Samogradni mikroračunalniki
Koncept samogradnje je v mikroračunalništvu prisoten od samega začetka. S težnjo k ceneni izdelavi in zasebni uporabi je močno vplival na nastanek klasičnih hišnih računalnikov in oblikovanje značilne mikroračunalniške subkulture. S samogradnjo in z ljubiteljskim mikroračunalništvom so se pri nas resno začeli ukvarjati na začetku 80. let.
Samogradni mikroračunalnik Apple I.
Z dvigom življenjskega standarda v razvitih državah se je tudi ljubiteljska elektronika precej razmahnila. Poleg dejavnosti, kot sta radioamaterstvo in modelarstvo, se je sredi 70. uveljavilo tudi mikroračunalništvo. Ljubitelji elektronike so se mikroračunalništva lotili z značilnim navdušenjem in s ponosom, ki sta hitro postala nalezljiva in sta se še posebej razširila med mladimi. Naprave so najpogosteje sestavljali iz samogradnih kompletov, nekateri pa so se samogradnje lotili tudi samostojno. Mikroračunalniki so bili do začetka 80. zelo pogosto na voljo v obeh oblikah, kot sestavljene naprave in samogradni kompleti, ki so običajno vsebovali prazno tiskano vezje, mikrovezja in nekaj drugih sestavnih delov. Profesionalni in ljubiteljski uporabniki z osnovnimi veščinami za izdelavo elektronskih naprav so sami ročno namestili in povezali vse elektronske elemente. Naprave pa so nato pogosto namestili kar v ohišja domače izdelave.
Računalniški muzej
Serijo o zgodovini računalništva v Sloveniji pripravlja Računalniški muzej (www.racunalniski-muzej.si), ki ima v bližini Kina Šiška v Ljubljani tudi svoje razstavne prostore. Tam si lahko v živo ogledate, kako so bili računalniki videti nekoč, in marsikaterega izmed njih tudi preizkusite.
Kar nekaj v muzeju razstavljenih predmetov izhaja iz Monitorjevega muzeja, ki smo ga pred leti predali v upravljanje računalniškemu muzeju skupnosti Kiberpipa, njegov naslednik pa je sedanji Računalniški muzej v Ljubljani.
Zgodovinska evidenca pri nas nameščenih in izdelanih naprav je na naslovu evidenca.muzej.si.
Samogradni mikroračunalniki so imeli običajno bolj omejene zmogljivosti. Najpogosteje so bili izdelani kar na eni sami tiskani plošči (Single-board computer). Zasnovo mikroračunalnika na eni plošči so med prvimi bistveno poenostavili in pocenili v podjetju Ohio Scientific z napravo Superboard. Mikroračunalnik so izdelali z minimalno količino mikrovezij in nekatera za ta namen tudi po meri. Mikroračunalniški del so nato povezali v zaključeno celoto z napajalnim delom in s tipkovnico. Podobno je samogradni mikroračunalnik Apple I v tem času zasnoval Steve Wozniak in vanj prvi vključil še grafični krmilnik. Pobude ljubiteljskih uporabnikov so razkrile potencial mikroračunalniške tehnologije. Razmeroma veliko zanimanje za takšne naprave je spodbudilo nadaljnji razvoj, vse bolj v smeri naprav že sestavljenih in pripravljenih za uporabo. Pri nas je samogradnja za bolj vešče uporabnike postala še posebej pomembna zaradi uvoznih omejitev, zares pa se je razmahnila šele s samogradnim mikroračunalnikom Galaksija.
Mikroračunalnik Abakus (1980–1982)
Načrte za samogradnjo so strokovnjaki z Instituta Jožef Stefan začeli objavljati v reviji Informatica že leta 1978, vendar je bil doseg revije omejen na profesionalne uporabnike. Samogradni mikroračunalnik na eni plošči za večji krog zainteresiranih so nato leta 1980 začeli načrtovati domači ljubitelji Mikroračunalniškega kluba v Ljubljani. Prvih šest ustanovnih članov si je razdelilo odgovornosti za posamezne dele računalnika. Najprej so izdelali ožičen prototip, nato pa po preizkusu pri lokalnem obrtniku naročili prvih deset tiskanih vezij. Računalnik Abakus so do uporabne oblike privedli spomladi 1982, ko so ga tudi prvič javno predstavili na Sejmu elektronike. Zasnovali so ga po zgledu Sinclairja ZX81, ki je bil tudi prvi bolj množično dostopen tuji mikroračunalnik pri nas. Prve omejene serije so na domači trg prišle že konec leta 1982. Cena je bila višja kot v tujini, vendar še vedno nižja od povprečne mesečne plače v Sloveniji. V enem letu je bilo samo v Ljubljani že okrog 200 uporabnikov. Primerke hranimo tudi v Računalniškem muzeju.
Samogradni komplet Sinclair ZX81.
Mikroračunalniški klub Ljubljana
Prvi mikroračunalniški klub so pri nas ustanovili leta 1980 v okviru Zveze ljudske tehnike v Ljubljani. Njegov namen je bil druženje ljubiteljskih uporabnikov in seveda širjenje mikroračunalniške kulture z izmenjavo idej, znanja, strojne in programske opreme.
Samogradni mikroračunalnik Abakus je podobno kot bolj znani Galaksija na eni plošči vseboval mikroprocesor Zilog Z80 in delovni pomnilnik (RAM) velikosti 2–6 KB. Dodali so še zmogljivosti za priključitev televizorja in krmilnik za kasetnik. Najprej so ponudili samo zbirnik in tolmač za programski jezik basic. Kot društvo se s serijsko proizvodnjo niso smeli ukvarjati. Pripravili so natančne tehnične načrte za strojno in programsko opremo ter ponudili mikroračunalnik v serijsko proizvodnjo več domačim proizvajalcem. V Iskri je po njihovih načrtih nastal mikroračunalnik HR83, ki pa ni prešel v proizvodnjo. Uporabniki so Abakus brez ohišja in dodatne opreme lahko sestavili že za okrog 200 dolarjev, z nekaj opreme pa za okrog 500. Za primerjavo: mikroračunalnika Partner in osebni Dialog sta v tem času dosegala ceno okrog 8.000 dolarjev ali 100 povprečnih plač v Jugoslaviji.
Mikroračunalnik Galaksija (1983–1985)
Najbolj poznan in uspešen jugoslovanski samogradni mikroračunalnik so predstavili leta 1983 v posebni izdaji revije Galaksija z naslovom Računari u vašoj kuči. Ljubitelji so prek revije Galaksija lahko dobili vse sestavne dele računalnika. Poskrbeli so za uvoz mikrovezij iz Avstrije in distribucijo sestavnih delov. Mehanske tipkovnice so izdelovali na Inštitutu za elektroniko in vakuumsko tehniko v Ljubljani, tiskana vezja in predloge pa v podjetjih MIPRO in Elektronika Buje. Objavili so priročnik za uporabo in programiranje računalnika ter skrbeli za redno objavo programov.
Samogradni mikroračunalnik Galaksija.
Galaksija je bil tako kot ljubljanski Abakus izdelan po zgledu cenenega mikroračunalnika na eni plošči Sinclair ZX81. Sestavljen je bil iz mikroprocesorja Zilog Z80A z zmanjšanim taktom 3 Mhz in še 18 podpornih mikrovezji. Uporabniki so lahko uporabili od 2 do 6 KB delovnega pomnilnika (RAM). Prek razširitvenega vodila so pomnilnik lahko dodatno povečali. Takt mikroprocesorja je bil zmanjšan, saj je tako kot pri ZX81 obenem skrbel tudi za prikaz 32 × 16 znakov na zaslonu. Dodali so navodila za prikazovanje jugoslovanskih znakov. Omogočal je priključitev črno-belega zaslona ali televizorja. Krmilnik za kasetnik pa menda ni bil posebej kakovosten. Bralne pomnilnike je osebno opremljal avtor Voja Antonić. Nekaj podjetij v Jugoslaviji je prodajalo tudi že sestavljene računalnike. Galaksija je v nekaj mesecih postal najbolj razširjen domač mikroračunalnik in je pridobil kultni status tudi po zaslugi rednih predvajanj programske opreme v radijski oddaji Ventilator 202. Skupno so izdelali okrog 8.000 naprav.
Mikroračunalnik Moj Mikro Slovenija (1985–1986)
Poleg samogradnih naprav, usmerjenih k poenostavitvi in zmanjševanju glavnih plošč mikroračunalnika, so nastale tudi naprave na večjih ploščah. Med njimi je bila najvplivnejša velika plošča Feguson Big Board, ki je združevala vse zmogljivosti dražjih poslovnih mikroračunalnikov z operacijskim sistemom CP/M. Serijo samogradnih kompletov te plošče so leta 1985 za domače ljubitelje ponudili v reviji Moj Mikro. Poskrbeli so za uvoz mikrovezij in ostalih elementov iz Italije ter njihovo distribucijo. Pripravili so natančna navodila za samogradnjo in programiranje mikroračunalnika ter opremili bralne pomnilnike (ROM). V reviji so nekaj časa redno objavljali podrobnosti o strojni in programski opremi. Objavili pa so tudi nekaj strojnih razširitev. Uporabnike je posebej zmotila odsotnost krmilnika za kasetnik.
Samogradni mikroračunalnik Moj Mikro Slovenija.
Plošča je vsebovala eno izmed različic mikroprocesorja Zilog Z80, kar 64 KB delovnega pomnilnika (RAM) in dodatno pomnilniško banko za bralne ali delovne pomnilnike. Vključeni so bili krmilnik za dve serijski povezavi in eno paralelno, krmilnik za tipkovnico in časovnik. Grafični krmilnik je lahko prikazoval sliko s 24 × 80 znaki na računalniškem zaslonu ali televizorju. Krmilnik za disketni pogon pa je omogočil uporabo operacijskega sistema CP/M. Uporabniki so osnovni samogradni komplet brez ohišja, napajalnika in disketnika lahko dobili za okrog 350 dolarjev. Pozimi 1986 so izdelali še eno serijo samogradnih kompletov, točna količina prodanih naprav pa ni znana.
V Računalniškem muzeju smo z željo, da nadaljujemo in širimo tradicijo samogradnje, začeli prek družbenih omrežjih v živo sestavljati lastni mikroračunalnik Apple I.
Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si.
Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.