Objavljeno: 30.5.2006 03:21 | Avtor: Grega Šimenc | Monitor Maj 2006

Ojačan Wi-Fi

Domet je ena večjih rakavih ran brezžičnih omrežij. Vse prehitro se uporabniki znajdemo na robu pokritosti brezžične dostopne točke, kjer je signal ponavadi preslab za zanesljivo in spodobno hitro povezavo. Rešitev je več: ena izmed njih je uporaba namenskega ojačevalnika signala.

Edimaxov izdelek je prav to - aktivni ojačevalnik, ki deluje v frekvenčnem pasu 2,4 GHz. Gre za majhno škatlico, ki ima poleg dveh antenskih priključkov RP-SMA še stikalo, s katerim izbiramo ojačanje oz. moč na izhodu (100, 200, 500 mW). Vse skupaj priključimo na elektriko prek priloženega omrežnega napajalnika. Priložen je slab meter dolg t. i. "pigtail" kabel, s katerim povežemo ojačevalnik bodisi na dostopno točko bodisi na odjemalčev vmesnik z ustreznim izhodom (tipično kartica PCI za vgradnjo v računalnik). Pogoj je še možnost izmenljivih anten, uporabniki izdelkov Linksys pa bodo zaradi drugačnega priključka potrebovali še prilagojevalnik. Na izhod ojačevalca lahko privijemo priloženo klasično vsesmerno anteno (2dBi), seveda pa je možna uporaba boljših anten.

Izmerjena jakost signala brez (prvi stolpec) in z ojačevalnikom (drugi stolpec) iz neposredne bližine.

Pred praktičnim preizkusom delovanja smo bili precej skeptični glede delovanja izdelka. Dejstvo je namreč, da so ti ojačevalniki sposobni dobro ojačiti le izhodni signal z brezžične dostopne točke, sprejetega signala z druge strani zveze (odjemalčevega vmesnika) pa ne. S tem dobimo t. i. nebalansirano zvezo, kar v praksi pomeni, da bo odjemalec na robu pokritosti še sprejemal razmeroma dober (ojačen) signal brezžične dostopne točke, v nasprotni smeri pa bo zveza dosti manj kakovostna ali pa sploh ne bo delovala.

Prvi preizkus smo izvedli v laboratoriju. Na dostopno točko izdelovalca Netgear smo priključili ojačevalnik, nanj pa privili anteno, ki je sicer privijačena na dostopno točko. Ojačan (500 mW) in neojačan signal ter hitrost prenosa podatkov smo merili na prenosniku z vdelanim Intelovim brezžičnim vmesnikom ter programom Netstumbler.

Izmerjena jakost signala brez ojačevalnika in z njim na stopnišču, do kamor signal sicer težko seže.

S prvo meritvijo smo izmerili zgolj spremembo nivoja signala neposredno poleg točke, drugo meritev pa smo opravili na stopnišču poslovne stavbe, do koder signal iz laboratorija le stežka seže. Z uporabo ojačevalnika smo na podestu nadstropje niže dosegli razmeroma visok nivo sprejetega signala, dokaj dobro hitrost prenosa podatkov pa je nekoliko skazila nestabilna povezava. Ko smo iz verige izločili ojačevalnik, smo se na istem mestu le še stežka povezali na dostopno točko, podatkov pa se praktično ni dalo prenašati.

Pozabavali pa smo se tudi z obratnim načinom. Ojačevalnik smo priključili na izhod vgradne brezžične kartice PCI in vzpostavili povezavo na sicer kar nekaj sten oddaljeni brezžični usmerjevalnik. Tu se je jasno videl dejanski učinek teh naprav: sprejeti nivo signala je bil sicer večji, vendar se je hkrati povečal tudi nivo šuma. Zato je bila izmerjena hitrost prenosa podatkov kljub navidezno boljšemu signalu le za odtenek boljša kot pri neuporabi ojačevalnika.

Sklenemo lahko, da so te naprave sicer lahko koristne, a ne vedno in povsod. V domačih omrežjih (naš drugi preizkus) občutnih izboljšanj na žalost ne gre pričakovati. V teoriji bi največje izboljšanje dosegli na daljših zvezah (več sto metrov, z ustreznimi antenami), pri čemer bi ojačevalnik morali uporabili na obeh straneh brezžične zveze.

Edimax Wireless Signal Booster SB-2200g