Prihodnost BitTorrenta

Objavljeno: 26.1.2010 | Avtor: Peter Šepetavc | Kategorija: Nove tehnologije | Revija: Januar 2010

BitTorrent, najbolj uporabljani protokol v spletu (po nekaterih analizah naj bi bil njegov delež kar 55 % vsega prometa v spletu), se je v zadnjem času znašel na udaru. Razlog za to je seveda nelegalna izmenjava filmov, ki večinoma poteka prav prek tega protokola.

Strežniki, ki so ponujali povezave na datoteke v omrežju BitTorrent, so na udaru že dlje časa. V naših krajih je zelo odmevalo zaprtje strežnika Suprnova.org, katerega ustanovitelj je bil celo naše gore list, v zadnjih letih pa je ugasnila že cela vrsta strežnikov, ki so posredovali pri distribuciji nelegalnih vsebin - med bolj znane primere spadajo Torrentspy, LokiTorrent in Demonoid. V zadnjem času kaže, da so distributerji digitalnih vsebin v sodelovanju s sodstvom dosegli kar nekaj uspehov v boju s pirati. Pravne težave največjega strežnika s sledilnikom za omrežje BitTorrent, švedskega PirateBaya, so odmevale tudi v največjih svetovnih medijih, precej manj razvpit, a kljub temu velik udarec za celotno skupnost, pa je bil umik povezav do vseh morebiti nelegalnih vsebin na drugem največjem sledilniku Mininova (namesto do več kot 1,3 milijona datotek lahko prek Mininove dostopamo le še do slabih 9000). Upravljavci tako Mininove kot PirateBaya seveda niso vrgli puške v koruzo: Nizozemci se nameravajo na odločitev sodišča pritožiti, medtem ko so v PirateBayu, najglasnejšem zagovorniku prostega dostopa do vseh vsebin v spletu, sledilnik ugasnili predvsem zato, da se tehnologija BitTorrent prestavi stopnjo više in se bolj pogosto začnejo uporabljati tehnologije, ki omogočajo izmenjavo datotek v omrežju BitTorrent brez uporabe sledilnikov. Da se s tem izognejo tudi precejšnjemu številu pravnih zagat, pa seveda tudi ne škodi.

Zgodovina in delovanje protokola BitTorrent

Protokol BitTorrent je na konferenci CodeCon predstavil Bram Cohen. Pri razvoju podobnega protokola je Cohen sodeloval že v svojem prejšnjem podjetju MojoNation, a izdelka nikoli niso razvili do konca. Cohen je šel na svoje in protokol še izpopolnil ter ga skupaj s prvo različico odjemalca (ki ga je prav tako poimenoval BitTorrent) ponudil vsem v uporabo. Da bi pridobil dovolj veliko maso ljudi, ki bi preizkusila beta različico odjemalca, je v omrežju BitTorrent zbral brezplačno pornografijo. Protokol je hitro dobil privržence (pa ne samo zaradi pornografije), saj se je izkazalo, da po zmogljivosti občutno prekaša druge načine izmenjevanja datotek prek spleta in tako omogoča hitro izmenjevanje velikih datotek. Cohen je leta 2004 ustanovil podjetje BitTorrent Inc., ki skrbi za nadaljnji razvoj protokola. Že pred tem so se pojavili prvi strežniki/sledilniki s povezavami do datotek, ki so hitro pritegnili tudi pozornost velikih studiev in oblasti.

Protokol BitTorrent deluje po naslednjem receptu: prvotni uporabnik datoteke omogoči dostop do datoteke iz omrežja BitTorrent. Temu uporabniku pravimo seme (seed). Prek omrežja BitTorrent se nato nanj poveže odjemalec (peer) oz. več odjemalcev, ki si datoteko prenašajo k sebi. Vsi odjemalci si hkrati ne prenašajo istega kosa datoteke in ko snamejo del, je ta takoj na voljo drugim uporabnikom omrežja - s tem pridobimo dodaten vir za tisti kos datoteke in obenem razbremenimo seme. Takšno porazdeljeno presnemavanje poskrbi, da noben uporabnik omrežja ni pretirano obremenjen s prenašanjem datotek, ki bi lahko njegov računalnik (in predvsem njegovo povezavo v splet) spravila na kolena zaradi pretiranega števila hkratnih dostopov. Ko odjemalec prenese datoteko v celoti, lahko postane dodatno seme za omenjeno datoteko in tako "pomaga" pri tem, da odjemalci dosegajo še višje hitrosti prenosa.

