Pro et contra
Zanima me vaše mnenje o alternativnih načinih komunikacije z računalniki. Bomo res še dolgo uporabljali tipkovnice ali pa jih bodo dokončno nadomestili tapkanje, mahanje in, ne nazadnje, prepoznava govora?
Boris Šavc: Prihodnost je tu!
Večina nas (bralcev Monitorja) je zrasla skupaj z računalniki. Od prvih korakov s sosedovim Spectrumom (ali C64) prek zapletenih ukazov v urejevalniku besedil Wordstar do čaranja z miško v Photoshopu. Prastara naveza miške in tipkovnice je zato še kako živa tudi v današnjem času. Priznam, da s prenosnikom tovorim tudi brezžičnega glodavca, brez katerega niti približno nisem tako produktiven kot z njim. Z naslednjim zapisom tako sploh ne želim zanikati prelomnosti in učinkovitosti grafičnega uporabniškega vmesnika oziroma nadzora z miško in tipkovnico. Želim opozoriti zgolj na to, da se počasi in neizbežno bliža čas njihovega slovesa.
Prvi je na osrednji oder stopil dotik. Leta neuspešnega ukvarjanja z njim so vzela pogum tudi najbolj gorečim privržencem tovrstnega nadzora računalnikov in drugih sorodnih naprav. Na srečo ne vsem. Steve Jobs je z Applom ustvaril telefon iPhone, ki se je popolnoma zanašal na dotik. Začeten posmeh se je hitro spremenil v huronski uspeh. Ostalo je zgodovina. Z uspehom naprav, občutljivih za dotik, je prišla nova generacija uporabnikov. Prišleki ne marajo za preverjene recepte in hlepijo po svežih, laže priučljivih pristopih. Gumbi, palice, ploščice, kroglice, miške in podobno se jim zdi zgolj nepotrebna navlaka, ostanek preteklosti, ki zagotavlja mir nam veteranom. Prst na zaslonu zadostuje za večino operacij, za nameček pa je enostaven za razumevanje že ob prvem stiku z napravo.
Spominjam se časov, ko sem za znano slovensko podjetje učil rabe Microsoftovih pisarniških programov in sem skoraj pol tečaja udeležence uril, kako kazalec na zaslonu postaviti na želeno mesto in s klikom kaj potrditi. Vedno se je našel učenec/učenka, ki koncepta do konca tečaja ni osvojil(a). Danes, ko ljudem demonstriram uporabnost tablic in pametnih telefonov, jim je v petih minutah vse jasno. Travm iz preteklosti ni, raba za dotik občutljivih naprav pa je jasna tudi dveletnemu otroku. Tako sem s tehniko sprto mamo naučil obvladovati angleško govoreči pametni telefon in na svet spravil hčerki, ki sta se rodili z iPadom v rokah.
V prihodnosti bodo dotik nadomestili drugi načini nadzora. Med njimi trenutno zasledimo upravljanje z gestami in glasom. Oba pristopa sta med nami že danes, a je njuna široka raba prav tako fantastična kot pred časom upravljanje z dotikom. Kljub navezanosti na zvesto miško in prste božajočo tipkovnico sem bil med prvimi, ki so s pridom uporabljali osebno pomočnico Siri (telefon iPhone) in se zabavali z mahanjem pred televizorjem (konzoli Wii in Xbox z dodatkom Kinect). Danes, ko na trg prihaja vse več s kamero ali pametnim mikrofonom opremljenih naprav, omeniti velja očala Google Glass in v pričujoči številki opisani Leap Motion, je jasno, da smo le še streljaj daleč od novih pristopov, ki bodo še produktivnejši, lažji za rabo ter bliže začetnikom kot katerakoli nadzorna naprava doslej.
Matej Šmid: Prihodnost je še zelo daleč!
Bodimo stvarni, tipkovnica je tu in nima namena nikamor. Vsaj še nekaj let ali celo desetletij. Res je, kot prvi stik z računalnikom je nerodna (to dokazujejo otroci, ki »iPade« zapopadejo takoj, za prenosnike pa nočejo več niti slišati), a je, ko se je privadimo, nadvse učinkovit način vnosa podatkov. In to je v resnici to, za kar najbolj potrebujemo računalnike – za vnos, obdelavo in prikaz podatkov. Če nas zanima le slednje, se lahko mirno zadovoljimo s tablicami na dotik.
Res, že dolgo poznamo množico alternativ, ki se poskušajo približati tipkovnici, a za zdaj nič ne kaže, da jim bo kaj kmalu uspelo. Še celo v magične iPhone in iPade je v resnici vgrajena virtualna tipkovnica, četudi se hvalijo s pomočnico Siri. V resnici je slednja (s konkurenčnim Google Now) trenutno najbliže prepoznavi govora, ki bi morda nekoč le lahko nadomestil (ali pa vsaj dopolnil) delo s tipkovnico. Vsaj v angleščini, slovenščina tako daleč morda ne bo nikoli. V slovenščini še programske opreme, ki bi jo uporabljali za narekovanje besedila, nimamo (čeprav narekovanje v večjih državah deluje že kar nekaj let), kaj šele, da bi razbrano besedilo tudi razumela. S slednjim se trudita Siri in Google Now in, če prav razumem Google, ki je v ta namen najel pravi pravcati kvantni računalnik, je problem prepoznave še zelo daleč od prave rešitve.
Da bi kdaj računalnike zares uporabljali tako kot v filmu Minority Report (z »mahanjem po zraku«), pa v resnici ni strahu. Niti ne zato, ker bi bilo to težko izvesti, temveč zato, ker je to za uporabnika enostavno nerodno. Vmesniki, kot je Microsoftov Kinect (in celo veliko preprostejši Leap Motion, ki smo ga preizkusili v tej številki Monitorja), lahko potrebne gibe brez težav razberejo, vendar pa si takega upravljanja v resnici ne želimo. To, da z rokami brskamo po virtualnih papirjih z dokumenti, se resda sliši lepo, vendar smo s tem pristali na učinkovitosti in nerodnosti realnega sveta. Je res hitro in učinkovito brskati po kupu papirja? Ali pa je bolj učinkovito le držati tipko PgDn in/ali v iskalnik vpisati ključno besedo?
Poleg tega imajo »mahalni sistemi«, ki sem jih imel priložnost sam preizkusiti, vsi po vrsti pomembno težavo – naporni so. Če lahko to Wiijevim daljincem še oprostimo, saj jih uporabljamo za športne igre, je podoben daljinec, ki ga LG prilaga svojim televizorjem, kar utrudljiv. Še huje bi bilo, če bi moral televizor upravljati z golimi rokami – premikanje in stiskanje rok in premeščanje elementov na zaslonu postane hitro preveč tudi za najmočnejše med nami. To smo zelo dobro ugotovili ob preizkusu krmilnika Leap Motion, pa čeprav smo v resnici premikali le prste. Ker smo v zraku držali cele roke.
Iz istega razloga po mojem mnenju nikoli ne bodo zaživeli prenosniki z zaslonom, občutljivim za dotik. Ko na prenosnik tipkamo, so dlani naslonjene ob mizo oz. prenosnik. Ko jih dvignemo in z njimi tapkamo po zaslonu, to zelo hitro postane naporno.
Skratka – če se vaši otroci tipkovnice še niso navadili (in mislite, da bodo v življenju tako ali tako vse opravili z »iPadom«), jih postavite na realna tla, čim prej.
