Objavljeno: 28.3.2017 | Avtor: Matej Šmid | Monitor April 2017

Segway za množice

Petnajst let je že, odkar je luč sveta ugledal prvi Segway PT, »osebni transporter«, ki je deloval na baterije, računalniki, tipala in žiroskopi pa so ga držali pokonci. Dolga leta je bil predrag, da bi si ga privoščili navadni smrtniki, lani pa so trg preplavile podobne naprave za zmerno količino denarja. Zdaj se v ta cenejši svet podaja tudi izvirnik.

iginalni Segway je nastal, kot je v ZDA že običajno, na univerzi, celo s sodelovanjem tako resnih podjetij, kot je BAE (namig: Airbus!). Seveda je podjetje nato pristalo v zasebnem sektorju, vmes spremenilo lastništvo (lastnik podjetja se je ob vožnji s Segwayem PT odpeljal čez rob prepada …), nato pa lani pristalo v kitajskih rokah. Podjetje je namreč kupilo kitajsko zagonsko podjetje Ninebot, takoj po občutnem denarnem vložku »telefonskega« Xiaomija. In tako je »original« pristal na trgu, ki so ga lani prebudile cenene »kitajske« rolke, med katerimi smo eno preizkusili tudi v Monitorju.

Ninebot Mini

Ninebot Mini, ki smo ga preizkusili tokrat, se zato pohvali s pripono »by Segway«, kar bo za marsikaterega kupca odločilno in bo prevagalo pri odločitvi za nakup. »Rolka« je po videzu in upravljanju nekje med Segwayem PT, ki ima ročaj (»balanco«), na katerega se naslanjamo, in večino modernih električnih rolk, ki so v resnici le stopalke na kolesih. Ima namreč pokončno usmerjevalno palico, na katero ob nagibu pritisnemo s koleni in tako spremenimo smer potovanja. Prvi vtis je, da je tak način usmerjanja nepotreben, saj je mogoče rolko očitno narediti tudi brez tega. Pa vendar se sčasoma izkaže, da je tako usmerjanje natančnejše in hitrejše, zato nam je hitro postalo všeč.

Mini ima dokaj velika, mehka kolesa, s katerimi se brez težav peljemo tudi po makadamu ali travniku in celo preskakujemo s pločnikov. Za vožnjo po mestu torej več kot primeren. Za slednje moramo pohvaliti tudi luči na sprednji strani in rdeče luči zadaj, ki se samodejno prižgejo, ko zaviramo. Najvišja hitrost rolke je 18 km/h. Ko to hitrost dosežemo, se rolka rahlo nagne nazaj in nas ustavi. V resnici bi si marsikateri »mulc« (tudi naš testni osebek;)) želel tudi višje hitrosti, a to zagotovo ne bi bilo več varno. Baterija teoretično zdrži 22 km vožnje, mi smo v praksi dosegali tudi pol manj, a je res, da z rolko nismo ravno varčevali.

Pravzaprav napravi kot urbanemu prevozniku manjka le enostaven način priklepanja. Na kolesu pač brez težav peljemo tudi težko jekleno verigo, ki preprečuje (no, naj bi) krajo, za priklembo Ninebota pa bo tako verigo bržkone treba nositi v nahrbtniku.

Rolka in telefon, najboljši par

Nas računalnikarje je seveda najbolj zanimalo, kako se obnese povezava z aplikacijo na pametnem telefonu, s katero se Ninebot tudi pohvali. Ugotovimo lahko, da »še kar«, a ni popolnoma jasno, zakaj bi se kdo s tako povezavo želel truditi. Ključna težava je namreč ta, da Mini povezavo Bluetooth podre takoj, ko ga ugasnemo. To je smešno glede na to, da ima gigantsko baterijo, ki bi lahko ubogi Bluetooth brez polnjenja vzdrževala tedne in tedne. In kar je nerodno, kajti ob naslednjem vklopu bomo morali telefonsko aplikacijo spet povezati. In zakaj? Zato, da bomo lahko med vožnjo spremljali, s kakšno hitrostjo se gibljemo (ne, med vožnjo RES ne priporočamo gledanja v telefon!) in prejemali obvestila o tem, da smo poskušali iti prehitro, oz. da se motor rolke malce preveč trudi. Pogrešali bi popisovanje prepotovane poti (s hitrostjo) in še kaj. Res pa je, da lahko s telefonom rolko vozimo na daljavo, a le takrat, ko na njej ni potnika (to je razumljivo). Zakaj bi to kdo hotel, ni jasno.

Ninebot Mini je zabavna zadeva, ko se mu boste privadili in se boste težko ločili od njega. Res pa je, da kljub vsemu ni ravno poceni.