Oglas naš vsakdanji

Sodim med tiste, ki v digitalnem svetu oglase zares sovražijo. Raje se odločim za plačilo in naročilo storitve, kot da bi živel med množico migetajočih oglasov. Pa s samim oglaševanjem v osnovi ni nič narobe, le izrodilo se je.

Nekoč davno, leta 1999, je ameriško podjetje Idealab predstavilo projekt Free-PC. Ideja je bila, da bi uporabniki dobili brezplačen računalnik, vendar bi morali pristati na gledanje oglasov, ki bi se prikazovali na zaslonu, medtem ko bi uporabljali računalnik. Projekt je dejansko zaživel, a se je hitro soočil s težavami zaradi visokih stroškov in nezadostnega oglaševalskega interesa. Na koncu se model ni izkazal za vzdržnega, zato se je projekt ustavil. Danes na zelo podoben način živi večji del svetovne programske industrije – vse je brezplačno, le oglaševanje moramo (po)trpeti.

Ena izmed storitev, ki jo plačujem, je Youtube. Youtube Premium je res nekaj, kar je vredno svojega denarja. Upam si trditi, da je to ena najboljših »televizij«, kar jih je danes na voljo. Uživam jo v obliki televizijske aplikacije v dnevni sobi, občasno si jo »prižgem« tudi na telefonu in računalniku, tudi službenem. Seveda zato, ker na njej najdem tudi množico vsebin, ki me zanimajo profesionalno in so uporabne pri mojem delu. Youtube je na mojih stopničkah veliko više od Netflixa, ki je med najbolj priljubljenimi plačljivimi storitvami, tudi v Sloveniji.

 »Če prav razumem … Youtube prepričuje oglaševalce, naj plačajo za oglase, in hkrati prepričuje uporabnike, naj plačajo, da jim teh oglasov ne bi bilo treba gledati.«

Toda oni dan sem za potrebe nekega preizkusa do Youtuba dostopil prek testnega računa Google, ki nima pripete naročnine Premium … Katastrofa, to sploh ni več enaka storitev! Videooglasov, kot verjetno ve marsikateri bralec tega sestavka, je toliko, da bi ob redni uporabi kaj kmalu izgubil živce. Kot je zadnjič nekdo na spletu humorno pripomnil: »Če prav razumem … Youtube prepričuje oglaševalce, naj plačajo za oglase, in hkrati prepričuje uporabnike naj plačajo, da jim teh oglasov ne bi bilo treba gledati.« Podobno je na Facebooku, Instagramu, Tiktoku in seveda v množici aplikacij, ki se valjajo na mojem telefonu. Da o oglasih na spletnih straneh niti ne govorim.

Oglas tu ali tam, v tem ne vidim nikakršnih težav, vendar me uporabniška izkušnja, ki temelji na iskanju vsebin med množico (velikokrat tudi goljufivih) oglasov, res ne prepriča. Sistem Pihole, ki ga zato uporabljam in mi pomaga preživeti (o čemer pišem v članku Kaj uporabljamo na naslednjih straneh), zavrača že več kot tretjino vseh zahtevkov https! Da, več kot tretjina spletnih strani, ki jih želi naložiti moja strojna oprema v obliki telefonov in računalnikov, bi bila oglasnega tipa! Kako je to videti v praksi, spoznam takrat, ko Pihole (ali povezava OpenVPN do njega) odpove poslušnost. Aplikacije na mojem telefonu kar naenkrat postanejo povsem drugačne in se premaknejo do samega roba neuporabnosti.

Da se razumemo – povsem mi je jasno, da se od zraka ne da živeti, oglaševanje pa je eden izmed virov preživetja. Navsezadnje tudi pri Monitorju (delno) živimo od oglasov. Toda kar je preveč, je preveč. Rešitve pa v resnici nimam. Da se največji ponudniki oglaševalskega prostora, kot sta Youtube in Facebook kopljejo v milijardah, je seveda eksces, v splošnem pa vendarle velja, da so cene oglasov prenizke, da bi se dalo preživeti le z njihovim manjšim številom. Hkrati je v tem tehnološko naprednem delu sveta, kar internet in vse v zvezi z njim vsekakor je, dovolj uporabnikov, ki si znaj(m)o pomagati. Tako je prikazov oglasov na strani ponudnikov oglasnega prostora manj, denarja zato tudi, pač je treba več oglasov prikazati tistim …, ki se ne znajdejo. Da je res tako, vidimo tudi na naši spletni strani, kjer se število prikazanih strani nikakor ne ujema s številom prikazanih oglasov, kar lahko pomeni le eno – nadpovprečno veliko uporabo blokiranja oglasov.

Monitor pač berejo uporabniki, ki so tehnološko napredni. Take smo hoteli, take imamo ;)

In take vas imamo radi.

***

Naj vam ob zadnji Monitorjevi izdaji v letošnjem letu (ki sicer že nosi letnico 2025) le še zaželim vesele praznike in veliko sreče v naslednjem letu. Se beremo!