Okna, ikone, menuji & miške

Microsoftova Okna so nedavno praznovala 20. rojstni dan. To je v svetu računalništva že kar častitljiva starost in primeren povod za to, da si v zgodovinski rubriki ogledamo, kako so nastali in se razvijali grafični uporabniški vmesniki.

Dandanes si marsikdo sploh ne predstavlja več, kako so pred, recimo, 40 ali 50 leti uporabljali prve računalnike. Programerji so v prsnem žepu belih halj nosili šop preluknjanih kartončkov in z njimi hranili računalnike, ki sploh niso imeli monitorjev. A že v tistih pionirskih časih so bili tudi vizionarji, ki so v računalnikih videli več kakor le mogočne stroje za premetavanje številk in se zavedali, da bodo prej ali slej morali postati dovolj enostavni, da za rabo ne bo treba nekaj let študija.

Memex

Leta 1945 je Vannevar Bush v reviji Atlantic Review objavil članek Kot bi lahko razmišljali (As We May Think - www.theatlantic.com/doc/194507/bush) in v njem teoretično opisal memex (memory extender), elektromehansko napravo, ki bi ji dandanes rekli informacijski računalnik, takrat pa je bil to le nekakšen futurističen bralnik mikrofilmov.

Članek je imel v kasnejših letih precejšen vpliv na razvoj računalništva in je, vsaj posredno, vplival na razvoj osebnih računalnikov, grafičnih uporabniških vmesnikov, hiperteksta, spleta in še česa, avtorja pa so pozneje razglašali kar za očeta informacijske znanosti.

Bush si je memex zamislil kot nekakšno delovno postajo s tremi zasloni za prikazovanje, vnos in navzkrižno povezovanje podatkov. Tako nekako, kakor imamo pri "papirnatem" delu pred seboj največkrat več knjig, iz katerih črpamo podatke, in vsaj en zvezek, v katerega zapisujemo ugotovitve.

V reviji Life je bila leta 1945 objavljena skica memexa.

Modrec

V obdobju hladne vojne je veljalo, da ima ameriška vojska računalnike, ki so od deset do dvajset let naprednejši od tistih, za katere so vedeli civilisti. V petdesetih letih so tako razvili računalniški sistem SAGE za zgodnje odkrivanje ruskih bombnikov, ki velja za prvi interaktivni računalniški sistem z grafičnim uporabniškim vmesnikom.

V osrčju vsakega od centrov SAGE sta bila dva IBMova superračunalnika AN/FSQ-7, največja, kar so jih kdaj naredili. Vsak je tehtal 275 ton, vzdrževalci pa so ves čas delovanja menjali pregorele elektronke. V vsakem jih je bilo namreč kar 55 tisoč in čeprav so izbirali samo najzanesljivejše, jih je vsako uro pregorelo nekaj deset. To omenjamo zgolj zato, da si boste laže predstavljali, kako zahtevno je bilo v časih, ko večina računalnikov sploh ni imela monitorja, z nekaj svetlečimi pikami na zaslonu v resničnem času prikazovati položaj letal. Dandanes bi to zmogel vsak malo boljši žepni računalnik.

Interaktivni grafični vmesnik so prvič uporabili pri sistemu SAGE za zgodnje odkrivanje ruskih bombnikov.

GUI

Grafični uporabniški vmesniki (GUI - graphic user interface) so največkrat povezani z operacijskim sistemom, ni pa nujno. Nastali so kot nadgradnja operacijskih sistemov, dandanes pa so večinoma vanje kar neločljivo vgrajeni. Svoj grafični vmesnik ima lahko tudi vsak posamezen program, in sprva so ga nekateri tudi imeli, a za uporabnike je seveda zelo koristno, če vsi programi uporabljajo enakega, pa tudi programerjem to močno olajša delo.

