Objavljeno: 30.3.2005 11:51 | Avtor: Nikolaj Pečenko | Monitor December 2004

Pesem za €vro

Spletne prodajalne digitalne glasbe poganjajo kakor gobe po obilnem deževju in čeprav v naših krajih kakšnega omembe vrednega navala nanje še ni - tudi zato, ker v večini sploh ne moremo kupovati - smo pokukali v nekaj najzanimivejših.

Zamisel o internetni prodaji digitalnih glasbenih posnetkov ni tako zelo nova, kakor bi kdo utegnil pomisliti. Pravzaprav se je začelo že pred dobrim desetletjem. Aprila 1994 je namreč začel delovati Internet Underground Music Archive, ki pa je bil bolj kakor prodaji namenjen brezplačnemu razširjanju posnetkov še neuveljavljenih glasbenikov, za katere niso skrbele klasične glasbene založbe.

Podzemni internetni glasbeni arhiv kakšnega posebnega uspeha takrat ni doživel, a to pravzaprav ni nič nenavadnega. Neuveljavljeni glasbeniki širših množic ne pritegnejo, poleg tega se je to dogajalo v časih, ko se je splet komaj dobro rodil, ko so bili s širokopasovnimi povezavami v internet priključeni kvečjemu veliki univerzitetni računalniki in ko za povrh še niti empetrija ni bilo, vsaj ne v taki obliki, kakor ga poznamo zdaj. A to ne pomeni, da je podzemni glasbeni arhiv kar poniknil v pozabo, saj ga še vedno lahko obiščete na naslovu www.iuma.com.

Internet Underground Music Archive je namenjen neuveljavljenim glasbenikom in vsem tistim, ki iščejo še neodkrite glasbene bisere.

Fraunhoferjev inštitut je medtem pridno razvijal mp3 in v drugi polovici prejšnjega desetletja se je vse skupaj začelo hitreje dogajati. Septembra 1997 se je pojavila spletna stran mp3.com, ki je bila sprva prav tako namenjena še neuveljavljenim glasbenikom, na njej pa se je začela tudi prva piratska izmenjava glasbenih posnetkov.

Naslednje leto smo dočakali prvo pravo spletno trgovino. Na Emusic.com (www.emusic.com) je bilo, oziroma je še vedno mogoče kupiti skladbe v obliki datotek mp3. Izbira je omejena le na manj znane neodvisne založbe. V katalogu imajo okoli pol milijona skladb, ki jih ne plačujemo posamezno, temveč si za 10 dolarjev na mesec naročnine kupimo pravico do prenosa 40 skladb ali 90 skladb za 20 zelencev. Datoteke mp3 niso zaščitene in jih lahko poslušamo z računalnikom, prenosnimi predvajalniki ali zapečemo na CD.

Mp3 je pravi svetovni razmah doživel leta 1999, ko je Shawn Fanning razvil program za izmenjavo datotek in ustanovil legendarni Napster ter si še istega leta zaradi njega nakopal tožbo mogočnega ameriškega združenja glasbenih založb, RIAA.

V naslednjih nekaj letih je bilo dogajanje burno. Omrežja za izmenjavo datotek so postajala čedalje bolj priljubljena, odziv glasbenih založb nanje pa vsestranski. Po eni strani so začele glasno stokati o upadu prodaje plošč, po drugi uporabljati čedalje težjo pravniško artilerijo, s katero so se spravile ne samo nad omrežja za izmenjavo datotek, temveč tudi nad gospodinje in študente, ki so izpodkopavali temelje glasbene industrije, po tretji pa so končno začele razmišljati tudi o prodaji svoje glasbe v spletu.

Leta 2001 so se tako pojavile prve spletne trgovine, v katerih je bilo mogoče kupiti glasbene posnetke velikih založb. Sony in Universal sta ustanovila Pressplay, kjer se jima je pridružil še EMI, njihovo glasbo pa je bilo mogoče kupiti tudi na spletišču Rhapsody.

A ti prvi resnejši poskusi internetne prodaje so bili precej nerodni in vsi po vrsti bolj ali manj neuspešni. Izbira je bila kljub sodelovanju velikih založb precej omejena. Poleg tega v večini teh trgovin ni bilo mogoče kupiti samo posameznih skladb, temveč je bilo treba plačati mesečno ali letno članarino, ki je potem omogočala prenos določenega števila skladb. Za povrh je bila iz teh trgovin prenesena glasba precej zapletena za rabo (in poslušanje), saj je bila zaradi strahu pred piratiziranjem na različne načine zaščitena. V nekaterih primerih smo jo lahko, recimo, poslušali samo toliko časa, dokler smo ostali naročniki. In kot da to še ne bi bilo dovolj, je bilo vse skupaj tudi precej drago.

Skratka, nič nenavadnega, da je večina kiberščakov še naprej raje uporabljala KaZaA, in vprašanje je, koliko časa bi še bilo tako, če ne bi aprila lani Apple vsemu svetu pokazal, kako se v spletu prodaja glasbo.

eMusic je bila prva spletna trgovina, v kateri je bilo mogoče kupiti glasbo v obliki datotek mp3.

iTunes Music Store

www.apple.com/itunes

Po tem krajšem zgodovinskem uvodu smo torej prišli do jabolčne glasbene veletrgovine iTunes Music Store. Jobsovi fantje in dekleta so se glasbenega posla lotili presenetljivo uspešno. K temu so nedvomno prispevale izkušnje, ki so si jih pridobili z nadvse uspešnim žepnim predvajalnikom iPod. Prodajati so ga začeli konec leta 2001 in že v kratkem času je postal pravi statusni simbol ameriških japijev.

iPod je bil sprva videti le kot sicer zanimiv in uspešen, a vendarle nekako obstranski izdelek računalniškega podjetja, konec aprila 2003 pa so v Applu presenetili s spletno trgovino iTunes Music Store. Pravzaprav so zares presenetili šele nekoliko pozneje, ko se je izkazalo, da iTunes ni samo še eden izmed bolj ali manj neuspešnih poskusov internetne prodaje glasbe, temveč nadvse uspešna trgovina.

Vzrokov za uspeh je bilo več. Trgovina je bila že takoj ob odprtju dobro založena, saj so lahko kupci izbirali med približno 200.000 posnetki najbolj priljubljenih glasbenikov. Brez članarine je bilo mogoče kupovati posamezne skladbe, za katere je bilo treba odšteti po 99 ameriških centov ali 9,99 dolarja za ves album. To sicer v primerjavi s ceno cedeja ni kak osupljiv prihranek, a kupce je pritegnila predvsem možnost nakupa posameznih skladb. Ljubitelji glasbe so bili namreč počasi že siti dragih plošč, na katerih so pogosto le tri ali morda štiri poslušanja vredne skladbe, druge pa so tam le kot mašilo, da bi kupci ne dobili občutka, da kupujejo na pol prazne plošče.

Poleg tega so bili obiskovalci iTunes sprva le uporabniki jabolčnih računalnikov, še posebno tisti, ki so imeli tudi iPod, to pa so tudi v Združenih državah predvsem ljudje z vsaj nekoliko nadpovprečnim zaslužkom. K nakupu skladb so sicer nekatere vodili tudi čisto etični vidiki, a marsikdo je v iTunes kupoval zato, ker ga je od brezplačne piratske izmenjave datotek odvrnil strah pred srdom RIAA in virusi, ki so se širili med uporabniki KaZaAja in drugih podobnih omrežij.

AAC

V iTunes Music Store kupljene skladbe dobimo v zapisu AAC (Advanced Audio Coding), nadgradnji običajnega mp3. Pravijo mu tudi mp4 in se od mp3 loči predvsem po vgrajeni protipiratski zaščiti. Načeloma naj bi bil tudi nekoliko boljši od klasičnega mp3, a se mnenja o tem med tistimi, ki so se lotili resnejših primerjav, razlikujejo. Pomembnejši kakor morebitne razlike med AAC in mp3 je podatek, da so kupljene skladbe stisnjene na "samo" 128 kb/s. Za hiter prenos datotek je to sicer ugodno, manj pa za občutek, da precej drago plačujemo skladbe, ki so vendarle nekoliko skromnejše kakovosti kakor tiste na cedeju. Razlike na običajnih računalniških zvočnikih ali povprečnih "walkmanskih" slušalkah sicer najverjetneje ne bomo slišali, na boljših napravah hi-fi pa ni treba prav zelo napenjati ušes, da jo slišimo.

Raba iTunes je enostavna, omejitve zaradi zaščite pred kopiranjem tam kupljenih skladb niso (preveč) moteče, vse skupaj pa so pri Applu začinili še s številnimi reklamami in promocijami. Pepsi je, recimo, v iTunes zakupil kar 100 milijonov skladb in februarja letos je bila v Združenih državah pod približno vsakim tretjim zamaškom njihovih osvežilnih pijač desetmestna šifra, ki je omogočala brezplačen prenos poljubne skladbe. V trgovinah je tedaj menda mrgolelo mulcev, ki so kukali pod pokrovčke velikih plastenk, saj se je dalo videti, pod katerim se skriva zadetek. Še več, z malce spretnosti je bilo mogoče prebrati številko in priti do skladbe, ne da bi kupili pijačo. Pri iTunes so zaradi tega nekoliko zaostrili pogoje in vsak uporabnik je lahko na dan dobil le deset brezplačnih skladb in vsega skupaj v času akcije 200.

Omejitve

Raba v iTunes kupljenih skladb je sicer enostavna, a zaradi protipiratske zaščite, vgrajene v zvočni zapis AAC, vendarle nekoliko omejena. Skladbe namreč lahko poslušamo samo na "avtoriziranih" računalnikih. Naenkrat ima lahko vsak uporabnik avtoriziranih pet računalnikov, na kar mora biti zlasti pozoren, ko menja domači računalnik. Preden ga proda ali do neuporabnosti razstavi, ga mora namreč "deavtorizirati", da lahko potem avtorizira drugega. Zaplesti se utegne pri različnih okvarah, ki jih serviserji pogosto rešujejo kar s formatiranjem diska, saj pri tem zapravimo eno od petih avtorizacij. V glasbeni trgovini iTunes kupljene skladbe lahko snemamo na neomejeno število iPodov. Z večino drugih prenosnih predvajalnikov mp3 skladb neposredno ne moremo uporabljati, saj zaenkrat le redki podpirajo AAC. Možen je le rahlo neroden "obvoz" - kupljeno skladbo zapečemo na glasbeni cede in jo od tam posnamemo kot običajen mp3. Posamezno skladbo lahko zapečemo na poljubno število glasbenih cedejev, na sedem cedejev pa je omejeno snemanje posameznih predvajalnih seznamov.

A pustimo zdaj reklamne akcije in se raje vrnimo v spletno trgovino. iTunes Music Store je bil sprva namenjen samo ameriškim uporabnikom jabolčnih računalnikov, kmalu zatem so odprli vrata ameriškim uporabnikom pecejev, junija letos pa so v njem začeli kupovati tudi Evropejci. A nikar prehitro ne segajte po kreditni kartici, kajti za glasbeno industrijo ali, bolje rečeno, velike ameriške glasbene založbe Evropa še dolgo ne bo zares združena.

iTunes Music Store so junija najprej odprli za Veliko Britanijo, Nemčijo in Francijo, konec oktobra pa so vanjo pripustili še glasbe željne kupce iz Italije, Avstrije, Belgije, Finske, Grčije, Nizozemske, Luksemburga, Portugalske in Španije. V Sloveniji lahko trgovino sicer obiščemo in si ogledujemo ponudbo v njej, kupovati pa (še) ne moremo. A takega mačehovskega odnosa smo pri nas pravzaprav vajeni, bolj je diskriminacija prizadela Švede, Dance in Irce, ki so jim vrata zaenkrat še prav tako zaprta, da o Norvežanih in Švicarjih, ki niso v Evropski zvezi, niti ne govorimo.

iTunes 4.7

V iTunes Music Store torej ne moremo kupovati, nihče pa nas ne ovira, da ne bi uporabljali programa iTunes. Razen morda njegovo nestabilno delovanje. Ko sem namreč pred pisanjem tega prispevka namestil iTunes, ga najprej sploh nisem mogel pognati. Vsakokrat sem zagledal le obvestilo, da se je program sesul.

Na uporabniškem forumu (discussions.info.apple.com) sem hitro odkril, da nikakor nisem edini s težavami, ki so očitno predvsem posledica najnovejše različice iTunes 4.7. Te segajo od blažjih primerov z izgubljenimi predvajalnimi seznami do rahlo zaskrbljujočih v slogu "4.7 je sesul moj računalnik".

Ker kakšne pametne rešitve svojega problema po sicer precej površnem pregledu foruma nisem odkril, sem se najprej odločil za vnovični zagon računalnika in to je, kakor se pač večkrat zgodi, pomagalo. Vzrok težav je tako sicer ostal neznan, a z vprašanjem, kdo je zanje bolj kriv, Jobsovi ali Gatesovi programerji, se zdaj ne nameravam ukvarjati.

Če torej zanemarimo morebitne težave s stabilnostjo, lahko rečemo, da je iTunes zmogljiv glasbeni predvajalnik, ki omogoča predvajanje različnih zvočnih zapisov, poleg tega pa še pregledno urejanje glasbene zbirke, snemanje glasbenih cedejev, poslušanje spletnih radijskih postaj in še kaj bi se našlo. Zanimiv je, recimo, vgrajeni brezizgubni način stiskanja zvočnih posnetkov (Apple Lossless Encoder). Z njim lahko skladbe z glasbenih cedejev na disk posnamemo v polovični velikosti, pri tem pa zaradi stiskanja ne žrtvujemo niti bita kakovosti.

Piscu teh vrstic se zdi iTunes na pogled lepši in preglednejši od Windows Media Playerja.

Kakorkoli že, evropski kupci lahko izbirajo med več kakor 700.000 skladbami štirih od peterice največjih glasbenih založb in še stotnije večjih in manjših neodvisnih založb. Posamezna skladba stane 99 evrostotinov, kar je sicer (čedalje) več od ameriških 99 centov in ne prispeva ravno k priljubljenosti iTunes na stari celini.

Mimogrede, pri kupovanju v iTunes pravzaprav ni pomembno, kje živite in katera država vam je izdala potni list, temveč v kateri državi so vam izdali kreditno kartico. Če imate v Združenih državah izdano Viso (ali imate tam teto, ki vam zaupa številko svoje kartice), lahko v iTunes Music Store mirno kupujete, in to po cenejših, ameriških cenah.

Za iTunes Music Store pri Applu pravijo, da proda sedem desetin vseh v internetu prodanih glasbenih posnetkov, mi pa si bomo v nadaljevanju ogledali še nekaj od tistih spletnih prodajaln, v katerih prodajo preostale tri desetine. Pa čeprav v večini prav tako ne moremo kupovati.

iTunes Music Store sicer lahko obiščemo, kupovati pa v njej še ne moremo.

Napster

www.napster.com

www.napster.co.uk

Začnimo pri legendarnem Napsterju, od katerega je sicer ostalo samo ime in maček s slušalkami kot zaščitni znak. Po tožbi in prepovedi delovanja, ki ji je sledil stečaj, je Napster pred dvema letoma prišel v roke Roxia (www.roxio.com), programerskega podjetja, znanega po programih za snemanje na plošče CD. Pri Roxiu so Napster kupili predvsem zaradi znamenitega imena, znanje, potrebno za spletno prodajo glasbe, pa so dobili z nakupom spletišča Pressplay, ki sta ga sicer ustanovila Sonyjev glasbeno-založniški oddelek in Universal, a očitno z njim nista bila pretirano zadovoljna.

V začetku letošnjega leta je Napster spet zaživel kot spletna glasbena trgovina. Pri Roxiu očitno vse stavijo nanjo, saj so sklenili, da se s programi sploh ne bodo več ukvarjali in so nedavno svoj programerski oddelek za 80 milijonov dolarjev prodali podjetju Sonic Solution (www.sonic.com), v kratkem pa naj bi se celo preimenovali v Napster.

Podobno kakor iTunes so glasbo najprej prodajali samo v Združenih državah, nekaj mesec zatem pa so odprli še britansko podružnico. Ponudba je celo nekaj večja kakor pri Applu, saj je kupcem na voljo kar milijon skladb vseh petih velikih založb in množice manjših.

Za začetek se mora uporabnik odločiti, ali bi rad pri Napsterju samo kupoval glasbo ali pa bi rad uporabljal tudi napredne zmožnosti njihovega predvajalnika. V prvem primeru je dovolj, če namesti brezplačni Napster Lite, v drugem primeru pa mora plačevati še mesečno naročnino, v zameno pa lahko, dokler je naročen, v pretočnem načinu posluša vso glasbo iz Napsterjevega kataloga. Kot nekakšen internetni radio z glasbo po željah torej.

Pri Napsterju so mislili tudi na uporabnike brez kreditnih kartic, torej predvsem na mlade. V številnih ameriških veleblagovnicah, v Veliki Britaniji pa tudi na vseh poštah, je mogoče kupiti Napsterjeve predplačilne kartice - na zelenih za 20 funtov je šifra za dvomesečno naročnino, na modrih za 30 funtov pa šifra za nakup 33 skladb.

Varnostne omejitve so podobne kakor pri iTunes. Kupljene skladbe lahko poslušamo na treh računalnikih, posnamemo jih lahko na plošče ali naložimo v prenosni predvajalnik. Ker so skladbe v zapisu wma, je izbira podprtih predvajalnikov precej večja kakor pri iTunes, še vedno pa ne moremo uporabiti vseh.

Pri Napsterju, tako kakor pri večini drugih velikih spletnih prodajalnah digitalne glasbe, iz Slovenije ne moremo kupovati.

OD2

V Evropi je ledino spletne prodaje digitalne glasbe oral OD2 (On Demand Distribution), katerega centrala je na naslovu www.ondemanddistribution.com. A tam ne kupujemo, ker je to le neke vrste glasbeni trgovec na debelo, s katalogom, v katerem je okoli 400.000 skladb. Posamezne trgovine, vsega skupaj jih je po Evropi kar okoli 40, so namreč na različnih drugih spletiščih. Velika ponudnika internetnih storitev Tiscali in Wanadoo imata, recimo, glasbene trgovine, namenjene svojim britanskim, francoskim, nemškim, belgijskim, španskim, holandskim in italijanskim naročnikom. Tudi nekatera druga spletišča, recimo MTV in MSN Music club, imajo podružnice v različnih državah, nekatera, recimo avstrijski Chello Musiczone (www.chello.at), pa samo v eni.

Večinoma v trgovinah, ki delujejo v okviru OD2, nakupujemo tako, da najprej kupimo določeno število "kreditov" in jih potem izkoristimo bodisi za nakup in prenos posameznih skladb ali za njihovo pretočno poslušanje. Cena posamezne skladbe je odvisna od števila kreditov, ki smo jih naenkrat kupili. Pri avstrijskem Chellu, recimo, stane ena skladba od 0,99 evrostotinov, če kupimo za pet evrov kreditov, do samo pol evra, če naenkrat kupimo za 80 evrov kreditov. Za en evro kupimo tudi približno šest ur in pol pretočnega poslušanja glasbe po izbiri. Pri OD2 tako kakor pri Napsterju uporabljajo zapis wma s 128 kb/s, skladbe lahko poslušamo na treh računalnikih, zapečemo na CD ali shranimo v prenosni predvajalnik.

Avstrijski Chello je eno od številnih evropskih spletišč, na katerih glasbo prodaja OD2.

Pro Music

pro-music.org

Spletnih prodajaln glasbe je torej čedalje več, a kaj, ko v večini prebivalci sončne strani Alp ne moremo kupovati. Oviro očitno predstavlja predvsem tistih pet megazaložb, združenih v RIAA, kajti marsikatera manjša spletna prodajalna, v katerih sicer lahko kupimo samo glasbo manjših, tako imenovanih neodvisnih založb, meja ne pozna.

Je pa seveda res, da je ponudba v njih precej manjša in s tem tudi njihova uporabnost oziroma zanimivost. Raztresene so po vsem spletu, da bi vam iskanje nekoliko olajšali, pa predlagamo, da si za začetek ogledate spletno stran Pro Music. Tu boste med drugim našli seznam večine spletišč, na katerih prodajajo glasbo, za povrh pa še marsikaj zanimivega o čedalje pestrejši spletni ponudbi digitalnih glasbenih posnetkov.

Na Pro Music so zbrane povezave do večine spletnih prodajaln glasbe.

Zabavaj.se

Decembra se bomo končno tudi v spletni prodaji glasbe pridružili razvitemu svetu. Mobitel namreč odpira spletno glasbeno trgovino Zabavaj.se (www.zabavaj.se). Za ponudbo, v kateri naj bi bilo kar 900.000 domačih in tujih skladb, bo skrbel distributer OD2. Posamezna skladba bo stala 240 tolarjev, plačati pa bo mogoče tudi s prenosnim telefonom. To bo razveselilo vse, ki nimajo kreditne kartice.

Audio Lunchbox

www.audiolunchbox.com

Ena od večjih prodajaln, v kateri se ne otepajo kupcev iz naših krajev, je Audio Lunchbox. Izbiramo lahko med približno četrt milijona skladbami, ponudba pa je značilno neodvisna, kar pomeni, da večine izvajalcev verjetno ne boste poznali. Se pa med njimi vendarle najde tudi nekaj bolj znanih, recimo Nick Cave, Danzig, NOFX ali, recimo, Iris DeMent, če omenimo samo nekaj od tistih, ki jih je ob bežnem ogledu prepoznal pisec teh vrstic.

Posamezna skladba stane 0,99 dolarja, kar je toliko kot pri tekmecih, zato pa je postrežba in kakovost boljša. Izbiramo lahko med zapisoma mp3 (192 kb/s) in Ogg. Prenos bo zaradi manjše stopnje stiskanja sicer nekoliko daljši, a v tovrstnih trgovinah tako ali tako kupujejo predvsem uporabniki širokopasovnih internetnih priključkov, ki jim je precej vseeno, ali se bo skladba v računalnik pretakala 3, 5 ali morda 10 minut. Za povrh datoteke tudi niso zaščitene in jih lahko uporabljamo brez omejitev, a to seveda ne pomeni, da jih lahko javno kopiramo in delimo naokoli.

Pri Audio Lunchbox sprejemajo tudi naše kreditne kartice.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

HRWrFBljAjU

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji