Pro et contra - prenosnik : namizni računalnik
Osebno na področju razvoja izdelkov slutim podobne zakonitosti, kot so tiste, o katerih znanstveniki poročajo pri "evoluciji" organizmov. Tisti, ki so bolj prilagojeni okoliščinam, v katerih delujejo, gredo naprej, tisti malo manj pa zaostajajo. Najbolj "neustrezni" preprosto izginejo. Kot pri organizmih tudi pri izdelkih razvoj nikoli ni enakomeren. Dogajajo se preskoki, nepremagljive naenkrat izrinejo outsiderji in iz zakrnelih rešitev, kot po čudežu, zablestijo presenetljivi zmagovalci.
Igor Medjugorac: Zakaj je prenosni računalnik boljši od namiznega
V evoluciji naprav za premetavanje podatkov prepoznavam notes kot trenutno najnaprednejše bitje. Je lažji, energijsko manj potraten, elegantnejši in mobilnejši od primerkov generacije svojega namiznega očeta. Že na prvi pogled je jasno, kdo je tu dinozaver. V tem trenutku je notes tudi tisti - za povprečnega uporabnika seveda - ki je bolj praktičen, zanesljivejši in tudi bolj obvladljiv od ultra modernih primerkov konvergentnih naprav, najnovejše generacije križancev med računalniki in mobilnimi telefoni.
Seveda sem subjektiven. Če primerjam gručo škatel, povezanih s kabli, in škatlo na odpiranje, mi je bolj všeč slednja. Če primerjam potrato prostora in optimizacijo porabe mize, mi pride bolj prav slednje. Če lahko izbiram delo na enem mestu in delo kjerkoli, mi je ljubše slednje.
Poskušam pa biti tudi objektiven. Zato si poskušam definirati tudi racionalne kriterije odločanja: izdelkov pač ne gre ocenjevati zgolj na podlagi mnenj, kot jih predlagajo popularni mediji, trendsetterji in prodajni katalogi. Svoje nakupne navade poskušam preveriti tudi iz ptičje perspektive. S tako vzpostavljene distance poskušam prepoznati (in z nakupom tudi podpreti) tiste razvojne oddelke, ki z oblikovanjem izdelkov v globalnih smernicah sodelujejo kot predstavniki izboljšav. Podnebne spremembe, redčenje naravnih virov in globalizacija delovanja so tri ključne usmeritve, ki mi pravijo, da bodo imele prihodnost rešitve, ki porabijo manj energije, zavzamejo manj "ekološkega" prostora in omogočajo večjo prilagodljivost.
V internetu dostopna merjenja poročajo, da lahko notes danes porabi do 80 % manj energije od namiznega kolega. Seveda to ni rezultat želje gruče vizionarjev, ki so želeli sestaviti izdelek, prijazen do okolja, temveč posledica brutalnega stiskanja prostora v napravi, ki naj bo čim manjša, ter dlakocepske optimizacije porabe v napravi, ki mora delovati čim dlje. Je pa to je smer razvoja, ki navdihuje. Osebno me tudi prijetno vznemirja vprašanje, ali jim bo uspelo razviti baterijo, ki ne bo zgolj močna in lahka v tehnološkem, temveč tudi v ekološkem smislu. Zanima me tudi, kdaj ga bom lahko prvič napolnil s sončnimi celicami že med vožnjo s kolesom. Firbec me matra, kdaj ga bodo končno začeli delati iz kakšnega "razpadajočega" materiala, s katerim bom lahko pognojil baziliko na balkonu.
Ker ne zmorem domišljije, da bi si tako navdihujočo evolucijo predstavljal tudi pri namiznem, glasujem torej za prenosni računalnik.
Seveda sem subjektiven. Če primerjam gručo škatel, povezanih s kabli, in škatlo na odpiranje, mi je bolj všeč slednja. Če primerjam potrato prostora in optimizacijo porabe mize, mi pride bolj prav slednje. Če lahko izbiram delo na enem mestu in delo kjerkoli, mi je ljubše slednje.
Dare Hriberšek: Zakaj je namizni računalnik boljši od prenosnega
Rekli boste, da je moja naloga težka: zagovarjati orjaško škatlo s kupom kablov, ki zasede skoraj ves prostor na delovni mizi, pod njo in ob njej. In to v primerjavi s prenosnikom, ki zasede za dober list A4 prostora. Kajpada je jasno, da bom najprej začel pri denarju. Res je, da so se cene prenosnikov v zadnjem času znižale, a za dobrih 130 tisočakov, kolikor stane najcenejši prenosnik, še vedno dobite precej boljšo namizno sestavo z večjim, 17-palčnim monitorjem LCD. Za milijon, kolikor stanejo najdražji prenosniki, pa boste že lahko izbirali med sanjskimi igričarskimi sestavami, tudi takimi s štirimi karticami v povezavi s SLI.
Drugič: Namizni računalnik je sestavljen iz preprosto sestavljivih komponent, med katerimi lahko pri nakupu izbiramo, pozneje pa jih preprosto zamenjujemo; zlasti zadnja leta, ko procesorska moč ni več tako zelo odločujoča, si je uporabnik leto ali dve po nakupu računalnika z zamenjavo grafične kartice dodal še kakšno leto uporabnosti. Čeprav nadgradljivost deloma velja tudi za prenosnike, pa se vedno znova izkaže, da je pri njih večina komponent integrirana na osnovni plošči. Ko tak ključni del odpove sodelovanje, bodo na servisu večinoma odmajali z glavo - nakup posameznih komponent je drag in čas njihove dobavljivosti bistveno krajši. Svetovali vam bodo nakup novega. Toda, pozor: spet boste prisiljeni kupiti vse, tipkovnico, monitor, napajalnik in ohišje, to pa pri namiznih računalnikih ponavadi zlahka recikliramo v novem računalniku.
Tretjič: delo s prenosnikom ni udobno. Razdalje med monitorjem in tipkovnico ni mogoče nastavljati, tipkovnica je stisnjena in ob delu z njo naredimo bistveno več napak. Pozabimo številski del, tega večinoma uporabljajo le računovodje, bolj nas pestijo smerne tipke, pa delete, end in esc, ki jih pomešane med druge zlahka zgrešimo.
No, pretresimo še poglavitna argumenta nasprotne strani. Denimo, večja okoljska sprejemljivost zaradi manjše porabe energije. Da, a pomislite, da danes skoraj vsi delamo v klimatiziranih prostorih (min. 2000 W) in da si zjutraj opečemo kruh v 800 W opekaču. V akumulatorjih, razen najnovejših, pa je kopica snovi, ki so daleč od tega, da bi bile prijazne do narave. Še pogosteje pa navajajo prenosljivost. Prvo, kar vprašam, ko me znanci/ke pobarajo za nasvet, kateri prenosnik kupiti, je to, koliko bodo škatlo dejansko prenašali naokrog. Poznam le peščico ljudi, ki morajo računalnik nositi s seboj, še manj je takih, ki jih delovne obveznosti tako zelo pestijo, da so prisiljeni delati tudi v baru, na letališču ali v čakalnici pri zobozdravniku. Večina nas ima računalnik doma, zjutraj pa nas v službi pričaka službeni. Ključek USB ali pošiljanje po internetu zlahka nadomesti vso prenosljivost, ki jo potrebuje 99 % ljudi. A če računalnik res potrebujete ob sebi ves čas, potem veste, da ste prisiljeni nositi s seboj cel kup dodatnih stvari: dodaten akumulator, napajalni kabel, zunanjo miško in, bog ne daj, tiskalnik. Večinoma se prodajajo prenosniki s 15- in celo 17-palčnimi zasloni formata 16 : 9, ki tehtajo tudi do pet kilogramov in so veliki kot najdražja bonboniera. Tisti mali, t. i. "knjige", ki so prenosni v pravem pomenu besede, pa stanejo pol milijona in več.
Kaj je torej krivo, da prenosniki osvajajo čedalje večji tržni delež? Odgovor je popolnoma enak kot na vprašanje, zakaj v povprečju vozimo veliko dražji avto, kot ga potrebujemo. Tako kot v hollywoodskih filmih le poredko vidimo, da bi se glavni junak vozil v hyundayu getz, raje mu priskrbijo kaj športnega, tako producent nikakor ne bo dovolil, da bi kader dnevne sobe junakovega stanovanja skazila orjaška bež škatla. In rekviziter brž teče po prenosnik. Rodi se modna smernica, ki jo zavedno ali nezavedno upoštevamo pri nakupu avtomobila, obleke, pohištva - in računalnika.
Le peščica ljudi mora računalnik nositi s seboj, še manj je takih, ki jih delovne obveznosti tako zelo pestijo, da so prisiljeni delati tudi v baru, na letališču ali v čakalnici pri zobozdravniku.
