Panasonic Lumix S1R

Objavljeno: 26.6.2019 | Avtor: Alan Orlič | Kategorija: Digitalni fotoaparati SLR | Revija: Julij-avgust 2019

Panasonicov novinec formata 35 mm se že na prvi pogled razlikuje od večine, kar so do zdaj podobnega predstavili Sony, Nikon ali Canon.

Lumix S1R je večji in težji, s skoraj 900 g za dobro tretjino presega zgoraj omenjene, katerih teža se giblje okoli 660 g. Je tudi višji, širši in debelejši, pravzaprav le malo manjši, kot Nikon D850, ki je pravi primerek klasične šole oblikovanja. Dobra lastnost tega je, da je ohišje dobesedno posejano z gumbi in nudi odličen oprijem, kar pri manjših ohišjih velikokrat pogrešamo. Na gornji strani najdemo poleg glavnega izbirnika in zanimivo postavljenega gumba za vklop še zaslon LCD z osnovnimi informacijami, ki je pri večini brezzrcalnih fotoaparatih postal preteklost. Fotoaparat je oblikovan tako, da ga je v veliki meri mogoče upravljati le z eno roko, zato tudi že omenjeni gumb za vklop na gornji strani. Levi del je bolj kot ne namenjen nastavitvam, ki jih opravimo pred fotografiranjem, na primer izbiri glavnega načina fotografiranja oziroma številu zaporednih posnetkov. Ima tudi poseben gumb, ki preprečuje nenadzorovano spreminjanje izbire načina fotografiranja. Zaslon 3.2" na zadnji strani ima dobrih 2 milijona točk, kar je že tako rekoč standard, veliko bolj zanimivo je elektronsko iskalo, ki premore 5,76 milijona točk. Za primerjavo, podobni Canon, Nikon ali Sony fotoaparati jih premorejo zgolj 3,7 milijona. Povečava 0,78 x slike ni največja, a z visoko ločljivostjo iskala naredi odličen približek prave slike, saj je ločljivost nad polno HD. Seveda smo preizkusili najpomembnejšo stvar, ročno ostrenje brez elektronske pomoči, in odgovor je preprost: Da se. Tudi osveževanje slike je dovolj hitro, da oko ne zazna utripanja, kar pomeni, da smo z optičnimi iskali bolj kot ne opravili. Ohišje je vremensko zatesnjeno in nudi možnost uporabe dodatnega baterijskega držala, ki med ostalim omogoča lažje pokončno fotografiranje.

V notranjosti se skriva 50-milijonsko tipalo, ki je zelo verjetno identično tistemu v Leici Q2. Oba namreč imata izkoriščenih 47 milijonov točk in glede na navezo med obema podjetjema to tudi ne bi bilo nič novega. Kljub velikemu številu pik brez težav zmore visoke občutljivosti, do ISO 12.800 je šum relativno neopazen in preprosto odstranljiv, šele pri ISO 25.600 in 51.200 pokaže več agresivnosti, a tudi tu ga rešuje visoka ločljivost. Fotografijo preprosto zmanjšamo na polovico, kar je še vedno dovolj za izpis velikosti A3 in šuma bo tako bistveno manj. Tipalo je vpeto v umirjevalnik, za katerega snovalci trdijo, da doprinese do 6 stopenj zaslonke. To mu sicer uspe skupaj z umirjevalnikom, vgrajenim v objektiv. Sam doseže 5,5 stopnje, a je številka vseeno impresivna. V praksi bi to pomenilo, da bi lahko z objektivom 50 mm fotografirali s časi okoli ene sekunde. Nam je uspelo z objektivom 24–105 mm pri 105 mm uspešno narediti posnetek pri 1/2 sekunde. Brez umirjevalnika bi bili srečni, če bi naredili oster posnetek pri 1/125 s, pri daljših časih bi večino posnetkov lahko zavrgli. V načinu RAW je datoteka velika okoli 67 MB, zato je pomnilniška kartica 32 GB tako rekoč minimum. Fotoaparat ima dve mesti za pomnilniške kartice, SD in XQD. Pozna tudi več načinov shranjevanja, na eno datoteke RAW, na drugo JPEG oziroma na eno fotografije, na drugo video posnetke. V načinu RAW lahko uporabnik v naknadni obdelavi brez večjih težav reši presvetljeno nebo, tudi v temnih delih je dovolj podatkov za uspešno dosvetlitev. 9 posnetkov na sekundo je že na ravni profesionalnih fotoaparatov. Če fotoaparat vmes še ostri, hitrost upade na še vedno spodobnih 6 posnetkov na sekundo. Po celotnem tipalu je posejanih 225 točk za ostrenje, kar je v primerjavi s konkurenco relativno malo. Za primerjavo, Sony A7R III jih premore 399, Nikon Z7 493, Canon EOS R pa 5655. Kljub temu se to ne pozna ne pri hitrosti ne pri natančnosti ostrenja. Fotoaparat zmore prepoznati obraze in oči ter ostriti na njih, a ne le to, prepozna tudi živali, predvsem domače ljubljenčke. Panasonic je celoten del samodejnega ostrenja podkrepil z umetno inteligenco, ki se je »učila« na milijonih posnetkov in naj bi znala celo predvideti, v katero smer se objekt premika, in nato pravilno izostriti v želenem trenutku. Novinec ima v primerjavi s konkurenco prednost pri elektronskem zaklopu. Poleg tega, da je ta hitro dostopen, omogoča še krajši čas, 1/16000 s. To sicer redko pride prav, recimo pri fotografiranju na močnem soncu z odprto zaslonko, medtem ko je elektronski zaklop in s tem tako rekoč neslišnost fotoaparata veliko bolj uporabna možnost.

Težko rečemo, da S1R karkoli manjka. Čeprav je fotoaparat v prvi vrsti namenjen fotografiranju, so ga inženirji dobro opremili tudi za snemanje videa. 4K pri 60 posnetkih na sekundo in manj z bitnim pretokom do 150 Mb/s ga brez težav postavita ob bok konkurenci. Resni uporabniki bodo cenili tudi dve mesti za pomnilniške kartice. Že omenjeno vremensko zatesnjeno ohišje in odlično elektronsko iskalo le še zaokrožita celoto. Vse to za seboj potegne za kupce edino resno težavo – ceno. Priporočena prodajna je 3700 evrov, kar je 800 več kot Nikon Z7 oziroma 500 več kot Sony A7 R3. In Sony se je vsaj po nekaterih opažanjih odločil za cenovno vojno, kar je na kratki rok za nas, uporabnike, dobro. A cena fotoaparata je le en del enačbe, drug del so objektivi. Na papirju imata Panasonic in Leica res več objektivov kot Nikon ali Canon, a je spet v prednosti Sony, ki jih ima največ, če ne upoštevamo možnosti uporabe vmesnikov. Poleg tega majhna rdeča pika doprinese k višji ceni tudi pri objektivu, ne le fotoaparatu. Panasonic kljub dobremu izdelku ni v najboljšem položaju, da bi resno vplival na brezzrcalno fotografsko srenjo. Srečo sicer poskuša še z modelom S1, ki ima 24-milijonsko tipalo (na ta račun tudi ugodnejšo, a še vedno visoko ceno) in s S1H, ki je predvsem namenjen snemanju videa, saj med ostalim zmore ločljivost 6K. Glavna težava je drugje in imajo jo pravzaprav vsi, saj preprosto ne znajo nagovarjati mladih oziroma novih uporabnikov. Tem je malo mar za ISO, zaslonko, umirjevalnik in vse ostale fotografske tehnikalije, ker fotografirajo le s telefonom. To jim zadošča, saj so tam snovalci poskrbeli, da je celoten tehnični jezik skrit, uporabnik mora le pritisniti virtualni sprožilec. Še več, telefon odlično prepoznava scene, celo bolje kot fotoaparati, poleg tega umetna inteligenca poskrbi za prijetne in nasičene barve, fotografsko zamegli ozadje ter omogoča nestresene nočne posnetke. Le malo novih uporabnikov naredi preskok na prave fotografske naprave, pa še tu so velikokrat razočarani nad prvimi rezultati. Ali se tega problema fotografska industrija zaveda ali ne, lahko le ugibamo, a starejše generacije se številčno le še manjšajo, z njimi pa tudi kupci fotografske opreme. Kaj bo ostalo na pogorišču, bo pokazal čas, zlata doba fotografije je nepreklicno mimo.

Panasonic Lumix S1R

Kje: Foto Beseničar

Cena: 3699 EUR

Za: Kakovost posnetkov, ohišje, umirjevalnik slike.

Proti: Visoka cena tako fotoaparata kot objektivov.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki