Pro et contra: Pretočna ali lokalna glasba
Vsi vemo, da prodaje glasbenih cedejev skorajda ni več, vinilne plošče pa kupujejo le še (in spet) zanesenjaki. Vendar slišim, da imajo tudi pretočne storitve svoje slabosti …
Prepustimo se oblaku
Boris Šavc
Že od nekdaj sem ljubitelj glasbe. Žepnino sem redno zamenjal za vinilko ali dve, kasneje pa presedlal na kasete in CD-plošče. Vedno sem sanjal o tem, da bi imel na dosegu roke vso glasbo sveta. Čeprav se mnoge mladostniške sanje ne uresničijo, je moja bila uslišana. Danes glasbo nosim s sabo. Moja zbirka je tako velika, da je nikoli ne bom mogel preposlušati, hkrati pa zanjo danes zapravim manj denarja, kot sem ga dal nekdaj za vse nosilce zvoka, ki skupaj niso zasedli niti ene same omare. Glasbene pretočne storitve so darilo, za katero sem iz dneva v dan bolj hvaležen.
Prednosti pretočnih storitev je ogromno, zato pojdimo lepo po vrsti. Najprej velja omeniti dostopnost. Katalog glasbe izbranega ponudnika nam je na voljo vsepovsod. Priljubljene skladbe poslušamo z najrazličnejšimi napravami, s telefonom, z drugimi pametnimi predvajalniki, v avtu, na počitnicah, doma ali v službi. Kakovost predvajane vsebine v primerjavi s klasičnimi mediji je pogosto boljša, saj je internet dovolj zmogljiv, da prenese najmanjše podrobnosti, ki jih še lahko sliši človeško uho. Zaželimo si lahko celo glasbe, ki se je že zdavnaj ne da več kupiti. Pretočne storitve imajo vse. Obenem vse to glasbeno bogastvo ne zasede nobenega prostora, ne na napravi, s katero dostopamo do njega, ne v omari, kjer se zdaj kopičijo oblačila, ki čakajo, da izpolnimo novoletno zaobljubo in shujšamo na staro »kilažo«.
Pretočne storitve omogočajo sestavljanje lastnih predvajalnih seznamov. Tako smo vedno pripravljeni na nenačrtovano zabavo, romantičen večer v dvoje ali jutranjo telovadbo, ki nam bo pomagala premagati težave napornega delovnega dne. Seveda nam je na voljo ogromno vnaprej pripravljenih list, ki poskrbijo, da vedno poslušamo le tisto, kar nam najbolj boža ušesa. Z njimi in s predlogi umetne inteligence vedno znova odkrivamo novo glasbo. Imamo dostop do manj znanih glasbenikov, ki jih brez pretočne pomoči nikoli ne bi spoznali. Vzhajajoče zvezde lažje pridejo do svojih odjemalcev. Da se uvrstijo v ponudbo, ne potrebujejo milijonov ali pogodbe s pijavkami v podobi velikih založb.
Slovenci imamo pregovorno radi brezplačne stvari, zato sodobno piratstvo na sončni strani Alp še danes živi. Priznam, da sem tudi sam v preteklosti uporabil siv način, da sem prišel do tako želene glasbe. Pač nimamo vsi nadpovprečnih plač, da bi zadovoljili vse svoje želje. Vedno sem imel zaradi tega slabo vest. Nič več! Zdaj poslušam, karkoli mi srce poželi, obenem pa s predvajanjem oboževane glasbe nagradim ustvarjalce in izvajalce. Tudi finančno!
Oblak nas pokvari
Matej Šmid
Avtomobil, ki ga uporabljam, sem kupil ravno v času, ko so glasbeni cedeji doživeli svoj zaton. Ker pa so avtomobilski proizvajalci vedno približno pet let za časom, imam v armaturni plošči še vedno režo zanje. Še več, avto premore kar CD-izmenjevalnik, nekaj, kar je v davnih časih štelo za luksuz. Toda režo, ki naj bi goltala glasbo, od vsega začetka uporabljam le za – nameščen magnetni nosilec za telefon. Edina reža, ki sem jo v avtu kadarkoli uporabil za glasbo, je tista, ki golta kartice SD.
Tudi od tega je minilo že kar nekaj časa, toda bilo je obdobje, ko sem si za glasbo v avtomobilu pripravil kartico SD z natanko 1.123 pesmimi MP3 (še vedno imam njeno varnostno kopijo na mojem domačem NAS in tudi v oblaku). Preposlušal sem jo po dolgem in počez, po imenikih in v naključnem vrstnem redu, naprej in nazaj.
Nakar so nas mobilni operaterji zasuli z brezplačnimi gigabajti podatkovnega prenosa in preklopil sem na – Youtube Music (zakaj sem spregledal vseprisotni Spotify, v resnici ne vem, vendar ga ne pogrešam). Kartica SD je še vedno v avtomobilu, vendar je v uporabi le takrat, ko/če sem slučajno nekje, kjer ni mobilnega signala za moj pretočni servis.
Konec dober, vse dobro, mar ne? Niti ne, kajti to je bil šele začetek. Youtube Music sem moral najprej pojasniti, kateri tipi glasbe in kateri izvajalci so mi všeč. Naložitev (upload) vseh mojih MP3 v storitev ni pomagala – mojster še vedno ni razumel. Po dolgih mesecih (letih?) poslušanja predlagane glasbe in pridnega klikanja na »like«, ko so mi bili predlogi všeč, sva se nekako ujela. Zdaj imam »polajkanih« 506 pesmi, ki so »O. K.«. Toda kar naenkrat sem se zavedel, da je med temi 506 le malo tistih, ki so tudi med 1.123 na kartici SD. Youtube mi jih pač ni predlagal, zato nisi pristale v pretočnem seznamu. Kar naenkrat se je torej moj glasbeni okus iz težkega rocka spremenil v … Kaj pa vem, nekakšen moderni pop.
Ne rečem, da mi ni všeč, navsezadnje sem res že malce med starejšimi, pa vendar – kdaj pa kdaj bi se prilegla tudi kakšna Metallica. In tako sem se pred kratkim lotil ročnega in prisilnega vzvratnega učenja Youtube Music – iskanja rock komadov in izvajalcev in pripadajočega klikanja »like«. Kajti algoritmi umetne inteligence, kot so si jih zamislili programerski (in marketinški) velikani, nas včasih pokvarijo. Oziroma nas vsaj poskušajo pokvariti. Toda jaz se ne dam!
