Pro et contra: Pametna hiša, da ali ne?
Je »pamet« res nekaj, kar je priporočljivo vgrajevati v hiše? Nam pamet res lahko dovolj hitro sledi ali je bolje luči in naprave vklapljati ročno?
Moj prvi korak ni bil spodbuden
Boris Šavc
Priznam, da imam doma pametna svetila in sem nad njimi navdušen, vendar se je moja pot do pametnega doma pri njih zaključila, saj sem jih pošteno slišal, ko moji boljši polovici ni uspelo prižgati luči v dnevni sobi, medtem ko sem bil jaz na tenisu. Žarnice so namreč nastavljene tako, da se same izklopijo, ko se moj telefon oddalji od njih. Na svojo nesrečo sem jim omogočil tudi pomnjenje zadnjega stanja pred izklopom fizičnega stikala in nesreča je bila tu. Zbogom, pametna avtomatika, pozdravljeni, klasični ključi, termostat in žaluzije.
Do koncepta pametne hiše sem bil skeptičen že pred omenjenim družinskim incidentom, v prvi vrsti zaradi velikega finančnega vložka, ki ga takšno domovanje zahteva. Pametne hiše so pogosto dražje od običajnih zaradi dodatne tehnologije in kompleksnosti, vgrajene vanje. Naprave različnih proizvajalcev imajo pogosto težave z združljivostjo, kar strošek še poveča. Dodatno olajšajo družinsko denarnico drago vzdrževanje, popravila in nadgradnje v pametni dom vgrajene tehnologije. Ta se nenehno razvija in izboljšuje, kar pomeni, da bodo lastniki pametnih hiš prisiljeni v pogosto nadgrajevanje naprav in sistema, da bodo ostali v koraku s tehnološkimi novostmi. To lahko prinese dodatne stroške in izzive za lastnike pametnih hiš.
Čeprav se pametne hiše ponašajo s široko paleto povezanih naprav, tehnologija včasih ne deluje, kot bi morala. Lahko pride do težav z zanesljivostjo povezave, kar lahko privede do težav pri upravljanju sistema in uporabi naprav. Če pride do okvare naprave, izpada električne energije ali zgolj interneta, lahko pametna hiša postane neuporabna. Težavo v tem primeru predstavlja že preprost dvig žaluzij in kot posledica tega tema v prostoru kljub sončnemu jutru. Takrat bomo obsojeni na umetno svetlobo pametnih žarnic, ob predpostavki, da si nismo z nastavitvami onemogočili še te zadnje možnosti. Pogosto tovrstni izpadi povzročijo težave pri upravljanju sistema, popravilo pa je večkrat zamudno in drago.
Ker so pametne hiše povezane z omrežjem, obstaja tveganje za vdor v sistem in krajo podatkov. Če je pametna hiša slabo zaščitena, lahko vdor v sistem ogrozi zasebnost in varnost lastnikov hiše. Zlikovcu na široko odprta vrata predstavlja že ena sama ranljiva stvar. Zadnji pomislek leti na zahtevnost uporabe. Če ne živimo ravno sami, ne smemo pozabiti na druge uporabnike pametnega doma. Pametne hiše so lahko kompleksne za upravljanje, še posebej za starejše ali manj tehnološko »pismene« posameznike. Morda precenimo celo svoje sposobnosti in bo naš dom res pametnejši, sami pa se bomo v njem počutili precej bolj neumno.
Za bogate in – kreativne
Matej Šmid
Pametne hiše so na tržišču že leta in desetletja, zato se je v tem času razvilo toliko rešitev, da se za vsakega najde prava. Res, še vedno se da shajati tudi s hišo, ki nima prav nobene »pameti«, vendar je dejstvo, da lahko ta pomaga in izkušnjo naredi prijetnejšo. Dolgoročno tudi cenejšo.
Kot (bo)ste lahko prebrali v tokratni temi številke, si tisti, ki to finančno zmorejo, pametno hišo lahko omislijo tudi na ključ. Obstajajo resni in profesionalni proizvajalci, tem sledijo enako resni izvajalci, rezultat pa je hiša, kjer je lahko avtomatizirano prav vse. Žaluzije se zjutraj same dvignejo, takoj ko vzide sonce, vendar le, če ni oblačno. Gretje je lahko samodejno regulirano glede na zunanje in notranje temperature ter sončno energijo. Vrt se samodejno zaliva, vendar le, če je zemlja dovolj suha oziroma če v tistem trenutku ne dežuje. Zjutraj nas zbudi budilka v obliki mirne glasbe, odprtih žaluzij, prižganih luči ali glasne glasbe. Ali vse to, po vrsti. Vrata se lahko samodejno odklepajo in zaklepajo, s poštarji je moč videofonsko klepetati, tudi kadar nas ni doma. In nad vsem tem imamo lahko nadzor, prek telefonske ali spletne aplikacije, od koderkoli.
Toda vse to je mogoče tudi, če smo finančno manj močni, le raziskovalno in graditeljsko žilico moramo imeti. V mojem bližnjem sorodstvu imam nekoga, ki je kot nekakšen »Nejc« iz tokratnega članka, mojster, ki si je hišo skorajda že povsem opremil s tipali in pametnimi kretnicami ter z ventili. In tako kot Nejc ima delovni kabinet, kjer kar mrgoli tiskanih vezij, žičk, tipal in modulov Wi-Fi, največ prostora pa zavzema tiskalnik 3D. Vedno je v pogonu nekaj vzporednih projektov, od prihajajočih tipal, ki v Home Assistantu izrisujejo trenutno porabo plina ali električnega bojlerja, do 3D-natisnjene robotske kosilnice, ki bo počela vse tisto, kar znajo »resne« kosilnice za tisoče evrov, ki jih lahko kupimo v trgovini. Zadnja igrača je zaživela v električni vtičnici, ki po novem premore dovolj elektronike, da na telefon pošilja sporočila, ko električni tok upade pod določeno mejo, kar v praksi pomeni – ko sušilnik za perilo opravi svoje delo.
Pametne hiše so torej tu in so primerne za marsikoga, gotovo pa ne za vsakogar. Še vedno je med nami veliko tehnofobov, za take ja pač vedno treba imeti tudi načrt B – ročna stikala in merilnike. Med samograditelji se pri razvoju rešitev uporablja (nedvomno seksistična) kratica WAF – wife approval factor ali faktor odobravanja žene. Je rešitev dovolj enostavna, da jo lahko uporablja tudi tehnično nepodkovan uporabnik? Nedvomno bi taka morala biti.
