Objavljeno: 27.2.2006 18:46 | Monitor Februar 2006

Panoramska fotografija

Tega, da lahko z digitalnim fotoaparatom na enostaven način počnemo stvari, ki jih s klasičnimi nismo mogli ali pa so bile neprimerno bolj zapletene, verjetno ni treba posebej razlagati, a marsikatere zvijače mnogi uporabniki sploh ne poznajo ali pa se ne zavedajo, kako preprosta je, zato je tudi ne uporabljajo. Ena takih je panoramska fotografija.

Panoramska fotografija je, kakor pove že ime, širok posnetek pokrajine. Naredimo jo tako, da digitalno "zlepimo" več posameznih posnetkov. Tako pa ne slikamo le pokrajine, temveč lahko naredimo tudi zelo zanimive posnetke mest, arhitekture ali tudi notranjosti prostorov.

Fotoaparati

Za panoramske fotografije so nekoč uporabljali panoramske fotoaparate s posebnim širokokotnim objektivom, dandanes pa lahko uporabimo katerikoli digitalni fotoaparat. Nekateri digitalni fotoaparati nam pri izdelavi panoramskih fotografij celo pomagajo, in to na dva načina. Pri nekaterih na zaslonu LCD, ko vklopimo panoramsko fotografiranje, vidimo del prejšnjega posnetka in tako laže in natančneje dosežemo prekrivanje naslednjega, nekateri fotoaparati pa znajo celo kar sami zlepiti posamezne posnetke v panoramsko fotografijo. Za začetnike in tiste, ki ne nameravajo uporabljati računalnika, je to laže, a končni učinek je vedno boljši, če za izdelavo panoramskih fotografij uporabimo enega od specializiranih programov.

panorama panorama 1.jpg

Z digitalnim fotoaparatom lahko enostavno posnamemo zanimivo panoramsko fotografijo. (Foto Davorin Tome).

Sukanje fotoaparata

Izdelava panoramske fotografije je v resnici precej bolj enostavna, kakor se zdi na prvi pogled. Panoramski posnetek začnemo slikati na levem ali desnem robu panorame. Najprej posnamemo prvo fotografijo, potem fotoaparat zasukamo na levo (ali desno, odvisno od tega, kje smo začeli slikati) in pri tem pazimo, da ga ne premaknemo v navpični smeri, temveč ga le obrnemo.

Za dobro panoramsko fotografijo je najpomembneje, da fotoaparat pravilno obračamo. Vedno ga moramo obračati okoli navidezne osi, ki poteka navpično skozi optično sredino objektiva. Če fotoaparat obračamo okoli navidezne osi, ki gre skozi zadnji del fotoaparata, ali če se fotograf pri slikanju obrača kar okoli lastne osi, bo perspektiva pri vsakem posnetku nekoliko drugačna in "šivi" bodo opaznejši. Pri slikanju se mora torej fotograf in ves fotoaparat vrteti okoli sredine objektiva. To je seveda nekoliko laže zapisati kot narediti.

Raba običajnega fotografskega stojala ni dovolj, oziroma vse skupaj celo nekoliko oteži. Če namreč na njem obračamo fotoaparat, se ta vrti okoli osi, ki gre skozi navoj fotoaparata za stojalo, ta pa je navadno glede na os objektiva pomaknjen vstran in nazaj. Če imamo fotoaparat na stojalu, moramo torej pri vsakem posnetku premakniti celotno stojalo in ga zasukati okoli sredine objektiva.

Pomagamo si lahko tako, da pred prvim posnetkom položimo na tla majhen predmet, recimo pokrovček objektiva, in sicer tako, da bo natanko v navpični osi, ki gre skozi sredino objektiva. Po prvem posnetku premaknemo stojalo v položaj za naslednji posnetek in pri tem pazimo, da bo sredina objektiva ostala natančno nad pokrovčkom objektiva.

Panoramska glava

Najbolj vnetim panoramskim fotografom so namenjene posebne panoramske glave za fotografska stojala. Narejene so tako, da z njimi pokonci postavljen fotoaparat vrtimo okoli optične sredine objektiva.

Prekrivanje

Da bi program laže in brez sledi zlepil posamezne posnetke v panoramsko fotografijo, se mora vsak naslednji posnetek deloma prekrivati s prejšnjim. Pri fotoaparatih, ki omogočajo samodejno izdelavo panoramskih fotografij, boste na zaslonu LCD videli del prejšnjega posnetka, da bi lahko naslednjega čim lepše ujeli z njim. Pri tistih, ki tega ne omogočajo, boste morali pač slikati bolj na pamet, pomagate pa si lahko z različnimi značilnimi deli pokrajine, recimo drevesi ali gorami.

Pri prekrivanju ne varčujte - prekriva naj se vsaj tretjina, lahko tudi polovica posnetka. Enak panoramski posnetek je bolje sestaviti iz šestih ali sedmih posnetkov, ki se bolj prekrivajo, kakor samo iz treh ali štirih, ki se prekrivajo le na robu.

Pri panoramskem fotografiranju ne uporabljamo objektiva v širokokotnem položaju, saj ta vedno nekoliko popači posnetek in onemogoča brezhibno lepljenje. Najbolje je uporabiti objektiv v položaju, ki ustreza klasičnemu 50-milimetrskemu objektivu. Med posameznimi posnetki seveda ne smemo spreminjati goriščne razdalje.

Prav tako ne smemo spreminjati drugih nastavitev, zlasti ne osvetlitvenih. Vsi posnetki, iz katerih bomo sestavili panoramsko fotografijo, morajo biti namreč enako osvetljeni. Najbolje je, če na začetku izmerjene nastavitve zaklenete. Vse dele panorame morate zato narediti dovolj hitro, da se medtem svetlobne razmere ne spremenijo. Ni pa še vse izgubljeno, četudi pride med slikanjem do manjših razlik v osvetlitvi, saj lahko marsikaj kasneje z računalnikom popravimo in, recimo, izenačimo osvetlitev.

Panoramski posnetki zaprtih prostorov

Na panoramski način ne slikamo samo pokrajin, temveč lahko zelo zanimive posnetke naredimo tudi v zaprtih prostorih. Zanimiv je na primer panoramski posnetek notranjosti katedrale ali galerije. Pri slikanju se postavimo na sredino prostora oziroma tako, da bodo vsi deli panoramske fotografije enako oddaljeni od fotoaparata.

Lepljenje

Posnetke, iz katerih bo sestavljena panoramska fotografija, smo torej naredili, zdaj jih moramo samo še zlepiti. Nekateri fotoaparati znajo to naredili kar samodejno, večinoma pa bomo uporabili enega od programov za izdelavo panoramskih fotografij. Nekateri so samostojni, panoramske fotografije pa znajo sestavljati tudi nekateri splošni programi za obdelavo digitalnih fotografij.

Izdelava panoramske fotografije je odvisna od posameznega programa, večinoma pa začnemo tako, da izberemo vse posamezne posnetke, iz katerih bo sestavljena panoramska fotografija. Pri izdelavi nam navadno stoji ob strani tudi čarodej in sestavljanja panoramskih fotografij se lahko brez strahu loti tudi popoln začetnik.

Ko izberemo vse fotografije, program samodejno sestavi panoramsko fotografijo, pri lepljenju posnetkov pa si pomaga s tistimi deli, ki se prekrivajo. Šivi so najopaznejši pri dolgih vodoravnih predmetih, na primer obzorju, ker so na vsakem posnetku slikani iz nekoliko drugačne perspektive. Na srečo zna večina programov za izdelavo panoramskih posnetkov poleg samega lepljenja samodejno popraviti tudi perspektivne napake. Pri nekaterih programih lahko celo označimo goriščno razdaljo, ki smo jo uporabili pri slikanju, kajti tako bo program znal bolje popraviti perspektivne napake. Samodejno ali ročno lahko popravimo tudi druge napake, recimo izenačimo osvetlitev vseh posnetkov.

Pri izdelavi panoramskih fotografij nam ob strani lahko stoji čarodej.

Izdelavo panoramske fotografije začnemo z izbiro posnetkov, ki jo bodo sestavljali.

Po osnovnem lepljenju posnetkov lahko samodejno ali ročno popravimo še različne perspektivne in druge napake.

Programi

Ponudba programov za izdelavo panoramskih posnetkov je velika. Izbiramo lahko med zelo zmogljivimi in ustrezno dragimi programi za poklicno rabo, kakršen je na primer Panoweaver (600 ameriških dolarjev, www.easypano.com), še vedno dovolj zmogljivimi programi za ljubiteljsko rabo, kakršen je, recimo, Ulead Cool 360 (40 ameriških dolarjev, www.ulead.com/cool360/), in brezplačnimi programi, med katerimi so nekateri, na primer Panorama Tools (www.all-in-one.ee/~dersch/) in PanoWizard (www.egelberg.se/panowizard/), zelo zmogljivi, čeprav nekaterih morda ni tako zelo enostavno uporabljati. Nekatere programe dobimo tudi kar skupaj s fotoaparatom, na primer Canonov Photostitch.

Velika ločljivost

Širok zorni kot ni edina prednost panoramske fotografije. Ker je sestavljena iz več posnetkov, ima tudi precej večjo ločljivost, recimo 15, 20 ali tudi več megapik. To seveda pride do pravega izraza šele, ko fotografijo odtisnemo, in to na primerno velik list papirja. Z nekaj spretnosti lahko veliko panoramsko fotografijo sestavimo tudi iz več odtisov velikost A4, a končni učinek bo precej boljši, če jo odtisnemo vsaj na papir velikost A3, ki ga moramo potem seveda še primerno obrezati. V bolje opremljenih fotolaboratorijih znajo odtisniti tudi še večje panoramske fotografije.

Mojstrske panoramske fotografije

Enostavno panoramsko fotografijo lahko sestavimo iz treh ali štirih vodoravnih posnetkov, mojstri pa navadno pri slikanju panoram fotoaparat postavijo pokonci. Tako moramo seveda narediti dvakrat ali celo trikrat več posnetkov, a je zato na fotografiji tudi več pokrajine v navpični smeri. Poleg tega se takrat, ko slikamo brez stojala, nikoli ne moremo povsem izogniti manjšim navpičnim premikom fotoaparata med enim in drugim posnetkom. Zaradi teh navpičnih premikov moramo pri sestavljanju panoramsko fotografijo vedno na vrhu in dnu nekoliko obrezati (oziroma to samodejno naredi program) in če je sestavljena iz navpičnih posnetkov, bomo imeli pri tem precej več manevrskega prostora.

Pri fotoaparatih, ki nimajo tipala za zaznavanje položaja in torej ne vedo, da smo jih pri slikanju postavili v pokončen položaj, moramo pred lepljenjem vse posnetke, iz katerih bo sestavljena panoramska fotografija, ročno zavrteti v pokončni položaj, da jih bo znal program pravilno uporabiti.

Panoramsko fotografijo lahko brez posebnih zadržkov sestavimo tudi iz dveh ali celo več vodoravnih nizov posnetkov. V tem primeru najprej naredimo posnetke v eni vrsti, potem pa fotoaparat premaknemo gor ali dol in naredimo še posnetke v naslednji vrsti. Boljši programi za izdelavo panoramskih fotografij znajo samodejno združevati tudi fotografije v več vrstah, lahko pa to z nekaj spretnosti v kateremkoli programu za digitalno obdelavo fotografij postorimo tudi ročno.

Panorama je lahko tudi navpična. Zanimivo fotografijo visoke gore, nebotičnika ali zvonika lahko sestavimo iz, recimo, treh ali štirih posnetkov, narejenih v navpični vrsti. Pri pokončni panorami je seveda bolje, če so posnetki, iz katerih je sestavljena, vodoravni.

Tako kakor vse posebne fotografske tehnike tudi slikanje panoram zahteva nekaj vaje, zato ne smete biti preveč razočarani, če prvih nekaj panoram morda ne bo uspelo natanko tako, kakor ste si zamislili. Za začetek ne pretiravajte in naredite panoramo iz treh ali štirih posnetkov. Ko vam te ne bodo več povzročale preglavic, se lahko lotite večjih panoram in na koncu, ko imate izdelavo navadnih že v malem prstu, pristanete pri 360 stopinjskih panoramah.

Navidezna resničnost

Pri sestavljanju panoramske fotografije nismo omejeni s številom posnetkov, saj lahko, če želimo, naredimo tudi 360-stopinjsko panoramo. Vrhunec panoram so popolne sferične panorame, pri katerih slikamo tudi nebo (ali strop, če so v zaprtih prostorih), lahko pa celo tla. Takšne panorame seveda nekoliko teže natisnemo na papir; najbolj pridejo do izraza s posebnimi programi za interaktivno prikazovanje. V tem primeru na zaslonu računalnika ne vidimo vse panorame hkrati, temveč samo njen del, toliko pač, kolikor gre na zaslon, z miško ali smernimi tipkami pa se lahko navidezno zavrtimo in tako vidimo še druge dele panorame. Veliko takih panoramskih posnetkov iz naših krajev si lahko ogledate na naslovu www.burger.si.

Zmogljivejši programi za izdelavo interaktivnih panoramskih slik, na primer Applov QuickTime VR Authoring Tool, so dragi, na srečo pa so tudi cenejše rešitve. Za ljubiteljsko rabo dovolj zmogljiv Panorama Factory (www.panoramafactory.com) si lahko omislite za približno 7000 tolarjev.

Panorama je lahko tudi 360-stopinjska.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

0dAqUiHKe3c

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji