen), naročnino moramo plačevati le za možnost prenašanja zelo velikih količin podatkov (do 200 GB).
Za osnovno uporabo storitve se ni treba registrirati, vseeno pa potrebujemo svoj e-poštni naslov in e-poštne naslove prejemnikov. Potem ko datoteke prek Wetransferjevega spletnega portala odložimo na oblačni strežnik, moramo podati svoj e-naslov, s katerim se tudi identificiramo, in e-naslove prejemnikov, ki prejmejo povezavo do podatkov.
Komu zaupati?
Brezplačne in poceni spletne shrambe v računalniških oblakih ponujajo veliko možnosti za sorazmerno varno hrambo podatkov, še posebej tiste s kriptografijo od konca do konca (angl. end to end cryptography), kamor spada tudi šifriranje brez vedenja o vsebini, ki samodejno šifrira podatke z javnim ključem, dešifriramo pa jih lahko le z zasebnim ključem, ki ga ponudnik storitve nima. Načelno zato ne more vpogledati v vsebino podatkov, ki jih hranimo v njegovem oblaku. Nekateri ponudniki namesto tega nudijo zgolj šifriran prenos podatkov prek spleta.
Kljub temu podatki v oblakih niso povsem varni pred hekerskimi napadi, morebitnimi bankroti lastnikov spletnih oblakov pa tudi ne pred zakonodajami držav, v katerih so nameščeni oblačni strežniki. Te namreč lahko zahtevajo vpogled v podatke posameznih uporabnikov.
Po drugi strani moramo (promocijske) ponudbe novih oblačnih shramb, ki za sorazmerno skromno plačilo vključujejo neomenjeno količino shranjevanja podatkov, jemati z rezervo, saj si lahko ponudniki čez čas premislijo in močno navijejo cene za hrambo vsakega TB podatkov, ki smo ga že shranili v njihov oblak. Nekateri ponudniki obenem močno omejijo največjo hitrost prenosa podatkov in mesečno količino podatkov, ki jih lahko prenesemo v oblak ali iz njega, omejijo pa lahko tudi število uporabnikov. Nekateri zato ponujajo oblačne shrambe za vse življenje naročnika proti enkratnemu plačilu, a tu velja biti previden, saj lahko ponudnik po nekaj letih odličnega poslovanja tudi neslavno propade.
Izbira pravega ponudnika zato ne more temeljiti samo na prijaznem uporabniškem vmesniku, enostavni uporabi in velikosti brezplačne shrambe oziroma najnižji naročnini na GB, temveč vsaj še na visoki stopnji verjetnosti, da bo ponudnik storitev lahko zagotavljal vsaj še naslednjih deset let pod približno enakimi pogoji kot danes. Dobro je izdelati tudi načrt za morebitno selitev podatkov k drugemu ponudniku, če bi se obstoječi izkazal kot nezanesljiv.
Morda ni odveč, če kopije ključnih podatkov vselej hranimo vsaj v dveh spletnih oblačnih shrambah neodvisnih ponudnikov, saj je tako veliko manj možnosti, da bi v naslednjih desetih letih, na primer zaradi gospodarske krize, ostali brez njih ...
