Širokopasovni internet - koliko časa še?
Širokopasovni internet je nekaj, na kar smo se v zadnjih letih vsi povsem navadili. Pravzaprav smo se v zadnjem času že celo razvadili: megabitna hitrost se naenkrat ne zdi več tako zelo veliko, prav tako želimo široko pipico v splet imeti tudi na poti. Toda, ali so meje, kjer se internet (kruh) nam vsakdanji lahko enostavno ustavi?
Način "nakupa" širokopasovnega interneta poznamo - pri ponudniku tovrstnih storitev naročimo in v pavšalnem znesku plačamo želeno hitrost dostopa do interneta. Pri tem je nekako samoumevno, da je naročena hitrost zgolj najvišja, ki jo je moč doseči, in še zdaleč ne pomeni, da nam je izbrana hitrost tudi dejansko na voljo ves čas. Precej drugače, kot smo vajeni marsikje drugje v vsakdanjem življenju. Banalen primer: v litrskem kartonu mleka je tudi dejansko liter te tekočine, in ne zgolj "do 1 liter mleka", kot bi prodajali ponudniki interneta.
Razlog tiči v tehnologiji - medtem ko je pri prej omenjenem kartonu mleka razmeroma enostavno zagotoviti točno količino izdelka, v internetu tega danes praktično ni mogoče zagotoviti, vsaj ne po razumni ceni. Resda lahko ponudniki interneta s pravilnim dimenzioniranjem in skalabilnostjo svojega omrežja dosežejo, da se v naše računalnike stekajo podatki pri izbrani hitrosti praktično ves čas. V resnici pa je ravno nasprotno: beseda "overbooking" je znana slehernemu ponudniku in je čista analogija tistemu, kar sicer poznajo letalski ponudniki. Torej - prodajmo več, kot lahko dejansko ponudimo, in držimo pesti, da kupci tega ne bodo opazili. Če torej letalska družba dvakrat proda vaš sedež na letalu in se pri tem ušteje (ko se dejansko vsi, tudi "odvečni" potniki želijo vkrcati na letalo), to zmoto priznajo in oškodovanim ponudijo ustrezno kompenzacijo za vse nevšečnosti.
Kaj pa v tem primeru storijo internetni ponudniki? Povečini nič, prav nič. Zganejo se šele, ko je zares treba; ko se stranke že navadno pritožijo, da "internet deluje počasneje". To se je pred leti kar nekaj časa dogajalo takrat edinemu ponudniku dostopa prek tehnologij DSL pri nas. Resda so težave v zadnjem času precej potihnile, predvsem po zaslugi nadgrajene in zmogljivejše strojne omrežne opreme, pa tudi odliva naročnikov h konkurenci ...
Da pa ne govorimo samo v pretekliku - v podobnih razmerah se je znašel drugi največji ponudnik mobilne telefonije pri nas. Pred slabima dvema mesecema je namreč predstavil paket z neomejenim številom prenesenih podatkov, to pa je precejšen preskok naprej v primerjavi z omejenimi paketi, ki so sicer še vedno stalnica ponudbe tako pri nas kot tudi v tujini. Žal so pred uvedbo očitno premalo postorili za zagotavljanje zadostnih omrežnih zmogljivosti, saj je hitrost prenosa prek mobilnega omrežja UMTS/HSDPA z začetnih spoštovanja vrednih vrednosti 1-2 Mb/s v smeri proti uporabniku v zadnjem času zdrknila na zgolj desetino tega, na okrog 100-200 kb/s. Na srečo ponudnika (in v škodo uporabnikov) način prodajanja takih mobilnih podatkovnih paketov ne omenja hitrosti, ki naj bi jo operater zagotavljal, zato je formalno gledano še vedno vse v najlepšem redu. Da pa so zaradi zasičenja v hudi zagati, so posredno priznali s tem, da so - uradno zaradi nezmožnosti dobave - s prodajnih polic začasno umaknili modem USB, po katerem je sicer največ povpraševanja.
Žal to še ne pomeni, da bodo ponudniki oz. sam internet v prihodnosti imuni za te težave. Zadnje čase se zdi, da se vse več ljudi spoznava in uporablja večpredstavne vsebine, ki so na voljo v spletu. Posnetki na Youtube, ogled spletnih televizij, različni načini pretakanja glasbe k uporabnikom so storitve, ki poleg razmeroma velike pasovne širine zahtevajo tudi konsistentnost za ves čas predvajanja. Dokler so te storitve še brezplačne, smo uporabniki pripravljeni tolerirati občasno "kolcanje". In to kolcanje je danes kar vse preveč pogosto. Morda je za posnetke, ki se pretakajo iz tujih strežnikov, to še nekako razumljivo, toda - ali ste že kdaj v večernem času poskusili predvajati spletne večpredstavne vsebine naše nacionalne ali največje zasebne televizije? Brez nadležnega zatikanja povečini, kljub večmegabitni pipi v svet, enostavno ne gre. Težava v strežnikih ponudnikov ali na komunikacijskih poteh do nas? Kdo bi vedel, zagotovo je le eno - gledanje zatikajočega se posnetka je vse prej kot prijetno.
Prav zanimivo bi bilo videti, kaj bi bilo treba, da bi se internet dejansko "zamajal". V preteklosti smo že bili priča napadom, ki so izkoriščali varnostne razpoke tega ali onega (operacijskega) sistema in uspešno izvedeni poskusi so že ohromili delovanje interneta. Pravzaprav je dovolj že zelo zanimiva storitev, vroč videoposnetek ali kaj podobnega, da se celoten internetni ustroj (morda vsaj na krajevni ravni) za kak dan ali dva vidno upočasni. V prihodnosti bodo to morda zanimive večpredstavne vsebine na zahtevo, morda kak sofisticiran virus, ali pa morda vsesplošna uporaba omrežij vsak z vsakim (P2P). V razmislek je tu podatek, da ko so švedske oblasti poleti leta 2006 zasegle strežnike priljubljenega torrent sledilca ("tracker") Pirate Bay, je celotni internetni promet na Švedskem v istem hipu upadel za 20 % (vir: http://www.ipwalk.com/blog/?p=42). Si predstavljate, kakšen vpliv na delovanje interneta bi danes imela npr. legalizacija glasbenih in video vsebin in posledično vsesplošno prenašanje teh zapisov? Ne prav milega, vsekakor.
In za konec še ena zanimivost, podkrepljena s konkretnimi podatki. Z Arnesova stičišča SIX (Slovenian Internet eXhange), v katerega so povezani praktično vsi ponudniki interneta pri nas z namenom izmenjave "domačega" internetnega prometa, smo dobili podatke o pretoku prometa čez vozlišče. Mesečno povprečje prometa je 7,6 Gb vsako sekundo, torej na dan približno 82 TB podatkov! V Arnesu še pravijo, da stičišče že v tem trenutku zmore tudi desetkratno povečanje prometa. Sliši se dovolj, a preteklost nas uči drugače. Pa mirno deskanje vam želim.
Ko so švedske oblasti poleti leta 2006 zasegle strežnike priljubljenega torrent sledilca ("tracker") Pirate Bay, je celotni internetni promet na Švedskem v istem hipu upadel za 20 %.
