Pro et contra
Berem, da se je po novem celo Apple uklonil in začel prodajati velike telefone. Kaj menite, je prihodnost res v vedno večjih modelih?
Aleš Fišer: Telefon mora biti praktičen
Pametni telefoni so v kratkem času prehodili dolgo pot. Od manjših modelov smo prišli do točke, ko je večje vedno boljše. Zdi se, da so v zadnjih letih trditvi ugovarjali le še oboževalci Applovih naprav. Ob nedavni predstavitvi novih jabolčnih telefonov pa so morali tudi oni zamenjati ploščo. Najmanjši iPhone je zdaj velik kot Samsungov paradni konj Galaxy S5, za katerega je še pred kratkim veljalo, da sede zgolj v košarkarske roke. Poteza vidcev iz Cupertina je uporabnike pametnih telefonov bolj kot kdaj prej razdelila v dva tabora. Eni prisegajo na gledanje filmov, branje knjig in igranje iger na zaslonih skorajda kino formata, drugi pa še vedno raje telefoniramo s prenosnimi napravami, vrednimi svojega imena.
Telefoni z velikimi zasloni imajo resda boljšo ločljivost, večjo baterijo, natančnost pri zaznavanju dotika in prikažejo več vsebine hkrati, a so obenem tako veliki, da porabijo tudi več energije in povzročijo nemalo nerodnosti ob uporabi. Večja baterija tako ne zagotavlja daljše življenjske dobe, za nameček jo je treba dlje časa polniti. Nerodnost velikanskih opek zahteva med vrstami gigantskih pametnjakovičev več žrtev kot pri manjših modelih. Padcev in zato razbitih zaslonov in udrtih oziroma počenih ohišij je pri velikanih dokazano več kot pri normalno velikih telefonih.
Kljub programskim rešitvam, kakršni sta Applov dvojni dotik bralnika prstnih odtisov in Samsungov poteg prsta z roba zaslona proti notranjosti in nazaj, so veliki telefoni neuporabni za upravljanje z eno roko. Kdor se pogosto prevaža z javnim prevozom, bo prej ali slej razočaran nad velikim telefonom, kupljenim v veri, da mu bo zagotavljal neusahljiv vir nenadkriljive zabave na dolgočasni poti domov ali v službo. Ker je na javnih prevoznih sredstvih nemalokrat gneča in so sedeži omejeni, bo potnik z velikanom v roki ugotovil, da je napravo nemogoče uporabljati, če z eno roko lovi ravnotežje, medtem ko se šofer Miha trudi držati voznega reda.
Velik telefon, ki smo mu še nedavno rekli križanec med telefonom in tablico, je enostavno prevelik za žep. Že vanj ga ne spravimo, kaj šele, da bi z njim v hlačah kam sedli. Nenormalne mere prinesejo večjo težo, ta pa pomeni neudobnost pri telefoniranju, da ne omenjamo videza, ko smo videti kot piflar s televizorjem ob ušesu. Večji modeli pametnih telefonov so neuporabni tudi za številne postranske dejavnosti, ki jih uporabniki manjših naprav s pridom izkoriščamo. Kdor je poskusil z velikanom tekati, ve, o čem govorim. Če smo poleg običajnega telefona še ponosni lastnik tablice, glede na priljubljenost tabličnih računalnikov je velika verjetnost, da smo, resnično ne vidim, čemu bi kdo imel telefon, ki je večji od našega ponosa. Razen, če v tem grmu tiči zajec.
Matej Šmid: Telefon je računalnik
Ni ravno dolgo tega, kar so nas telefoni povezali s svetom in nam dali brezžično svobodo. V tistih časih, ko smo jih uporabljali le za pogovor in pošiljanje kratkih sporočil, je bilo smiselno, da so bili čim manjši. Spominjam se, kako sem nekoč šarmiral z res minimalistično Nokio, ki sem jo držal le z (dobesedno) dvema prstoma, saj za več ni bilo prostora.
Toda danes so telefoni veliko več kot le naprave, s katerimi telefoniramo. Še več, to so naprave, s katerimi vedno manj telefoniramo, če pa že, to velikokrat počnemo ob pomoči brezžične slušalke bluetooth. Danes so telefoni v resnici žepni računalniki, torej to, za kar so se pred leti izdajale Palmove napravice (pa so bile v resnici le organizatorji). S temi žepnimi računalniki lahko danes skorajda enakovredno počnemo vse tisto, kar počnemo z osebnimi računalniki oz. prenosniki. Opravljamo korespondenco, brskamo po spletu, raziskujemo, se izobražujemo, z nekaj truda (beri: tipkovnice) tudi ustvarjamo besedilne in preglednične dokumente. Da o fotografiranju in filmanju niti ne govorim.
Za vse to so telefoni odlični ali pa vsaj dovolj dobri, a imajo hkrati tudi hudo hibo – premajhen zaslon. Da, tudi največji telefoni, ki že danes ne sedejo več v žep, so v resnici premajhni. Kako velik mora biti zaslon, na katerem delamo, so namreč že pred časom zakoličili osebni računalniki – meril naj bi 24 palcev. Takšne zaslone imamo namreč na mizah tisti, ki (še?) uporabljamo osebne računalnike, in tisti, ki nanje priklapljajo prenosne računalnike. Kajti da, tudi prenosni računalniki imajo v resnici premajhne zaslone, pa četudi ti danes segajo do 17 palcev. (Nekateri se spomnimo časov, ko je 14-palčni monitor veljal za vrhunec tehnologije. Katodni monitor, seveda).
Razlog, da imamo še vedno »le« 17-palčne prenosnike in »le« 6-palčne telefone, je torej le in zgolj stvar kompromisa – kaj je nekaj največjega, kar še lahko nosimo v torbi ali v žepu? Danes je že jasno, da je mogoče v žepu popolnoma brez težav nositi tudi 5,5-palčni telefon. In to v žepu oprijetih kavbojk, da ne bo pomote. Resda je treba biti nekoliko previden pri sedenju, pa vendar, je mogoče. Še več – dandanes vedno več uporabnikov (predvsem ženskih) svojih telefonov tako ali tako ne nosi v žepih, temveč v torbicah ali kar – v roki. Kup telefonov je zavitih v zaščitne ovitke in torbice, taki pa potem s svojimi uporabniki potujejo v rokah. Ali pa v notranjih žepih poslovnih suknjičev, če govorimo o moškem spolu. Še več, poznam kar nekaj takih poslovnežev, ki so ugotovili, da je notranji žep popolnoma dovolj velik tudi za 7-palčno tablico. Za telefoniranje pa uporabljajo – slušalko bluetooth.
