Pro et contra - električna ali navadna kolesa?

So električna kolesa res le za starejše in »lene« kolesarje? Ali pa uporabniku z elektriko le omogočajo, več kot bi zmogel sam?

Z njimi zmoremo več

Boris Šavc

Računalnikarji gremo vedno v korak s časom in pripravljeni posvojiti vsakršno novo tehnologijo. Logično sem se takoj po pojavu električnih koles odpravil v lokalno trgovino. Prijaznega znalca za prodajnim pultom sem vljudno prosil za nasvet. Na vprašanje, kakšno električno kolo mi priporoča, me je premeril od glave do pet in prhnil: »Kaj pa je narobe s tabo?« Priznam, podobno mnenje sem imel tudi sam. Električna kolesa so za starejše uporabnike ter ljudi z gibalnimi težavami! Danes, ko so z elektriko podprta kolesa množično med nami in sem jih precej preizkusil tudi sam, vem, da sem živel v zmoti.

Električna kolesa imajo veliko prednosti in so primerna za slehernika. Kot običajna kolesa so okolju prijazno prevozno sredstvo, ki ugodno vpliva na posameznikovo zdravje. Običajno celo bolj kot navadno kolo, saj nas električno motivira za drznejše podvige ter daljše proge. S precej manj truda dosežemo hitrost 25 kilometrov na uro in jo držimo ne glede na relief poti. Električni motor nam pomaga pri premikanju pedalov in nas skupaj z močjo naših nog popelje v daljave, ki so nam bile do nedavnega praktično nedosegljive. Bojazni, da bi nas električno kolo brez energije pustilo na cedilu, ni, v vsakem trenutku lahko vožnjo nadaljujemo zgolj s fizično močjo.

Ponudba električnih koles na trgu je raznolika in bogata, mogoče celo bolj kot bera klasičnih koles. Zastopane so najrazličnejše kategorije od rekreativnih in športnih modelov do dostavnih ter družinskih koles. Električna kolesa so cestna, gorska, zložljiva, tovorna in več. Poleg običajnih kolesarskih imen se proizvodnje električnih koles lotevajo tudi druga podjetja.

Električna kolesa so res precej dražja od običajnih, a so hkrati boljša naložba. Uporabimo jih lahko za prevoz na delo in ob naraščajočih cenah goriva prihranimo marsikateri evro. Ko se jih naveličamo oziroma bolj verjetno menjamo za nov model, jih zlahka prodamo. Električna kolesa bolje držijo vrednost od klasičnih alternativ. Podobno kot se za vroče žemljice prodajajo rabljene Applove naprave, ljudje na bolšjem kolesarskem trgu danes mrzlično iščejo vse, kar je električnega. Vzdrževanje električnih koles je preprosto, kot pri običajnih moramo paziti predvsem na čistočo, zavorne ploščice in mazanje verige. Če je potrebna pomoč profesionalca, načelno velja, da popravilo ni dražje od servisa klasičnega kolesa.

Čeprav električno kolo z običajnim deli večino svojih prednosti, je razlika očitna. Največja prednost, električni motor, omogoči, da kolesarimo skupaj z družino, s prijatelji in z znanci ne glede na fizične zmožnosti ekipe. Izniči morebitne telesne pomanjkljivosti in na široko odpre okno v nov svet, ki ga zlepa ne bomo želeli zapustiti.

To je popolnoma drug šport

Matej Šmid

Takole je, športnik sem in ponosen na to. Resda že v zrelih »srednjih« letih, pa vendar – fizični trud mi pomeni veliko, dobro se počutim, ko se utrudim. Dobro se počutim, ko ob pomoči lastnega truda, mišičnega in miselnega, naredim nekaj težkega, napornega, nekaj več.

Kolesarjenje je eden tistih športov, ki me vleče zaradi vzdržljivosti, ki jo potrebujem, ko se vzpenjam po dolgem in napornem klancu. Ne zaradi tega, ker je na vrh hriba lep razgled, ki bi ga rad dosegel, ampak zato, ker se moram potruditi, da ga dosežem. Resno potruditi, tako zelo, da za dosežke še dodatno treniram tudi zunaj kolesarskih poti. Uteži, fitnes, raztezanje in še kaj, s čimer se dnevno ukvarjam; kolo je na koncu le tisto, ki pokaže, kako uspešen sem bil s treningom.

Zato mi tudi ni padlo na pamet, da bi si v koronskem letu 2020, ko smo vsi kupovali nova kolesa, kupil električno kolo, ampak sem se odločil za klasično, mehansko izvedbo. Tako, ki ima sicer resda vse primerne prestave, s katerimi bo lažje gristi v hrib, in tako, ki ima primerno vzmetenje za mojo malce starejšo zadnjo plat, vendar mi pri trudu samo od sebe ne bo prav nič pomagalo.

Zavedam se, da sem, kar se tega tiče, dinozaver, kar mi navsezadnje pokaže že pogled okoli sebe, ko me v klancih redno prehitevajo električno opremljeni konkurenti. Tudi taki, ki imajo po nekaj (deset) kilogramov preveč in ogromno kondicije premalo. Pa kaj, jaz napore zmorem, vam pa pomaga elektrika iz zadimljenega TEŠ 6!

Pa vendar – nad tistimi, ki me prehitevajo, v resnici nisem vzvišen. Če mene vprašate, gre pač za dva popolnoma različna športa. Prvi (moj) je šport v pravem pomenu besede, kjer vse temelji na človekovih zmogljivostih, drugi (električni) pa na tem, da ljudje potujejo in uživajo v razgledih in vetru v laseh. Res je, lahko se prepričujemo, da se da tudi z električnim kolesom utruditi do zadnjih atomov moči, vendar to, glede na moja opažanja, počne le redkokdo.

S čimer v resnici ni nič narobe in ne bi dal roke v ogenj, da bo ta električni »šport« kdaj prepričal tudi mene. Prepričan pa sem, da tudi takrat temu ne bom rekel kolesarstvo. Ampak električno kolesarstvo.