Pameten ali neumen?
Televizorji so bili dolga leta precej dolgočasne naprave, ki smo jih pač imeli vsi, da smo na njih gledali tiste tri programe, ki so nam bili na voljo. Neumne naprave, nezanimive naprave, nekako tako kot hladilniki. O njih se ni pisalo (razen v zelo specializiranih revijah), niso bile »kul«.
Nato se jim je naenkrat zgodila revolucija v obliki plazemskih zaslonov in zaslonov LCD, ki so iz prenosnih računalnikov na mah pljusknili tudi v svet televizorjev. Televizorji so na lepem postali tanki in veliki, veliko večji kot prej, za trenutek so celo postali statusni simbol. Vsekakor pa sta bila tankost in velikost tista dejavnika, ki sta pripomogla k faktorju »kul«. O televizorjih so naenkrat začeli pisati tudi mediji, ki se ne ukvarjajo z elektroniko, zajadrali so v svet dnevnikov in seveda interneta, blogov in družabnih omrežij. Televizorji so postali »in«.
Obenem so s tem zabredli v živo blato, ki od uspešnih izdelkov/trendov in celotnih panog zahteva nenehno in vedno večjo rast prodaje in dobičkov. Nekako tako, kot smo trenutno tega vajeni iz sveta telefonov, kjer je ubogi Apple še vedno neverjetno prodajno uspešen, vendar mu cena delnice pada, ker »nima nič novega«. Patetično. Televizorji so torej poleg velikosti in tankosti naenkrat potrebovali še kaj več. Za začetek je zadostovala (pri nas v resnici »skorajšnja«) uveljavitev visoke ločljivosti, a ne za dolgo.
Bistre glave so se spomnile tretje razsežnosti in kratica 3D TV je bila rojena. Velikanski marketinški preobrat, podprt s članki v splošnih medijih in s članki navdušencev, kot smo mi, se je zavrtel … in? Nič. Izkazalo se je, da smo navdušenci nad 3D TV sicer res in še vedno navdušeni (predvsem nad televizijskimi 3D risankami), nekoliko manj pa to velja za običajno veliko večino uporabnikov. Očala so nerodna in draga (aktivni modeli), 3D vsebin je malo, neposrednih 3D vsebin (prenosov) pa bolj ali manj ni in jih najverjetneje nikoli ne bo. Tako kot ne dobrih 3D igranih filmov. Ne, 3D TV ne deluje.
Morda pa bi šlo nekaj na tematiko »pametnih« naprav? Če se pametni telefoni prodajajo kot tople žemljice, ali je mogoče to »pamet« zagotovo prenesti tudi na televizorje? Neumnemu televizorju dodamo nekakšen približek računalnika, vse skupaj povežemo z internetom in – SmartTV je rojen. In spet se je zavrtelo PR kolesje in s seboj povleklo dnevne časopise, svoj lonček pa smo spet pristavili tudi mi, navdušenci. Saj veste, televizor, ki ga lahko povežemo z internetom, to so mokre sanje vsakega računalnikarja.
» SmartTV je v resnici bolj ali manj nesmiselna mešanica naprav, ki se trudi biti nekaj, kar nikakor ne more biti, vsaj ne brez drugačnega, boljšega uporabniškega vmesnika.
No, le da v resnici niso, bodimo pošteni. Za dostop do interneta imamo že računalnike, tablice in telefone, ali res potrebujemo še televizorje? Res, na televizorjih bi radi gledali vsebine z računalnika (beri: filme), pa vendar, ali moramo za to res uporabiti katero izmed pametnih TV aplikacij ali pa je nemara bolje uporabiti video izhod DVI/HDMI računalnika ali kar stari dobri ključ USB?
Še bolj ključno je to vprašanje za običajne uporabnike, med katere sodi tudi moj oče, ki je pred kratkim postal lastnik pravega pravcatega pametnega televizorja. Moj prvi nasvet? »Nikoli in nikdar se ne dotikaj tega velikega mavričnega gumba na daljincu!«. Da, gumba za vstop v »pametni« del televizorja. Vstop je sicer (za navdušence) impresiven, a za običajne uporabnike popolnoma zmeden, z mešanico slovenščine in angleščine (večina aplikacij pač ni prevedenih), z nekakšnimi (in nekajkratnimi) nadgradnjami aplikacij, ki so »čudaške« (nekakšno deljenje fotografij prek televizorja), specifične (branje novic v angleščini) ali pa neuporabne za priloženi daljinski upravljalnik (Facebook in Twitter). Če med »pametne« dele televizorja pogojno prištejem še nališpane menuje in oh in sploh elektronski vodnik, pa možnost vstavljanja žive slike, pa slike v sliki in podobno, lahko žal ugotovim podobno – neuporabno. Velika večina tega ne deluje, če imamo televizor priklopljen na IPTV ali na digitalni kabelski vmesnik. Tam vse to pač počne daljinski upravljalnik za dodatno ponudnikovo (SiOL, T2, Amis, Telemach …) škatlo. Če počne. V resnici je edina »pametna« funkcija pametnih televizorjev, za katero sem prepričan, da jo uporabljajo razmeroma široke množice – možnost predvajanja filmov z USB ključkov/diskov.
SmartTV je v resnici bolj ali manj nesmiselna mešanica naprav, ki se trudi biti nekaj, kar nikakor ne more biti, vsaj ne brez drugačnega, boljšega uporabniškega vmesnika. Tako kot so bili prvi pametni telefoni precej nesmiselna mešanica telefona, računalnika, interneta, ki s(m)o jo uporabljali le navdušenci. Le da zmogljivosti SmartTVjev tudi mi v resnici ne uporabljamo. Pametne telefone, ki so jih takrat poganjala mobilna Okna, Internet Explorerji in Symbiani, je rešil popolnoma nov uporabniški vmesnik iPhona, ki ga imajo zdaj vsi (z delnim odstopanjem mobilnih Oken). Morda bodo tudi televizorji dočakali takega rešitelja, zaenkrat pa, kljub večletnim napovedovanjem Applovega televizorja, ne kaže tako. Dotlej bomo tudi navdušenci SmartTVje uporabljali prav po neumno – kot prikazovalnik vsebin, ki jih bo iz računalnika do njih pripeljal kak večpredstavni vmesnik (o preizkusu teh si lahko preberete na naslednjih straneh) ali pa kar – ključek USB.
