Pro et contra – vizualno ali besedilno programiranje
Če želim svojega otroka navdušiti in pripraviti za programiranje – je to bolje opraviti z vizualnimi orodji, kot je Scratch, ali z resnim programskim jezikom?
Tradicionalno programiranje je naporno
Boris Šavc
Moj nečak hodi v osnovno šolo in že nadobudno programira računalniške igre, čeprav ne zna nobenega programskega jezika. Ko ga gledam, se spominjam svojih začetkov z računalniki, ki so bili prav tako navdihnjeni z igrami, zaradi katerih sem tudi poklicno pristal v informatiki. Na žalost so mi že v strokovni šoli vzeli veselje s programskim jezikom, ki ni bil vreden tega naziva. Koda zbirnega jezika ali assemblerja normalnemu človeku namreč sploh ni berljiva. Na srečo je šel razvoj naprej in vizualno programiranje danes odpravlja številne ovire, ki so v preteklosti programiranje naredile nedostopno in zastrašujoče, zlasti za nove učence in osebe, ki niso privzeto tehnično usposobljene.
Tradicionalno programiranje običajno zahteva pisanje kode v tekstovnih programskih jezikih, kot so C++, Java ali Python. Tak pristop od razvijalca zahteva dobro poznavanje uporabljenega jezika in njegove sintakse kot tudi razumevanje programskih konceptov, kot so podatkovne strukture in algoritmi. Po drugi strani vizualno programiranje predstavlja način izdelave programske opreme brez uporabe kode, pri čemer se uporabljajo grafični elementi za predstavitev komponent in njihovih interakcij. Ta intuitivni pristop omogoča razvijalcem enostavno in hitro sestavljanje kompleksnih programov. Vizualno programiranje je nadvse uporabno pri razvoju spletnih in mobilnih aplikacij, kjer prinaša številne prednosti. Skrajša čas razvoja, poenostavlja odpravljanje napak, spodbuja sodelovanje v ekipi in lajša vzporedno delo pri istem projektu.
Vizualno programiranje se lažje uči kot tradicionalno kodiranje, saj uporablja grafične simbole in vizualne elemente, zato je dostopnejše za začetnike. Odpravljanje napak v vizualnih programih je enostavnejše v primerjavi s programiranjem na osnovi besedila, kar nam prihrani čas in veliko truda. Uporaba vizualnih elementov pripomore k lažjemu posodabljanju navodil, kar izboljša učni proces za uporabnike. Poleg tega njegova vizualna narava omogoča ustvarjanje kompleksnih vizualnih izhodov, kakršni so grafi.
Brez dvoma je vizualno programiranje prihodnost, se pa strinjam, da je za zdaj najboljša zmes obeh svetov. Nizkokodna tehnologija omogoča razvijalcem, da vizualno ustvarjajo programske rešitve z risanjem interakcijskih tokov, uporabniških vmesnikov in odnosov med objekti, pri čemer izdelek po potrebi dopolnjujejo z ročno napisano kodo. Pragmatična mešanica vizualnega in tekstovnega programiranja zmanjšuje kompleksnost razvoja programske opreme in omogoča posameznemu razvijalcu ustvarjanje bogatih ter zapletenih sistemov brez potrebe po učenju vseh osnovnih tehnologij.
»Tipkanje« je prava smer
Matej Šmid
Spomnim se časov, ko sem programirati začel sam (in kasneje ne nadaljeval, toda to je že druga zgodba). Nekaj podobnega grafičnim elementom je takrat na osebnem računalniku zmogel le nam nedosegljivi Apple II. Tedaj še niti prvega macintosha ni bilo na spregled. Jasno je torej, da se programiranja nisem lotil vizualno, ob pomoči programskih paketov, ki programsko logiko prikažejo v obliki blokov in elementov, ampak sem programe – tipkal. In ne, nisem tipkal strojne ali zbirniške/assemblerske kode (no, tudi, toda ne ravno z veseljem in uspešno), ampak sem na svojem mlinčku Sinclair ZX 81 za to uporabil vgrajeni programski jezik Basic. In menim, da je to veliko boljši način zbliževanja z računalniškim načinom mišljenja, kot je zlaganje nekakšnih grafičnih elementov.
Res pa je, da danes Basica v takem načinu, kot sem ga spoznal sam, ni več. Na voljo je sicer malo morje basicov, ki tečejo v spletnem brskalniku, toda današnji svet je vendarle drugačen. Trdijo, da je pravi način v teh časih in njegov dostojen naslednik – Python. Pravi in »besedilni« programski jezik, s katerim se lahko naučimo osnov programiranja, obvladamo programske strukture, sintakso in različne programske stavke. In nato napredujemo, navsezadnje so v Pythonu napisani tudi zelo resni programski izdelki, med katerimi je najbolj znan kar Dropbox. Python učijo celo na fakultetah in prav je tako. Težko si predstavljam, kako bi nekdo, ki popolnoma obvlada igračkasti Scratch, nekoč zaprosil za programersko službo v podjetju. Po drugi strani je popolnoma logično, da nekdo, ki obvlada Python, zmore zelo hitro presedlati na katerikoli programski jezik, ki ga podjetje morda uporablja. Kot je nekoč omenil moj nečak, ki med drugim išče nove programerje/sodelavce v večjem slovenskem podjetju – potrebujemo kogarkoli, ki zna programirati v kateremkoli programskem jeziku, ga bomo že priučili dela v »našem«. Zagotavljam, da s »katerimkoli« ni imel v mislih Scratcha.
Še nekaj – programiranje je nekaj, v kar nekatere potegne kar samo, druge pa tega naučijo v šoli. V začetkih (osebnega) računalništva je »not padla« prva generacija nas samoukov, ki smo se zabubili za računalnike in nas od tam ni premaknilo nič – ne narava niti sonček ali rekreacija. Danes je kar nekaj tudi takih, ki se programiranja naučijo šele po tem, ko sprejmejo odločitev kariere in se usmerijo v računalništvo. Oboje je prav, le da programiranje, tisto »s tipkanjem«, živimo s srcem.
