Komentar: Pričakovanja
Pogosto z začudenjem opažam, kako različni smo uporabniki in kako različna so naša pričakovanja – tako do naprav, ki jih uporabljamo, kot do storitev, programov in funkcij. Sam sem, vsaj kar se tiče računalnika, presenetljivo nezahteven.
V službi, recimo, imam celo enega najstarejših – Intelov dobrih deset let stari i7-970, 12 GB pomnilnika, dodanega v nekaj diskretnih korakih, ter AMD Radeon R7. Ta je pravzaprav najnovejši del računalnika, dodan pa je bil zaradi podpore višjim ločljivostim (denimo 4K), česar originalna grafična kartica ni podpirala. Ampak računalnik je, vsaj na občutek, zelo hiter. Zato pač poskrbi pogon SSD – sicer eden izmed prvih, velikosti »komaj« 120 GB, ampak ta poskrbi za, vsaj zame, najpomembnejši dejavnik – odzivnost.
Ta je zame res ključna. Tako pri računalniku kot pri vseh ostalih napravah. Tudi pri nakupu prenosnika (o katerem sem tu pisal pred leti) je bila odzivnost ključna. Procesor srednjega razreda in poceni plastično ohišje sta dovolj, ker se vse hrani na hitrem pogonu in ker je operacijski sistem redno vzdrževan (torej se z njegovim zagonom ne zbudi še dodatna gora nesnage).
Kar se tiče računalnika, sem presenetljivo nezahteven.
Iz podobnega razloga sem pred časom domače omrežje preselil na tehnologijo Wi-Fi Mesh. Ker nisem želel vrtati med nadstropji, sem že pred leti začel najprej z neko »hekersko« domačo rešitvijo več brezžičnih usmerjevalnikov in kasneje prišel do adapterjev powerline (torej prenosa omrežnih podatkov prek električnih vodov). Po zadnji selitvi (premiku v sosednjo sobo) je omenjeni powerline še delal, a bolj pogojno. Enostavno je bila odzivnost (ping) preveč klavrna, da bi bila zadeva še uporabna, razdalja po vodih je bila med novimi vtičnicami očitno predolga.
In tako me res preseneti, ko srečam uporabnika, ki ima povsem drugačna pričakovanja – ali, še bolje, jih sploh nima. Enemu izmed sodelavcev smo tako pred časom zamenjali računalnik. Gre za uporabnika, ki dela z nekaterimi zahtevnejšimi programi (Adobe Photoshop), a je kljub temu nezahteven in je imel doslej še starejši računalnik od mene – prastari procesor družine Intel Core Duo in klasični diskovni pogon. No, dobil je nov računalnik s procesorjem i7, 16 GB pomnilnika in pogon SSD in … Po nekaj tednih rabe je povedal, da razlik bolj ali manj ne opazi.
Isti uporabnik se je pred kakim letom jezil, češ da je njegov nov telefon preveč pameten. Da ves čas sprašuje in »teži« okoli nekih dostopov in dovoljenj. On najraje telefonu ne bi ničesar pustil – ampak v tem primeru tudi polovica zmogljivosti ne deluje, niti fotografij ne more prenesti na računalnik, če mu (torej računalniku) ne dovoli dostopa do pogona telefona …
Pri naših rednih preizkusih se pogosto sprašujem, komu je v resnici neka naprava namenjena. Recimo tokrat preizkušena Nokia X20, ki je po ceni primerljiva z Xiaomijevim Redmi Note 10 Pro, a za njim zaostaja tako po hitrosti kot po kakovosti zaslona. A ker ima vsak uporabnik drugačna pričakovanja, bo tudi omenjena Nokia marsikoga zadovoljila – če ne s hitrostjo, pa z dejstvom, da Finci zagotavljajo vsaj tri leta varnostnih popravkov in nadgradenj.