Skicirka

Interaktivni računalniki z grafičnimi vmesniki so bili sprva skriti za zidovi vojaških oporišč, a napredek tudi zunaj njih ni miroval. Leta 1963 je Ivan Sutherland v okviru svojega doktorata na tehniški univerzi MIT napisal program Sketchpad (skicirka) za računalnik Lincoln TX-2.

Sketchpad je bil sicer namenjen računalniško podprtemu načrtovanju (CAD), ki ga do takrat sploh še ni bilo, a bolj kot to je pomemben njegov revolucionaren pristop k delu z računalnikom. To je bilo v tistih časih namreč najpogosteje videti tako, da je programer prinesel šop luknjanih kartic in jih postavil v vrsto za obdelavo. Pri Skicirki je uporabnik s svetlobnim peresom risal po zaslonu, poleg tega je že narisano lahko tudi sproti spreminjal. In prav možnost neposrednega dela s predmeti na zaslonu je osnova vsakega grafičnega uporabniškega vmesnika.

Ivan Sutherland pri delu s programom Sketchpad na računalniku TX-2 (foto: Sun Microsystems)

Miška

Leta 1963 ni nastal samo Sketchpad, temveč tudi prva miška. Douglas C. Engelbart, za prijatelje Doug, eden izmed legendarnih pionirjev računalništva, je na Stanfordski univerzi vodil razvoj interaktivnega računalniškega sistema NLS (oN-Line System) in mimogrede razvil tudi nekaj novih načinov vnašanja podatkov in upravljanja računalnika. Poleg tipkovnice je bilo namreč v tistih časih svetlobno pero, s katerim je bilo mogoče risati ali označevati stvari na zaslonu, edini tak vmesnik.

Prva miška je bila preprosta lesena škatlica z dvema pravokotno postavljenima kolescema in še ni imela kroglice. Uporabnik je z eno roko po mizi vodil miško, z drugo pa pritiskal na tipke, ki so bile na drugi škatlici. Vendar kaj dosti dlje od prototipa in patentne prijave ta prva miška ni prišla, kajti računalniki takrat še niso bili zreli za interaktivno delo.

Razvoj miške so nadaljevali v znamenitem Xeroxovem razvojnem inštitutu PARC v kalifornijskem Palu Altu, kjer je Bill English vanjo vgradil kroglico in tako omogočil lažje premikanje. Za nadaljnji razvoj mišk, kakršne poznamo danes, imajo največ zaslug pri Logitechu, ki sta ga leta 1981 v Švici ustanovila dva diplomanta Stanfordske univerze. Tam so, recimo, leta 1983 razvili miško za Applovo Liso, a zdajle malce prehitevamo.

Doug Engelbart z lesenim prototipom prve miške (foto: Stanford Research Institute)

Xeroxova Zvezda

V začetku sedemdesetih let je več raziskovalcev, ki so na Stanfordski univerzi razvijali NLS, "prebegnilo" k Xeroxu, kjer so v razvojnem središču PARC (Palo Alto Research Center) nadaljevali razvoj interaktivnega računalnika.

Tu so kmalu domislili in razvili vse sestavne dele grafičnih uporabniških vmesnikov, kakršne poznamo in uporabljamo še dandanes. V angleščini jim s skupno oznako pravijo WIMP - windows, icons, menus, pointers (okna, ikone, menuji in kazalci).

V PARCu so že leta 1973 razvili za takratne čase revolucionaren računalnik Xerox Alto. Natanko tistega, za katerega so napisali tudi prva grafična urejevalnika besedil, Bravo in Gipsy. Alto ni sicer nikoli prerasel v tržni izdelek, so pa kljub temu naredili nekaj tisoč kosov in jih uporabljali na številnih ameriških univerzah in inštitutih.

Revolucionarni Xerox Alto iz leta 1973 (foto: Xerox)

Takole je bil videti Neptun, Altov urejevalnik datotek.

Leta 1981 so na podlagi izkušenj, pridobljenih z Altom, razvili računalnik Xerox 8010 Star Information System ali, krajše, Star. Bil je prvi tržni računalnik z operacijskim sistemom, ki je imel grafični uporabniški vmesnik.