Pri iskanju in prenašanju datotek v omrežju BitTorrent si pomagamo z dvema vrstama strežnikov. Kazalo (index) datotek ponuja seznam datotek, ki so na voljo v omrežju. Vsaka datoteka v omrežju ima pripadajočo datoteko .torrent. Slednja ima zapisano, prek katerega sledilnika (tracker) je datoteka na voljo in kako se povezati nanj. Če hoče odjemalec presneti neko datoteko, mora tako najprej iz kataloga prenesti pripadajočo datoteko .torrent (ki jo ustvari seme, ko datoteko ponudi prek sledilnika). Ta datoteka omogoči odjemalcu, da se poveže na sledilnik, prek njega najde uporabnike, ki imajo želeno datoteko ali dele datotek na voljo, in začne prenašati podatke neposredno od teh uporabnikov. Večina večjih BitTorrent strani je hkrati katalog in sledilnik, tako da omogočajo tako distribucijo datotek prek omrežja kot tudi vzdržujejo seznam vseh datotek, ki so na voljo.

Odvisnost protokola od sledilnikov je bila v osnovni različici protokola edina kritična točka protokola - če "ugasnemo" sledilnik, s tem onemogočimo dostop do datotek, ki so bile na voljo prek sledilnika. Datoteko moramo zato naložiti na drug sledilnik, tisti, ki so si datoteko presnemavali k sebi, pa morajo spet naložiti novo datoteko .torrent in spet začeti prenos. Avtorske agencije in organi pregona so se zato bolj kot k preganjanju uporabnikov pri preprečevanju izmenjave datotek prek BitTorrenta usmerili na sledilnike. Pravno gledano so s tem sicer zajadrali najmanj na sivo območje: sledilnik namreč omogoča le dostop do datotek pri drugih uporabnikih, sam pa pri prenosu deluje le kot posrednik, tako da pravzaprav ni vir nelegalnega presnemavanja datotek. Argumentov za ali proti pravnemu pregonu sledilnikov je resda cela vrsta, vendar pa se s čisto tehničnega stališča zastavi drugo vprašanje: kako protokol BitTorrent narediti bolj robusten in "odporen" proti takšnim intervencijam oblasti? Glede na to, da je sledilnik edina šibka točka protokola, ki omogoča, da naenkrat izključimo pomemben del omrežja BitTorrent, so programerji že pred leti začeli nadgrajevati protokol, ki omogoča izmenjavo datotek tudi brez sledilnika.

BitTorrent brez sledilnikov

Moderni odjemalci BitTorrenta že kar nekaj časa uporabljajo vse možne načine delovanja.

BitTorrent pravzaprav omogoča povezovanje med uporabniki brez uporabe sledilnikov že več let - večina odjemalcev podpira take načine povezovanja in uporabniki jih zato uporabljajo že od leta 2005, kljub temu da se jih večinoma ne zavedajo. Načinov, kako pridobiti povezave do uporabnikov, ki si delijo želeno datoteko, je več, večina sodobnih odjemalcev pa podpira vse. Ob tem velja omeniti, da te nadgradnje protokola ne "motijo" druga druge, tako da lahko (in verjetno že) uporabljamo vse hkrati v sodelovanju s klasičnim prenosom datotek ob pomoči sledilnika. To nam omogoča, da najdemo več virov datotek, kot bi jih samo z uporabo sledilnika (če je datoteka npr. na voljo prek več različnih sledilnikov, tega pri dostopu samo prek sledilnika "ne vidimo"), obenem pa lahko datoteko prenašamo naprej, tudi če je dostop do sledilnika onemogočen (če npr. švedska policija zaseže PirateBayeve strežnike oziroma kot v zadnjem primeru: če PirateBay sam ugasne sledilnik, češ da je nepotreben).

DHT (Distributed Hash Table) je porazdeljen sistem, ki omogoča decentralizirano izgradnjo sistema izmenjave podatkov in iskanje virov datotek brez povezave z osrednjim strežnikom. Na protokolu DHT temelji uporabnikom programa eMule znani protokol Kademlia (oz. Kad), od leta 2005 pa je tudi del protokola BitTorrent (katerega DHT ima osnove prav v protokolu Kademlia). DHT omogoča, da se podatki o tem, kdo deli oz. si presnemava enako datoteko, kot jo želimo mi, prenašajo od uporabnika k uporabniku brez posredovanja osrednjega strežnika v vlogi sledilnika. Podatki o tem, kdo si deli katero datoteko v omrežju, zdaj niso več shranjeni na sledilniku, temveč so na voljo v obliki porazdeljene tabele, katere deli so shranjeni pri posameznih članih omrežja. Vsi člani nekega omrežja tako tvorijo oblak, vsak zase pa prispeva delček k neki centralni tabeli datotek znotraj tega oblaka, tako da so naloge sledilnika porazdeljene med vse uporabnike v tem oblaku. Ker je navadno uporabnikov v oblaku nešteto, podatki v tabeli pa se dinamično prilagajajo trenutnemu stanju v oblaku, se ob tem, ko se neki uporabnik izključi iz oblaka, izgubi zanemarljivo majhna količina podatkov, tako da se sistem ne podre in lahko odjemalci kljub vsemu najdejo datoteke, ki jih iščejo. Težava tehnologije DHT je le v tem, kako vzpostaviti prvo povezavo z oblakom - če smo uporabljali DHT v kombinaciji s sledilnikom, nas je sledilnik posredno povezal tudi v oblak, DHT pa je nato omogočal samostojno iskanje uporabnikov poleg tistih, ki nam jih je ponudil že sledilnik. Če te prvotne povezave v neki oblak nimamo, moramo poseči po alternativnih načinih, kako se povezati z vsaj enim uporabnikom, ki je nato naša vstopnica do vseh drugih in do podatkov o uporabnikih, shranjenih v distribuirani tabeli. Najbolj običajen način je, da naš odjemalec "pogleda", kateri izmed uporabnikov, s katerimi smo bili v preteklosti že povezani, so aktivni, in ko najde vsaj enega aktivnega uporabnika, se poveže nanj in tako "vstopi" v oblak. Drugi način je, da v odjemalec naložimo datoteko .torrent, prek katere najdemo vsaj enega aktivnega uporabnika. Še eden izmed načinov, kako se priključiti v oblak, je uporaba t. i. zagonskih vozlišč (bootstrap node). Eno izmed njih (in najbolj razširjeno) vzdržuje kar podjetje BitTorrent, tako da lahko prek tega vozlišča dobimo stik z oblakom. Uporaba DHT, tudi če za začetek snemanja datoteke nismo uporabili sledilnika, seveda ne pomeni, da odjemalec ne bo poskušal uporabiti drugih načinov za iskanje primernih povezav: iz oblaka DHT lahko odjemalec pridobi tudi datoteko .torrent in se poveže na pripadajoči sledilnik (ali več njih) ter tako najde še dodatne odjemalce, ki jih morda prek DHTja ne bi.

Peer Exchange (PEX) oz. izmenjava med odjemalci nam omogoča, da odjemalce, ki so povezani z nami, "povprašamo" po IP naslovih preostalih odjemalcev, ki so povezani nanje. Tako se vzpostavi t. i. "roj" (swarm) uporabnikov, ki med seboj sodelujejo (to seveda poteka povsem samodejno in brez dejanskega usklajevanja med uporabniki) pri izmenjavi datotek. Glede na to, da se med presnemavanjem datoteke prek BitTorrenta neprestano povezujemo z uporabniki, ki presnemavajo isto datoteko, tako dobimo veliko število relevantnih virov datoteke, obenem pa prek njih dobimo dostop do drugih uporabnikov, ki si delijo isto datoteko oz. dele te datoteke (in seveda oni do nas). PEX je precej bolj uporaben v navezi s sledilnikom, uporaba protokola DHT pa na neki način ponuja zelo sorodno rešitev, le da nismo omejeni z lastnim rojem, temveč imamo na voljo cel oblak uporabnikov, pri katerih lahko odjemalec najde datoteko. PEX se uporablja skoraj samo kot dopolnilo k obstoječim načinom iskanja povezav v omrežju BitTorrent, ki nam včasih najde boljše in hitrejše povezave od drugih načinov, in ga ne uporabljamo kot samostojen način povezovanja v omrežje, saj bi v tem primeru odjemalec, če primerjamo delovanje prek sledilnika ali DHTja in PEX, nove povezave našel precej počasneje, pa tudi manj bi jih bilo.

Piratebay je opustil svoj sledilnik in opušča katalog datotek .torrent. Vse za to, da bi se ga pravniki ponudnikov vsebin še teže lotili.

Magnetne povezave (Magnet Link) so spet dobro znane uporabnikom programa eMule (oz. drugih odjemalcev za protokol ed2k). Namesto datoteke .torrent imamo na voljo povezavo, ki nam ponuja enoličen opis datoteke .torrent. (podobno kot ed2k:// povezave, ki nam datoteko samodejno dodajo v odjemalec ed2k, ne da bi jo iskali v samem omrežju). Slednjo nato odjemalec poišče kar v omrežju BitTorrent, jo prenese k sebi in začne prenašati datoteke. Magnetne povezave s stališča uporabnika pravzaprav ne ponujajo neke občutne prednosti v primerjavi s tem, da v odjemalec prenesemo kar datoteko .torrent prek spletnega brskalnika, ima pa precej več dobrih lastnosti za vse, ki so vzdrževalci katalogov datotek v omrežju. Magnetna povezava v nobenem primeru ne more biti nelegalna, saj gre le za spletno povezavo do nekega vira. Strani, kot so PirateBay, iz kataloga datotek .torrent (s čimer so v sivi coni, kar se legalnosti njihovega početja tiče, saj so poleg datotek .torrent vzdrževali tudi lasten sledilnik) postanejo katalog povezav, njihove strani pa postanejo samo še specializirani spletni iskalniki (ne nazadnje lahko iste podatke, seveda s precej več dela, pridobimo tudi prek Googla). Odgovornost za nelegalno početje je tako povsem v rokah uporabnika, medtem ko sodno preganjanje takšnih katalogov, brez sledilnika in brez gostovanja obširne zbirke .torrent datotek, upamo si trditi, ne more biti uspešno.

Piratske magnetne povezave (Magnet Link) niso nič novega. eMule jih pozna že vrsto let.

Revolucija ali evolucija?

Protokol BitTorrent je, kljub temu da je zadnje čase precej na udaru, daleč od smrti. Ne nazadnje ga za distribucijo vsebin uporablja veliko legalnih ponudnikov (podjetje BitTorrent ima podpisane pogodbe z bolj ali manj vsemi velikimi ponudniki vsebin, za razširjanje svojih izdelkov pa ga uporabljajo tudi ponudniki proste programske opreme ipd.) Tudi v podzemlju interneta bodo tisti, ki so do zdaj uporabljali spletne strani, kot so PirateBay, še vedno uporabljali iste odjemalce (in, ne nazadnje, tudi iste kataloge) kot do zdaj, le da bo sam način povezovanja med uporabniki malo drugačen. Ob tem velja omeniti, da za to ni bilo treba nobene programerske revolucije, še evolucije ne. Vse tehnologije, ki omogočajo protokolu BitTorrent prehod na delovanje brez sledilnikov, so na voljo že leta in jih uporabniki že zdavnaj uporabljajo, le ob zadnjih dogodkih so te razširitve osnovnega protokola prišle nekoliko bolj v ospredje. Kot vedno se je tudi v tej zadnji gonji proti nelegalnemu izmenjevanju datotek izkazalo, da gre za boj z mlini na veter. Spretni uporabniki bodo vedno korak pred tistimi, ki jih preganjajo, ponudniki vsebin pa se lahko zgledujejo po spletnih storitvah, kot so iTunes ali Hulu, ki dokazujejo, da bi bil čas in denar, ki ga porabljajo za preganjanje nelegalne izmenjave datotek, precej bolje vložen, če bi poiskali alternativne vire distribucije, prilagojene novim časom. Morda bi si lahko pri tem pomagali s protokolom BitTorrent ...

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki