Slovenija, piratska dežela

Slovenci smo pirati. Ker imamo morja le za vzorec, smo se že pred leti odločili za drugačno obliko gusarstva. Z vznikom računalništva in programov smo hiteli izumljati nove in nove oblike kraje intelektualne lastnine. Čeprav aplikacije, igre, filme, knjige in glasbo v sodobnem svetu večina ljudi pošteno plačuje, v domači kulturi tako početje velja za neumno.

Življenje na Balkanu je Slovence opremilo z zdravo mero iznajdljivosti, hitro se učimo, navadno govorimo več jezikov in vedno znova odkrivamo sveže poslovne priložnosti. Računalniški val smo zajahali že zelo zgodaj, a zopet na čisto samosvoj način. Največja računalniška revija v deželi (ne, takrat to še ni bil Monitor) je živela od piratskih oglasov, igre so se oddajale po radijskem etru (celo na nacionalni radijski postaji), podjetja so rasla na krilih domačih strojnih izdelkov, ki so potrošnikom sive robe lajšali vsakdanjik. Se kdo spomni Jerovška in njihove kartice s Turbo-tape Loaderjem in programom za »štelanje glave« kasetnika na računalniku Commodore 64? Zakaj bi torej bilo danes drugače? Že res, da smo v Evropski uniji in se radi primerjamo z razvitim svetom, a denarja za programe, igre, filme, knjige in glasbo kljub temu ne odštejemo radi.

V tujini pirate redno preganjajo. Tisk vsak dan poroča o zaprtju priljubljenih spletnih strani s sumljivo vsebino in o uporabnikih, ki jih je kazen za uživanje prepovedanega sadeža pripeljala do osebnega bankrota, neposlušne internetne naročnike pa naglo doleti odklop vseh storitev, povezanih z internetom. Krmarjenje med čermi je za večino ljudi prezapleteno in obenem zahteva preveč časa, zato v kombinaciji s politiko ustrahovanja, ki jo izvajajo zagovorniki avtorskih pravic, logično cvetijo legalne storitve za dostavo želenih vsebin. Slednje so na voljo tudi na sončni strani Alp, nekaj jih je celo plod domače pameti, a večjega uspeha (še) niso doživele. Razlog je preprost, Slovenci smo pirati. Največji zaslužkar med ponudniki digitalnih vsebin v Sloveniji je piratski Partis.

Prijatelj bi lasten film pred prihodom v kinematografe zaščitil tako, da bi Partisu plačal (!), da se ne pojavi v njihovem bogatem katalogu.

Čeprav je veličina slovenskega portala s torrent povezavami vidna na vsakem koraku, sem vedno znova presenečen nad Partisovo priljubljenostjo in iznajdljivostjo. Ko sem se ravno navadil reklamnih oglasov podjetij, ki bi Partis morala preganjati, ne pa na njem oglaševati, in opremljenosti sestričninega doma, kjer kavo postrežejo v skodelici s Partisovim logotipom, otroke pa oblačijo v piratsko poslikana oblačila, ker mama ne razume sistema recipročnosti prenosa podatkov, me preseneti prošnja prijatelja, ki bi lasten film pred prihodom v kinematografe zaščitil tako, da bi ustvarjalcem spornega spletišča plačal (!), da se ne pojavi v njihovem bogatem katalogu. Predvidevam, da so ga do neobičajnega pristopa pripeljale slabe izkušnje predhodnikov, ki so se zaščite svoje intelektualne lastnine lotili po pravni poti.

Partis je namreč odlično zaščiten, zaklenjen znotraj slovenskih meja in številk IP, v tujini neviden in varovan s strani zmedene zakonodaje. Na prvi pogled ne počne nič napačnega, ne gosti spornih datotek in se v osnovi predstavlja kot družabno središče somišljenikov. Za dejanja uporabnikov ni neposredno odgovoren, oziroma mu je tako namen kot zavest težko dokazati. Zaščito avtorskih pravic in posledično področje piratstva v Sloveniji uravnavajo številni zakoni, ZASP, KZ, ZEPT, ZEKom in ustava. Mešanica zakonov in filtri, ki ščitijo uporabnika in njegovo zasebnost, pač preprečujejo uspešen pregon piratske dejavnosti. Na široko gledano, proti zakonu deluje zgolj tisti, ki avtorske pravice krši večkratno, obenem pa mora neupravičeno uporabljati avtorsko delo v pridobitvene namene in si z uporabo pridobiti veliko premoženjsko korist v višini vsaj 5000 evrov.

Čeprav so določene raziskave pokazale, da piratstvo ne škodi prodaji, sem prepričan, da ni vedno tako. Negativen vpliv piratstva pokaže že hiter pogled na zasedenost slovenskih kinematografov, promet glasbenih trgovin, množičnost igralnih konzol v primerjavi s PCji ali gnečo v bližnji knjigarni oziroma knjižnici. Prelahko si je ogledati najnovejšo uspešnico na več tisoč evrov vrednem televizijskem zaslonu, ki zaseda levji delež domače dnevne sobe, prenesti zadnji album Taylor Swift na telefon z Androidom, na očetovem računalniku igrati igro, ki jo igrajo vsi, in Kindla pred počitnicami opremiti z vsaj sto naslovi, vrednimi bralskega greha. Včasih je piratstvo zaviralo vsaj neznanje jezika, danes pa mladež bolje govori angleško kot slovensko.

Priznam, tudi sam sem bil v mladosti pirat, redna stranka domžalskega strojnika in naročnik mesečnih zbirk beograjskega dobavitelja. Svoja dejanja opravičujem s preprostim dejstvom, da v tistih časih ni bilo druge poti. Zdaj so razmere popolnoma drugačne, zato sem po novem privrženec legalnih pretočnih storitev, ki ponujajo boljšo uporabniško izkušnjo, prinašajo miren sen in zavedanje, da sem ljudem, ki so poskrbeli zame, v zameno vsaj nekaj dal nazaj. Kljub posmehovanju prijateljev in sodelavcev, ki bi denar raje dali policistu za prehitro vožnjo kot mrhovinarjem v Hollywoodu, redno plačujem Netflix, Apple Music, HBO in Pickbox, občasno se jim pridruži še nekaj drugih storitev. Resno razmišljam o naročnini na stripe, igre in knjige, razmislite o njih tudi sami.