Razumevanje tehnologije
Kar veliko poslušam zgodbe o tem, kako zanič so naprave GPS in kam vse so že peljale nič hudega sluteče voznike. Tu ne mislim skrajnosti v slogu Angležinje, ki je z avtom zapeljala s pomola v morje, ker ji je GPS naprava tako naročila. Vse več je tudi takih bolj navadnih zgodb, kako je nekdo preprosto šel na napačen izvoz z avtoceste. Ali pa kako je GPS navigator želel po ulici, ki je zaradi tamkajšnje ambasade pač zaprta (ulica, ne ambasada). Sam se nekako vedno znajdem med redkimi zagovorniki teh novih tehnologij, saj sem prepričan, da za veliko večino teh težav ni odgovorna naprava oziroma ljudje, ki so jo razvili, temveč so razlogi drugje. Morda pri uporabniku, morda pri kartografskem podjetju, morda pri teroristih (v zgornjem primeru z ambasado). Poglavitni problem pa je globlje nerazumevanje tehnologije.
Če ostanemo zaenkrat pri GPS navigatorjih. Nekako imam občutek, da velika večina ljudi, ki se prvič sreča z navigacijo, enostavno pričakuje preveč. Žal (ali pa tudi ne) se nanjo ne moremo popolnoma zanesti. Prav tako, kot se ne moremo popolnoma zanesti na še tako dobre zemljevide. Vedno je v igri še človeški dejavnik - bodisi tisti, ki stoji za zemljevidom, bodisi tisti, ki ga drži v rokah. Sam imam GPS navigator in ga pravzaprav dokaj pogosto uporabljam. Res je, da sem moral zaradi njega že tudi kdaj kje obračati (denimo na mali uličici v Trstu, za katero GPS meni, da je prehodna, betonske ograje pa se z njim ne strinjajo) in sem se tudi že kdaj peljal po malo bolj terenski poti, kot bi si želel. V prvem primeru je šlo za kartografsko napako (ali pa napako italijanskih cestarjev), v drugem pa se mi zdi, da sem sam po nesreči enkrat preveč pritisnil na zaslon. Res ne vem, zakaj se mi je zdelo logično, da je sredi tistega gozda na Krasu na koncu makadama kak bankomat.
A pri tem povsem razumem, da sama naprava ni prav ničesar kriva. Vem, da mi je že prihranila silno veliko časa in živcev, če ne drugega, že pri iskanju kakih manjših ljubljanskih uličic. Trudim se namreč tehnologijo razumeti, tako njene pozitivne lastnosti kot njene pomanjkljivosti. Podobno velja tudi na drugih področjih računalništva in elektronike. Pri velikem preizkusu cenejših fotoaparatov, ki ste ga morda že opazili v tej številki, težko rečemo za kakšnega, da je zares slab. Eni so res boljši od drugih, a bistven je uporabnik in njegovo dojemanje fotoaparata. Če jih ne znamo uporabljati, so tudi najdražji in najboljši fotoaparati povsem neuporabni.
Kot večletnega uporabnika Asusovega malega EEE PCja (da, že dve leti je) me pogostokrat vprašajo, kako se malček obnese. Odgovor je vedno enak - super, če veš, kaj z njem početi (in, seveda, česa ne). Enako lahko rečem za veliko večino naprav, ki jih preizkusimo v Monitorju. Naslednjič, ko razmišljate o kakem nakupu računalniških ali elektronskih komponent, premislite tudi, kako in za kaj nameravate zadevo uporabiti. Hkrati ni neumno, da si vsaj malo ogledate navodila in se z morebitnim nakupom malce seznanite, če ne zaradi drugega, pa zato, da vidite, česa je naprava sposobna. Tudi v Monitorju se trudimo, da bi bili nakupi čim bolj informirani in kakovostni. Ampak Viste pa še vedno ne razumem ...
