Računalnik za obdelavo videa
V času polnega razmaha umetnikov digitalnega videa, ko na Youtubeu ali kje drugje najdemo prve mojstrovine iz domačih delavnic, si marsikdo zaželi, da bi se tudi sam poskusil na režiserskem stolčku.
Obdelava videa je eno tistih opravil, ki se je zadnje desetletje kot jastreb iz višav profesionalcev - ti so še pred nekaj leti delali z napravami, vrednimi kakega pol milijona nekdanjih nemških mark - spustilo na raven navadnih smrtnikov. Sistemi NLE (Non-Linear Editing), kar pomeni skupek strojne in programske opreme, so postali dostopni in DV video, ki ga že nekaj let uporabljajo tudi številne profesionalne tv ekipe, je lahko obdelal vsakdo. Kajpada napredek ni obtičal na mestu in prišla sta SD in HD video, ki sta na trdna tla postavila še tako močne večjedrne stroje. Zato načrtovanje domačega studia za nekaj let naprej ne dovoljuje preveč finančnega taktiziranja.
Kakorkoli se boste lotevali stvari, računalnik bo v osnovnih potezah moral zadostiti nekaj temeljnim pogojem. Za nekajkrat na leto zmonitirati kak projekt formata DV, bi moral zadostovati vsak kolikor toliko spodoben domači računalnik, ki ima vmesnik firewire (imenovan tudi I-link ali IEEE 1394). Z njim bomo na računalnik priključili domači kamkorder, ki je bržkone še vedno najpogostejša naprava za proizvodnjo video posnetkov. Od računalnikov, kupljenih v zadnjih dveh letih (no, ne ravno tistih pisarniških), bi večina morala zmleti nekaj rezov, prehodov in učinkov. Kot pravijo v navodilih za uporabo Oknom priloženega programa Windows Movie maker, naj bi za osnovno obdelavo videa zadostoval procesor s 600 MHz, 128 MB pomnilnika in 2 GB diska. Hja. To morda na neki način celo drži, a je obenem tudi zelo verjetno, da se bo domačemu mojstru opravilo video montaže zagravžalo za vse življenje. Varčevanje, resnici na ljubo, niti nima smisla tudi zato, ker boste, če želite delati malce resneje, hitro morali kupiti katerega od programskih paketov, denimo Adobe Premiere, ki sam v polni verziji stane tam okrog sedem stotakov, ali pa Final cut pro, ki nanese dobrega tisočaka. Še nekaj besed o obdelavi HD videa: v zmešnjavi formatov, ki vsebujejo črki HD, je obdelava in montaža pravega HD, tistega s 1080p, domena čisto posebnih sestav, pa še te dejansko ne delajo z nestisnjenimi posnetki, temveč osiromašenimi, ki jih po končanem projektu montaža sestavi še v polni različici. Za tako delo je potrebna draga oprema, ki nekako ne sodi v ta članek. Zato velja splošen nasvet: vsega čim več, profesionalci pa raje še malo več.
Procesor: Za kolikor toliko normalno delo, zlasti pri uporabi kakih učinkov, bo procesor hitro postal ozko grlo. Dvo- ali štirijedrnik, Intelov ali AMDjev, bo pri današnjih cenah strojne opreme nujnost.
Osnovna plošča: Pri plošči pogosto, zlasti pri vnaprej sestavljenih konfiguracijah, naletimo na varčevanje. Hitra vodila, možnost razširitev - v prihodnjih mesecih bo postala aktualna selitev s pomnilnika DDR2 na DDR3 - in čim več vmesnikov, med slednjimi velja popaziti na Firewire. A četudi slednjega ne bo, ga lahko poceni nadomestimo z ustrezno kartico PCI.
Pomnilnik: Ključen. Čim več podatkov bo moč naložiti vanj, tem manj bo praskanja po disku. Procesor mora biti ves čas založen s hitro dostopnimi podatki, to pa ne bo mogoče, če bo vsakokrat treba ponje na disk. Za nemoteno delo vsaj 2 GB ali raje več.
Disk: Če se nameravate resneje posvečati delu z videom, skorajda nujno tak z 10 ali celo 15.000 obrati. Razmislite o vmesniku SCSI in polju RAID. Vsekakor pa sta osnova nujno dva ločena diska. Prvi, manjši, za nameščeno programsko opremo in operacijski sistem, drugi, večji, pa za shranjevanje projektov. Količina prostora je omejena z vašo domišljijo. Čeprav smo delo s HD videom že izključili, naj ponazorimo, da ena ura nestisnjenega videa zasede približno 500 GB prostora. Za resno delo s takimi ločljivostmi se ponavadi uporablja t. i. SAN (Storage Network Area), povezana z optičnimi vlakni, ki omogoča, da obremenjeno diskovje preselimo v oddaljen hlajen prostor in edina lahko strežejo pomnilniku z zadostno hitrostjo.
Grafična kartica: Za občasen video fuš bo zadostovala katera od grafičnih kartic srednjega razreda. Toda, pozor. 3D kartice niso namenjene video opravkom in k hitrosti ne dodajo toliko kot namenske kartice za video obdelavo, ki zmorejo izračunavati učinke v realnem času. No, res pa je, da 3D kartice pohitrijo delo s kakim 3D učinkom. Skorajda nujno je, da ima kartica dva izhoda za monitor in TV Out. Atijeve na ulici nekako veljajo za boljše pri delu z videom, saj naj bi Kanadčani izdelovalcem programov, zlasti Avidu (h kateremu sodi tudi Pinnacle), dovolili posegati v GPU. NVidia pa ima svoje privržence in namensko serijo kartic, imenovano Quadro FX. Grafična kartica in video vmesnik delujeta z roko v roki, saj vmesniki ponavadi nimajo izhodov za monitorje.
Video vmesnik: Za resno delo so skorajda neizogibni, saj razbremenijo sistemski procesor in tako omogočajo nanašanje 2D učinkov in prehodov v realnem času; to zelo pohitri delo. Ponavadi so vezani na določeno programsko opremo. Obenem z njimi navadno pridobimo tudi analogne vhode/izhode. Video vmesniku smo se zato izognili samo pri naši prvi, najcenejši konfiguraciji, pri drugih dveh pa smo ga dodali. Take sestave namreč pogosto uporabljajo ljudje, ki snemajo poroke in druge dogodke in jih na koncu oddajo na DVDju. To pa pomeni dragoceni čas za renderiranje, ko montaža stoji, in ga video vmesnik občutno skrajša ali celo izniči.
Druga oprema: Nujen bo dodatni monitor. Na prvem zaslonu (player) boste tako lahko ves čas gledali "surovi material", na drugem (recorder) pa poprejšnje oglede in že zmontirano vsebino. TV izhod bo dobrodošel za preverjanje kakovosti slike in morebitna prilagajanja osvetljenosti, kontrasta ali česa tretjega. Nekateri montažerji stare šole nujno potrebujejo tudi nadzorno konzolo s t. i. shuttlom, vrtljivim gumbom, s katerim laže iščemo in nastavljamo posamezne sličice. Toda z novimi generacijami, vajenimi tipk in miške, ti dodatki počasi tržno izumirajo.
Moja domača montaža
Tokrat bomo sestavili tri različne namizne sisteme, vsakega v svojem cenovnem razredu. Ker pa je pri video zanesenjakih včasih potreben že hiter pregled in obdelava posnetega kar na samem terenu, bomo poskušali pobrskati tudi med prenosniki, primernimi za taka opravila. Na tem mestu naj prijazno opozorimo, da so za video obdelavo nadvse primerni tudi izdelki ekipe Steva Jobsa, zlasti dvoprocesorski Macproji. Po Applu bodo posegli zlasti tisti z nekaj več denarja in prakso s programskim paketom Final Cut pro. Nasploh pri izbiri sistema NLE velja, da ga prilagodimo programu, s katerim nameravamo naslednjih nekaj let montirati.
Tudi tokrat bomo sestavljali samo bistvene dele računalnika. Računajoč, da boste miške, tipkovnice, monitorje, zvočnike in drugo izbrali sami, saj si vsak od teh pripomočkov pri opremi domačega studia zasluži svoj primerjalni članek. Prav tako nismo računali cene operacijskega sistema, ki je pri prenosnikih vključen, smo pa pri zadnjih dveh sistemih dodali ceno programskega paketa za obdelavo videa. Sicer pa se bomo v našem članku ukvarjali s suho strojno sposobnostjo računalnika. Cene smo kot običajno izbrskali v slovenskih trgovinah in udarili nekakšno povprečje, ohišju pa smo namenili osnovnih 50 evrov - tisti, ki želi šminkirati, bo pač odštel nekaj več, tisti, ki varčuje, pa bo zadovoljen tudi s takim.
Že naša prva sestavljanka ne bo prav poceni, obenem pa tudi ne kak biser zmogljivosti. Namenjena je tistim zanesenjakom, ki bodo nekajkrat na leto zmontirali kak posnetek. Verjetno v Windows Movie Makerju ali kakem drugem brezplačnem programu, saj kot rečeno zgoraj, že sama programska oprema hitro preseže ceno računalnika. Tako sestavo bi lahko imenovali tudi "varčevalna". Za tiste, ki nimajo preveč denarja, računalnik pa bi si morali nujno omisliti tudi zaradi drugih opravkov, ki so naloženi računalniku v povprečnem gospodinjstvu.
Procesor: AMD Phenom 9500 BOX 180 EUR
Osnovna plošča: Asus M2A VM HDMI AM690G 65 EUR
Pomnilnik: OCZ 2 x 1 GB DDR2 PC2-8500 1066 MHZ 100 EUR
Grafična kartica: Sapphire Radeon HD3650 512 MB 100 EUR
Disk (sistemski): WD WD800AAJS 80 GB 7.2 8 M 40 EUR
Disk (delovni): WD WD5000AAKS 500GB 7.2/16 M/S300 110 EUR
Optična enota: NEC AD-7200S DVD+/-RW DL 20X 25 EUR
Napajalnik: LC 550W LC6550 40 EUR
Ohišje: 50 EUR
Skupaj: 670 EUR
Zasnovana je na AMDjevem Phenomu, ki sicer po razmerju cena/zmogljivost ne dohaja Intelovih paradnih konjev, bomo pa z njim zaradi nekaj slabše zmogljivosti prihranili približno 50 evrov. Osnovna plošča je simpatično poceni (poleg tega pa tudi simpatično majhnih mer), ima pa v bistvu vse, kar potrebujemo. Denimo vmesnik firewire in podporo poljema raid 0 in 1, če bi si kdaj pozneje želeli pohitriti branje in pisanje podatkov. Pomnilnika je 2 GB, kar je minimum, osnovna plošča pa ga podpira tja do 8 GB. Grafična kartica je prav tako nekaj iz spodnjega razreda, pomembno je, da ima dva izhoda DVI za monitorja in TV out. Omislili smo si še dva ločena diska, optično enoto in poceni napajalnik. Skupaj z enim 19-palčnim monitorjem LCD, operacijskim sistemom in zunanjo opremo bi se avantura morala izteči pod 1000 evri.
Za tiste, ki bi želeli kaj več, gremo stopničko ali dve više:
Procesor: Intel Core 2 Quad Q6600 2.40/1066 8 MB BOX 240 EUR
Osnovna plošča: Asus P5K Premium 170 EUR
Pomnilnik: 2 x 2 GB GeIL DDR2 PC8500 1066 200 EUR
Grafična kartica: Radeon SAPPHIRE HD3650 512 MB 100 EUR
Video vmesnik: Matrox RTx2 + Adobe Premiere Pro 1000 EUR
Disk (sistemski): WD WD800AAJS 80 GB 7.2 8 M 40 EUR
Disk (delovni): 2x WD WD5000AAKS 500GB 7.2/16 M/S300 220 EUR
Optična enota: NEC AD-7200S DVD+/-RW DL 20X 25 EUR
Napajalnik: LC 700W Metatron Hyperion LC8700C 100 EUR
Ohišje: 50 EUR
Skupaj: 2145 EUR
Takale sestavljanka je že nekoliko bliže profesionalnemu delu. Procesor je Intelov štirijedrnik, ki že lep čas velja za najboljši nakup za tiste, ki iščejo veliko zmogljivost CPE, prav tako osnovna plošča. Podvojili smo tudi količino pomnilnika. Nekoliko smo varčevali le pri grafični kartici, ki je ostala enaka kot v prejšnji sestavi. Novost je tokrat video vmesnik, Matroxov RTx2, ki velja za nekakšen vstopni model. Za nameček ob njem dobite tudi polno različico Adobovega Premiera; kartica je namenjena predvsem delu z njim. Podvojili smo tudi količino delovnega diska in dodali močnejši napajalnik, da trije diski in video vmesnik ne bi povzročali kolcanja. Skupaj z dvema monitorjema - to bo pri taki zasnovi praktično nuja - in operacijskim sistemom se že krepko bližamo trem evrskim tisočakom. Če bo partnerica, ki je želela denar vložiti v novo spalnično pohištvo, pisano gledala, predlagamo naslednji nastop: "Ja in? Posnel bom poroko ali dve in kako petdesetletnico in naložba bo amortizirana."
Kakorkoli. Potem, ko imate za sabo že pošteno filmsko kilometrino in nakupljeno kamero za deset tisoč evrov, je trenutek, da tudi montažna oprema stopi v korak s časom.
Procesor: Intel Core 2 Quad Q6600 2.40/1066 8 MB BOX 240 EUR
Osnovna plošča: Asus P5K Premium, 775 170 EUR
Pomnilnik: 2 x 2 GB GeIL DDR2 PC8500 1066 RETAIL 200 EUR
Grafična kartica: nVidia Quadro FX3500 256 MB GDDR3 SLI 1100 EUR
Video vmesnik: Avid Mojo SDI 2399 EUR
Program Avid Xpress pro 1579 EUR
Disk (sistemski): Hitachi Ultrastar 73 GB 15.0/16 M SCSI 200 EUR
Disk (delovni): 3x Hitachi Ultrastar 300GB 10.0/8 M SCSI 1440 EUR
SCSI vmesnik: Adaptec SCSI RAID 2130SLP PCI-X 450 EUR
Optična enota: NEC DVDRWBD NEC BD-M100A BULK 550 EUR
Optična enota 2: NEC AD-7200S DVD+/-RW DL 20X 25 EUR
Napajalnik: LC 700W Metatron Hyperion LC8700C 100 EUR
Ohišje: 50 EUR
Skupaj: 8503 EUR
Takole. Krepka cena, toda z njo ste že stopili na stopničko profesionalcev. Pri procesorju nismo pretiravali, saj bo že kmalu na voljo nova generacija. Pri taki konfiguraciji bi morda veljalo razmisliti tudi o dvoprocesorski plošči. Pomnilnika je moč dodati še 4 GB, vendar le, če boste delali v 64-bitnem operacijskem sistemu. Grafična kartica je profesionalna iz nVidiine serije Quadro, video vmesnik pa Avidov model Mojo SDI, ki omogoča zajem in izvoz analognih signalov. Ker z njim ni kaj početi brez ustreznega programa, je treba denarnico odpreti še za Avid Xpress pro, to pa skupaj nanese že okrog 4000 evrov. Ja, veliko porok in pogrebov. Kombinacija je ravno na meji, ko velja razmisliti o Avidovi kombinaciji Media Composer, ki omogoča delo s praktično vsemi znanimi video formati in je dražja le za nekaj stotakov. Pri diskih smo se odločili za vmesnik SCSI; to pomeni, da se cena na gigabajt prostora skokovito poveča. In ko bo treba vso zmontirano lepoto speči na ploščke (ali pa na hitro sprostiti prostor na diskih), je na voljo še blu-ray pekač. Kljub temu smo navrgli še običajno enoto DVD-RW, ki bo navadne DVDje pekla z večjo hitrostjo.
Kaj pa prenosnik?
Kot rečeno, delo včasih zahteva hitro obdelavo posnetkov in treba je poseči po prenosniku. Iskanje ustreznega glede na ceno naših gornjih konfiguracij je nesmiselno početje, saj se prenosniki nad določenim cenovnim razredom začnejo dražiti zaradi lastnosti, ki z zmogljivostjo nimajo zveze. Pač velikost, teža, oblika in kombinacije mahagonija in kristalov swarowski. Da bi med domačo ponudbo našli takega, ki je prav posebej opremljen za naš namen, nam žal ni uspelo. Imajo pa nekateri večji ponudniki v svojih serijah tudi take, ki bi prišli v poštev pri delu z videom. To pomeni, da imajo dober procesor, zaslon in grafično kartico, pa dober zvočni procesor in zvočnike, nekateri pa tudi v ta namen prilagojeno tipkovnico in katero od optičnih enot zadnje generacije. Večinoma so to kar najdražji modeli posameznih znamk. Nekatere primerne, nabrane po slovenskem spletu, si poglejte v tabeli. Pri izboru smo bili pozorni predvsem na ključne komponente, izbirali pa smo modele s 17-palčnimi zasloni. Od zadnjega odstopa le Lenovo, ki ima s HPjevim skupen tudi nekoliko majhen disk. Vmesnik firewire, ki je pomemben za priključitev kakega zunanjega video vmesnika, imajo praktično vsi. Cena takega prenosnika daje vedeti, da si ga velja omisliti le, če mobilnost zares potrebujemo, saj bo za delo v kombiju na terenu treba kupiti še kak dodatek, denimo paket rezervnih akumulatorjev.
Avid Xpress Pro sodi že med orodja za resne profesionalce.
Mojo je Avidov vstopni model, a ga najdemo v montažah številnih profesionalnih tv postaj.
Ko navadna grafična kartica ne zadostuje več in čas za renderiranje kvari posel, je smiselno razmisliti o RT X2.
Adobeov Premiere pro je verjetno najbolj znan program za računalniško montažo.
Čeprav bodo mnogi zavihali nos, ponuja WMM za osnovna montažna opravila več kot dovolj.