Računalniki ogrožajo delovna mesta?
Za sodobno tehnologijo, računalnike pa še posebej, smo dolgo vrsto let trdili, da ustvarjajo nove priložnosti, s tem pa tudi delovna mesta. Ekonomsko gledano, povečujejo produktivnost posameznika, podjetja, družbe. Toda nekatere nedavne raziskave, podprte s statističnimi podatki, kažejo precej drugačno, celo srhljivo sliko. Kljub povečevanju produktivnosti, inovativnosti in globalni ekonomski rasti se število delovnih mest še naprej zmanjšuje. Kot družba očitno ne znamo uravnotežiti dobrih in slabih strani digitalne revolucije, posledica pa so še večje razlike in predvsem slabi obeti. Kako se lahko izvijemo iz tega?
Takoj na začetku bi rad poudaril, da se štejem med promotorje računalništva in sorodnih tehnologij, zato bo naslednji zapis zvenel morda nekoliko nenavadno. Ne gre za nikakršno spreobrnitev, temveč za kritičen pogled na stvari, ki se dogajajo, ali, še bolje, ne dogajajo okoli nas. Verjamem, da bo še marsikdo potrdil, da čuti in misli podobno.
Ugotovitev, da tehnološki napredek ogroža uveljavljena delovna mesta, zagotovo ni nova. Ta učinek poznamo že iz devetnajstega, še bolj pa z začetka dvajsetega stoletja, ko je industrijska revolucija poskrbela za velike spremembe v družbi. Tehnološki napredek je imel seveda podoben učinek tudi v drugih panogah, kot sta kmetijstvo in transport/logistika. Zgodovinsko gledano, je vsak tak korak naprej nekaj uničil in kasneje nekaj ustvaril.
Vsa ta leta se je (izvzemši krizna obdobja) število delovnih mest večalo, nekako skladno, v soodvisnosti z večanjem produktivnosti, ki jo je omogočil tehnološki napredek. To zagotovo velja nekje od druge svetovne vojne naprej. Toda od približno leta 2000 naprej, intenzivno pa v zadnjih petih do sedmih letih, število delovnih mest močno usiha, kljub temu da se produktivnost še naprej povečuje. To velja tudi danes, tudi v državah, ki so se načeloma že izmuznile krizi in so na poti vnovične rasti – produktivnosti, a ne tudi števila novih delovnih mest.
Na ugledni univerzi MIT Sloan School of Management menijo, da je to posledica zlasti neverjetno hitrega razvoja digitalnih tehnologij, predvsem računalništva in robotike, ki hitro zmanjšujejo potrebo po človeški delovni sili. Zaskrbljujoča je predvsem ugotovitev, da se ponekod potrebe po delovnih mestih zmanjšujejo tako hitro, kot napreduje tehnologija. Ta v številnih primerih raste eksponentno.
Kdor misli, da to zadeva samo področja proizvodnje, kmetijstva, se krepko moti. Novi val racionalizacije bo potekal predvsem na področju storitev, od trgovine, pisarniških poslovanja prek transporta, logistike, celo medicine. Paradoksalno, najbrž tudi v družbah, ki ponujajo storitve IT. Praktično na vsakem področju najdemo tehnologije, ki imajo lahko velikanski učinek na produktivnost in potrebe po »človeškem dejavniku«.
V družbi Gartner so nedavno, sicer nekoliko provokativno, ocenili, da bodo programi in roboti do leta 2025 nadomestili kar tretjino delovnih mest. Kot zgled navajajo samodejna vozila (transport), računalniško vodene helikopterske sonde (servis, nadzor, transport) in samodejno podatkovno analitiko (finančna industrija, medicina, trgovina). Govorimo torej o delovnih mestih, ki jih tehnološki razvoj v zadnjih desetletjih ni odpravljal, temveč celo ustvarjal.
Raziskovalci prej omenjene univerze MIT ugotavljajo, da sedanja stopnja razvoja tehnologije povečuje prepad med tako imenovanimi »digitalnimi zmagovalci« in »digitalnimi poraženci«. Čas digitalnih tehnologij favorizira digitalne superzvezde, posameznike, ki z enim programom ali spletno storitvijo ustvarijo prihodke, merljive v milijonih, celo milijardah dolarjev, obenem pa z njimi odpravljajo potrebe po številnih delovnih mestih, posredno in neposredno.
Marsikdo bo dejal, da to ni nova ugotovitev in je veljala ves čas, odkar se je pred domala štirimi desetletji začela digitalna revolucija. Toda doslej smo bili srečni, da smo lahko živeli v družbi, kjer je rast produktivnosti dvigovala tudi vse druge segmente, s tem pa omogočala visoko kakovost življenja. Nekateri ekonomisti so (prehitro) dejali, da svet pač tako deluje. Toda najnovejše ugotovitve kažejo, da je to morda napačno prepričanje.
Pravi izziv današnjih časov je, kako najti pravo ravnotežje med tehnološkim napredkom, ki resda povečuje produktivnost, in zagotavljanjem delovnih mest na drugi strani. Zdaj je že jasno, da prvo ne pelje nujno tudi do drugega cilja. Problem je v tem, da se kot družba ne odzivamo pravočasno in na pravi način na spremembe, ki se vrstijo vse hitreje.
Problema se moramo lotiti na začetku, ob sprejemanju novih tehnologij in določitvi pogojev rabe. Iluzorno je pričakovati, da se bodo tega problema lotili izdelovalci izdelkov in storitev, pa tudi lastnikom kapitala, že po definiciji, to ni primarni cilj. Zatorej ostajajo branik javnega interesa, h kateremu sodi tudi pravica do dela, le države in druge javne ter mednarodne institucije, ki bi jim moral biti prednost cilj, da vzpostavijo vzdržno stanje v družbi.
Zgoraj navedeno je družbeno, ne tehnološko vprašanje. Čeprav je staro že vrsto let, nimamo druge izbire, kot da nanj nenehno odgovarjamo s primernimi ukrepi. Drugače se bo prepad kljub tehnološkemu napredku še večal. A tehnologija vsekakor ne more in ne sme zmagati na rovaš preživetja človeka.
