Pamet v oblakih

Pamet v oblakih
Objavljeno: 29.1.2013 | Avtor: Aleksander Hropot | Kategorija: Mnenja | Revija: Januar 2013 | Teme: google

Uporabniki se gremo vedno kakšne vojne in fanatično podpiramo tega ali drugega izdelovalca, stranko, moštvo. Konfrontacija nam je v krvi. Ni čudno, da smo enako razdeljeni na jabolčni in robotski tabor ter osredotočeni predvsem na pljuvanje po konkurenci, še posebej takrat, ko je treba pokazati s prstom, kaj je kdo "prepisal" od drugega. Še bolj zabavno, dokler neka funkcija ni prepisana, jo je treba zasmehovati. Vsaj tako dolgo, dokler ista reč v tvojem taboru ne deluje bolje.

Ko je Apple pokazal iPhone 4S, so se množice delale norca iz Siri. Malce tudi upravičeno, kajti reč je vsaj za moje pojme na meji uporabnosti, še posebej, če nisi z angleškega govornega območja. Androidni verniki so hiteli kazat na plejado programov, ki omogočajo govorjene ukaze na njihovih napravah, in v le nekaj dneh je skupina programerjev vkup spacala pomočnika Iris, ki je bil ravno dovolj podoben Siri, da je bila ta videti še bolj neuporabna kot v resnici. A to preprosto ni bilo res. Jabolčna digitalna pomočnica - vsi jo dojemajo kot punco, pa jo bom še sam - je kljub slabostim postavila temelje, ki naj bi jih "pametna" naprava izpolnjevala.

Spomnimo se: prepoznavanje govora je že več desetletij sveti gral uporabniških vmesnikov. A vse do Siri, ki je nastala iz vojaškega projekta Darpe (od koder je prišel tudi Samsungov S-Voice, če smo že pri tem), je reč z uporabniškega vidika stopicljala na mestu. Poveljevanje telefonu ni bilo nič kaj boljše in predvsem bolj človeško kot ukazi, ki sem jih lajal v mikrofon leta 1995, ko sem kupil SoundBlaster 16. Nič bolje se ni odrezal niti ViaVoice, ki ga je izdeloval IBM in je veljal za enega najnaprednejših modelov za računalniška ušesa. Vse to programje je imelo eno bistveno pomanjkljivost: učil ga je uporabnik sam, to pa je pomenilo, da si mora vzeti dosti časa, vzorec, na katerem se je program uril, pa je bil zanemarljivo majhen. Apple je zadevo rešil bistveno drugače - Siri je le vmesnik, pravi možgani so na strežniški farmi, ki prejema ukaze vseh uporabnikov in se tako lahko izpopolnjuje na desetmilijonkrat večjem vzorcu! Sam pristop ni nov, recimo Google že leta tako uri svoje prevajalske algoritme, ki postajajo strašljivo življenjski tudi v našem maternem jeziku.

Očitno pa se pobje iz Mountain viewa niso ustavili samo pri pisani besedi. Jelly Bean je predstavil Google Now in del tega je tudi izboljšani Voice Search. To, kar se je začelo kot enostavno prepoznavanje glasu, je postalo strahovito močno orodje. Ko je pred kakim mesecem reč izšla za iOS, je dobesedno osramotila Siri. Ne le, da si do odgovora prišel dosti hitreje, program te je preprosto bolje razumel. To samo znova potrjuje, da ni dovolj le množica podatkov, marveč je pomembnejše znanje, kako jih pravilno obdelati, razumeti in vrniti rezultat. Točno tisto, kar nam pade na pamet, ko slišimo besedo Google, mar ne?

Pa vendar osebno ne z eno ne z drugo rešitvijo nisem zadovoljen. Lepota oblačne storitve je, da ti ni treba vsega vlačiti s sabo, marveč v trenutku potegneš iz njega tisto, kar v dani situaciji potrebuješ. Oblak ni nič drugega kot magična torbica, kakršno je s sabo nosil Sport Billy (ste premladi, da bi razumeli? Nič ne de, vprašajte Google ali Siri!). Je celotno človeško znanje, ki je povezano s tabo po tanki popkovini internetne povezave. In, bog ne daj, da bi se ta življenjsko pomembna cevka pretrgala!

Zato sem bil toliko bolj očaran nad Watsonom, res pravo umetno pametjo, ki so jo sestavili v IBM, češ šah kot igra za računalnik sploh ni več problem, poglejmo, ali smo sposobni napraviti stroj, ki bo premagal človeka v povsem človeškem tekmovanju. Šlo je seveda za onkraj velike luže nadvse priljubljeni Jeopardy in vse svetovno časopisje je pisalo o tem, kako je Watson februarja lani premagal najboljša tekmovalca v zgodovini kviza. Potem pa se je nanj kar malo pozabilo, razen kratke vesti, da nameravajo njegove iskalne algoritme uporabiti na medicinski fakulteti kolumbijske univerze.

Watson ni bil poseben samo po tem, da je moral najprej prepoznati glas in ga prevesti v črke. To je bilo enostavno in to obvlada le zato, ker so tako zahtevali avtorji kviza. Kakor tudi, da mora stroj sam pritisniti na gumb in ne sme biti povezan v internet, češ ljudje tudi med kvizom ne potegnejo iz žepa telefona in googlajo zadev, torej jih tudi računalo ne sme. Ne, glavni izziv je bil v tem, da je Watson moral razumeti kriptična vprašanja in besedne igre, na podlagi teh poiskati odgovor in ga za povrh še pravilno formulirati. RAZUMETI. Ali, z nesmrtnimi Heinleinovimi besedami, gročiti. Evo, zato je Watson umetna pamet, Siri pa (zaenkrat) le orodje. O Googlu še nisem čisto prepričan. Rad bi pa videl, da bi se naslednjič v kvizu pomerila ta trojica.

In kaj bomo imeli od tega navadni ljudje? Za Ansari X Prize ste verjetno že slišali. No, skupaj s podjetjem Quallcomm so pred meseci razpisali novo nagrado - za delujoč trikorder. Ja, tisto napravico iz Zvezdnih stez. Eden od pogojev je, da je samostojna. Da ni odvisna od popkovine do oblaka, ki jo hrani. Siri in Google Voice Search sta tista, zaradi katerih nas bodo naprave prihodnosti razumele brez napak. A da bo cilj dosežen, bo v elektroniki moral prebivati "Watson". Slednji ima še eno, najpomembnejšo prednost. To, o čemer ga sprašujem, ostane med mano in njim. To, kar pošljem v internet, pa ostane tam za vedno. Moj pomočnik mora biti moj zaupnik, ne trobilo.

Oblak ni nič drugega kot magična torbica, kakršno je nosil s sabo Sport Billy.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki