Pro et contra: zaščita zasebnosti
Je zaščita zasebnosti v tehnološki sferi le fraza ali prihodnost?
Vemo, česa ne želimo!
Boris Šavc
V današnjem digitalnem svetu je zaščita zasebnosti ključnega pomena za ohranjanje naše osebne varnosti in svobode. Zasebnost nam omogoča zaščito občutljivih informacij, osebnih podatkov in komunikacije pred nepooblaščenim dostopom. Večkrat slišim argument, da je vse tako in tako brez zveze, saj tehnološki velikani hočeš nočeš v vsakem primeru sledijo slehernemu našemu koraku. Nekaj resnice je v tem, a krivca za nastalo situacijo moramo iskati pred domačim pragom.
Ljudje smo se v zgodovini že marsikdaj odrekli svojim pravicam na račun občutka varnosti ali lastnega udobja. En tak primer je zakonodaja, sprejeta v ZDA po terorističnih napadih 11. septembra 2001, zlasti Zakon o domovinski varnosti. Patriot Act je dal oblastem večje pooblastilo za nadzor in zbiranje podatkov o državljanih, tudi brez sodnih nalogov. Ljudje so bili pripravljeni sprejeti te omejitve svojih pravic in svoboščin v zameno za varnost in udobje, ki ju je zagotavljal občutek, da oblasti preprečujejo terorizem. Mnogi so se šele kasneje zavedeli, da so te omejitve pravic in svoboščin imele dolgoročne posledice za zasebnost, svobodo govora in pravico do zbiranja podatkov.
Podobno smo se »opekli« s prihodom kreditnih kartic in spletnega nakupovanja, ko smo gotovino in čeke zamenjali za udobnejšo in hitrejšo vrsto plačila, ki pa podjetjem posreduje vse podrobnosti transakcij, osebne podatke in nakupovalne navade. Podobno se lahko nanaša na uporabo družbenih medijev in brezplačnih spletnih storitev, kot so Google, Facebook, Twitter in drugi. Uporabniki so pripravljeni deliti svoje osebne podatke, interese, lokacijo in stike v zameno za brezplačne storitve in udobje, ki jih ponujajo te platforme. Čeprav mnogi uporabniki razumejo, da se njihovi podatki uporabljajo za ciljno oglaševanje in da je njihova zasebnost ogrožena, še vedno raje uporabljajo te storitve zaradi udobja, ki ga prinašajo.
Enkrat je treba temu narediti konec. Kraj identitete, finančnih goljufij in drugih oblik zlorabe brez naše brezbrižnosti ne bi bilo. Prav tako ne raznih omejitev in nepravičnosti, kjer nam, na primer, Netflix za isto ceno v Sloveniji ponuja pol manj kot v ZDA. Če zavarujemo osebne podatke in zaščitimo komunikacijo, se bomo počutili bolj varne in se svobodneje izražali. Uporabljajmo manj znane, a neoporečne brskalnike. Res jih nismo vajeni in delo z njimi bo spočetka težje, ampak na dolgi rok bomo storili veliko. Enako velja za vse naprave. Telefoni z operacijskim sistemom Android so pogosto dostopnejši, vendar zaradi oglaševalske narave in poslovnega modela pogosto manj zavezani varstvu zasebnosti podatkov. Vemo, česa ne želimo. Bodimo potrošniki, ki glasujejo s svojimi denarnicami. Moč imamo mi.
Ljudje s(mo) pragmatični
Matej Šmid
Strinjam se, zasebnost je pomembna in ključna vrednota človeštva kot celote, prav tako tudi njena zaščita. Zagotovo je za vse pomembno in ključno, da imamo nedotakljive prostore, kamor se lahko umaknemo, da imamo vrata, ki jih lahko zaklenemo, in da tudi v javnih prostorih obstajajo kotički (toaletni prostori, slačilnice), kamor kamera ne sme. Enako pomembna bi morala biti tudi digitalna zasebnost. Vendar ni.
Najprej zato, ker je digitalna zasebnost v resnici nekaj stopenj manj pomembna kot tista iz fizičnega sveta, nato zato, ker so zakoni, ki naj bi jo zagotavljali, malce v zamudi, predvsem pa zato, ker smo se ji ljudje v resnici pripravljeni odpovedati, če nas k temu nagovorijo.
Če nas nekdo snema med pomerjanjem kopalk v trgovini, je to zagotovo veliko večji vdor v zasebnost, kot če nekdo v ZDA (ali na Kitajskem) »ve«, kje se giblje naš telefon. Še posebej, ker je ta »nekdo« v resnici algoritem, ki ne sledi ravno nekemu Mateju Šmidu, ampak je podatek zanj pomemben le kot delček agregiranih podatkov, ki povzročijo, da se lokalna cesta Google Zemljevidov v jutranji konici obarva rdeče. Zakoni niso bogve kako natančni, vendar vseeno že leta prepovedujejo, da bi tak algoritem (iz)vedel še kaj bolj podrobnega. Ob tem so tudi dovolj natančni, da proizvajalcem naprav in ponudnikom storitev zapovedujejo, da je uporabnikom dovoljeno izstopiti tudi iz tako ohlapno »agregiranih« zasebnih podatkov. Na telefonu lahko izklopimo sledenje lokaciji, izklopimo lahko beleženje obnašanja na spletu, na podlagi katerega dobimo servirane poosebljene oglase. Tam kjer to še ni najbolje urejeno (Google Chrome in Android, vaju imam v mislih!), se lahko potrudimo in to uredimo z aplikacijami in s sistemi, ki so jih razvili zunanji razvijalci.
In vendar – koliko ljudi poznate, ki so to tudi v resnici naredili? Ki so na telefonih Android izklopili vse v zvezi s sledenjem lokacije? Ki raje ne uporabljajo Zemljevidov, kot da bi »Google o njih vedel vse«? Ki ne uporabljajo Facebooka, ki se je nekoč dejansko trudil, da bi vedel »vse«, in ki ne uporabljajo Tiktoka, ki je menda poosebljeno zlo?
Sam bi rekel, da so že samo orodja, ki jih Google v uporabo daje »brezplačno«, vredna tega, da iz njegove smeri občasno pride tudi kak strašljivo poosebljen oglas. Pomislite, kakšen je bil svet, preden smo imeli pametne telefone, ki nam v živo kažejo zasedenost cest, oziroma kakšen je sploh bil svet, preden smo dobili pametne telefone. S katerimi lahko danes na cesti ali pa v gozdu v živo spremljamo videoposnetke (športnega) dogajanja na drugem koncu sveta. Bi se bili pripravljeni odreči vsemu temu, za kanček digitalne zasebnosti? Jaz ne.