Ker so Star razvili kot pisarniški računalnik, so pri oblikovanju uporabniškega vmesnika vzeli za zgled pisarno s pisalno mizo, dokumenti in mapami za dokumente. Na zaslonu je uporabnik torej videl namizje in na njem z ikonami označene dokumente. Ko je odprl posamezen dokument, se je samodejno odprl tudi program, s katerim je bil dokument ustvarjen.

Revolucionarna novost je bil tudi predmetno zgrajeni uporabniški vmesnik. Vsak sestavni del dokumenta, recimo odstavek ali beseda v besedilu, je bil predmet z določenimi lastnostmi. Uporabnik je najprej označil predmet in nato z menuja, na katerem so bili samo ukazi, primerni za obdelavo izbranega predmeta, izbral želenega. Dotlej je bil pri računalniškem delu postopek obrnjen - uporabnik je moral najprej izmed vseh možnih izbrati (se pravi vpisati v ukazno vrstico) ustrezen ukaz in nato še določiti, na kateri del besedila se nanaša.

Grafični uporabniški vmesnik, z miško in vsemi drugimi sestavnimi deli vred, je bil torej leta 1981 nared, a do pravega uspeha je vendarle manjkalo še kar nekaj let. Xerox Star je namreč stal kar 16.000 dolarjev in vsega skupaj so ga prodali le 25 tisoč kosov. Kljub temu se je, skupaj z Altom, vpisal v zgodovino računalništva, saj je s svojo revolucionarno zasnovo vplival na razvoj osebnih računalnikov.

Xerox Star je imel že vse osnovne sestavne dele grafičnega uporabniškega vmesnika.

Mevža

Kratica WIMP, s katero v angleščini označujejo osnovne gradnike grafičnega uporabniškega vmesnika, v angleščini pomeni mevžo, izbrali pa so jo, seveda v šali, ker so pravoverni programerji omalovažujoče gledali na vse tiste uporabnike računalnikov, ki si morajo, namesto da bi ukaze vpisovali v ukazno vrstico, pomagati s klikanjem po ikonah.

Jabolčna Lisa

Prvi osebni računalnik, ki se je zgledoval po Xeroxovem Staru, je bil Apple Lisa. Steve Jobs, ki je takrat že delal prve Apple, je kupil sveženj Xeroxovih delnic in v zahvalo dobil dovoljenje, da decembra 1979 pokuka v razvojni oddelek. Tam so ravnokar razvijali Star. Grafični vmesnik je Jobsa navdušil in v Applu so ga uporabili za novi osebni računalnik.

Lisin uporabniški vmesnik je res zelo podoben Xeroxovemu, a podobni so si v resnici vsi "mevžasti" uporabniški vmesniki, torej tisti z okni, menuji in ikonami. Kljub temu je leta 1988 Xerox celo tožil Apple, a ker svojega uporabniškega vmesnika ni pravočasno in pravilno patentiral (v tistih časih namreč še ni bilo v navadi, da bi patentirali prav vsako malenkost, recimo prekrivanje oken ali vlečenje predmetov z miško), mu s tožbo ni uspelo.

Lisa je bila za tiste čase zelo napreden računalnik. Operacijski sistem ni imel samo grafičnega uporabniškega vmesnika, temveč je bil za povrh tudi večopravilen. A podobno kakor Star tudi Lisa kljub vsej inovativnosti ni tržno uspela. Prodajati so jo začeli januarja 1983, stala pa je skoraj 10.000 dolarjev. Očitno sta oba računalnika z grafičnim vmesnikom za nekaj let prehitevala razvoj cenovno dostopne strojne opreme.

Grafični vmesnik Applove Lise iz leta 1983

Macintosh

Pri Applu so hkrati z Liso razvijali tudi računalnik Macintosh. Po zasnovi je bil sicer skromnejši, a je imel kljub temu podoben grafični uporabniški vmesnik in ko so ga leta 1984 začeli prodajati po 2500 dolarjev, je hitro postal tržna uspešnica. Pa čeprav se programerji sprva kar nekako niso mogli navdušiti nad grafičnim uporabniškim vmesnikom, ki je od njih pri razvoju novih programov zahteval precej več dela.

Macintoshev operacijski sistem, uradno System Software, po domače pa kar Mac OS, so ves čas izboljševali in mu dodajali podrobnosti, ki se nam dandanes zdijo samoumevne. Sprva je bil na primer samo enoopravilen in črno-bel. Celo prave imenike je dobil šele z drugo različico leta 1985. S peto različico so mu leta 1987 dodali večopravilnost. Ikona, ki označuje, da koš za izbrisane datoteke ni prazen, je ena od novosti šeste različice. Večjo pomladitev je prinesla sedma različica iz leta 1991, prva v barvah. V osmi različici leta 1997 so zunanjo podobo še enkrat temeljito prenovili in dodali podporo preoblekam. Leta 1999 so "klasični" Mac OS še zadnjič prenovili, dve leti zatem pa so Applovi računalniki dobili nov, na UNIXu temelječ operacijski sistem Mac OS X, a to že ni več zgodovina. Vrnimo se torej v prvo polovico osemdesetih let.

Namizje Applovega Macintosha iz 1984

Mac OS je dobil barve šele v sedmi različici leta 1991.

Visi On

Uporabniki Xeroxovih Starov in Applovih Lis so leta 1983 že lahko uživali v priboljških grafičnega uporabniškega vmesnika, uporabniki precej številčnejših IBMovih pecejev pa so morali še kar tipkati ukaze v dosovsko ukazno vrstico. A konec tega leta so se tudi njim počasi začeli jasniti dnevi, kajti v podjetju VisiCorp so predstavili operacijski sistem Visi On z grafičnim vmesnikom.

Visi On je bil na videz sicer nekoliko skromnejši od Applovega operacijskega sistema in na primer še ni poznal ikon za datoteke, drugače pa je bil za tiste čase napreden izdelek, eden prvih, zaradi katerih je bilo na PC koristno priključiti miško. Podpiral je sivinsko grafiko CGA z ločljivostjo 640 x 200 pik in omogočal hkratno rabo več programov, ki so lahko med seboj izmenjevali podatke.

Žal ga je čakala usoda Stara in Lise. Zahteval je namreč drago strojno opremo - pol megabajta pomnilnika in vsaj petmegabajtni disk, to pa v časih, ko so imeli osnovni peceji samo dva disketna pogona, ni bilo mačji kašelj. Za povrh v Visi On ni bilo mogoče uporabljati programov za DOS, ustreznih programov pa, razen priloženega urejevalnika besedil, elektronske preglednice in programa za risanje grafikonov, ni bilo.

A morda se mu lahko vsaj zahvalimo za hitrejši razvoj Oken. Pravijo namreč, da je Bill Gates novembra 1982 na računalniškem sejmu Comdex videl predstavitev operacijskega sistema Visi On in kot po naključju so že naslednji mesec v ugledni računalniški reviji Byte objavili prvi članek o prihajajočih Microsoftovih Oknih.

Visi On je bil prvi grafični vmesnik na pecejih.

DESQview

Visi Onov neuspeh programerjem, ki so se trudili s programi za PC, ni vzel poguma in leta 1985 je Quarterdeck predstavil DESQview, nekakšno nadgradnjo DOSa, ki je omogočala hkratno rabo programov v prekrivajočih se oknih spremenljive velikosti. Uporabniški vmesnik sicer ni bil grafičen v pravem pomenu besede, je pa izkoriščal vse grafične elemente DOSa in z njimi risal okvire oken, drsnike, gumbe in kar je še sestavnih delov uporabniškega vmesnika. Podpiral je tudi miško, ki je bila takrat pri pecejih še vedno precej redka žival.

