Objavljeno: 23.12.2010 12:55 | Avtor: Dare Hriberšek | Monitor December 2010

Robini Hoodi, morala in videotrakovi

Danes, ko imamo že kar nekaj možnosti poceni nabave, fizične izposoje ali storitve videa na zahtevo (VoD), je piratiziranje filmov v bistvu grda reč. Za povprečnega človeka ima nekako podoben status kakor kajenje marihuane: to počne veliko ljudi, po trenutni zakonodaji ni kaznivo dejanje, družbena škoda pa se v očeh posameznika ne zdi kaj prida velika. Zato večina meni, naj policija raje išče Hilde, pod večer pa si občasno privoščijo kak film, ki je k njim prišel po sporni poti.

Namen tega članka ni spodbujati že tako razpasenega piratstva pri nas, pač pa nekoliko osvetliti podrobnosti, s pomočjo katerih to početje postane nekoliko racionalnejše in predvsem varnejše. Ker to, brez olepševanja rečeno krajo, bolj ali manj pogosto zagrešimo skoraj vsi. So pa precej resni razlogi, zakaj tega ne početi: če si boste, denimo, pri katerem izmed ponudnikov IP televizije omislili VoD (Video on Demand - video na zahtevo), bo film zelo verjetno prej nared za ogled, kot pa če bi se ga lotili prek omrežja P2P. Poleg tega - npr. Siolovi filmi so danes po 2 evra, razen uspešnic, njihov ogled pa 100 % varen. Pri iskanju filmov prek spleta (s torrenti oz. drugimi oblikami deljenja datotek, t. i. P2P) zlahka staknete kakšno nesnago, ki vam bo ponečedila sistem, res pa je, da je slednje bolj problem pri aplikacijah. V najslabšem primeru vam bo vaš ponudnik spleta posredoval preteče grožnje kake zategle založniške hiše, ki bodo omenjale sodišče in veliko odškodnino. Se je že zgodilo. In če boste taka opozorila nekajkrat preslišali in s početjem nadaljevali, si lahko prislužite nekaj stotisočakov težko odškodnino ali vsaj onemogočite potovanje v tujino, zlasti ZDA, saj vas lahko tam po pristanku seznanijo z dejstvom, da vas že dolgo težko čakajo zaradi sodnega postopka. V Franciji vam zaradi takega početja lahko vzamejo dostop do interneta. Ne nazadnje pa nas večina tudi ne krade po trgovinah, prenašanje avtorsko zaščitenih stvari iz spleta pa je, kot rečeno, prav to: kraja, čeprav pri nas trenutno kazensko ni preganjano. Kajpada ni vse tako preprosto, zato si o pravnem vidiku več preberite v okvirčku.

Na drugi strani je izbira v videotekah še vedno slaba, zlasti TV serij tam skoraj ne boste našli. Slednje tudi v trgovine pridejo pozno in do nedavna spletno nakupovanje za Slovenca sploh ni bilo tako trivialna stvar. In marsikdo želi preprosto izvedeti kaj več o kakem filmu ali seriji, zlasti preden mu pri slednji prodajo ploščke s celotno sezono.

Še nekaj ni jasno, zakaj tak urnebes šele zadnja leta? Tudi v 70., 80. in 90. letih so povsod po svetu veselo snemali video in avdio kasete, jih posojali prijateljem, okoli tega je zrasla cela industrija. Saj ste tudi vi med nakupi v Celovcu poleg rozin, riža v košaro redno dajali še pakeljc TDK 240-minutnih? Spletno video piratstvo se je razmahnilo razmeroma pozno, po tem, ko so založbe že dolgo negodovale zaradi izmenjave MP3 datotek in ko je bil Napster že pokojen. Video datoteke so pač velike in zahtevajo pasovno širino, kakršno gospodinjstva poznamo šele dobro desetletje. Zato glasbena industrija danes že lepo leze nazaj na zeleno vejo, saj je poceni spletni nakup za posameznika še vedno boljša izbira kot pa prestop črte zakona. Filmske založbe in TV hiše za zdaj še bolj kot ne tipajo v temi, iščoč tisto pravo rešitev.

Pravni vidiki: Bomo šli v zapor?

Mnoge je morda presenetila izjava dr. Bojana Pretnarja, strokovnjaka za avtorsko pravo, ki je v nedavnem intervjuju za Mladino dejal naslednje:

Mimogrede, zdajšnji, nedavno novelirani slovenski kazenski zakonik je v nasprotju z mednarodnimi konvencijami, ker pozna kršitev intelektualnih pravic le, če jih nekdo krši z namenom prodaje. To bo treba popraviti, in menda so ustrezni postopki v teku.

Mladina: T. i. piratstvo je torej v Sloveniji dovoljeno?

Piratstvo, ki povzroča avtorju škodo, vendar brez namena prodaje s strani kršitelja, trenutno ni opredeljeno kot kaznivo dejanje.

Naj vas citirano ne zavede preveč. Po našem laičnem mnenju lahko s tem, ko v torrent odjemalcu delite kak film, vseeno prekršite avtorskim sorodne pravice. Kazniv namreč ni samo tisti del, ki zajema prenašanje vsebin iz spleta. Ker pa torrent odjemalci brez poseganja v nastavitve delujejo tako, da obenem vsak prejemnik tudi oddaja, oz. deli dele datotek drugim, niste več tako zelo varni pred zakonom. Lahko pa seveda oddajanje povsem izklopite, a na ta način ne boste prav priljubljen netizen oz. član spletne skupnosti, strani s torrenti, ki zahtevajo enako razmerje med prenesenim in oddanim, pa bodo za vas kmalu postale nedostopne.

Vlomilsko orodje in drugi pripomočki

Prvi korak, s katerim se boste namerili v svet kriminala je namestitev odjemalca za torrente. Za manj vešče - "torrenti" so datoteke, ki vsebujejo vse potrebno, da bo naš program/odjemalec na našem disku znal sestaviti ustrezno iskano video datoteko oz. film.

Odjemalcev je kar nekaj, uTtorrent, denimo, velja za dobro izbiro, prav tako Vuze ali nekoliko bolj napreden Tixati. Namestitev vam ne bo delala težav, morda le nekoliko uglaševanje z zmožnostmi vaše internetne povezave. Ta, zlasti hitrost oddajanja podatkov, determinira praktično vse spremenljivke.

Nastavitveni čarovnik iz uTorrenta bo preveril vaše sposobnosti prejemanja in oddajanja, ter tudi prepustnost domačega omrežja.

Kakorkoli, večina odjemalcev vsebuje nastavitvenega čarovnika, ki bo vse skupaj zadovoljivo opravil namesto vas. Večidel bo tudi poskrbel za odprtje vrzeli v požarnem zidu, če pa se povezujete prek usmerjevalnika, mu bo treba posredovati ustrezne "porte". Če ne veste, o čem teče beseda pri slednjem, pobarajte tistega, ki vam je usmerjevalnik namestil, bo najhitreje.

Druga osebna preferenca se pojavi pri izbiri spletne strani, ki vsebuje kataloge torrentov. Skratka, iskalnik torrentov. Iskalnikom ne bomo delali reklame, zato bomo o njih govorili bolj na splošno. Pozor, tudi tu velja biti previden in uporabljati tiste bolj znane. Najprej zaradi števila sodelujočih na t.i. trackerju (nekakšnem katalogu vseh torrentov, ki jih premore) in tudi zato, ker prenekatera stran skriva v sebi tudi kakšno zlonamerno kodo. Strani se dalje med sabo razlikujejo tudi po tem, ali zahtevajo registracijo ali ne. Slednja razen nekaj tipkanja ponavadi prinese še osebni račun s t. i. "ratiom" ali razmerjem med prenesenimi in oddanimi podatki. Torej, povečini morate toliko oddati, kolikor ste prejeli. Zato boste tu in tam prisiljeni povleči tudi kak blockbuster in ga medtem, ko boste na počitnicah, pustiti v odjemalcu, da popravite rdečo številko, ki ste si jo prislužili s preneseno HDTV sezono kake serije. A tudi na straneh, ki take omejitve ne poznajo, ni lepo stisniti repa med noge, takoj ko se prenos konča; jasno, taka omrežja sploh ne bi delovala, če bi vsi samo prenašali.

Izbira na spletni strani s torrenti bo pri kaki filmski uspešnici kar nepregledna. Zato je dobro vedeti, kaj se splača prenesti.

Katerokoli od strani že boste izbrali, med iskanjem boste zagotovo obtičali pred dilemo velike izbire, saj bo za vsak film ali serijo na voljo več datotek. Katero izbrati?

Axxo, Klaxxon ali Diamond?

Najprej povejmo, česa se izogibati. Najpozneje potem, ko boste torrent prenesli v odjemalca, boste lahko videli, kaj vse skriva paket, ki se je pretočil na vaš disk. Poleg samega videa je tam ponavadi še vzorec videa, s katerim se lahko prepričamo o kakovosti, pa morda še naslovnica ploščka, podnapisi in podatki o zapisu in izdajatelju (ne originalni založbi, temveč lumpu, ki je zadevo dal v splet), zadnje je ponavadi v datoteki s končnico .nfo.

Kaj natanko posamezen torrent vsebuje, ponavadi vidimo že na spletni strani. Predogled in tudi izbiro, kaj želimo prenesti, pa omogočajo tudi nekateri klienti.

Če se mislite s tem pečati bolj pogosto, je najbolje, da takoj uredite, da datoteke NFO odpira Beležnica oz. Notepad. Okna jo namreč privzeto odpirajo s programom System info, ki v Oknih XP zaradi tega za nekaj časa grdo zmrzne. Če opazite, da so video datoteke zapakirane s katerim od programov za arhiviranje, denimo Zip ali Rar, se jim raje ognite v širokem loku. Ob zagonu boste najverjetneje vprašani za geslo, po katerega bi nato morali na neko spletno stran, kjer se lahko skriva karkoli. Povečini nič dobrega. "Raranje" in "zipanje" je bilo v navadi včasih, ko so se zadeve prenašale na disketah ali poštnih predalih. Odtod tudi smešna velikost arhiva 14,3 MB, ki jo še dandanašnji pogosto srečamo: tolikšne priponke je namreč nekdaj dovoljeval poštni servis AOL. Danes za tako razbijanje ni razloga, zato še enkrat, izbira je velika, vzemite kaj drugega. Imena posameznih datotek skrivajo veliko podatkov. Denimo kombinacija:

Star.Wars.A.New.Hope.Bluray.1080p.HDTV.x264.AC3.dxva-AToM

nam poleg tega, da gre za film Vojna Zvezd, pove še, da gre za HDTV prepis ploščka blu-ray (več o različnih prepisih v nadaljevanju) v ločljivosti 1080p, video zapis je kodiran s kodekom x264, zvočni zapis je prostorski AC3. AToM je vzdevek osebka, ki je vse skupaj izdelal in dal v splet. Nekateri, denimo aXXo, so si s tem početjem prislužili svetovno slavo in neomajno zaupanje uporabnikov.

CAM, TS, DVDR ali BDRip?

Naslednja odločitev je povezana s kakovostjo, ta pa najpogosteje z velikostjo datoteke. Premislite, kje si nameravate zadevo ogledati; torej kakšne so zmogljivosti vašega računalnika, predvajalnika in televizorja. Izbira je zlasti pestra pri filmih, ki imajo nekoliko drugačno genezo prihoda v splet kot serije, ki so navadno na voljo samo v običajni in visokoločljivostni različici ter v tisti za ročne naprave. Včasih se sicer tudi pri serijah pojavi tudi kakšna slabša različica "screener" (beri spodaj) - ponavadi gre za pilotsko oddajo kake nadaljevanke. Dokazov nimamo, a za takimi izdajami ponavadi stojijo kar sami studii, denimo HBO, in si tako organizirajo brezplačno reklamno akcijo, ter tudi brezplačen preizkus odziva občinstva.

Kakovostna primerjava iste sekvence med prepisoma BDRip in CAM. Ker sta sličici majhni, je razlika manj opazna. Na televizorju bi vas pri CAMu bolele oči.

Kakovost označujejo oznake, ki jih prav tako vsebuje ime datoteke. Ko gre za film, bi se ta teoretično lahko v spletu znašel šele v trenutku, ko je predvajan po TV, oziroma izdan na DVDju ali blu-rayu in je torej možno zadevo od tam zajeti ("zripati") in objaviti. A vemo, da ni tako. Prve verzije, t. i. CAMi, nastanejo preprosto tako, da nekdo s sabo v kino vzame tudi kamero in film posname s platna. Če imamo srečo, je sekundarni direktor fotografije s sabo vzel tudi stativ, tako da je slika vsaj za silo mirna in nas motijo le še sprane barve in včasih kitajski podnapisi. Danes je tako opravilo postalo že precej nevarno, saj so v nekaterih državah zagrožene ostre kazni. Zato "cami" večinoma nastajajo s podkupovanjem kino mojstrov, kamera pa snema iz projekcijske sobe. Z malo sreče se snemalec priključi še na avdio izhod projektorja in nam prihrani zvoke škripanja stolov, zobanja kokic in drugega. CAM bo zadovoljil le tiste, ki nikakor ne morejo dočakati kakšne lepše različice filma, ker pa drugi ogled nikakor ni enak prvemu, si je težko predstavljati, da si kdo tako pokvari užitek ob gledanju kake epske uspešnice.

Naslednja, nekoliko boljša različica je Telesync ali, krajše, TS. Gre za različico, pri kateri je video zajet bodisi z nekoliko kakovostnejšo kamero in iz projekcijske sobe, da med gledanjem ne vidimo silhuet ljudi, ki odhajajo na WC, zvok pa je bodisi potegnjen iz projektorja ali pa iz FM oddajnika v kakem drive-in kinematografu v tujini. Bistveno boljši je Telecine (TC), za katerega je treba imeti znanca v kakem studiu ali na televiziji. Telecine je namreč postopek digitalizacije in sinhronizacije videa s filmskega traku. Postopek tudi seveda izvajajo tudi studii sami, da lahko izdajajo filme na ploščkih, pogosto pa koluti s filmom v nočnem času odromajo v kake zasebne studie, kjer je postopek namenjen občinstvu "na sceni" in spletnih torrent straneh. Kakovost niha, odvisna je od kakovosti osnovne kopije in tega, koliko se je mojstrom mudilo.

T. i. screenerji so namenjeni kritikom, preizkusnemu občinstvu in podobnim privilegirancem, ki na dom prejmejo plošček s svežim filmom. Čeprav podpišejo debele NDA pogodbe, se nekateri ne morejo zadržati in svojo kopijo posodijo prijatelju, ta pa naslednjemu prijatelju, dokler prepis ne doseže spleta. Take različice so kakovostno na ravni DVD ali B-D izdaje, vas pa bo med ogledom nekajkrat zmotil napis z opozorilom, da gre za screener, včasih bo zadevo ves čas krasil vodni žig, v skrajnih primerih pa bodo nekatere scene v črnobeli tehniki. Screenerji so načeloma za domači ogled povsem okej.

R5 različice so dobile ime po DVD regiji 5. Ta obsega Afriko, Indijo in predvsem države nekdanje Sovjetske zveze, ki so znane kot meka za piratizirano robo. Jasno, v teh državah so internetne povezave redke in slabe in s filmi je moč krepko služiti na ulici. Video je ponavadi kakovosti telecine, zvočni zapis - če na bodočem DVDju za to regijo ni angleškega, pa je snet s priključka za slušno prizadete, ki ga imajo v nekaterih kinematografih v ZDA, ali pa znova z FM oddajnika v kakšnem drive-inu.

Kakovostno že zelo dobra sta, razen seveda polnokrvnega DVDja in B-Dja - DVDRip ali BDRip. Kot pove že ime, sta oba prepisana s ploščka, ki vsebuje končno inačico filma, njuna velikost pa navadno obsega velikost enega ali dveh CDjev, torej 700 MB ali 1,4 GB, lahko tudi več. Naj vas ne zavede označba BRRip, ki jo prav tako utegete srečati; ponavadi je enake kakovosti kot BDRip, le da gre pri BRRipu za prepis kakšnega že prej v spletu izdanega 1080p filma, pri BDRipu pa izključno za prepis izvirnega ploščka.

DVDR je ponavadi kompletna kopija DVDja, morda so iz nje odstranjeni dodatki ali pa je iz formata DVD-9 prekodirana v DVD-5. Še to, če je datoteka popolnoma enaka originalu, ji ponavadi v imenu dodajo še pripono Untouched.

In končno, HDTV ali DS-Ripi so video datoteke, najpogosteje zajete iz TV programov, ki oddajajo v visoki ločljivosti. Srečamo jih pri serijah in TV filmih, ki so na sporedu najprej po TV, šele čez čas se pojavijo v trgovinah. Kakovost je različna, od prepisa analognega TV signala (TVRip) do HDTV prepisa, za katerega že ime pove, da gre za visoko ločljivost, največkrat za 720p.

Za znalce: Šarjenje po datotekah MKV

Datoteke MKV, ki so zadnje čase precej bolj priljubljene kot AVI, so v bistvu paket oziroma vsebnik (ang. container) videa, zvoka in podnapisov. Če nam karkoli od tega ne ustreza, je zadevo moč zamenjati. Dobro, video zapisa najbrž nima smisla, tudi zvočnega ne prav pogosto, lahko pa zamenjamo ali popravimo podnapise.

Za kaj takega bo treba MKV datoteko razdreti (Demux), zamenjati podnapis z drugim ali ga urediti na novo in vse skupaj sestaviti (Mux) nazaj. Potrebovali boste program MKVExtractGUI. Ko ga boste namestili, v isto mapo namestite še aplikacijo mkvtoolnix. Obe boste ponavadi z iskanjem v Googlu našli skupaj. Zaženite MKVExtract in vanj uvozite želeno MKV datoteko. Nato sprožite Demux, dobljene podnapise pa uredite z, denimo, Subtitle Workshopom. Nato z MKVMerge vse skupaj zapakirajte nazaj. Če niste kje pogrešili, boste dobili novo MKV datoteko, ki se bo razlikovala le po podnapisih.

So pa tudi programi, denimo Subtitle Edit, ki znajo sami izbrskati podnapise iz MKVja. Žal različica 3.0 pri takem opravilu za kakšne pol ure povsem zamrzne delovanje sicer solidno močnega računalnika, zato še vedno raje svetujemo gornjo, sicer daljšo, a zanesljivejšo pot.

Na delo veselo

V praksi se zadeve lotimo tako, da se odpravimo na katero od spletnih strani s katalogi torrentov in v iskalnik vpišemo ime filma oziroma serije, pri slednjih je dobro opredeliti še sezono. Denimo "Prisonbreak season 1". Na ta način boste zelo verjetno našli celotno sezono ali pa kar vse dotlej predvajane sezone.

Če iščete samo eno epizodo, je bolje iskati še določneje: "Prisonbreak S01E05". Iskalnik bo na ta način izvrgel peti del prve sezone. Če je zadetkov več, morate sprejeti odločitev, kaj natanko želite. Če je to visokoločljivostni posnetek, potem je datoteke najbolje urediti po velikosti. Jasno, saj so HD datoteke praviloma večje od navadnih.

Lahko pa preprosto pazite na prej razvrščene tipe datotek (iskanje nizov DVDR, BDRip s pomočjo kombinacije Ctrl+F) in si izberete, kar je pač za vas najbolj ustrezno. Pozorni pa bodite na število semen oz. seederjev, saj bo datoteka k vam prenesena hitreje, če bo lahko hkrati pobirala podatke od več sejalcev, in na jezik, saj bodo med iskalnimi zadetki zagotovo tudi sinhronizirane epizode v španščini, italijanščini in francoščini. Nekateri pa imajo celo dvojni ali trojni zvočni zapis oz. Dual Audio. V tem primeru želeni zvočni zapis preprosto izberemo pred predvajanjem v predvajalniku.

Na hitro preletite še komentarje, saj se lahko tudi pod velikim številom semen iz hudomušnosti skriva kaj tretjega. Upajte, da ne kak kosmat izdelek nemške porno industrije. Če z datoteko kaj ni v redu, se bodo v komentarjih zagotovo usajali številni uporabniki. Neomejen prenos podatkov drugod po svetu ni samoumeven kot pri nas in ljudje se pač jezijo, če so po nepotrebnem zapravili gigabajt ali dva.

Potem vam preostane le še klik na Magnet link, lahko pa datoteko torrent shranite in jo nato zaženete s svojim odjemalcem. Hitrost prenosa je seveda odvisna od številnih dejavnikov, najbolj pa od vaše povezave. Z 10- megabitno lahko traja tudi samo nekaj minut, če gre za eno epizodo serije v običajni ločljivosti. V tem trenutku se bo vaš odjemalec začel povezovati s odjemalci drugih ljudi po svetu in od njih k vam prenašal posamezne delčke datoteke. Ne le od sejalcev, to so tisti, ki delijo celotno datoteko, temveč pa tudi od leecherjev, soležnikov, kar ste v tem trenutku tudi vi sami. Delčki datoteke, ki so že prenešeni k vam, so namreč v istem trenutku že na voljo drugim sodelujočim. Ko bodo vsi delčki sestavili celoto, se bo film ali epizoda znašla na vašem disku.

Podpis: Ni lepšega, kot da se zjutraj zbudite in ob kavi pogledate, koliko gigabajtov večerne zabave se je nateklo v vaš računalnik. Če seveda niste zaposleni v kateri od branž industrije zabave.

Poglejte v nastavitve odjemalca, kam se shranjujejo prenesene datoteke, ponavadi bo to v mapi Moji Dokumenti\Downloads, v večini odjemalcev pa deluje tudi desni klik prenesene datoteke in nato "Pokaži v mapi". Od tam jo potem preselite na poljubno mesto (potem, ko ste torrent iz odjemalca že odstranili) in na hitro preizkusite, ali je res tisto, kar ste iskali.

Za predvajanje različnih videodatotek si je najbolje namestiti predvajalnik VLC, ki ne potrebuje nobenih dodatnih kodekov, omogoča veliko nastavitev in je brezplačen.

Končna dela in moralni nauk

Zadnje, za kar morate poskrbeti, so podnapisi. Morda slovenski, morda enaki govorjenemu jeziku, da bodo zgolj za oporo, morda pa celo v tretjem jeziku, da boste zabavo ob filmu povezali še z vstopom v svet poliglotstva. Podnapise dobite na različnih spletnih straneh, enabolj priljubljenih, Podnapisi.net, je slovenskega rodu. Iskanje podnapisov je lahko naporna reč, če gre za kak starejši film, ponavadi pa boste pravega našli že samo z iskanjem enakega imena datoteke.

Podnapise je najbolje prenesti v isto mapo skupaj s filmom in jih, razen seveda končnice (ta je ponavadi SRT ali SUB), poimenovati enako kot video datoteko, npr. če je slednja Pandorum.2009.DVDRip-IMAGINE.avi, naj se datoteka s podnapisom glasi Pandorum.2009.DVDRip-IMAGINE.srt.

Na hitro jih preizkusite, najraje s pomikom na konec filma ali epizode, saj včasih tečejo točno le na začetku, kasneje pa se zaradi izrezanih reklam ali česa drugega zamaknejo. Včasih, ko ni moč najti ustreznih podnapisov, se da težavo rešiti z zamikanjem podnapisov na predvajalniku. Slednje omogočajo skoraj vsi. Če pa imata film in podnapis različen "framerate", torej število sličic na sekundo, bo potreben globlji poseg, saj se bo razlika med napisanim in govorjenim vztrajno povečevala. Podnapisom je framerate moč spremeniti z različnimi programi, taka sta, denimo, Submagic ali Subtitle Workshop, naše izkušnje v praksi pa govorijo, da je v večini primerov časovno manj potratno kar iskanje novih podnapisov.

Zgled dela s programom za prilagajanje podnapisov. Najpogosteje bomo uporabljali pomikanje podnapisov naprej in nazaj, spreminjali njihov framerate in čas trajanja prikaza na zaslonu.

Še najlaže pa si bo pri iskanju podnapisov pomagati z namenskih programom Sublight, ki je - ne boste verjeli - spet slovenskega rodu, več o njem v okvirčku.

Na koncu naj še enkrat opozorimo, da sodi praktično vse od naštetega v početje onkraj zakona. Založbam in drugim krvosesom smo zadnja leta dali že dovolj dobro vedeti, da imamo dovolj prodajanja ništrca za velike denarje in da smo, ne nazadnje, avtorsko pravico za Star Wars plačali že pri nakupu VHS kasete, zdaj pa želimo doplačati samo za nov medij. In da priboljškov, ki so občasno zraven na ploščku, ni nikoli preveč.

Namreč, če se bo razmah tega početja nadaljeval s takim tempom, bomo pokopali tudi tisto, kar je dobro. Denimo porajajoče se spletne izposojevalnice, ki po solidni ceni ponujajo veliko več, kot smo si upali misliti še nekaj let nazaj.

Zato morda končajmo s pokopom domače - sicer ne spletne - videoteke iTIVI. Čeprav so imeli dober model izposoje (neomejena izposoja za 10 evrov na mesec, z dostavo na dom, en DVD hkrati), so ustvarili za še ene prihodke izgube. Zna biti, da bi jih rešila cenejša spletna dostava, še bolj pa zna biti, da bi jo rešilo več ljudi, ki ne bi samo jemali zastonj, temveč tudi kdaj kaj kupili ali najeli. Po pameti torej!

Iskanje podnapisov drugače

Desni klik video datoteke, ukaz "najdi podnapise" in Sublight bo sam opravil vse delo. Podnapis bo samodejno odarhiviran, prenesen v mapo skupaj s filmom in pravilno poimenovan.

Iskanje in preizkušanje podnapisov zna biti duhamorno početje, zato je čudno, da je trajalo toliko let, preden smo dobili kaj podobnega, kot je Sublight, program, ki ga namestimo z www.sublight.si. Ali pa se iskanja lotimo kar tam, na spletni strani.

Po namestitvi se velja najprej odpraviti v nastavitve, kjer določimo, v katerih jezikih naj išče podnapise, še pomembneje pa je, da pod jezičkom integracija s sistemom odkljukamo vse video datoteke, ki so na voljo. Tako bomo poslej, ko bomo z desnim gumbom miške kliknili video datoteko, na menuju našli možnost "najdi podnapise", ki bo samodejno zagnala Sublight in pobrskala po nekaj tujih in domačih straneh.

Program ne išče po imenu, temveč filtrira po t. i. "hashu" posamezne datoteke, torej njeni vsebini ter dolžini v sekundah in bajtih. Zato bo pravilno našel podnapis tudi za film, ki je k vam prišel pod imenom rmp-skoy.avi.

Sublight zna sam razširiti arhivirane podnapise, jih tudi samodejno prenese v mapo s filmom in poimenuje enako kot video datoteko. Prav tako omogoča, da uporabniki povezujejo med sabo video datoteke in podnapise, ko ugotovijo, da so ustrezni. Slednje je bilo včasih bolj zanesljivo, najbrž zaradi danes že velikega števila uporabnikov Sublighta (okoli 150.000), med katerimi so tudi nagajivci, podobni tistim, ki delajo zmedo na Google Translate.

Slabih strani Sublighta skoraj ni. No, nekoliko predolgo traja njegov zagon in nalaganje knjižnic. Z njim ni mogoče v enem zamahu opremiti s podnapisi celotne sezone kakšne serije, temveč le posamezno epizodo.

Tretje, kar kaže pograjati, je zares nepregleden in nekoliko zapleten uporabniški vmesnik.

A kot rečeno: program je nekaj daleč najboljšega s tega področja, avtor je naše gore list in za delovanje programa iz svoje denarnice in prostovoljnih prispevkov vzdržuje tudi strežnik. In ker je njegovo delo vsaj na meji zakona, najbrž nikoli ne bo obogatel ali prejel nagrade GZS.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

EyA5mtnYiyY

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji