Raznovrstne podobe Linuxa

Objavljeno: 21.4.2015 | Avtor: Arnold Marko | Kategorija: Nasveti | Revija: Maj 2015

Linux v primerjavi s korporativnimi rešitvami nikoli ni bil omejen zgolj na eno grafično okolje namizja, temveč so različne skupnosti razvijale rešitve, prilagojene različnim vrstam rabe in tudi različno zmogljivim računalnikom. A v demokratičnosti ponudbe se lahko uporabnik hitro izgubi, zato je dobro vedeti, kakšna je razlika med najpogostejšimi grafičnimi namizji tega operacijskega sistema.

KDE

KDE je tako rekoč najstarejše od tistih grafičnih okolij Linuxa, ki jih še danes aktivno razvijajo. Nastajal je ob podobnem času kot Windows 95, zato niti ne čudi, da je še danes najbolj Windowsu podobno namizje v okviru linuxnih rešitev. Odlikuje ga zelo dodelan grafični videz, saj skupnost veliko da prav na to komponento, ki niti ni tako zanemarljiva. Samo grafično kolje se sicer v KDE imenuje Plasma in trenutno razvijajo peto različico, čeprav glavnina stabilnih distribucij še vedno uporablja četrto. Plasma 5 ima sicer bistveno bolj minimalistično oblikovanje, poleg tega je prilagojena zaslonom z večjo gostoto pik in ponuja boljšo podporo OpenGL, kar omogoča bolj gladko in hitrejše delovanje namizja. Prve distribucije naj bi bile na voljo v teh mesecih.

Plasma 5 na novem KDE bo oblikovana moderno minimalistično.

Plasma 5 na novem KDE bo oblikovana moderno minimalistično.

Prednost KDE je tudi v tem, da je na voljo veliko število programov, ki se znajo povezati s samim namizjem in  npr. sporočati stvari uporabniku, omogočajo predogled kar v brskalniku datotek in podobno. Ponavadi te aplikacije prepoznamo po črki K na začetku imena (denimo Kstars ali KOffice). Na samo omizje je sicer mogoče dodati tudi večje število dodatkov (widgetov), kot so ure, koledarji in podobno, vse skupaj pa lahko deluje z zelo atraktivnimi grafičnimi učinki. Toda raba teh dodatkov je strojno zahtevna, zato na strojno podhranjenih računalnikih ne delujejo najbolje. Res pa je mogoče večino dodatnih učinkov izklopiti, pri čemer postane KDE manj zahteven kot, denimo, Gnome 3 ali Unity. KDE pozna tudi način »išči in poženi«, ki je namenjen manjšim zaslonom in tablicam. V tem načinu zagonski menu nadomestijo bistveno večje ikone na zaslonu, ki vsebuje tudi iskalnik – podobno kot v mobilnih operacijskih sistemih in tudi Gnome 3 ali Unity.

KDE je mogoče uporabljati skoraj z vsemi večjimi distribucijami, pri čemer ga kot prvo izbiro ponuja OpenSuse, a tudi Kubuntu ima precej velik delež med linuxnimi distribucijami.  

KDE

Vrsta: grafično namizje za Linux.

Pogoste distribucije: OpenSuse, Kubuntu, Arch, Debian.

Izdeluje: KDE, kde.org.

Cena: brezplačen.

✓    Grafično dovršen in lep, integracija za KDE pisanih programov.

✗    Strojno zahteven, obilo nepotrebnih orodij in dodatkov.

GNOME, ml.

Fedora prisega na najnovejše različice Gnoma.

Fedora prisega na najnovejše različice Gnoma.

