Pod drobnogledom?

Pri preizkusih digitalnih aparatov smo nekoč veliko pisali o kakovosti fotografije, danes pa tega skorajda ne počnemo. Pred leti, ko so imela tipala digitalnih fotoaparatov po dve, tri ali štiri milijone pik, so bile razlike med posameznimi modeli kar občutne. Razlike so bile tako pri barvah in geometriji (popačenju) kot pri šumu, ostrini, kontrastu ...

Danes o tem praktično ne pišemo več. Razlog je preprost – današnji digitalni fotoaparati so vsi po vrsti že tako dobri, da bodo razlike opazili res le najnatančnejši, da ne rečem kar pikolovski uporabniki. V zadnjih letih se pri preizkusih fotoaparatov usmerjamo v uporabniško izkušnjo, gledamo predvsem na to, kaj aparat ponudi uporabniku.

Toda v tem pogledu smo morda malo čudni – vsaj če si kdaj ogledate kak spletni forum, kjer ždijo tako imenovani »pipetkarji«. Gre za fotografe, ki so pripravljeni do potankosti analizirati neki aparat ali objektiv in na dolgo in široko razpredajo (in se kregajo) o tem, kateri aparat (in objektiv in vse drugo) je pravi.

Potiho moram priznati, da sem, vsaj po malem, tudi sam tak. A se trudim odvaditi, res! Dejstvo je, da so razlike v kakovosti, ko dosežemo neko raven (načeloma cenovno, ni pa nujno) premajhne, da bi jih opazili. In da tudi vlaganje v opremo ne bo samo od sebe prineslo rezultatov – pa čeprav tudi sam sebe kdaj prepričujem, da potrebujem za res dobre fotografije samo še ta objektiv. Res, s tem Canonovim 85 mm F1,8 bo vse bolje, fotografije bodo blestele, ko bom imel to, bo vse tiptop. Samo še ta, potem pa res nobenega več.

Prav zanimivo pa je, kako so se izdelovalci kompaktnih in drugih manj profesionalnih aparatov znašli pri izdelavi na papirju zmogljivih aparatov. Govorim o žepnih modelih z veliko zaslonko ali divje zmogljivim zumom, zraven pa tudi o kakih brezzrcalnih aparatih, za katere pričakujemo kar nekaj presenetljivo zmogljivih objektivov (Nikon je za svojo serijo One napovedal objektiv z zaslonko F1,2, kar je res zelo dobro!). To področje je v zadnjem letu ali dveh doživelo pravi razmah, tisti, ki se nam redno cedijo sline po dragih objektivih, si zdaj vse bolj ogledujemo tudi resne žepne kompakte. A te uporabnike morda še čaka hladen tuš.

Govorim o programskem popravljanju fotografij, s katerim je mogoče popraviti nepravilnosti, ki jih prinašajo vse zmogljivejši objektivi. Zaradi zakonov fizike (oziroma optike) je seveda težko (in drago) izdelati hudo specifične objektive – od ultraširokih pa do tistih z zmogljivimi zaslonkami. A pri žepnih aparatih (in drugih, namenjenih malenkost manj zahtevnim uporabnikom) lahko velika podjetja vse pomanjkljivosti, ki jim jih ne uspe urediti z optiko, uredijo naknadno, programsko.

Zgoraj opisani uporabniki smo se tako podali na novo področje kompaktnih aparatov, kjer pa je vprašanje, ali bomo zares zadovoljni. Oziroma bomo, a šele, ko bomo začeli razmišljati kot navadni uporabniki, ki vse skupaj odmislijo in fotografirajo naprej – kajti fotografije, pa četudi so programsko obdelane že s strani samega fotoaparata, so tisto, kar je zares pomembno.