Pogled v notranjost "škatle"

Odpiranje računalnika danes morda ni več tako razburljivo, kot je bilo nekoč. Sama po sebi se nam vsiljuje primerjava z avtomobili. Pred desetletji smo po odprtju pokrova motorja videli vso strojno drobovino, ki se je skrivala v šasiji. Danes pa je vse lično skrito za plastičnimi pokrovi, in to od zgoraj in spodaj, tako da v notranjosti prostora za motor vlada skoraj laboratorijska čistoča (no, čisto malo pretiravamo).

Z nekaterimi računalniki, ki smo jih tokrat odprli, je podobno. Preden smo se lotili naloge, smo si v duhu znanstvene raziskave postavili hipotezo, ki smo jo potem ob fotografiranju potrdili. Trdili smo namreč, da je ena najbolj vidnih razlik med računalniki velikih podjetij (tako imenovani brand-name računalniki) in tistimi, ki nam jih sestavijo krajevni prodajalci računalnikov (brezimni, no-name), prav organiziranost notranjosti stroja. Potrdimo lahko seveda, da se nismo motili, in upam, da nam boste po ogledu pričujoče fotoreportaže tudi bralci pritrdili. Tudi pri računalnikih znanih izdelovalcev bomo najbolj dovršene izdelke videli v razredu najzmogljivejših računalnikov, tisti z dna cenovne lestvice pa praviloma ponujajo tudi manj udobja pri posegih v drobovje računalnika.

HP Workstation z800 je silno modularen in načrtovalsko dovršen izdelek. Vse, kar vidite na fotografiji (razen ohišja samega, seveda), je možno razstaviti brez izvijača.

Posamezne diske izvlečemo s posebno izvlečno ročko. Maska, ki pokriva pomnilniške module, ima vgrajene ventilatorje. Napajanje zanje je urejeno prek posebnega konektorja na matični plošči(DSC_0049).

Optične enote ne vijačimo, marveč jo samo zataknemo v vložišče.

Najbolj očitno vprašanje, ki si ga morda sedaj zastavljate, je: WTF? Res je, tudi zaradi pokrovov - nikakor pa ne samo zaradi njih, a pustimo to, ker je to tema za drug članek - in do najmanjše potankosti načrtovano notranjost imenskega računalnika, boste plačali nekoliko (ali pa precej) več, kot če bi si tak računalnik sestavili sami. Kaj je torej smisel? Zagotovo ima modularnost, ki jo srečamo v nekaterih boljših računalnikih, smisel v enostavnejšem vzdrževanju, ki pa je lahko tudi dražje, saj so npr. napajalniki povsem nestandardni in jih ne moremo preprosto kupiti na polici bolje založene računalniške trgovine. Še najbolj pa se vse skupaj pozna v precej boljšem hlajenju komponent (matične plošče, procesorja, grafične kartice in diskovja). Taka ohišja gredo skozi posebne simulatorje, v katerih skušajo inženirji optimizirati pot zraka, da je hlajenje čim bolj optimalno.

Čeprav so snovalci npr. Applovega računalnika zagotovo imeli v mislih tudi uporabnost notranje razporeditve, pa je bil glavni motiv za modularno zasnovo ohišja najbrž nečimrnost oblikovalcev. Odpiranje Applovih izdelkov, vstavljanje dodatnih kartic, diskov in popravljanje na lastno pest je s strani izdelovalca strogo prepovedano in neizbežno vodi v izgubo garancije. S tresočo roko se bo večina uporabnikov le pregrešila in odprla svojega "meka" in ... "vauuuuuuu". Tudi mi smo ga odprli in bili navdušeni. Applovih izdelkov se že od vekomaj drži sloves zelo dobrega načrtovalskega dela.

Lepo urejena notranjost Applovega računalnika je le napol modularna, saj ne moremo izvleči vseh sklopov.

Brez težav bi lahko zamenjali optično enoto, res enostavno dodali nove diske ali pa napajalnik, vse drugo pa je varno pritrjeno z vijaki. A pozor: v uredništvu smo se za razdiranje Applovega izdelka odločili le za ilustracijo, saj izdelovalec prepoveduje poseganje v notranjost svojih računalnikov, to pa vodi v izgubo garancije.

A tudi drugi izdelovalci ne počivajo in moramo priznati, da je Maca povsem zasenčil HP s svojim najmočnejšim modelom delovne postaje z800, v katerem so predstavili koncept "popravljanja brez orodja" (toolless). Vse od vstavljanja grafične kartice prek vstavljanja diskov v vložišče, zamenjave optične enote pa do zamenjave napajalnika lahko opravimo povsem brez orodja. Vsaka stvar ima svoj ročaj ali zatič, s katerim izvlečemo posamezno komponento. Na YouTubu vpišite z800 in že prvi zadetek vam prikaže film, v katerem osemletno dekletce razstavi in spet sestavi delovno postajo.

Dobro ohišje nekaj stane in če ga boste kupovali v trgovini, boste za dobro zasnovano odšteli krepkih 150 evrov in več, najcenejšega pa dobite že za kakšnih 30 desetakov. Modularna ohišja, kot jih ponujata npr. Antec ali Chieftec, niso poceni, so pa tudi na zunaj videti nekaj posebnega, zato jih imajo še posebej radi navdušeni igralci iger, ki tako ali tako morajo posegati po zmogljivejših komponentah osebnih računalnikov in se cena ohišja lažje porazgubi v ceni celotnega računalnika.

Sklenili bi lahko, da se vsi izdelovalci računalnikov trudijo, da bi serviserjem in uporabnikom olajšali posege v drobovje. Velja pa, da bomo za malo denarja dobili le osnovno "pomoč", največkrat v obliki lažjega vstavljanja diskov v ležišča ali zamenjave optične enote. Tudi ohišja cenejših računalnikov znanih znamk torej ne ponujajo bistveno več od ohišja, kakršno najdemo pri sestavljenih računalnikih. Nasprotno seveda tudi velja: čim zmogljivejši je računalnik, tem več truda je izdelovalec vložil v snovanje ohišja, optimizacijo gibanja zraka v njem in lažje vzdrževanje.

Lenovov pisarniški računalnik ne kaže prav zgledne organiziranosti notranjosti...

...kljub temu pa je diske mogoče preprosto izvleči s posebnim ročajem. Optično enoto je mogoče zamenjati s sprostitvijo mehanizma, ki trdno drži enoto na svojem mestu.

Večina novejših (in malce boljših) sestavljenih računalnikov pa je videti nekako takole.

Kljub vsemu boljša ohišja omogočajo nekaj udobja pri servisiranju ali (kot v našem primeru) stalnem odpiranju računalnikov ter menjavi in preizkušanju komponent. Diski so na posebnih sankah (DSC_0065), ki jih je mogoče enostavno izvleči, tudi razširitvenih kartic (DSC_0066) ni treba vijačiti.