Preproste rešitve
V tej številki se je spet nabralo kar nekaj prenosnikov, od tega nekaj zanimivih in nekaj naravnost dolgočasnih. Zanimiva sta modela Asus Zephyrus Duo in Lenovo Thinkbook, saj oba ponujata dodatni zaslon, vgrajen v samo ohišje, »dolgočasni« pa so vsi trije Acerjevi. A da ne bo pomote – iskreno povedano, vse tri acerje bi lahko priporočil (za različne tipe uporabnikov), medtem ko pa se nad prvima dvema nikakor ne morem navdušiti.
Sama ideja se mi sicer zdi povsem smiselna. Sem v taboru računalničarjev, ki si življenja ne predstavljamo brez vsaj dveh monitorjev – ali vsaj enega večjega. Doma uporabljam enega 27-palčnega, v službi dva 24-palčna, na obeh pisalnih mizah bi dodal še kakega, a mi tega ne dopuščajo prostor in finance. Ko grem na službeno pot in imam pri sebi prenosnik, pa se vedno zgražam, kako zmorejo ljudje sploh delati le s prenosnikom. Sploh če gre za majhen, ultratanek prenosnik z zaslonom diagonale (manj kot) 14 palcev.
To, da na razmeroma veliko ohišje prenosnika stlačimo še dodaten zaslon, se mi torej zdi povsem spoštljiva poteza. Vsaka dodatna delovna površina pride prav, četudi je razmeroma majhna in postavljena v manj posrečen položaj. A kar me pri tem moti, je ocena proizvajalcev teh prenosnikov, da lahko za te rešitve zaračunajo dvakrat toliko, kot bi za tovrstni prenosnik sicer.
Ko grem na službeno pot in imam pri sebi prenosnik, se vedno čudim, kako zmorejo ljudje sploh delati le s prenosnikom.
Razumem, da gre za nekaj dodatnega razvoja, nekaj dodatne elektronike in seveda za dodaten zaslon, ki je poleg vsega še občutljiv na dotik, a vse to po mojem mnenju res ni vredno slabih tisoč evrov, kolikor je preizkušeni lenovo dražji od primerljivo opremljenega »navadnega« prenosnika. Da o Asusovem modelu, čigar cena je nekje med štirimi in petimi tisočaki, sploh ne govorim.
Sploh se mi zdijo cene takih »posebnih« naprav visoke s stališča poslovno priljubljene fraze »TCO« (total cost of ownership). Motijo me namreč visoke cene pri napravah, ki nimajo nič kaj daljše življenjske dobe od svojih »navadnih sorodnikov«. Tisti asus za štiri tisoč evrov in pol ne bo nič dlje vzdržal od nekega zmogljivega igričarskega prenosnika za dobra dva tisočaka. Zaradi dodatnih komplikacij, povezanih s tem drugim zaslonom, morda še celo manj.
Podobnih primerov najdemo v zabavni elektroniki kolikor hočemo - denimo (klasične) ročne ure. Že tako se mi zdijo današnje pametne ure predrage glede na to, da gre (kot pri telefonih) za naprave, ki vzdržijo le nekaj let, sploh če ob tem pogledam na zapestje, kjer imam uro, katere življenjska doba se šteje v dekadah, ne letih. In ko potem gledam kakšne »posebneže«, kakršna je ura Apple Watch Ultra za tisoč evrov, se mi moja klasika zdi prav dobra kupčija.
Če se vrnem na prenosnike – na spletu najdemo zunanje zaslone, namenjene prenosnikom, za okoli 200 evrov. Zakaj bi se zapletali z dodatnim vgrajenim zaslonom, ki ima kar nekaj svojih omejitev (predvsem dimenzije) in drastično podraži prenosnik, če pa si lahko omislimo preprost zunanji monitor, ki ga lahko uporabljamo s katerimkoli računalnikom? Ta bo deloval tudi po tem, ko zamenjamo prenosnik, deloval bo tudi z namiznim računalnikom, v sili bo lahko tudi rezervni zaslon ali celo televizor. Edino, kar drži, je, da bi ga malce težje nosili v torbi, ob prenosniku.