DESQview je bil zlasti med zahtevnejšimi uporabniki pecejev razmeroma priljubljen program in šele prihod tretjega rodu Oken ga je odpihnil v pozabo, pa še to ne kar takoj. Nekoliko starejši bralci se morda še spomnijo svetih vojn med zagovorniki hitrega in stabilnega DESQviewa in okornih in nestabilnih Oken.

V Quarterdecku so nato poskušali še z DESQview/X s pravim grafičnim vmesnikom, a v začetku devetdesetih let so bila Microsoftova Okna že premočna. Quarterdeck je na koncu pristal pri Symantecu, DESQview pa že nekaj let brezplačno, pa čeprav ne čisto uradno, dobite na naslovu www.chsoft.com/dv.html.

GEM

GEM - Graphical Environment Manager - so v Digital Research sprva razvijali kot grafično nadgradnjo operacijskega sistema CP/M, leta 1983 pa so predstavili GEM/1 za DOS in ga naslednje leto začeli tudi prodajati. Na videz je bil zelo podoben Macintoshevemu in zaradi Applove tožbe so ga morali v različici GEM/2 nekoliko oklestiti.

GEM kot univerzalni grafični vmesnik za peceje nikoli ni dosegel omembe vredne priljubljenosti, bil pa je vgrajen v nekaj precej priljubljenih programov, na primer v program za namizno založništvo Ventura.

Pravi uspeh je doživel leta 1985 kot grafični vmesnik operacijskega sistema TOS za Atari ST. Pri nas, pa tudi drugod po Evropi, so bili v drugi polovici osemdesetih let Atariji bolj priljubljeni od pecejev, značilno GEMovo namizje v črno-beli ločljivosti 640 x 400 pik pa za številne uporabnike domač prizor.

Uspeh žal ni bil prav dolgotrajen, kajti do začetka devetdesetih let so čedalje zmogljivejši in cenejši peceji z Okni izpodrinili Atari in GEM. A ta, kot prosti OpenGEM za DOS, živi še naprej.

GEM je doživel največji uspeh na Atarijih ST.

GEOS

Zanimivo zgodovino ima GEOS (Graphic Environment Operating System). Leta 1986 so ga v Berkeley Softworks naredili za takrat že ne več najnovejši Commodore 64, po obliki pa je zelo spominjal na prve različice Mac OS. Kmalu so ga prilagali vsem Commodorjem in je bil zaradi tega nekaj časa po številu prodanih operacijskih sistemov celo na tretjem mestu, za DOSom in Mac OS.

Različice GEOSa so razvili tudi za računalnike Commodore 128, Plus/4 in celo Apple II. Med programerji je bil zelo cenjen, ker je za razliko od večine takratnih operacijskih sistemov z grafičnim vmesnikov brez posebnih težav deloval na strojno precej podhranjenih računalnikih.

Leta 1990 so naredili tudi PC/GEOS za peceje in bili z njim sprva, ker je bil strojno precej manj požrešen od Oken, celo nekoliko uspešni. GEOS so v devetdesetih letih priredili še za različne druge računalnike, na primer za cenene Brotherjeve prenosnike in HPjev žepni računalnik OmniGo 100, verjetno najbolj znan pa je bil kot operacijski sistem v Nokiinih Communicatorjih, iz katerih ga je pred nekaj leti izrinil sodobnejši Symbian.

GEOS je znal veliko iztisniti iz skromnih računalnikov, kakršen je bil Commodore 64.

Amigina delovna miza

Druga polovica osemdesetih let je bila vsekakor najburnejše obdobje v razvoju grafičnih uporabniških vmesnikov. Leta 1985 niso predstavili samo Atarija ST, temveč tudi Commodorjevo Amigo z grafičnim uporabniškim vmesnikom Workbench. Amigo so začeli razvijati kot igralnik in jo šele pozneje spremenili v osebni računalnik, zato je od vsega začetka podpirala 4096 barv, Workbench pa je bil prvi grafični uporabniški vmesnik v barvah. Barvni monitorji so bili tistikrat še redki (kolikor jih je sploh bilo), a Amigo je bilo mogoče priključiti tudi na televizor. Za povrh je bil Amigin operacijski sistem tudi večopravilen. To je Amigo po zmogljivostih uvrščalo v sam vrh osebnih računalnikov tistega časa. Toda podobno kakor Atari se je tudi Amiga v začetku devetdesetih let znašla v težavah. A to je že zgodba za kak drug prispevek.

Amigin Workbench je bil prvi uporabniški vmesnik v barvah.

OS/2

Sredi osemdesetih let je postalo jasno, da je DOS že hudo zastarel, in IBM ter Microsoft sta začela razvijati operacijski sistem OS/2, ki je z različico 1.1 novembra 1988 dobil tudi grafični vmesnik Presentation Manager, na pogled precej podoben poznejšim Windows 3.0. Zaradi večje priljubljenosti Oken je Microsoft začel zanemarjati OS/2 in IBM je drugo različico iz leta 1992 dokončal sam ter jo opremil s še naprednejšim grafičnim vmesnikom Workplace Shell. Marsikatero njegovo značilnost je bilo mogoče pozneje najti v Windows 95.

V IBM so z OS/2 sicer še precej časa vztrajali, a je, z različnimi grafičnimi vmesniki, živel predvsem v namenskih napravah - na primer bančnih avtomatih. Kot zanimivost omenimo, da so se v IBM odločili, da bodo OS/2 nehali prodajati letošnjega 23. decembra.

Grafični vmesnik OS/2 je spominjal na prihajajoča Okna 3.0.

NeXTstep

Leta 1985 so Steva Jobsa "izgnali" iz Appla, a namesto da bi možakar na kakšnem karibskem otočku užival sadove minulega dela, se je lotil razvoja predmetno zasnovanega grafičnega uporabniškega vmesnika oziroma delovnega okolja, katerega grafični del je temeljil na postscriptu.

Ker se je izkazalo, da takratni osebni računalniki še niso zreli za tako napredne zamisli, so se v novem Jobsovem podjetju NeXT lotili še razvoja računalnikov in leta 1989 začeli tržiti grafične delovne postaje NeXT z Unixu podobnim operacijskim sistemom NeXTstep. Njegov uporabniški vmesnik je imel številne napredne grafične zmožnosti, na primer med premikanjem prosojna okna ali reliefne gumbe in ikone. Z uporabniškega stališča koristnejši lastnosti sta bili Dock in Shelf. Dock je zbirališče pogosto rabljenih programov in je pozneje postal ena izmed pomembnejših značilnosti Mac OS X, Shelf pa je nekakšno začasno zbirališče datotek in map, ki jih nameravamo premakniti ali prepisati.

NeXTstep so leta 1993 v različici 3.1 predelali tudi za peceje, pozneje pa še za nekatere druge računalnike, a brez omembe vrednega uspeha. Na koncu so v sodelovanju s Sun Microsystems razvili še OpenStep, ki je, ko se je Jobs vrnil k Applu, postal osnova, na kateri so razvili Mac OS X.

V začetku devetdesetih let je bil najbolj izpopolnjen grafični vmesnik NeXTstep.

Microsoftova Okna

Počasi se daleč pride, pravijo, in za Microsoftov operacijski sistem Windows to vsekakor drži. O grafičnem uporabniškem vmesniku so v Microsoftu začeli glasno razmišljati že konec leta 1982, prvo različico pa so dokončali šele novembra 1985. Windows 1.0 je bil le grafični vmesnik za DOS, na pogled precej podoben prvim Mac OS. Sprva so ga nameravali imenovati Interface Manager, a se je takratni direktor trženja domislil, da bi bilo ime Windows privlačnejše.

Prva različica ni doživela omembe vrednega uspeha, za povrh je bila še precej okrnjena. Da bi se izognili sporu z Applom, so namreč z njim sklenili pogodbo, da določenih prvin grafičnega vmesnika, recimo prekrivajočih se oken in koša za smeti, v Oknih ne bodo uporabili. Pri tem pa so Applove pravnike "pozabili" opozoriti na to, da pogodba velja samo za Windows 1.0.

Windows 1.0 je bil še zelo nebogljen.

Leta 1987 je Microsoft izdal Windows 2.0, ki sicer prav tako ni bil deležen večje pozornosti uporabnikov, zato pa zaradi prekrivajočih se oken in številnih drugih grafičnih prvin, "sposojenih" od Mac OS, toliko bolj Applove. Zaradi podobnosti uporabniških vmesnikov sta se Apple in Microsoft vrsto let pravdala, na koncu pa s čednim kupčkom dolarjev spor zgladila.

Maja 1990 je Microsoft izdal Windows 3.0 in dokazali pravilnost še enega pregovora, namreč tistega, ki pravi, da gre v tretje rado. K uspehu tretjih Oken so precej pripomogli tudi zmogljivejši računalniki z grafiko VGA. V dveh letih so prodali okoli 10 milijonov izvodov, a to je bil šele začetek.

Uspeh so potrdili čez dve leti z Windows 3.1 in dokončno zapečatili usodo večine tekmecev. Razvoj Oken je nato nekaj časa potekal dvotirno. Microsoft je iz svojega dela OS/2 razvil strežnikom in delovnim postajam namenjeni Windows NT 3.1, NT 4.0 in nato še 2000, iz Windows 3.1 pa so nastali domači in pisarniški rabi namenjeni Windows 95, 98 in na koncu še Me. Leta 2001 je Microsoft z Windows XP združil obe liniji Oken, a to pravzaprav ni več zgodovina.

V tretje gre rado in šele Oknom 3.0 je zares uspelo prepričati uporabnike.

X Windows

Grafične uporabniške vmesnike so sprva razvijali le na manjših, pisarniških in osebnih računalnikih, na "velikih" pa je še naprej kraljevala ukazna vrstica. Nekateri posamezni programi so sicer imeli svoj grafični vmesnik, na skupnega pa je bilo treba počakati do leta 1984, ko so na univerzi MIT za operacijski sistem UNIX razvili X Windows System (ki mu pravijo tudi samo X ali X11).

X pravzaprav ni pravi grafični uporabniški vmesnik, temveč le njegova osnova. Zaradi tega tudi nima enotnega videza, marveč je ta odvisen od posamezne grafične nadgradnje. Na računalnikih z UNIXom je to največkrat CDE (Common Desktop Environment), uporabniki Linuxa najpogosteje uporabljajo KDE ali Gnome, poznamo pa še vrsto drugih, bolj ali manj dodelanih grafičnih rešitev za X Windows.

Arthur, BeOS ...

Grafičnih vmesnikov je bilo v razmeroma kratki zgodovini računalništva veliko, a ker nam bo pravkar zmanjkalo prostora, čisto na kratko omenimo še dva. Leta 1987 so v Acornu za svoje osebne računalnike Archimedes naredili operacijski sistem Arthur in ga v poznejši različici preimenovali v RISC OS. Skupaj z Acornovimi računalniki je delil usodo Atarijev, Amig in vseh drugih računalnikov in programov, ki v začetku devetdesetih let niso preživeli pohoda pecejev z Okni.

V podjetju Be Inc. so leta 1991 naredili zanimiv operacijski sistem BeOS in upali, da bodo z njim pri Applu nadomestili Mac OS. A se jim računi žal niso izšli in ko ni uspelo niti različici za peceje in še nekatere druge računalnike, so na veliko žalost redkih, a zvestih privržencev obupali in leta 2001 operacijski sistem prodali Palmu. Ta je seveda tudi imel svoj grafični uporabniški vmesnik, a o njem bomo morda kaj več zapisali, ko se bomo posvetili zgodovini žepnih računalnikov.

RISC OS danes sodi v razred pozabljenih grafičnih vmesnikov.