Gnome je nastal kot alternativa KDE, ki ob svojem rojstvu ni uporabljal zgolj odprtokodnih rešitev. To pa ni edina razlika, saj je skupnost, ki je razvijala Gnome, ustvarila zelo drugačen vmesnik od KDE. Ni toliko temeljil na vizualni privlačnosti, bolj na funkcionalnosti zasnove. Danes sicer vzporedno razvijajo dve obliki okolja Gnome. Tretja različica Gnome je namreč precej spremenila tako videz kot tudi zasnovo tega grafičnega okolja in je precej razdelila tako razvijalsko kot tudi uporabniško srenjo, zbrano okoli Gnome. Gnome 3 je namreč uvedel minimalistične rešitve, ki se razlikujejo ne le od do uveljavljenih linuxnih namizij, temveč tudi večine drugih operacijskih sistemov. Šok bi lahko še najbolj primerjali s spremembami v okolju Windows 8 in rezultat tudi, saj se Gnome 3 do danes nekako ni zares prijel. Tako so se odpovedali tradicionalnemu menuju oziroma menujem in pasicam, ki so sestavni del starejših različic Gnoma, in uporabnik mora bodisi pritisniti tipko Windows ali izbrati tipko Activities, ki uporabnika pripelje na podstran, ki omogoča zagon programov prek ikon ali prek iskalnika ter izbiro namizja, ki je prej tudi bila sestavni del orodnih vrstic. Večina dejavnosti se je tako preselila s pasic na podstrani, ki so grafično resda zelo dodelane, a za uporabnike, vajene bolj klasičnih rešitev, tudi precej zmedene. V bistvu je način delovanja precej podoben t.i. Launchpadu, ki ga najdemo v novejših različicah MacOS, a s to razliko, da je raba tega pri slednjem prej alternativa kot osnova in zato tudi še vedno precej kontroverzna. A Gnome 3 gre še naprej, saj se v celoti odpoveduje tudi klasičnim gumbom za manjšanje, večanje in zapiranje oken. Namesto tega ima le enega za izhod oziroma zapiranje okna, za večanje pa je treba dvojno klikniti naslovno pasico, funkcije za zmanjšanje okna pa sploh ne pozna. Gnomu 3 tako ni uspel preboj, kot so si ga zamislili razvijalci, pravzaprav ga postavlja kot prvo izbiro zgolj Fedora, OpenSuse pa ga ponuja kot alternativo tistim, ki nemara ne marajo KDE.

Gnome 3

Vrsta: grafično namizje za Linux.

Pogoste distribucije: Fedora, OpenSuse

Izdeluje: Gnome Foundation, gnome.org

Cena: brezplačen.

✓    Integracija sporočil v samo namizje, usmerjen v rabo novejših naprav.

✗    Strojno zahteven, omejena prilagodljivost, opušča ustaljene prakse rabe.

Gnome 2 in Ubuntu Mate

Ubuntu Mate oživlja funkcionalnost starejših različic Gnoma v novi podobi.

Ubuntu Mate oživlja funkcionalnost starejših različic Gnoma v novi podobi.

Verjetno nihče iz skupnosti, ki je propagirala razvoj novih okolij, ki naj bi nadomestila starejši Gnome, ni pričakoval, da bodo novosti naletele na tako hud odpor in da bodo pravzaprav ustvarile še večjo drobitev na področju grafičnih omizij, ki jih je Linux že tako ali tako poznal. A ne le, da je razvoj dogodkov dal zagon Xfce, LDXE in podobnim, dal ga je tudi skupnosti, ki je prevzela nadaljevanje razvoja starejše različice Gnome – torej Gnome 2 – in ga poimenovala MATE. Danes Mate podpira večina distribucij, kot eno glavnih izbir pa ga ponuja Linux Mint. V zadnjem času pa vzbuja vedno večjo pozornost tudi Ubuntu Mate, ki pa ga ne razvija Canonical, temveč del skupnosti Ubuntu. Razlog je ta, da gre v tem primeru za “pravi” Ubuntu, ki je poleg tega tudi sistemsko nezahteven in zelo odziven. Ubuntu Mate ima tudi nekaj samosvojih rešitev – tako ima dodane module za prilagajanje videza, za delo z datotekami je uporabljen Caja, ki je tudi precej lažji od Nautilusa ali Nema, namesto Gedita je uporabljen urejevalnik besedil Pluma, Evince je pri pregledovanju npr. datotek PDF nadomestil Atril in tako naprej. Pravzaprav je Ubuntu Mate zasnovan tako, da ga po strojni nezahtevnosti med bolj razširjenimi distribucijami prekaša edino Lubuntu, ki pa uporablja vizualno veliko manj dodelan Lxde. S tem je Ubuntu Mate zanimiv izbor za starejše uporabnike Linuxa, ki ne marajo nepreglednih novitet novejših grafičnih namizij, pa tudi za novejše, ki želijo imeti učinkovit in dober sistem za rabo starejšega računalnika, ki je nemara poganjal zdaj že upokojeni Windows XP. Seveda pa zmore tudi več kot zgolj nadomestiti staro.

Enotnost, ki je razcepila skupnost

Tudi Unitiy, ki je izšel skoraj hkrati kot Gnome 3,  je ob predstavitvi doživel marsikatero kritiko, saj prav tako odstopa od dotlej najbolj priljubljene zasnove vmesnika Gnome 2. Canonical, ki je ta grafični vmesnik tudi razvil, se je tako kot pri tretjem Gnomu posvetil zasnovi, ki bolj ali manj opušča menuje za zagon programov ali iskanje sistemskih nastavitev, imenikov in podobno. Namesto tega uvede značilno pasico ob strani, ki vsebuje najpogosteje rabljene aplikacije, podobno kot to poznamo iz MacOS, vse drugo pa je dostopno prek iskalnika in podstrani. Kritika take zasnove je sicer bila usmerjena predvsem v to, da gre za vmesnik, ki je primeren za mobilne naprave, “netbooke” in zaslone na dotik, ne more pa nadomestiti klasičnega Gnoma na namiznih računalnikih. Tudi zato, ker se odpoveduje skoraj neskončnim možnostim prilagajanja, ki jih pozna starejši Gnome. Poleg tega je Unity zelo zahtevno grafično namizje, saj potrebuje več prostora, pomnilnika in procesne moči kot Gnome 3 ali celo KDE. To pa seveda pomeni, da ni več prava izbira za tiste, ki Linux uporabijo kot operacijski sistem za starejše računalnike, nemara celo kot nadomestek za kakšne Windows XP. Tako je Ubuntu prav po izidu vmesnika Unity začel izgubljati primat najbolj priljubljene namizne distribucije Linuxa v korist predvsem Linux Minta, a tudi drugih različic Ubuntuja, ki so se odpovedale okolju Unity v korist drugih grafičnih namizij.

Unity

Vrsta: grafično namizje za Linux.

Pogoste distribucije: Ubuntu

Izdeluje: Canonical, ubuntu.com

Cena: brezplačen.

✓    Prilagojen za rabo z novejšimi napravami, lepo oblikovan.

✗    Strojno zahteven, omejena prilagodljivost, opušča ustaljene prakse rabe, nepregleden.

Namizje z okusom po cimetu

Čeprav Cinammon, ki ga kot osnovno grafično okolje ponuja Linux Mint, temelji na Gnome 3, ga s slednjim na ravni rabe in vizualne zasnove ne povezuje kaj dosti. Nasprotno, v vseh teh elementih gre celo korak nazaj, proti Gnome 2, zato se zastavlja vprašanje, čemu je sploh namenjeno novo okolje, ko pa bi vse lahko omogočili s prilagoditvijo uveljavljenih grafičnih namizij. Odgovora na to v resnici ne daje niti Linux Mint sam, saj tudi ta ponuja različice z vmesnikom MATE, ki temelji na Gnome 2, pa tudi KDE in zelo lahkem namizju Xfce. Resda je Cinammon grafično nekoliko bolj zloščen, po drugi strani pa se v osnovi ne razlikuje kaj dosti tudi od starejših grafičnih okolij. V osnovi nam tako postavi pasico na spodnjo stran zaslona, na njej pa je zagonski gumb, kot ga poznamo iz  okolij Windows, sledi seznam odprtih aplikacij, na desni pa so različni elementi, kot so glasnost, status, čas in podobno. Nič novega, bi porekli, a Cinammon je tako priljubljen prav zaradi dodelanosti in omenjene zloščenosti, poleg tega je ta vmesnik tudi zelo prilagodljiv. Tako se ne odpoveduje stvarem, ki jih je uporabnik vajen (menuji, gumbi …), temveč omogoča celo, da je skoraj vse mogoče nastaviti po svoje. Denimo, prestavljati pasice, dodajati nove, premikati gumbe za večanje, manjšanje in zapiranje oken.

A to zmore navsezadnje tudi različica MATE, ki nemara res ni tako lepa, a je zato tudi bistveno manj zahtevna in hitrejša.

Cinammon

Vrsta: grafično namizje za Linux.

Pogoste distribucije: Linux Mint.

Izdeluje: Linux Mint, linuxmint.com.

Cena: brezplačen.

✓    Gnome 3 naredi bolj podoben klasičnim operacijskim sistemom, prilagodljivost, lep vmesnik.

✗    Malo razlik v primerjavi z Gnome 2 ob večji strojni zahtevnosti.

X, Qt in Gtk+

Ne glede na to, katero grafično namizje uporabljamo za svoj Linux, ta za svoje delovanje uporablja grafični strežnik, ki v vseh distribucijah Linuxa skrbi za komunikacijo med strojno opremo in samim grafičnim vmesnikom oz. odjemalci, ki potrebujejo izris določenih grafičnih elementov (oken, ikon …). Ta grafični strežnik se imenuje X, njegov razvoj pa sega v leto 1984, če je zares postal standarden šele v devetdestih letih prejšnjega stoletja. Na to sta vplivala predvsem KDE in Gnome, ki sta Linux postavila ob bok drugim, dotlej grafično  bolj dovršenim operacijskim sistemom. Med strežnikom X in samim grafičnim okoljem namizja so sicer še grafične knjižnice in ponavadi še upravljalnik oken (Windows Manager), ki tudi bolj ali manj določajo vizualno zasnovo in občutek, ki ga daje neko določeno namizje. KDE tako že od leta 1996 temelji na grafičnih knjižnicah Qt, a te do leta 1998 niso spadale v domeno odprte kode. Prav zaradi tega je leta 1997 nastal projekt Gnome, ki je namesto Qt uporabljal knjižnice GTK+. Ta delitev se je ohranila do danes in tudi zelo vpliva na to, da se linuxni programi že po samem videzu delijo v dve večji podskupini, ne glede na to, katero grafično namizje uporabljamo v danem trenutku. Težav s tem sicer v glavnem ni, saj obe skupnosti že od leta 2000 sodelujeta pri pobudi freedesktop.org, ki skrbi za to, da uporabnik tudi v drugem okolju uporablja obe vrsti programja brez omejitev. Kot zanimivost povejmo še, da je ravno grafični strežnik temeljna razlika, ki Android in ChromeOS oddaljuje od klasičnih linuxnih okolij, saj oba uporabljata alternativni rešitvi. Google je tako za Android namesto strežnika X razvil SurfaceFlinger, za ChromeOS pa Freon. To je tudi razlog, da linuxne programske opreme z grafičnim vmesnikom ni mogoče tako preprosto prenesti na androidne naprave.

Mušja kategorija ni od muh

Ker Linux pogosto nadomesti operacijske sisteme na starejših računalnikih, je razumljivo, da se določene skupnosti posvečajo razvoju lahkih, strojno manj zahtevnih grafičnih namizij. Najbolj znana taka lahkokategornika sta Xfce in LXDE. Xfce deluje kot nekakšna mešanica starejših okolij Gnome in pa MacOS, saj ima tudi podobno pasico z ikonami najpogosteje rabljenih aplikacij na spodnji strani zaslona. V vsem drugem ni Xfce nič posebnega, saj ne uvaja nekih modnih dodatkov, kot je to primer pri največjih, prav tako ne premore posebnih vizualnih učinkov. A njegova bistvena lastnost je, da deluje. In to hitro in stabilno, kar pogosto pomeni več od vizualno privlačnejših lastnosti.

Še korak bolj špartanski je LXDE, ki se ponaša tudi z nazivom najmanj strojno zahtevno grafično namizje za okolja Linux. Vizualno še najbolj spominja na starejše različice Windows. Ima namreč zgolj en pano na spodnjem delu zaslona, z zagonskim menujem na levi strani. Kljub temu je tudi LXDE mogoče prilagajati svojemu okusu in zadeve skoraj poljubno prestavljati, dodajati ali odvzemati. V primerjavi z namizji Gnome resda bistveno manj, a kljub temu bolj kot, denimo,  v Windows. LXDE sicer trenutno doživlja preobrazbo, saj bo iz knjižnic GTK prešel na rabo knjižnic Qt, zato se bo v kratkem tudi preimenoval v LXQt.

Odločitev, katero omizje bi bilo pravšnje, je enako težavna, kot če bi izbirali pravo stranko v demokraciji. Navsezadnje ljudje različno dojemamo intuitivnost, grafično privlačnost in podobne težko merljive kategorije. Pri manj zmogljivih računalnikih je izbor resda bolj omejen, saj pridejo v poštev Xfce, LXDE in Mate. Pri zmogljivejših sestavah pa poleg teh, ki zares omogočajo popoln izkoristek strojne opreme, pridejo v poštev tudi vizualno veliko bolj moderni KDE, Gnome 3, Unity ali Cinammon. Kateri je zmagovalec, pa je v resnici stvar osebnih preferenc in premislekov. Ne nazadnje lahko v Linuxu brez težav namestimo bok ob boku več namizij in kar sami odkrijemo, katero nam najbolj ustreza.

MATE

Grafično namizje za Linux.

Pogoste distribucije: Linux Mint, Ubuntu Mate

Izdeluje: Mate desktop enviroment, mate-desktop.org

Cena: brezplačen.

✓    nadaljuje tradicijo Gnoma 2, hiter, čisto oblikovan, prilagodljiv.

✗    Ne sledi novostim v razvoju operacijskih sistemov.

Xfce

Grafično namizje za Linux.

Pogoste distribucije: Xubuntu, Linux Mint, Debian, Arch

Izdeluje: Xfce team, xfce.org

Cena: brezplačen.

✓    Hiter in odziven, ima panel, podoben MacOS.

✗    Grafično ni tako dodelan, manj integracije.

LXDE

Grafično namizje za Linux.

Pogoste distribucije: Lubuntu, Arch, Debian, Fedora, Arch, LXLE

Izdeluje: LXDE team, lxqt.org

Cena: brezplačen.

✓    Najmanjše strojne zahteve, deluje hitro in odzivno, primeren za starejše računalnike.

✗    Grafično ni tako dodelan, podoben starejšim sistemom.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki